Peter Lamut

Danes je pustna sobota. Jaz sem že tako ali tako svojevrstna pojava, zato se mi niti ni bilo treba posebej našemiti. Raje sem spal do 12h in simuliral medveda, ki spi zimsko spanje. Se je pa našemilo cel kup okoliškega frocovja, ki so zvonili po hišah z dobro znano frazo “A mate kaj za pusta hrusta?”. Drhal te najprej zbudi iz sladkega spanca, potem te pa še fehta za sladkarije in sadje. Kakšni mali čefurčki^[1] in podobni cigo Žarkoti pa celo kar direktno za denar.

Letos sem se na srečo dobro pripravil. Napad je najboljša obramba, zato sem se odločil, da maskirane napadalce presenetim z njihovim lastnim orožjem ter jih napadem s še bolj udarno masko. Najprej sem razmišljal, da bi se napravil v kakšnega Jasona in strašil z motorko. To bi jih gotovo pognalo v beg, a žal doma nimamo nobene motorke, poleg tega pa bi se najbrž tudi sosedje pritožili zaradi hrupa. Potrebno se je bilo domisliti kakšne bolj prefinjene ideje.

Pogledal sem v tla, se malo zamislil… in potem ugotovil, da rešitev pravzaprav leži pred nosom. Dobesedno. Namreč zakrivale so jo samo hlače. Seveda, preoblekel (oziroma slekel) se bom v pedofila ekshibicionista! Odvečne cunje sem vrgel s sebe^[2], se ogrnil v plašč ter počakal na prvo skupino žrtev.

Po dobrih dvajsetih minutah čakanja in zmrzovanja v zasedi je prišlo do prve bitke (in, kot se je izkazalo kasneje, obenem tudi zadnje). Na vratih je pozvonila četica, katere vodja je bil nek mali Taliban, njegovi pomočniki pa so bili Miki Miška, klovn, policaj, zajček ter neka mala pederčina v črnih pajkicah (ne, ni bil Robin Hood pa tudi Batmanu ni bil podoben). Ko so me napadli s pustom hrustom, sem se samo slinasto nasmehnil in dejal, da naj kar vstopijo, saj imam polno omaro sladkarij za njih.

Na tem mestu je potrebno povedati, da otroci dandanes sploh niso neumni. Starši jih namreč posvarijo ter vsak dan opozarjajo, da naj se pazijo raznih čudnih stricev in podobnih tičev, ki se jim dobrikajo. Prav videlo se je, da se je v njih sprožil obrambni mehanizem ter da so se ob mojem povabilu nenadoma zresnili ter se celo umaknili za kakšnega pol koraka nazaj (prej so se pa drenjali pred vrati kot svinje pri koritu).

Ostalo je bila le še rutinska pot do popolnega zmagoslavja. Enostavno sem rekel nekaj v smislu “glejte, imam ptička za vas”, veselo razprl plašč in še preden se je dejansko pokazalo, da spodaj sploh nisem čisto nag, so zavreščali ter se kriče pobrali nazaj v svoje brloge. Ker po tistem k nam preostanek dneva ni bilo več maškar (vsaj do trenutka pisanja ob 19h jih ni bilo več), predvidevam, da so posvarili tudi druge, na kar sem sicer že od začetka računal. Slab glas pač seže v deveto vas in ni lepšega, kot dobiti psihološko vojno brez žrtev. Zmaga duha nad telesom bi se lahko reklo.

Čudite se in se učite od mojstra!

P.S.: Navkljub današnjemu incidentu avtor izjavlja, da ima sicer otroke čisto rad. V običajnem pomenu besede, se razume.

1. Beseda “čefurček” ne označuje nujno nacionalne ali etnične pripadnosti otroka, temveč stanje duha le-tega. Politično korektno poimenovanje bi se glasilo “slabo vzgojen otrok”, saj se za pusta ne bi ravno smelo prositi kar za denar. (←)
2. Zavoljo politične korektnosti se nisem slekel do golega, ampak sem boksarice obdržal na sebi. Tako ali tako je glavni učinek dosežen že takrat, ko se plašč šele začenja razgrinjati… (←)

Dva dneva nazaj sem za Valentinovo v poštnem nabiralniku našel nekaj, kar ni ravno izgledalo kot običajna pošta. Bilo je nenaslovljeno in nič kaj podobno poštni pošiljki. Šlo je v bistvu za majhen ploščat zavojček nečesa. Najprej sem mislil, da je to morda reklami vzorec kakšnega novega šampona, ki je po pomoti padel iz dnevnega časopisa, a je bila stvar na otip drugačna. Sicer mehka, a ne ravno tekoča.

