Peter Lamut

Jutri bo pomemben dan. Obletnica smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav mi nikoli bilo jasno, zakaj se praznuje ravno obletnica njegove smrti namesto rojstva. A so bili morda veseli, da so se ga znebili? Je to morda zaradi veselja šolarjev, ki se jim tako ni treba učiti toliko njegovih pesmi, kot bi se jih najbrž morali, če bi dr. Fig živel še kakšno desetletje dlje? Kaj pa vem.

Kakorkoli že, s prijatelji smo se odločili, da bomo jutri tudi sami v skupno dobro prispevali svoj delček kulture, saj nam je med letom manjka. Program se bo začel že dopoldne, ko bomo s Poezijami v rokah na Čopovi ter v ožjem mestnem središču naključnim mimoidočim recitirali nekatere izmed njegovih najbolj znanih pesnitev. Tistim, ki nas bodo seveda hoteli poslušati ter nas ne bodo že ob prvih verzih poslali v kakšna rodila ali drug organ, primeren za “pošiljanje nekoga tja”.

V zameno za kulturo bomo - v duhu praznika - pobirali Prešernove evre (torej v kosih po dva). Z zbranim izkupičkom se bomo okoli enih popoldne odpravili v bližnji Maximarket ter tam kupili fige in vino. Tu bi sicer potreboval nasvet, saj ne vem točno, katero sorto je Franci takrat imel najraje ter ali je morda pil tudi kaj bolj žganega, da kupimo še to. Radi bi namreč naredili kar najbolj avtentično rekonstrukcijo tistih časov. Na hitro se ga bomo malo napili ter potem rahlo okajeni kupljene fige delili otrokom in šolarjem. Ob tisti uri približno se namreč pouk konča, zato jih bo takrat v mestu cel kup. Sploh Šubičeva gimnazija v bližini bo idealen kraj za dilanje zdrave prehrane (vsaj bolj zdrave, kot pa trava). Pa recite, če nismo plana časovno zelo dobro zastavili.

Ko bomo velikodušno razdelili vse fige, bomo odšli do Prešernovega spomenika, kjer se bomo usedli na podstavek ter se ga v počastitev praznika pa res konkretno napili. Nekje ob štirih popoldan bi morali biti že dovolj nabasani, da bo prišla do izraza naša umetniška žilica. Pod budnim očesom muze na spomeniku bomo sestavili šopek domačih sonetov, malo pojamrali nad življenjem ter vkup vrgli balado ali dve, za namenček dodali še kakšno veselo poskočnico… saj veste, kako to gre. Če nas ne bodo prej pohopsali policaji ter nas zaradi glasnega recitiranja ter prepiranja “al’ prav se piše flaša ali piva piksna?” odpeljali na Povšetovo, se bomo proti večeru cik-cak odmajali še v katero izmed bližnjih kulturnih ustanov. Gotovo bo kje kakšna proslava, kamor se bomo prišli pokazat. Morda pridemo celo na televizijo, v tem primeru bom posnetek gotovo objavil.

Torej da zaključim - jutri lahko na blogu pričakujete najmanj sonet (ne)sreče.

Bumerang efekt bi lahko rekli. Več kot leto dni nazaj sem imel malo preveč časa in na Mobisuxu napisal post, ki se je med ljudstvom očitno zelo dobro prijel. Včeraj sem namreč ta isti post že tretjič dobil na mail v smislu “hahaha, poglej, kaj je eden napisal”. Odprem zadevo in vidim svoje lastne blodnje. S to razliko, da je bilo sedaj tretjič že kar zapakirano kot “pismo bralca v Men’s Health”. Sem se odločil, da stvar tudi na blogu še enkrat objavim:

Za zmirom vaš, Batate

Dolgo sem zbiral pogum. Zelo dolgo. Nekateri so po malem že sumili, a konkretnih dokazov ni imel nihče, saj je navzven moje življenje izgledalo popolnoma normalno. Vsa namigovanja sem zmeraj z nasmehom na obrazu kategorično zanikal, dokler niso stvari postale že malo preveč resne. Zato sem se naposled odločil, da bom vse skupaj priznal. Ne obotavljivo in potihoma samo svojim najbližjim, temveč na glas, javno na internetu:

Ena sama doza mi že dolgo ne zadostuje več. Včasih je bilo drugače, a z leti se je zadeva stopnjevala. Po prvem odmerku praktično vedno hočem vsaj še enega in tako dostikrat naenkrat konzumiram kar tri doze. Javno, brez sramu ter neozirajoč se na vprašujoče poglede okolice. Hot Horse je pač zakon.

