Peter Lamut

Sploh ne morem razložiti, kako sem jezen. Orkan Kyrill, ki je minule dni divjal po Evropi, mi je popolnoma razkuštral novo frizuro, tako da si trenutno sploh ne upam ven iz hiše. Sem ujet za štirimi stenami, hrane počasi zmanjkuje. Še celo za računalnikom sem bolj malo, saj se bojim, da bi me med tipkanjem skozi okno slikal kakšen paparazzi, zato je tudi tale objava bolj kratka. Grem raje spat, saj se bom, upam, potem prebudil s t.i. “povšter čupo” , kar bi pomenilo znaten napredek glede na trenutno stanje. Ne pa da se soseda pritožuje, da ji otroke strašim.

Ja, tele vremenske ujme človeku res delajo sive lase…

Prav živo se še spomnim lanskoletnega dogodka, ko sem še delal pri nekem podjetju v centru mesta (slava mu!). Poleg dobrega kolektiva je k mojemu zadovoljstvu nedvomno znatno prispevalo tudi dejstvo, da smo se nahajali v neposredni bližini Trubarjeve, kjer je med drugim bila tudi okrepčevalnica Hot Horse (od novega leta je sicer ni več tam). Fraza “pojdimo na horsa” je pravzaprav skoraj ponarodela med ljubljansko mularijo in tudi med tistimi malo starejšimi. Pravzaprav je horse postal kar nekakšna kultna ikona. Kdor ni mogel zmazati niti enega celega, je bil luzer (za ženske to sicer ni veljalo, če je kolegica pol pustila, si ji pač z velikim veseljem pomagal dokončati).
Skratka na ta veseli dan ali Konjiček se peni (na žar plošči) sem prišel na svoj vsakdanji horse. Pravzaprav na dva, saj sem malo bolj ješč. Ko sem dobil svoje, sem se usedel zunaj na sonček ter zagrizel v slastno sočno meso z dodatki, se prepustil gastronomskim užitkom, nakar…

“Kako lahko to jeste, konja?!?”

Debelo sem pogledal (takole: ) in zagledal, hja, koga drugega kot neko tečno staro babico. Isti profil, ki verjetno tudi na avtobusih nadleguje mlade potnike z brezveznimi temami (o tej problematiki sem sicer že pisal tukaj).
Še preden sem lahko kaj odgovoril, je nadaljevala:

“Kaj nimate nobenega spoštovanja do živali?”
“Hja, gospa,” sem pomirjajoče odvrnil, “to je pač hrana kot vsaka druga…”
“Ampak to je živa stvar! Se vam žival nič ne smili?” (seveda ne, če je pa tako slastna )
“No ja, pa saj solata, ki jo jeste, je tudi živa, veste…”
“Ja ampak solata vas ne gleda!!” (bila je že precej razburjena)
“Ampak gospa, tudi crknjen konj vas ne. Kar poglejte tale slasten šnicel, sploh me ne vidi, kako ga jem…”
“$#@&%$$!!!” (tega raje ne bom objavil, da ne bom kvaril mlajših obiskovalcev bloga )

Kar na smeh mi je šlo in naslednjih nekaj grižljajev se mi je skoraj zataknilo v grlu, moje pritajeno hehetanje pa jo je še bolj razburilo. Na srečo je s svojim vpitjem vsaj nadležne golobe in vrabce pregnala, da sem lahko relativno v miru jedel. Ko sem pojedel, sem iz principa naročil še enega horsa. Sicer nisem več bil lačen, sem pa vseeno še imel nekaj prostora v želodcu. “Lejte, gospa, še enega bom…”, čemur je spet sledila njena pridiga.

Sicer pa jo je stara nergačica še dobro odnesla, saj če bi jaz bil bolj agresivna oseba, bi ji dal čelno ter pobegnil s kraja nesreče. Potem bi se pa razne civilne organizacije spet čudile, zakaj jih toliko “pade po stopnicah”… Glede na to, da nekaj v tri krasne čveka praktično že vsaka druga, je še čudež, da po stopnicah pade le vsaka peta.