Ko sem še malo bolj pozorno pogledal, sem opazil, da je na ovitku navedeno tudi ime proizvajalca. Ne spomnim se sicer točno, kaj je pisalo, nekaj v smislu Duracell ali Durex, kaj pa vem. No, ko sem zadevo odprl, sem videl, da je notri čisto pravi vodni balonček. Juhuhu, že dolgo je tega, kar smo se nazadnje igrali z njimi, tako da sem se nepričakovanega darilca nadvse razveselil. Všeč mi je bil tudi način pakiranja. Namreč zadeva je bila nekako zvita, tako da si jo samo pristavil pod pipo ter odvil in že si lahko točil vodo notri. Nič več zoprnega raztegovanja na roko, kjer se ti je balonček na vrhu po možnosti še strgal. Ko bi vsaj vedel, kje takšne modele prodajajo…

Kakorkoli že, včeraj sem se odločil zadevo uporabiti. Po polnjenju si je bilo treba izbrati tarčo in najbolj primeren tisti trenutek se mi je zdel sosedov maček, ki se je celo Valentinovo noč na ves glas gonil ter mi kratil spanec. “Bo že videl,” sem si mislil. Odšel sem na balkon in ni mi bilo treba dolgo čakati, da se je hinavec pojavil nekje na dvorišču ter se začel pretegovati na soncu. Razdalja ni bila prevelika, tako da je še bil v dometu. Nekaj težav je resda bilo, saj je imel balonček nenavadno veliko kapaciteto. Vanj sem namreč stočil skoraj en liter vode in to gmoto je bilo potem potrebno na nek način zabrisati mačku pod rit.

Zadržal sem dih, nameril… vrgel iiiiin….. PLJUSK!

HAHAHAHA, PA SEM TE! Balonček je skoraj idealno padel na tla kakšen meter pred mačkom, kjer se je razpočil, voda pa je glavnega jebača pretekle noči izdatno zalila. Hahaha, kako je to potem skočil v zrak ter panično odbezljal kaj-jaz-vem-kam. Prav mu je!

Tisti, ki se je za Valentinovo spomnil deliti vodne balončke po nabiralnikih, je prav gotovo zadel žebljico na glavico. V bodoče še več takšnih pošiljk, prosim!

Včeraj se mi je na treningu na desni ritnici počez razparal kimono. Juhuhu, ravno to sem hotel. Na srečo sem potem ravno danes izvedel, da je nov kimono prispel v Slovenijo (čakal sem že več kot 2 meseca) - skrajni čas, saj je bila zadeva že res kritična. Nenazadnje bi zaradi nezaželenega zračenja lahko prišlo do mešanja hladnega in toplega zraka ter posledično do tornada okoli občutljivih predelov, kar najbrž ne bi bilo prijetno.

Poleg tega je stvar tudi negativno vplivala na zbranost okolice. Lovec (en s treninga) je rekel, da za mano sploh ne more nič delati, ker mu gre preveč na smeh. Katja Š. je recimo vmes nekaj zajebala kato, ker je preveč buljila v razkrite boksarice, namesto da bi se osredotočila na potek (ja, kar priznaj! ). Pravzaprav bi lahko rekli, da sem postavil temelje nove borilne veščine, ki jo bom poimenoval “piš’ me v rit”, ampak njena praktična vrednost je vprašljiva.

Mimogrede, ali kdo kupi kimono z vgrajeno klimo? Star pet let, zmerno rabljen, cena simbolična.

Pozdravljeni, dragi zaljubljenci, zaljubljenke ter ostali zablojenci. V zadnjih dneh dobivam cel kup vprašanj v zvezi z Valentinovim, še posebej pa bode v oči dejstvo, da je eno izmed najbolj pogostih ravno naslednje:

To me navdaja z osuplostjo. Dobro, nič ne rečem, če je parček sveže zaljubljen - moje začudenje leti bolj na tiste, ki so že nekaj časa skupaj. Človek bi pričakoval, da se taki zdaj že nekako dovolj poznajo ter da bi moralo biti zgornje vprašanje trivialno. Ker temu žal ni tako, tokratni strokovni članek posvečam omenjeni težavici.

Za ženske je stvar preprosta - svojemu dragemu kupite kakšno preprosto in predvsem uporabno stvar. Moški ne maramo pocukranega kiča. Kakšne sexy boksarice, vodica za po britju ali pa steklenica piva spadajo med posrečene izbire. Če ste bolj na tesnem z denarjem, mu ga lahko tudi enostavno potegnete, moški smo namreč preprosta bitja in smo hitro zadovolj(e)ni.

Za moške je vsa stvar malo bolj zakomplicirana. Mimogrede, če ste že taki hinavci, da se spomnite na svojo drago samo na Valentinovo, tega nikakor ne priznajte! Malo naflancajte, kako jo imate oh in sploh radi ter da mislite nanjo dejansko vsak dan v letu in če ji boste povrhu vsega poklonili še lepo darilo, boste imeli do naslednje obletnice mir.

Zdaj pa k samemu bistvu problema - kaj sploh kupiti, da bo še dovolj dobro ter da pridemo čim ceneje skozi? (ceneje zato, ker je to nekakšna kompenzacija za čez leto, ko baba veselo zapravlja z našo kreditno kartico)
Mnogi brez domišljije kupujejo razne plišaste medvedke, drugi razne rožice, tretji spet raznorazne čokoladice in bonboniere, vsi skupaj pa brcajo v temo. Plišasti medvedki imajo nemalokrat prhljaj in bolhe, rožice lahko povzročajo seneni nahod in niso vedno dobra izbira (čeprav niti ne tako napačna), medtem ko so sladkarije prava mala katastrofa. Nikakor ne morem razumeti ljudi, ki jih dejansko kupujejo svojim izbrankam. Poudarek na “svojim”, sosedovi ženi jih namreč le kupite - zakaj, berite dalje.

Razne čokoladice so sicer sladke, po drugi strani pa precej redijo. Če boste svojo boljšo polovico ob vsaki priložnosti razvajali s takšnimi in podobnimi slaščicami, bo sčasoma postala vaša slabša polovica, saj se bo preveč razlezla, od tam pa ni več poti nazaj. Kot kit, ki nasede na obali in ga tudi deset zagretih Greenpeace-ovcev ne zvleče več nazaj v stare tokove.

Moj nasvet: Kupite ji večmesečno karto za fitnes ali aerobiko, gotovo imate v bližini kakšen športni center. Če ji je bolj všeč telovadba doma, ji lahko kupite dildo oziroma vibrator, pa naj se poigra ter pokuri odvečne kalorije na ta način. Bojda obstajajo celo trgovine, ki naredijo dildo, ki je direktna kopija vašega onéta, s čimer vsej stvari dodate še osebno noto.

Upam, da sedaj vaši nakupovalni problemi za Valentinovo ne izgledajo več tako veliki.

- vaš Dick, dr. Dick.

V svoji zadnji pesnitvi sem med drugim omenil tudi Anžeta Kopitarja, mladega hokejista, ki že v svoji prvi sezoni v ligi NHL polni mreže nasprotnikov kot kakšen prekaljen star maček. Iz mojih besed v Anžetova ušesa, fant se je nekaj dni nazaj na tekmi proti vodilnemu moštvu lige zares izkazal (spet), saj je k zmagi svojega mošta s 4:1 prispeval levji delež (zabil je prvi in tretji gol za svojo ekipo).

Sploh drugi gol je bila prava mojstrovina, obrnil je celo obrambo, da se je njegovim kolegom iz moštva kar smejalo… meni pa tudi, ko sem videl posnetek. Odlično!

(update 14. februar 2007: namesto linka na drugo stran sem zdaj zavoljo praktičnosti raje kar vključil posnetek z YouTube)

Anže, kar tako naprej!

Sedi orel na veji visokega drevesa in cel dan ne dela nič. Samo sedi, lenari in se sonči. Mimo pride zajec in ga pozdravi:

“Hej, orel, kaj delaš?”

Orel odvrne: “Nič ne delam, samo sedim tukaj, lenarim in uživam.”

Zajec: “Pa lahko tudi jaz to počnem?”

Orel: “Seveda, zajec, zakaj pa ne, še ti se usedi.”

Zajec se usede na tla ter tudi on začne lenariti. Kmalu pa pride mimo lisica, vidi lenega zajca ter ga - HOP! - požre.

Nauk: Sediš in nič ne delaš lahko le, če si na dovolj visokem položaju.

Zveni kot slaba reklama, v resnici pa je to dejansko stanje pri nas doma. Oziroma je bilo, saj smo posledice večinoma že odpravili. Zjutraj me je namreč iz zimskega spanja predčasno zbudilo panično vpitje in dretje. Nekaj v smislu da stroj pušča. Sicer pomivalni (tisti za posodo) in ne pralni, ampak saj gre v bistvu za skoraj isto stvar. Vstanem, odidem dol v kuhinjo, da vidim, čemu tak kraval in zagledam… hahaha, pa to ne more biti res, še zdaj mi gre na smeh. Vidim, da je dobesedno pol kuhinje pod peno, HAHAHA! Ne bom pretiraval, če bom rekel, da je bilo na tleh v višino vsaj kakšnih 30 centimetrov pene, če ne celo pol metra, poleg tega pa je stroj sproti ustvarjal nove in nove oblake. A je to!

Pater familias (ali po domače foter) je vpil, preklinjal, pošiljal vse v božju mater ter proizvajalcu stroja jebal vse po spisku, kar je vso stvar naredilo še bolj zabavno. Lahko bi se reklo, da je v dogajanje vnesel določeno dinamiko. Bolj kot je vpil, naj pomagamo, bolj sem se krohotal in zvijal po tleh, pa čeprav to ni lepo, a se res nisem mogel zadržati. Kakšna drama, KAKŠNA DRAMA!!! AHAHAHA!

Ves ta džumbus je privabil tudi psa, ki je najprej neumno pogledal, potem pa se je navdušeno zagnal v beli oblak ter se na njegovo veliko začudenje zadrsal nekaj metrov daleč, čisto na drugi konec kuhinje. Očitno mu je bilo zelo všeč, saj je potem v tisti peni skakal in se obračal kot nor. Popolnoma se mu je zmešalo, fotru pa tudi, ampak bi rekel, da slednjemu iz drugih razlogov in ne od veselja. Medtem, ko je begal sem in tja, da bi našel neko primerno rešitev, sem se jaz spomnil lanskoletnega poletnega dopusta v Španiji, kjer smo en večer šli ravno na nek tak podoben pena party.

Stari, ideja! Zakaj ne bi zdaj tega spet podoživeli kar doma?! Foter je - kako priročno! - ravno odhitel nekam drugam, jaz pa sem na računalniku v hipu izbrskal par primernih komadov ter navil muziko do amena. Tehnaža ga pač seka.

Tum, du du DUM, du du DUM, DUM, DUM, DUM!!!!
Tuc tuc tuc, tu du du DUM, tuc tuc tuc, tu du DUUUUM
DUM DUM DUM DUM, DUM DUM DUM DUM…

Šopaj, sineeeee, šopaj! ŠOPAAAAAAAAAJ!!! Pena party pač zmaga pa čeprav samo v domači kuhinji. Vso sliko je sicer malo pokvarilo dejstvo, da se generacija nekaj let pred upokojitvo žal ne strinja s sodobnimi načini zabave pa je bilo spet dretje v hiši, žurka pa po hitrem postopku zaključena.

Bilo je kratko, a sladko. Pa drugič naprej…

Spodaj pa še video za občutek, kako kakšen tak pena party izgleda. Ljudjem se strga, ko se nekje na sredi usuje pena.

Tako, zdaj ko sem dobil vašo pozornost, berite dalje. Ampak že vnaprej povem, da naslov tokrat nima prav nobene veze z vsebino, je pa tematika kljub temu zelo zanimiva.

Gre za to, da se je v zadnjem tednu tudi v Sloveniji začelo malo več govoriti o AGLOCO™ programu. O tem pričajo nekatere debate po forumih ter kar nekaj novih strani in blogov, ki stvar opisujejo (če za AGLOCO še niste slišali, si več preberite tukaj). O vsem skupaj zgovorno priča tudi rast mreže, ki jo opažam pri sebi. Samo v zadnjih dveh dneh 15 novih ljudi. Zanimanja torej ne primanjkuje, a to še ni nič v primerjavi z navalom današnjih skeptikov ter ostalih takrat, ko se bodo na internetu začele pojavljati prve skenirane slike čekov. Kdor si bo začel mrežo graditi že danes, bo profitiral še veliko več kot tisti, ki trenutno še odlašajo, pa čeprav jih vsa stvar nič ne stane.

Na tem mestu moram omeniti zanimivo novico, da YouTube resno razmišlja, da bi svojim uporabnikom v bližnji prihodnosti začel izplačevati del svojih prihodkov od oglaševanja. Skoraj bi si upal trditi, da smo ravnokar priča evoluciji interneta in da bodo to v prihodnosti za podjetja postalo stalna praksa - razdeljevanje dela prihodkov končnim uporabnikom z namenom, da bi slednji uporabljali storitve pri njih in ne pri konkurenci. Velike internetne skupnosti imajo namreč ogromno tržno vrednost, saj so izredno zanimive za oglaševalce, ki so pripravljeni seči globoko v žep za prikazovanje svojih reklam. Le zakaj mislite, da je Google nedavno odštel za YouTube kar 1,65 milijarde dolarjev? Ravno zaradi velike baze uporabnikov!

Če človek to razume, bo tudi razumel, zakaj bo AGLOCO™ med uporabnike razdeljeval veliko večino svojih prihodkov ter še dodatno nagrajeval tiste, ki bodo pripeljali nove ljudi ter s tem širili mrežo - zato, da bo vzpodbudil rast celotne skupnosti, kar neposredno pomeni še več prihodkov od oglaševalskih podjetij. S tem tudi postane jasno, zakaj ne drži vode naslednji precej pogost pomislek: “eh, to je gotovo prevara, zakaj bi kdo sploh kar takole delil denar…”.

Jasno je, da bodo zaradi vse hitrejše rasti števila uporabnikov največ pridobili prav tisti, ki si bodo mrežo začeli graditi že danes. Bodite tudi vi eden izmed njih, v AGLOCO™ se lahko pridružite tukaj.

Mimogrede, med pogosta vprašanja o AGLOCO programu sem dodal tudi uradno pojasnilo DURS-a, kako je z obdavčitvijo tovrstnih prihodkov. Preberite si.

Malo sem gledal statistiko obiskov in presenečeno opazil, da je število obiskovalcev nenadoma zraslo bolj kot tič pred Pamelo Anderson. Po podrobnejšem pregledu podatkov sem ugotovil, da je velika večina novih obiskovalcev prispela z Mobisuxa. Kar kakšnih 250 jih je bilo, prej pa, kot že enkrat omenjeno, kakšnih 30-40 na dan. Hipotezo sem šel preveriti in hitro našel tole temo. Vse jasno.

Sicer pa so me najbolj nasmejale “ugotovitve” nekaterih, da sem narkoman, odvisen od horsa. Haha! Očitno so preveč na horuk prebrali samo začetek Hot Horse objave in potegnili šokantne zaključke.

Nič, Mobisux, lepo vas pozdravljam. Za zmirom vaš in to…

Včeraj napovedana pijanica ter velikodušno deljenje fig v duhu kulturnega praznika je odpadla. Ne glede na vse namreč še vedno velja rek “najprej zdravje, potem kultura” in zato sem se tudi odločil, da se za dobro počutje raje konkretno naspim. Za kulturo bo že še čas. Na mojo žalost me je okoli 11h dopoldne poklical minister Bručan ter mi zažugal, da naj pazim, kaj pišem tu gori, saj ni, citiram, “moralno in etično sprejemljivo propagirati pitja, saj na Vaš blog zahajajo tudi mladoletni”. Sploh pa je danes kulturni in ne pivski praznik, je še dodal. Planica da bo že še prišla na vrsto.

Po svoje ima minister kar prav. Kljub temu, da sem malo slabe volje in neprespan, ker me je predčasno zbudil, se bom poskusil odkupiti ter prispevati nekaj v duhu praznika.

Mislim, da bi Prešernovo nagrado moral dobiti jaz.