Peter Lamut

Delavec na gradbišču je v petem nadstropju zgradbe potreboval ročno žago. Spodaj pod stavbo je opazil drugega delavca in mu zavpil, naj mu jo prinese, toda zaradi hrupa ga tisti spodaj ni razumel.

Zgornji delavec je zato poskusil z uporabo kretenj. S prstom je pokazal proti svoji glavi, kar naj bi pomenilo “jaz”, nato je pokazal na koleno v smislu “potrebujem”, nazadnje pa je roko začel premikati naprej in nazaj oponašajoč gibe med žaganjem.

Delavec na tleh je prikimal, si slekel hlače, izvlekel tiča iz spodnjih hlač in začel masturbirati. Tistega v petem nadstropju je to zelo razjezilo, zato je nemudoma stekel dol ter se začel dreti:

“Kaj hudiča je pa narobe s tabo?!! Rekel sem ti, da potrebujem žago!”

Drugi mu je odvrnil: “Vem, saj sem te razumel! Poskušal sem ti samo povedati, da prihajam!”

Moški pride v bar in ob strani na šanku zagleda velik kozarec poln bankovcev za 20 evrov. Seveda ga zanima, kaj to je, zato o tem povpraša barmana.

“Torej,” začne barman, “zadaj v hlevu imamo privezanega kona, ki se še nikoli v življenju ni smejal. Vrzi dvajsetaka v kozarec in če ti uspe pripraviti konja do tega, da se bo začel smejati, je ves denar v kozarcu tvoj!”

Moški vrže bankovec v kozarec in odide v hlev. Že čez nekaj minut pa se vrne in celo v baru se je slišalo, kako se konj v hlevu na ves glas smeji. Moški pobere denar in odide.

Če kakšno leto po naključju spet zaide v isti bar in na šanku imajo nov kozarec dvajsetakov. Seveda ga zanima, kakšna je stava zdaj.

“Torej,” reče barman, “ta prekleti konj se noče in noče nehati smejati. Prvi, ki ga pripravi do tega, da utihne, dobi ves denar.”

Moški plača svojih dvajset evrov in oddide v hlev. Čez nekaj minut se vrne in že na prvi pogled je vidno, da je konj ves šokiran in z izbuljenimi očmi, do smeha pa mu nikakor ni več. Moški vzame svoj denar in ko že želi oditi, ga barman ustavi.

“V redu, zaslužili ste cel kup denarja. Pošteno. Ampak zaupajte mi, kako za vraga vam je uspelo?!”

“Enostavno,” odvrne moški. “V smeh sem ga spravil tako, da sem mu rekel, da je moj večji od njegovega. V jok pa sem ga potem spravil tako, da sem slekel hlače in mu to tudi dokazal.”

Praktično vsak, ki že nekaj časa plava v podjetniških vodah, ve, kako je to, ko imaš dolžnike, ki pa se čudežno ne oglasijo na telefon, ko jih kličeš. Ali pa se potuhnejo misleč, da boš pozabil ti kot njihov upnik. Oziroma imajo sicer čisto poštene namene, ampak pozabijo (in to res pozabijo, ne morda “pozabijo”). Pa saj je v bistvu enako kot v neposlovnem svetu.

Ko se takšnih dolžnikov že kar nekaj nabere oziroma ko se nenadoma čudežno potuhnejo kot voluharji, človeka prime, da bi jim vsem po vrsti j**** (jahal) mater. Dostikrat je potem tudi tako, da vseh človek sploh nima ne časa ne volje obdelati. Kličeš prvega, pa kličeš drugega, vmes moraš poslušati izgovore tretjega… obup. Da bi jim vsem s špičakom vlomil v kurja prsa!

Ampak danes živimo v 21. stoletju in namesto, da bi si ljudje navzkrižno skakali po mamah, se lahko poslužijo tudi bolj sofisticiranih rešitev. Najnovejša med njimi je izterjevalec.si - sistem za hitro in enostavno avtomatično obveščanje dolžnikov preko SMS sporočil. Dolžnik bo vedel, da mislite nanj vsak dan, poleg tega pa SMS sporočilu ne more razlagati zgodbic, kaj in kako. Dobi opomnik in pika. Hitreje in ceneje kot papirnati opomini.