Ena kolegica ima debelo rit, zato sem ji svetoval, da se vpiše na aerobiko oziroma kakšno podobno vadbo. No, pravzaprav je sama načela to temo in izrazila željo, da bi nekaj naredila zase, kar je vsekakor veliko boljši pristop kot velika večina drugih, ki samo jamrajo nad “genetiko”, naredijo pa nič. Razen morda kakšne mr. Đirlo Čang Šlang čudežne diete (10 kilogramov v enem mesecu…), kar pa jasno ni učinkovito, saj se izgubljeni kilogrami ob prehodu nazaj na normalno prehrano spet naberejo. To ve vsak, ki vsaj malo ve o delovanju telesa. Torej migat, babe!

Padla je tudi ideja, da sestavim kompilacijo poskočnih komadov za aerobiko, kot sta na primer Eric Prydz - Call On Me ali pa Groove Amanda - I See You Baby (Shakin’ That Ass). Zelo zelo rad pa bi našel tudi eno bolj staro pesem (slovensko), ki gre nekako takole:

…
A-a-a-a-a-a, a-e-robika, a-a-a-a-a-a, a-e-robika
…
En, dva, tri, gremo skupaj, naj vam ne visi.
En, dva, tri, ritke migajo, gremo vsi.
…

Skratka ena taka ritmična pesem, do neke mere s kar zabavnim besedilom, stara pa je že vsaj kakšnih 10 ali 12 let. Vsaj jaz sem jo takrat prvič slišal. Ima kdo morda?

Zdaj pa grem tudi jaz malo migati na fitnes, kjer bom bežal pred moškimi občudovalci…

Psi so načeloma človekovi najboljši prijatelji. Zvesti, zanesljivi, prijazni. Ampak vsake toliko jih je treba poslati na pregled. Tehnični pregled, kot temu pravijo, kjer pogledajo, ali je koža še čvrsta, ali je z njegovo prebavo vse v redu in ne prdi preveč toplogrednih plinov, ali spredaj morda ne škili ter sveti v tri krasne in podobno. Potem plačaš še neko takso, da ti ga je dovoljeno sprehajati po javnih cestah in to je to.

Bad dog, bad dog…
Whatcha gonna do, oh whatcha gonna do
when it runs into you, bad dog, bad dog…

Letošnji pregled ni minil čisto brez zapletov. Tisti del, ko mu vtaknejo cevko v rektum in merijo izpušne pline, je bil v redu. No, pa saj je bilo tudi vse drugo v redu, res pa je, da so ugotovili, da zadnje tace ne primejo ravno najbolje pa da bo treba malo obloge na kolkih zamenjati. Pomanjkanje kalcija ali kaj jaz vem. Sem ga namočil v mleko pa ni nič pomagalo, zato sem ga potem pač peljal na nek pasji servis. K specialistu. Tako pomlajenega sem ga nato po operaciji spet peljal pokazat doktorjem, kjer so rekli, da zdaj pa je v redu. Na koncu so mi še mastno (no ja, v bistvu niti ne toliko) zaračunali licenco in spet je za eno leto mir s tem. Tok tok po lesu.

