Kot kaže, sem prebolel napad prašičje gripe in se spet bolje počutim. Jutri bom po vsej verjetnosti spet zdrav kot riba.
Sicer pa dosti o tem, saj je živalskih prispodob v zadnjih dveh objavah že kar malo preveč in se drenjajo v tekstu kot Delamaris sardine v konzervi.
Ura je tri zjutraj in jaz ne morem spati. Že od včeraj imam namreč vročino in žejen sem kot pes. Verjetno bo to posledica tega, da smo vstopili v leto prašiča, saj sem na motivacijskem vikendu švical kot pujs ter se zaradi tega potem tudi prehladil. Po mojih izkušnjah se bo stanje verjetno hitro popravilo, ampak kljub temu bo še vedno šlo par dni v falus. Namesto da bi v tem času delal kaj koristnega, bom verjetno bluzil.
No ja, na en sestanek glede ustanovitve podjetja (v bližnji prihodnosti gremo namreč na svoje) bom seveda šel, ampak to bo v glavnem to. Brat je trenutno na smučanju in ga žal ne morem gnjaviti, tako da je na trenutke doma kar malo dolgčas.
Je pa res, da če ima človek preveč časa, mu začnejo po glavi rojiti neumnosti, kar je potem seveda treba objaviti tudi na blogu. 
Pa je takoj malo manj dolgčas…
Preprosto. Naredite tako, kot sem jaz prešnji teden.
Vse, kar morate storiti, je to, da poznate kakšno kolegico, ki si med pustnim rajanjem na karnevalu v Reki malo razbije glavo. Da se razumemo - tega ji nikakor ne privoščim, ampak če jo že odpeljejo v KC na preventivni počitek, se spodobi, da se jo obišče. To sem prejšnji teden tudi storil.
Po nekakšnem naključju je to bilo ravno v času opoldanskih obrokov. Prinesli so nekaj podobnega kosilu, kolegici zadeva ni bila všeč (le banano si je vzela, hm… 
), ostalo pa ponudila meni. Da ne bi imel slabe vesti, sem jo vsaj še 3x vprašal, ali je to njen zadnji odgovor ter ali bi morda vzela polovičko. Ker je vsakič znova ponovila, da RES lahko vse pojem, sem se potem navdušeno spravil nad tiste mlince in piščanca, ter vse skupaj potem v trebuhu prebavil na prafaktorje.
Vidite, samo znajti se je treba pa se človek lahko poceni naje. 
Kočevci, svaka vam čast!
Zakaj?
Ne samo, da imate avtocesto, internet, gozd in evro - tudi vaš Berač je popolna zmaga!
Da pojasnim. Na motivacijskem vikendu pri Kovaču (tudi temu vse pohvale!) smo se nekateri sredi noči na žuru zavedli, da smo živalsko lačni. Padla je ideja, da gremo na lov za hrano. V Ribnici je bojda ob taki uri vse zaprto, zato smo se ob pol štirih zjutraj odpravili v kakšnih 10 kilometrov oddaljeno Kočevje. Še dobro, da ne pijem in smo tako imeli treznega voznika.
Ko smo prispeli tja, smo prijazni naključno mimoidoči domačniki pobarali, kje bi se dalo kaj pojesti in napotili sta naju na neko lokacijo. Navodilom smo vestno sledili in prispeli do fast food ustanove, ki je bila - da, odprta! Juhu, to smo iskali. Nekako nas je spominjala na Hot Horse v Tivoliju, ki je tudi odprt takole sredi noči in tudi takrat je tam kar nekaj ljudi.
Ponudba v Kočevju je podobna - vzameš lahko enega “horsa”, ki se sicer imenuje preprosto “hamburger”, ampak zadeva je podobna - kruhova bombica, pleskavica ter dodatki po želji. Po želji lahko vzameš takšnega z dvema pleskavicama. Imajo tudi ustreznico ljubljanskega Jumbo sendviča, če se ga kdo še spomni (bil je na Nazorjevi na isti lokaciji, kjer je sedaj podružnica kamniškega kebaba). Sendvič se imenuje “berač”, ampak je vse prej kot skromen. Z veseljem ti nanj nabašejo goro dodatkov, tako da se človek res ne more pritoževati. Kvečjemu bi manjkal še kakšen kočevski medved na žaru v pikantni lovski omaki s smrekovimi vršički ter z omako iz brusnic kot prilogo, ampak ne bodimo malenkostni. Berač enostavno caruje.
Cena? Samo 2,50€ za hamburger (bivših 600 SIT) po nočni ceni, podnevi je morda še ceneje, nisem spraševal. Zmažeš dva in še en sendvič berač pa si dober in greš lahko spat brez nevarnosti, da bi se čez nekaj ur lačen zbudil. Celotno vajo smo potem ponovili še naslednjo noč (torej v noči na nedeljo), ko se nas je v moj mali avto zabsalo kar pet - nihče pač ni želel zamuditi pojedine. Zdaj tudi vem, kje se oglasiti, ko bom spet kaj lačen lomastil po tistih krajih.
Če je kdo, ki tole bere, slučajno iz Kočevja - respect!
Pride lezbijka na upravno enoto, da bi registrirala avto. Uradniku na okencu reče:
- “Dober dan, rada bi registrirala avto. Ker sem lezbijka, bi želela imeti roza tablice.”
- “To pa žal ne bo šlo, veste, vse tablice so po zakonu bele barve.”
- “Ampak jaz sem lezbijka in želim imeti roza tablice!”
- “NE MORETE! Roza tablic ni, vse so bele.”
- “Aja, kako pa imajo potem pedri lahko modre?!”
…dobro pije, dobro je.
Skratka ker grem čez vikend na Dolenjsko v eno kučico se malo motivirati skupaj z s tropom drugih podobno mislečih študentov in študentk, naj vas obvestim, da tokrat nedeljski vic izjemoma ne bo objavljen v soboto temveč morda šele v ponedeljek. Odvisno pač od mojega agregatnega stanja.
Za razumevanje se vam zahvaljujem, nerazumevanje pa ignoriram.
Priznani mednarodni strokovnjak na področju medosebnih odnosov dr. Dick Offenschlitz danes odgovarja na pismo bralca s problemom, ki verjetno tare marsikaterega moškega. Navkljub temu se zavoljo “politične korektnosti, “strpnosti med spoloma”, “spoštovanja do žensk” ter podobnih neumnosti o problemu ne govori dovolj. Tudi tokrat bo doktor prvi, ki bo o tem sprožil javno razpravo. Ekskluzivno samo za naš blog.
Moje ime je Mitja in imam težavo, za katero upam, da mi boste lahko ustrezno svetovali. Problem je ta, da se je nedolgo nazaj na fitnes vpisala nova punca, ki je dokaj simpatična. No, saj ima lep obraz in je nasmejana, ampak kaj, ko jo je malo preveč skupaj. Ste moški tako kot jaz in verjetno razumete, da je stvar pač moteča.
Zdaj pa k stvari - ženska je fitnes očitno vzela zares. Za razliko od nekaterih drugih trenira redno in zavzeto ter je tako iz tedna v teden boljša. Če bo šlo tako naprej, bo do poletja prava mačka in takrat se je sploh ne bi branil, o tem sem prepričan. Vprašanje je, kdaj vskočiti? Če bom preveč čakal, da mi postane dovolj všeč, jo lahko vmes prej opazi še kdo drug ter mi jo spelje. Če grem v akcijo že zdaj in jo pritisnem, tvegam, da se bo njen napredek ustavil in jaz potem ostanem z žensko, ki me ne privlači. V tem primeru bi bilo seveda bolje, če bi počakal in si potem čez čas z lahkoto premislil ter ne bi z njo imel nič.
Jasno je, da ji ne morem direktno reči, naj najprej shujša, potem bomo pa videli kako in kaj. Verjetno bi mi zelo zamerila in s tem bi si že vnaprej zapravil vse možnosti pri njej - sploh takrat, ko bo (upajmo) postala dobra mrha in bo imela izbire na pretek. Kako naj torej zadevo čim bolj diplomatsko izvedem, da ne bom na koncu jaz po krivici označen za prasca ter da moja žena ne bo izvedela za to?
Hvala in lp,
Mitja
Doktor odgovarja:
Lep pozdrav, Mitja, in hvala za pismo.
Stvar sploh ni tako zapletena, kot izgleda na prvi pogled. Vse je samo v pristopu. Tako kot imamo v nogometu različne lige - od Bundeslige in Serie A do kmečkih lig Horjul in Zgornja Kungota - lahko tudi ženske (tako kot nogometne klube) razdelimo po kvaliteti. Od kvalitete nasprotnika pa je potem odvisno, kakšno strategijo bomo izbrali. V kmečkih ligah prevlada surova igra začinjena z umazanimi prijemi, medtem ko v višjih ligah prevlada tehnično znanje, groba igra pa je s strani sodnikov strogo sankcionirana.
V vašem primeru ocenjujem, da spada ženska v tako imenovano kategorijo Pogrej in pojej, med ljudmi znano tudi kot Nategni in pobegni. V takšnih primerih se najbolje obnese partizanska taktika. Na hitro vskočiš, opraviš svoje ter se pobereš, še preden kdorkoli kaj opazi. Glede na to, da vam je ženska po malem očitno že všeč, z zgodnjim naskokom, ko še nimate konkurence, ne morete dosti zgrešiti.
Če se kasneje po drugi strani izkaže, da se je njen fitnes napredek ustavil, pa vas ravno hiter umik reši, nakar uberete t.i. gobarsko taktiko (glumite gljivu kot da se ni nič zgodilo in vse zanikate), s čimer se izognete potencialnim zbadljivim opazkam sosedov. Če pa se razvije v žensko kot se šika, pa imate že od prej pripravljen teren ter s tem prednost pred ostalimi konkvistadorji in kolonizatorji.
Poročajte o uspehu in srečno!
- dr. Offenschlitz
Od danes naprej sem mlad 25 let. Hvala, hvala!
Naj pa kar vnaprej povem, da kiča ne maram, zato mi namesto okrancljanih voščilnic čestitke raje pošljite (oziroma nakažite) na TRR številka SI56 0214 5133 9692 555. Hvala lepa.
Kot vsakega upravitelja spletne strani tudi mene zanima, od kod za hudiča se vsi ti obiskovalci vzamejo. So jim za stran povedali prijatelji? So na kakšni drugi strani našli povezavo sem? So me našli preko iskalnikov? Tisti, ki so prišli preko iskalnikov - katere iskalne besede so uporabili?
Vse to in še več omogoča orodje Google Analytics, ki poleg obiska beleži še malo morje raznoraznih statistik. Nekatere med njimi so prav zabavne. Konkretno imam v mislih razne ključne besede, ki so jih ljudje vtipkali v iskalnike ter na ta način prišli na ta blog. Naštel bom nekaj najbolj zabavnih:
In tako dalje in tako naprej…
Če me iskalniki indeksirajo po zgornjih frazah in me potem ljudje na ta način najdejo, to očitno nekaj pomeni. Namreč da se na tem blogu valja kup ene svinjarije, nemorale ter raznih neumnosti, čeprav se ves čas trudim, da bi kaj pametnega in poduhovljenega povedal. 
Sicer pa nima veze. Tako ali tako je bilo že vnaprej jasno, da se na tem svetu najbolj prodajajo ravno najbolj umazane stvari. Kapitalistični prasec v meni zdaj zahteva, da vso to nemoralo še potenciram (mularija to pač obožuje), s tem pridobim na tisoče obiskov na dan, vržem gor oglase in potem mastno služim. Zakaj pa ne. 
Nek Irec je videl oglas v časopisu ter se prijavil na razpisano delovno mesto v znanem irskem podjetju v Dublinu. Prav tako se je na isto delovno mesto prijavil tudi nek Američan. Oba sta imela enako kvalitetne reference in priporočila, zato so se v podjetju odločili, da bodo obema dali za pisati isti test ter potem na podlagi tega izbrali enega izmed njiju.
Ko sta rešila test, se je izkazalo, da se je vzak izmed njiju zmotil pri enem vprašanju, ostalih devet odgovorov pa je bilo pravilnih. Vodja kadrovske službe je stopil do Irca in mu rekel:
“Obema se zahvaljujemo za zanimanje za delovno mesto, ampak odločili smo se, da službo damo Američanu.”
Irec je protestiral: “Ampak na podlagi česa to? Oba sva pravilno odgovorila na 9 vprašanj. Smo na Irskem, jaz sem Irec, torej bi bilo prav, da službo dobim jaz!”
Kadrovnik mu je odvrnil: “Nismo se odločili na podlagi pravilnih odgovorov, temveč na podlagi vprašanja, pri katerem sta odgovorila napačno.”
“Ja? In kako neki je lahko en nepravilen odgovor boljši od drugega nepravilnega?” je vprašal Irec.
Kadrovnik: “Preprosto. Američan je pri petem vprašanju napisal ‘Ne vem.’, ti si pa napisal ‘Jaz tudi ne.’ “