Zanimivo je, da zadeva dejansko deluje, kajti v splošnem 75% terjatev sploh ni spornih. Obe strani točno vesta, kdo je kateremu koliko dolžan, potrebna je samo manjša vzpodbuda, da se vse skupaj premakne. Ampak za vzpodbude upnik dostikrat nima časa, če ne gre ravno za velike zneske, medtem ko dolžniku ponavadi zmanjka kanček samoiniciativnosti in motivacije, da zadeve pospeši on. In tu pride na pomoč izterjevalec, ki denar tudi povrne, če upnik s storitvijo ni zadovoljen.

Preizkusite ga.

Kaj je razlika med moškimi in ženskami?
Moški imajo med nogami vedno istega tiča.

Moški je prišel na pokopališče položit rože na grob svoje nedavno preminule mame. Ko se je vračal proti avtu, je njegovo pozornost pritegnil nek drug moški, ki je klečal ob tamkajšnjem grobu. Videlo se je, da goreče moli, pri sebi pa je potiho in v globoki žalosti neprestano ponavljal “Zakaj si moral umreti? Zakaj si moral umreti? Zakaj si moral umreti?”

Prvi moški se je približal in dejal:

“Gospod, ne želim vas motiti pri vaši privatni zadevi, toda ta demonstracija bolečine je več kot vse, kar sem kadarkoli do sedaj videl. Za kom tako globoko žalujete? Za otrokom? Za katerim od staršev?”

Žalujoči moški si je vzel nekaj trenutkov, da je sploh prišel k sebi, nato pa odgovoril:

“Za ženinim prvim možem.”

(povezava do 1. dela in 2. dela)

Ja, torej, rekli smo, da bomo obdelali še babe. Ker ni bilo pretirano vroče, so bile malenkost manj razgaljene kot prejšnja leta, ampak vseeno pa niso bile zavite v kakšne sibirske kožuhe, tako da je še vedno bilo možno oceniti, v kakšni formi so. Letos so bile za nianso (ampak samo za nianso) boljše od povprečja, tako da dobijo oceno C+. Resda morda tudi zato, ker na plaži nismo preživeli toliko časa, da bi jih gledali cel dan, pa še svetloba je bila na trenutke difuzna in se zato celulit ni videl ( ), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti.

Sploh pa je tudi na elektrijadi veljalo, da ko imaš enkrat pet pirov v riti, da gredo vse grde domov. Sam sicer nisem pil, ampak sem potrditev tega dobil že s tem, ko sem malo poslušal komentarje okoli sebe, da so tukaj baje “same hudeee”. Skratka habitat je bil prijeten za bivanje in poplesavanje, alfa samci v tem ekosistemu pa smo očitno spet bili Slovenci. Ni bilo sicer čisto tako, kot v naslednjem videu, ampak pritoževati se res nismo mogli.

Epsko širino vsemu skupaj pa je dodal L.L., ki se je potem, ko smo se v petek po 16-ih urah vožnje naposled le vrnili, meni nič tebi nič (nagaja tič?) v nedeljo na lastno pest ponovno odpravil v Budvo, da bi se tam še malo družil z eno joškato blondinko, ki sicer ni bila udeleženka elektrijade, je pa bila takrat ravno tam na počitnicah. Dva dneva, do torka, potem pa hop nazaj v Ljubljano. Vidite, dragi moji, to je viteška ljubezen, hehe. Preprosto car.

Ob vsem dogajanju je četrtek kar prehitro prišel in čas je bil za slovo. Ljudstvo je bilo nad doživetjem soglasno - bilo je odlično! Nekateri s(m)o že tudi začeli odštevati do naseldnje elektrijade, ki bo že 50. po vrsti. Ja, takrat bo pa res odklop. Sama pot nazaj je minila brez večjih zapletov. Kljub temu, da smo bili na koncu moči, je bilo vzdušje na avtobusu še vedno veselo, pa čeprav malenkost bolj umirjeno. Za na pot sem si tudi kupil 6 pleskavic in izkazalo se je, da sem zaloge zelo dobro načrtoval. Vsake 4 ure sem pojedel dve pleskavici, tako da met potjo nisem trpel, domov pa sem se vrnil ravno prav lačen, da sem se pred spanjem še malo nabutal in potem zaspal za kakšnih 12 ur. Da ne omenjam, da sem se potem, ko sem prišel z dopusta, moral še tri dni počivati, heh. Še dobro, da je bil vikend.

Noseča ženska, ki je pričakovala trojčke, se je sprehajala po mestu, nakar je v nekem trenutku iz bližnje banke planil ropar in jo med begom v paniki trikrat ustrelil v trebuh. Na srečo je bilo z dojenčki vse v redu, tako da se je kirurg na urgenci odločil, da ji nabojev ne bo odstranil, saj bi bila operacija preveč tvegana.

Po tistem je življenje teklo normalno naprej, dokler ni 16 let kasneje ena od hčera prijokala k mami v sobo.

“Mami, mami, prej sem šla na stranišče in lulala, pa je ena krogla prišla ven.”

Mama ji je razložila, da je vse v redu in ji pojasnila, kaj se je zgodilo pred 16-imi leti. Kakšen teden kasneje ji je v sobo prijokala druga hčerka:

“Mami, mami, prej sem šla na stranišče in lulala, pa je ena krogla prišla ven.”

Tudi njej je mama razložila, da jo naj nič ne skrbi in ji povedala zgodbo izpred 16-ih let. Teden po tistem v njeno sobo prijoka sin.

“Je že dobro,” je razumevajoče rekla mama. “Vem, kaj se je zgodilo. Šel si na stranišče lulat in ven je prišla krogla.”

“Ne,” je zajokal sin, “malo sem drkal pa sem kar ustrelil psa.”

Jože in njegova žena sta zašla v finančno stisko, zato sta se odločila, da bo ona začasno postala kurba. Ker pa s tem ni imela izkušenj in ni točno vedela, kako naj se stvari sploh loti, ji je Jože svetoval:

“Postavi se pred bar in ulovi nekoga. Povej mu, da računaš 100 evrov. Če boš imela kakšno vprašanje, bom za vogalom čakal v avtu.”

In res se je odpravila do bara in po nekaj minutah se pri njej ustavi avto.

“Za koliko?” vpraša voznik.

“Sto evrov,” mu odvrne ona.

“Na žalost imam samo 30 evrov, bi vseeno šlo?”

Ker je bila v dilemi, kaj naj stori, mu je naročila, naj malo počaka, ter stekla za vogal do Jožeta.

“Kaj lahko dobi za 30 evrov? Več denarja nima.”

“Za 30 evrov mu ga lahko vržeš na roko,” ji je odvrnil Jože.

Ona je prikimala ter stekla nazaj do avta. Vozniku je razložila, kaj lahko dobi za ponujeni denar in on se je strinjal. Vstopila je v avto, nakar si je on odprl zadrgo ter iz hlač pomolil svojo OGROMNO batino…

Nekaj časa je le nemo zrla, nato pa se ponovno opravičila, da pride takoj nazaj. Stekla je do Jožeta in vprašala:

“Jože, dragi, ali lahko temu tipu posodiš 70 evrov?”

(povezava do 1. dela)

Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… ). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal.

Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.

Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni.
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.

Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….

… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…

(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? )

Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili ), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…

V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.

Se nadaljuje…

Dve kolegici se pogovarjata:

“Veš, ugotovila sem, da me moj mož verjetno že kar nekaj časa vara,” se izpove prva.

“Pička mu materina!” je razumevajoča druga.

“Ah, saj ni tako hudo,” nadaljuje prva. “Ko sem to ugotovila, sem mu na skrivaj naluknjala vse njegove kondome.”

“Pička ti materina!”