Ta vikend sem se odločil in si utrgal dve uri svojega dragocenega časa ter ga namenil zavzetemu spremljanju enega jazz performansa na nekem tujem kanalu, ampak mi ni bilo čisto nič jasno. Mislim. Tam je bil en tip, ki je blenkal po bas čelu, bil je tip z brush bobni, pa eden s trobento, nekje na desni sem videl enega s s saksofonom pa še en je sedel za klavirjem. Vsak je igral čisto po svoje ter svoj inštrument silil, da je produciral neko popolnomo samosvojo melodijo, ki ni imela nobene veze z drugimi. Kar nekaj. Potem je pol odra zasedla ena fat black lady (neka diva iz Mozambika, kaj pa jaz vem), ki je samo gužvo delala. Bila je tako debela, da je v bistvu stala kar poleg vseh v dvorani. No, ta huge pojava ni rekla ne bev ne mev, samo nekaj je majala z glavo sem in tja, spet brez ritma. Čez nekaj časa je potem začela napol zase momljati v mikrofon ene neumnosti, nekaj v smislu du di boba dup dup dup, he is my man, he is my man, bupa doba dup gup gup, my man my man, dup bup gup in tako naprej, potem pa je kočnčo utihnila in zopet je šlo vse po starem. Čisto na koncu je pa še oni s trobento naredil strašen hrup, nakar je cela dvorana šla na noge in huronsko ploskala, meni pa nič jasno.

Zdaj me zanima, kdo to sploh posluša in kakšen okus moraš imeti, da to razumeš. Mislim zadeva nima ritma, nima melodije, nima nič. Jaz se vdam.

Danes je ravno sedmi dan, odkar deluje ta blog. Ker po ljudskem izročilu bog sedmi dan počiva, danes ne bom napisal nič. Da pa ne bi bili prikrajšani za vaše dnevno branje, sem v goste povabil priznanega nemškega seksologa, ki sicer že vrsto let živi in deluje v ZDA. Ta strokovnjak je seveda nihče drug kot dr. Dick Offenschlitz, v strokovnih krogih sicer znan tudi pod vzdevkom Trdi. Doktor bo v današnji kolumni odgovoril na pismo najstnice, ki jo mučijo tipični najstniški ljubezenski problemi.

Doktor odgovarja:
Draga Špela (saj ti je tako ime?), sploh ne vem, kaj se, oprosti izrazu, pizdiš. Tip te je dobro nategnil, marsikatera sošolka bi ti zavidala. Nekatere niti orgazma še niso doživele, ti pa imaš že razburljivo avanturo za sabo. Najprej nehaj misliti samo nase, ampak pomisli tudi na čustva fanta. Mladi fantje so zelo občutljivi, če jim njihova trofeja potem še cel mesec na šoli teži, medtem ko so oni zaradi kontrolk in ostalega pod velikim stresom. Razumljivo, da se te izogiba, saj je šola na prvem mestu, babe pridete na vrsto šele za vikend. Mogoče tudi nisi tako lepa, on pa sedaj z grozo ugotavlja, kaj je storil v neprištevnem stanju. Morda tudi slabo vlečeš in te zato ne mara, ampak to je zgolj ugibanje, saj nisi napisala vseh podrobnosti. Je tudi on užival tako kot ti?

Kar pa se fotografij tiče pa ne bodi v skrbeh. To je danes že povsem normalno, da se mlada punca sleče ter se vsem pokaže na internetu. Kar poglej glasujzame, najbolj nage so najbolj popularne. Sploh pa ne bi bila prva, v slovenskem prostoru je ledino nekaj let nazaj zaorala že Taja s Šubičeve gimnazije. Morebitna objava v Direktu, ki si ga tudi omenjala, lahko na tvojo slavo samo pozitivno vpliva. Mogoče te celo Uroš Slak povabi na Trenja, kar zna biti dobra odskočna deska za poslanski sedež nekoč v prihodnosti. Cicciolini je več kot uspelo, zakaj ne bi še tebi?

- Dick, dr. Dick.