Seveda se bo kdo na tem mestu vprašal, kaj je pravzaprav tukaj sploh narobe, če je pa stvar “zakon”? Zadeva je celo legalizirana ter prosto dostopna tudi najmlajšim - brez recepta. Potrebno je torej pogledati tudi drugo, bolj temno plat pleskavice. Torej tisto malo bolj zažgano. Po zadnjih znanstvenih raziskavah kar nekaj družin zaradi Horsa razpade. Tipičen je primer, ko se zaradi prekomernega uživanja žena v kratkem času preveč zredi, možu postane neprivlačna, zato slednji skoči čez plot h kakšni sosedi. Sosedova trava je pač vedno bolj zelena in sosedova krava ima zmeraj večje vime, zato ta korak niti ni presenetljiv. Ko žena odvisnica izve za ta možev “Colin Jackson” podvig v priljubljeni amaterski disciplini skok na 110m čez plot, zahteva ločitev in družina razpade. Pa čeprav je v bistvu sama kriva, saj odvisnost od Hot Horsa pusti vidne posledice na telesu.

Jaz žene na srečo nimam, a Horse vseeno slabo vpliva na koncentracijo. Ko pred spanjem štejem ovce, da bi zaspal, namesto njih mimo hodijo sočni lipicanci. Ko kdaj sanjam, da sem v nebesih, implementacija paradiža pri meni izgleda tako, da namesto bednihbednih dolgočasnih angelčkov ter puhastih oblačkov vidim neskončne travnate planjave, po katerih kopitljajo veseli rezgetajoči konjički, ki komaj čakajo, da jih predelaš v faširane pleskavice z raznoraznimi dodatki v mehki kruhovi bombici…

Upam, da sedaj razumete mojo stisko. Počutim se zmedeno in negotovo. Tudi prestrašeno, saj krvoločni in nestrpni vegetarijanci v mestu prežijo na vsakem vogalu in verjetno komaj čakajo, da obračunajo z mano. Mislim, da resno potrebujem pomoč strokovnjaka, ki bi mi znal ustrezno svetovati:

Ali je pametno skupaj mešati ajvar in nacho sir ali ju je morda bolje jesti ločeno v dveh različnih Horsih?

(če ne znate angleško, jebiga)

What’s the definition of indefinitely?

When your balls are slapping up against her ass, you’re in… definitely!
____________

OK, za tiste, ki morda angleško vseeno ne razumete, pa tole:

Kakšna je razlika med irsko poroko in irskim pogrebom?
Eden manj pijan.

Ob raznih oddaljenih nesrečah in katastrofah ljudje velikokrat samo zamahnemo z roko v smislu “eh, malo verjetno, da bi se to tudi ravno meni zgodilo”, potem pa zadeva nekega dne nepričakovano udari. No, nekaj takega je v noči z včeraj na danes doletelo tudi mene. Pred spanjem, ko sem se preoblačil v pižamo, je skozi mansardno okno na stropu moje sobe zavel hladen piš in nenadoma sem začutil, da me v hrbtu nekaj postopoma grabi ter da bom v nekaj sekundah najbrž dobil heksenšus. In sem ga res. Žal ne samo tistega, ko glave ne moreš dobro obrniti v eno stran, temveč se je ta pojavil nekoliko nižje, tam nekje pri desetem vretencu - prvič v življenju sploh na tistem mestu.

OK, pač, manjša neprijetnost, gremo spat in zjutraj bo bolje. Ja seveda. Ko sem se zbudil, me je zadaj tako zategovalo, da je vsak najmanjši gib povzročal velike bolečine. Ležal sem na hrbtu in se nisem mogel prekotaliti ne levo, ne desno, kaj šele vstati. Da je bila stvar še slabša, sem se nad svojo obupno nezavidljivo situacijo začel bebavo hehetati, kar je povzročalo še dodatne bolečine.

Kakorkoli že, potem, ko sem nekakoz muko le vstal (lakota in nagon po preživetju pač delata svoje), sedaj blodim po stanovanju kot da bi imel štil v riti - leseno hodim, glave ne obračam, pravzaprav sem še malo sključen, da so mišice na hrbtu malo manj zategnjene. Še najraje zdaj kar sedim-ležim, pa še takrat me vse boli. Na kratko rečeno - postal sem pravi motorični debil, nekako v rangu tistih nešportnih piflarjev, ki so cele dneve za računalnikom in v življenju še niso videli žoge od spodaj. Še dobro, da je vikend in mi ni treba nikamor iti, zato situacija še ni kritična. Nočem pa pomisliti, kaj bo, ko bodo prišla na vrsto bolj “zahtevna” opravila - tuširanje, preoblačenje, da vožnje z avtomobilom niti ne omenjam. Takorekoč sem obsojen na hišni zapor. Upam vsaj na pogojno izpustitev jutri.

Sicer sem pa že enkrat prej napisal, da je mati Narava kurba in me očitno ne mara kaj preveč…

Zakaj ne bi postal TV voditelj? Zato, ker bi se mi prej ali slej zgodilo isto, kot se je Eriku Hartmanu (saj poznate tisti slavni video). Včasih si enostavno ne morem pomagati in se začnem režati kot pečen maček. Kaj maček, krohotam se kot pijan slon, cvilim kot morski prašiček, krulim kot divja svinja, rdeč postanem kot kuhan rak, rezgetam kot horse na žaru, obenem pa smeh ne popusti niti za mišjo dlako.

(še malo, pa bom naštel že cel živalski vrt in bom kar jaz začel pobirati denar za ogled mene samega…)

Aja, za osvežitev spomina še video, ki sem ga omenil na začetku. Kako se je vse skupaj pripetilo Eriku. Sicer ne ravno nova zadeva, ampak še vedno zelo zabavna (resna “akcija” se začne tam po kakšnih dveh minutah in pol).

P.S.: … Sploh nima veze, da je vse skupaj zaigrano… je v bistvu še toliko bolj smešno, če človek misli, da se je zadeva dejansko zgodila.

Malo sem gledal statistiko obiska bloga in ugotovil, da je za tako kratek čas delovanja kar vzpodbudna. 30-40 obiskovalcev na dan je sicer nekje v rangu števila poslušalcev na bolje obiskanem koncertu Zlatka Dobriča, a za začetek je čisto v redu. Še bolj kot sam dnevni obisk je namreč pomemben podatek, da se ljudje na stran radi vračajo. Prasice, porniči, neumnosti ter ostale neokusnosti in nebluoze se dandanes očitno pač dobro prodajajo.

Zgornji histogram prikazuje, kolikokrat je posamezen obiskovalec prišel (ali po pomoti zašel?) na to stran. Skrajno levi stolpec prikazuje število tistih, ki so prišli samo enkrat, dočim stolpci bolj desno prikazujejo število tistih obiskovalcev, ki so bili na strani večkrat. Na primer tistih, ki so naštancali od 15 do 25 obiskov, je skoraj toliko kot tistih, ki so bili samo enkrat in se (zaenkrat) še niso vrnili. Vidi se tudi, da je kar nekaj tudi tistih, ki so prišli že več kot 25-krat, čeprav vsa zadeva stoji šele dobre tri tedne.

Vizija za prihodnost je torej jasna - postati eden najbolj vplivnih medijev v slovenskem internetnem prostoru, ki bo skrbel, da bodo nedolžni otroci zrasli v pokvarjeno mladino, ki ji bodo po glavi hodile same neumnosti. Mislim, da bodo tu imeli zelo dober zgled.