Lansko leto jeseni sem zaradi bolj ugodne ponudbe prestopil v konkurenčni fitnes klub (kot obiskovalec, ne kot kakšen inštruktor, da ne bo pomote). Cena prestopa je poslovna skrivnost in niti ni pomembna, pomembno je le dejstvo, da sedaj že kar nekaj mesecev telovadim drugje. Novi fitnes sam je zelo v redu, vsaj toliko, kot prejšnji. Ima veliko naprav ter prostih uteži, čistoča je na nivoju in ljudje so prijazni. Pravzaprav včasih kar malo preveč prijazni…

Da pojasnim. Kakšen mesec nazaj, ko sem ravno prišel izpod tuša in se oblačil, me je ogovoril neki neznanec, mlad in prijazen. Ker sem tudi jaz prijazen, sva se začela pogovarjati. Klepetala sva in klepetala, nakar sem čez nekaj minut ugotovil, da sva se že kar malo preveč zaklepetala. Bolj kot je običajno za naključne neznance. Ves ta čas me je z zanimanjem spraševal, kdo sem, kaj počnem, ali sem kakšen športnik itd. ter ob mojih odgovorih navdušeno prikimaval. Ko sva se poslovila (jaz sem se pač že oblekel in odhajal domov), je pomenljivo rekel “No, se vidiva!”. Midva?! Ponavadi se reče “Ajde, se vidmo!”, tole je pa bilo nekam bolj osebno. Saj ne, da bi me kaj preveč motilo, je pa bilo na nek način kar malo šokantno. Ko sem to kasneje v šali omenil trenerki, je takoj hehetajoče začela prikimavati in me spraševati, če je to bil ta-in-ta. Na koncu sva ugotovila, da očitno nisem bil edini, ki ga je “ta-in-ta” prijazno ogovoril ter malo pokramljal z njim.

Dobro, pa saj v bistvu nič takega, se pač zgodi, čeprav je malo neobičajno. Hm, zgodi? Neee… očitno se kar dogaja. Pazi to - včeraj po treningu odidem pod tuš (tuši so skupni), kjer je že bil en starejši gospod, sicer tudi obiskovalec fitnesa. Med tuširanjem me je gledal in gledal, pravzaprav je kar buljil vame. Po tuširanju sem odšel do garderobne omarice, on pa tudi do svoje (imel jo je blizu moje) ter me tam še naprej gledal v odsevu v ogledalu. Bilo je že kar preveč očitno. Nato pa izjava tedna. Rekel je: “Vi pa imate tak otroški obraz… ampak zelo zrelo telo. Človek kar ne ve, kam bi vas dal…”.
ZRELO?!?
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!111

No, pa saj ne rečem… tako kot bi morale ženske razumeti, da je “prasica” v bistvu lahko kompliment, tako se bom tudi jaz naučil tujih jezikov in to vzel kot pohvalo, čeprav bi mi seveda bilo ljubše, če bi to slišal od ženske. Pa saj v principu nimam nič proti gejem oz. tistim, ki na to spominjajo, ampak če v mojem profilu piše, da bodo vse ženitne ponudbe romale med spam, to še ne pomeni, da sem tudi sam eden izmed njih.

Že vidim, da se boste delali norca iz mene… ampak raje me pohvalite, kako sem strpen. Pa saj razlogov za jezo pravzaprav niti nisem imel, saj sta bila oba čisto prijazna.

Rad bi razčistil nesporazum, ki se znova in znova pojavlja pri komunikaciji med moškimi in ženskami, pa čeprav je bila vsa stvar že 100x razložena. Očitno bo treba razložiti še stoprvič, saj stvar še zdaleč ni tako samoumevna, kot bi morala biti, kar je nenazadnje potrdil tudi dogodek izpred parih dni, ko smo se z družbo malo odpravili v nočno življenje.

V nekem neimenovanem (reklama pač ni zastonj) klubu je bilo dogajanje že kar živahno, poleg dobre glasbe je bilo možno videti tudi kar nekaj dobro izgledajočih žensk. Ena izmed njih se je v nekem trenutku sprehodila mimo naju s kolegom, tako da sva si jo lahko dodobra ogledala od blizu. Ni bila slaba - dolgi črni lasje, lep obraz, konkretni atributi ter seksi majčka so predvsem mojega kolega več kot prepričali. Kot začaran jo je spremljal s pogledom in ko je že bila mimo naju, je malo bolj naglas, kot bi bilo dobro, komentiral: “Staaaari, kera prasica ej!”. Seveda mi je, o tem ni dvoma, v moškem jeziku želel povedati, da mu je bila gospodična vizualno izjemno všeč, kar je za žensko vsekakor zmeraj lep kompliment. Vendar pa je očitno prišlo do nekakšnega nesporazuma, saj je ženska začela na kolega histerično vpiti, kaj si upa in da naj to še enkrat reče, zaradi česar je tudi pristopil njen frajer, ki je želel s kolegom kar fizično obračunati. Vnel se je glasen prepir, začeli smo se prerivati, vmešali so se še drugi gostje in sledil je vsesplošen pretep v lokalu. Na koncu so morali posredovati specialci, ki so z batinami vse nagnali ven in pokvarili žur. Ampak o tem kdaj drugič…

Dejstvo je, da bi se batinam in pozivom k sodniku za prekrške tisti večer lahko vsi izognili, če bi ženska kompliment pravilno razumela in se ne bi začela prepirati. Morala bi upoštevati, da se je kolega pravzaprav pogovarjal z mano in ne z njo, torej je razumljivo, da se ni izražal v njenem jeziku (prasica je tam verjetno kakšna žaljivka ali kaj podobnega, ne vem), ampak v jeziku moških, kjer prasica (v pravem kontekstu) pomeni spolno izjemno privlačno žensko. Nekaj primerov uporabe:

• Zadnjič sem bil v mestu in videl eno res dobro prasico.
• Tista tamala prasica na plesišču dobro miga.
• Ful je huda prasica.
• Prasica je zadnjič zahinavila in je ni bilo. (to je pa negativen primer, kjer beseda prasica ni kompliment)

Skratka, drage dame, če slišite moškega, kako svojemu kolegu navdušeno razlaga, da ste prasica, to pomeni (če je kontekst pogovora pravi), da ste pravkar dobile en velik in iskren kompliment. Saj vendar rade slišite, da ste lepe, ane? Treba je samo upoštevati, da imajo nekatere besede v moškem jeziku pač drugačen pomen kot v ženskem in zato predlagam, da se vpišete v kakšen tečaj tujih jezikov oziroma pokažete to objavo svojim kolegicam, sestram, sodelavkam in prijateljicam, da v prihodnje ne bo več nesporazumov. V Cosmopolitanu namreč tega nikjer ne piše, povrhu vsega pa je ta članek še popolnoma brezplačen.

- Vaš prasec

Tole me je pa res nasmejalo. Na internetu se je namreč nedavno pojavil posnetek dveh madžarskih policajev, ki v hip hop stilu veselo poskakujeta na znano pesem Marky Marka iz leta 1991 Good Vibrations. Fanta sta se potrudila in celo sestavila krajšo koreografijo. Za začetek sploh ni slabo.

Očitno je veseli december tudi na Madžarskem naredil svoje.

Tole objavljam malo z zamudo, a vendarle (domena namreč v času dogodka še ni bila registrirana in tale blog še ni obstajal). Zgodilo se je nekaj dni nazaj v oddaji 24 ur na POP TV, in sicer (če me spomin ne vara) minulo nedeljo, 7. januarja 2007.

V informativni oddaji na POP TV so spraševali ljudi za mnenja, ali so po uvedbi evra pri nas opazili kakšne podražitve. V spomin se mi je vtisnila naslednja izjava (po spominu):
“…ja, pa podražile so se tudi mobikartice. Prej so bile 1000 SIT, zdaj so pa 5€…”.

Bravo, stric! Zelo pametno! Vodo po novem pakirajo v 1,2 litrske steklenice, zato stane ena plastenka 20% več kot prej, ko je bila jurja in je držala samo en liter. Vaše sokolje oko opazi vsako, tudi nično podražitev. Najbolje, da neupravičen dvig cene kar na Zvezo potrošnikov javite. Cvetko pa vam vračam, saj je osebno ne potrebujem: