Peter Lamut

Pravkar sem se vrnil s sestanka in lahko rečem, da je to zdaj to. Dorekli smo še zadnje odprte stvari in naslednji teden začnemo s postopkom ustanovitve lastnega podjetja. Končno sem dočakal, da se podam na lastno podjetniško pot, saj menim, da si le tako lahko dovolj nagrajen za svoje znanje in sposobnosti. Če si v službi (in torej že po definiciji “služiš” nekomu), smetano pobere lastnik, ti pa dobiš le manjši od vse te dodane vrednosti, ki jo ustvariš. Enkrat na mesec plača pa občasno še kakšna nagrada in to je vse. Ne hvala, v življenju imam pač višje cilje.

Sploh pa tu ne gre samo za finančni vidik, gre tudi za svobodo odločanja in razporejanje svojega časa. Če bi si za spremembo kdaj na lep sončen dan med tednom raje vzel prosto in šel na izlet - enostavno greš, saj ti nihče ne brani. Odločiš se, da boš namesto tega raje delal čez deževen vikend, ko tako ali tako ne boš mogel nikamor. Da izziva ter dodatne motivacije, ko si na svojem, sploh ne omenjam.

Seveda se bomo potrudili, da naš d.o.o. ne bo sinonim za “dolžni okrog in okrog”. Ali kot je pred leti dejal nek zelo uspešen podjetnik:

“Ko sem pred desetimi leti začel, nisem imel nič. Danes pa…”

[se ozre in pokaže na velik industrijski kompleks za seboj]

“…danes imam pa že 100 milijonov pufa!”

Samo za vsak slučaj povem, če je kdo pozabil. Novih prijav ne sprejemam več. Bom pa predvidoma jutri enkrat napisal malo več o tem - kdo je zmagal, zakaj, kako, kje… skratka nek povzetek.

No ja, pravzaprav se je zaradi nenavadno visokih temperatur začela že prej, ampak takrat sem imel še študijske obveznosti, tako da letos nisem utegnil narediti še nobenega skoka. Sedaj nameravam to v najkrajšem možnem času spremeniti. Na žalost je za ta vikend napovedan dež, tako da bom verjetno vseeno moral počakati še kakšen teden.

Za občutek, kako približno zadeva izgleda, pa objavljam naslednji video:

Moji padalski prijatelji^[1] so ponovno izumljali kolo, lahko bi se pa tudi reklo, da so enostavno guncali afne v zraku.

1. Na posnetku so Peter Nikolič (ja, tisti Nikolič, direktor radia Salomon ), Gregor Sredanovič (zagoreli inštruktor smučanja ) in Kristina Keržan (naša mala japanska buba ). Snemalec in obenem tudi avtor posnetka je Peter Anžur (njegova stran). (←)

“Baje da se spet po netu govori kao…”

To sem zasledil na nekem forumu. Zadevo sem strokovno raziskal in ugotovil, da je najbolj verjeten vzrok te trditve povezava na blog osebe z imenom Dejan Murko. Haha, kako bo jezen, ko bo to prebral.

Zdaj pa da pojasnim: Dejan Murko, sicer idejni vodja projekta mladipodjetnik.si, NI ISTA OSEBA kot Damjan Murko, javnosti znan tudi pod vzdevkom “štajerski slavček”. Namreč tale slavček dejansko deluje kot gej. Pretiravam, boljši izraz bi bil kar obična pederčina. Dejan, po drugi strani, je čisto običajen človek in ga tudi zelo jezi, če ga kdo pomotoma ali “pomotoma” pokliče Damjan.

Sicer pa je to razumljivo. Tudi jaz bi se sekiral, če bi na primer Alamut po nekem naključju bil peder, potem pa bi me ljudje nenehno spraševali “Kdo si že ti? A Lamut? Tisti iz knjige, ne?”.

Povezava do 1. dela

Za šankom opazi lepo oblečeno temnolasko, ki tam kot naročeno trenutno sama sloni, slučajno pa je za trenutek pogledala v njegovo smer. “Gotovo gleda mene, tale bo moja.” Z vzvišenim pogledom se napoti skozi množico in medtem, ko se prebija skozi gnečo, viha nos nad tem, kakšni kmetje so tile študentje. Bog ne daj, da bi se ga kdo dotaknil, in vsakič, ko se kdo med plesom s prijateljico po pomoti rahlo obregne vanj, zasika “Daj, smrkavec, pazi kje hodiš!”. Tistemu nabildanemu in za glavo višjemu športniku z DIF-a, ki se tudi pomotoma zaleti vanj, sicer ne reče nič.

Ko se končno približa lepotici, opazi, da ni sama, saj se je njen prijatelj vrnil iz toaletnih prostorov in se sedaj pogovarja z njo. To ga prav nič ne zmoti in se vrine med njiju. S komolcem se nasloni na šank, tleskne s prsti ter kolikor more na glas in očitno naroči steklenico srebrne penine. Zraven za podkrepitev pomaha s šopom evrskih bankovcev (sicer njegova tedenska plača, op.p.). Ženske njegov nastop prav nič ne navduši, pravzaprav ji gre že kar malo na jetra, a se zadrži ter hladno odvrne, da ni žejna. Pripravnik, pomemben in vzvišen kot je, namiga ne razume in noče razumeti ter ji vsili kozarec in nazdravi. Vse, česar je deležen, je obrat za 180 stopinj ter pogled na razgaljen hrbet. Mačka se je obrnila stran ter se začela pogovarjati z nekim skuliranim študentom arhitekture v spranih kavbojkah in zanimivim napisom na majici.

“Le kaj vidi na njem?” se vpraša ter se prislini zraven. Nekaj časa stoji tam kot lipov bog in se parkrat zapored neuspešno poskuša vključiti v pogovor. Malo ga že zaskrbi, da ga kdo morda gleda in se mu smeje v smislu kako tisti tam ne ve, kaj bi sam s sabo. Zato začne plesati. Ne preveč divje in ne preveč očitno, saj on je fensi in se to zanj ne spodobi - samo rahlo se pozibava. V ritmu. Skulirano. Dober opazovalec bi sicer rekel leseno, a on misli drugače. Približa se svojemu objektu poželenja:

“Tole so pa house ritmi, kajneda?” poznavalsko ugotovi.

Ker ni odgovora, kar sam nadaljuje:
“Fensiii… …mhm, ja…
…scena je pa danes špica, kaj? …
… he he he…” [bebav japijevski izumetničen smeh]

“Kaj pa ti, uživaš v ritmih noči? Ritmo de la noche, whoa!” pri čemer se nekako napol posrečeno zavrti okoli svoje osi, s čimer imitira atraktiven “dance muv”, ki ga je zadnjič videl na MTV-ju.

Takrat pa do tedaj mirni in potrpežljivi lepotici prekipi in naredi sceno. V roke vzame posodo z ledom, v kateri se hladi šampanjec, pljuskne pozerja po obrazu in še preden slednji pride do besede, ga nadere:
“Zdej te mam pa dost! Brezvezen si. Spizidi! SPIZDI TAKOJ! Že cel čas se sliniš okoli mene, pozer neumen. Izgini pa da te ne vidim več!”

Po tem izbruhu jeze odide povsem na drugi konec kluba in mu izgine izpred oči, gostje pa se medtem privoščljivo hahljajo.

Naš junak sicer še nekaj časa stoji tam z ustmi, odprtimi od presenečenja, potem pa se zdrzne, malo negotovo pogleda okoli sebe in po hitrem postopku zapusti prizorišče. S prazno denarnico in trdim v hlačah odide domov. Ta večer je sicer slučajno imel smolo, ampak važno, da on pri sebi ve (bolje rečeno: misli, da ve), da je danes kljub vsemu naredil vtis na obiskovalce ter da se gotovo še zdaj vsi sprašujejo, kdo neki je bil to.

Res pravi caR! Z velikim R.

…

Kdaj drugič bomo seveda obdelali še koga drugega. Na primer računalničarje, ker oni so pa šele čudaki.

Prepisal je še zadnjo seminarsko nalogo, na zadnjem izpitu izvlekel tisto 6-ko, za katero se je napiflal knjigo, na zagovoru diplome prepričal komisijo, da je bil v času študija dovolj priden in naposled je pridobil naziv univerzitetni diplomirani ekonomist. “Univ. dipl. ekon.” ob imenu, kako se to lepo sliši. Strokovnjak, ki bo jutri znal podrobno pojasniti, zakaj se tisto, kar je napovedal včeraj, danes ni uresničilo.

Sliko malo skazi dejstvo, da je takih, kot je on, še na tisoče, ampak njega to ne moti. Dobil je namreč službo v ugledni banki. Lepo oblečen z izbrano kravato, fake Rolexom ter pregrešno drago vodico za po britju bo dajal vtis resnega poslovneža, ki vse ve in vse zna. Sicer bo še nekaj časa delal samo na okencu za mizerno pripravniško plačo, ampak to ga ne moti. Namreč on se sedaj druži z velikimi ribami. S pomembneži. Nima veze, da je njegov pogovor z njimi zreduciran samo na “da, gospod” ter vključuje priliznjeno lezenje šefu v rit, ko mu prinese kavico, važno, da lahko on v prostem času razlaga prijateljem, da “dela v banki” in da je hudo pomembnen. Tako hudo, da je že čudno, kako da niso tega vsi že sami od sebe opazili. Za vsak slučaj jih med pogovorom na to nenehno opominja ter poudarja, kakšne denarje on dnevno obrača (ko tiska izpiske stanj na računu, op.p.) ter koliko je stal nov prestižen mobitel, ki ga niti uporabljati ne zna, saj so vse te funkicje zanj prezakomplicirane. Ampak važno, da se sveti ter da ne stane manj kot 500€.

Seveda se takemu uspešnežu podajo tudi lepa dekleta. S svojo pojavo jih bo očaral, zato se s kolegi domenijo, da bodo šli zvečer na lov na mačke. Seveda v Global, saj oni zahajajo le v najbolj elitne klube. Odločijo se za četrtek, saj je za takrat tam napovedan študentski žur in voljnih študentk se bo kar trlo. To bodo vse mehke postale, ko bodo videle štiri lepo oblečene poslovneže, ja. Slogan ‘Seks nad mestom’ bo treba upravičiti.

Družba se v neposredno bližino kluba pripelje s črnim BMW-jem, ki ga je naš ekonomist seveda vzel na lizing. Nek se vidi raskoš, pa čeprav to pomeni, da se mora zaradi tega marsičemu odpovedati, o lastniškem stanovanju pa tako ali tako lahko samo sanja. Štiriperesna deteljica parkira, nato pa se vsa pomembna mimo vrste pririne do samega dvigala. Na njihovo žalost varnostnikov s svojim polizano italijanskim videzom prav nič ne impresionirajo. Ni VIP kartice, ne poznajo se, zato se morajo malo manj pomembno vrniti na konec vrste ter lepo počakati tako kot vsi drugi. Nič hudega, na srečo jih nihče ni videl in ko bodo notri, bodo še vedno lahko glavni asi.

Po kakšnih dvajsetih minutah čakanja končno le pridejo na vrsto in z dvigalom se povzpnejo nad mesto. Ta noč bo njihova, sploh pripravnik veliko pričakuje od nje. V garderobi odloži plašč, mimogrede pa s prsti naredi “pištolco”, tleskne z jezikom in pomežikne punci, ki tam dela. “Čau, bejbi! ” Ona je takšnih pozerjev že navajena in do grla sita, zato ne trzne. “Pa nič,” si misli, “tako ali tako mi sploh ni všeč. Gremo raje na PRAVE mrhe zdajle.”

Ko takole vsak dan berem apokaliptične napovedi, kako nam grozi globalno segrevanje, onesnaženje, izumiranje živalskih vrst ter druga svarila Zelenih, si ne morem kaj, da ne bi bil skeptičen. Enako so govorili že v moji mladosti pa smo danes še vedno živi. Spomnim se tudi, kakšen hrup so zganjali okoli sinjih kitov. Da bodo kmalu izumrli, so rekli, ampak že bežen pogled vzdolž Čopove pokaže drugačno sliko.

Ne vem, ali so člani Greenpeaca po svetu slepi ali pa je samo nenavadno naključje, da toliko sinjih kitov plava ravno po ljubljanskih ulicah. S prihodom toplih dni v deželo Kranjsko, ko je treba počasi sleči dolge zimske plašče, se pokaže množica debelih riti, ki se razbohotijo v vsej svoji veličini ter nato povzročajo dnevne sončne mrke, ko se zbirajo pred vhodom v McDonlad’s na že omenjeni Čopovi ulici. A to pa ni poseg v okolje - toliko mrkov naenkrat kot prej v stotih letih skupaj ne? Čudno, da proti temu nihče ne protestira, saj je gravitacijska ukrivljenost prostora zaradi vse te nakopičene mase veliko hujša nevarnost kot pa načrtovani drugi blok jedrske elektrarne v Krškem.

Po drugi strani je sicer čisto razumljivo, da se o tem ne govori. Bojda ni politično korektno. Bog ne daj, da kakšni debeloriti samici omeniš, da naj kaj postori glede svojega balasta. Takoj te napadejo kosmate feministke (in mreža njihovih prijateljic), da si nestrpen. Šovinist. Da ne spoštuješ drugačnosti. Drugačnost že, ampak ne da potem tak obilen kit z značilnimi visokimi frekvencami cvili, kako je debel in da se težko premika. Sploh ni čudno, da se tak supersize-she primerek zagozdi že na vhodu v McDonald’s, potem pa morajo gasilci rezati vrata kot pri kakšni avtomobilski nesreči. Vsak imesec imajo kakšnih pet do deset takšnih primerov. Torej vsakih nekaj dni eden!

Pri vsem skupaj se mi zdi zelo čudno to, da je v teh okoliščinah še vedno toliko ljudi, ki vijejo roke iz obupa in se jim para srce zaradi skorajšnjega izumrtja vrste. Mene po drugi strani bolj skrbi za ribiče, saj takšnih rib pa res nihče noče loviti. Morda tisti samooklicani jebač Miha iz slovenskega Big Brotherja, ostali pa se raje ozremo za kakšno kvalitetno tuno (žal jih močno primanjkuje). Namreč kar je preveč, je pač preveč.

- Dick, dr. Dick.

To je rop! Danes ponoči so mi neznanci ukradli uro. Ker sem spal, nisem ničesar opazil. Še huje je to, da se to že kot po pravilu dogaja vsako leto.

Seveda bom zadevo - kot vedno - prijavil na policijo. Tam sem že stari znanec in se s policaji kar tikamo. Pravzaprav imajo za moj primer že vnaprej izpolnjene obrazce, da gre hitreje. Samo datum spremenijo pa je.

Žal na zavarovalnici niso tako korektni in sem jim kot mala stranka deveta briga. Že vidim, da bom moral na povračilo škode spet čakati do jeseni, o odškodnini zaradi uro krajšega spanca in posledično podočnjakih pa sploh nočejo nič slišati. Baje da sem rizična skupina hiperaktivnih in me zato sploh nočejo zavarovati.

Je še kdo doživel isto? Namreč o podobnih primerih množično poročajo tudi iz tujine.

Da res je. Po zgledu nekega Angleža^[1], o katerem so nekaj časa nazaj poročali mediji, sem se tudi jaz odločil narediti nekaj podobnega. Zadel sem izlet za dve osebi in ker nisem dvojna osebnost (in jaz tudi ne), drugo mesto podarim tistemu, ki bo najbolj prepričljiv.
(mimogrede - tisti, ki me poznate, nimate nobenih posebnih privilegijev, za vas veljajo enaka pravila kot za vse ostale )

Polet v Pariz (letališče Charles de Gaulle) je v ponedeljek 1. maja zjutraj (seveda z Brnika), povratek pa v sredo 3. maja v večernih urah. Izlet vključuje povratno letalsko karto, nastanitev v hotelu v središču mesta in prevoz do hotela z letališča. Nastanitev pomeni dve nočitvi z zajtrkom in večerjo, kaj dosti več pa v paket žal ni vključeno (z izjemo 10 metro vozovnic), zato bo treba imeti še nekaj lastnega denarja, vsaj za hrano. So pa zato že pokrite razne letališke in turistične takse (nisem sicer 100% prepričan, a mislim, da v tem primeru je tako… vsaj nekaj). Skratka pokrit je sam izlet, ne pa tudi ostalo zapravljanje.

Pogoji in želje so naslednji:

• Polnoletnost v času potovanja. Sicer načeloma lahko potujejo tudi mlajši s pisnim privoljenjem staršev, a s tem se ne mislim ukvarjati. Torej 18+ in pika,
• Veljaven potni list (tudi osebna izkaznica je najbrž v redu),
• Smisel za humor in dobra volja. Tečnih in dolgočasnih ljudi pač nihče ne mara,
• Zaželeno je znanje francoščine, ker meni se sanja ne, kaj tisti ljudje tam želijo povedati skozi nos, ampak v osnovi ni pogoj,
• Veselje do obiska Disneylanda. To ima pri meni prednost pred raznimi muzeji. No, Eiffelov stolp jasno gremo pogledati,
• Še kakšna malenkost, ki je sicer samoumevna, a sem morda zdajle pozabil.

Prijave pošljite na naslednji naslov:
peter . lamut AFNA gmail . com
(brez presledkov, AFNA pa zamenjajte z ustreznom znakom)

Pa prosim brez spama. V mailu napišite nekaj stavkov o sebi, starost, razlog, zakaj želite na potovanje, ter zakaj mislite, da ste ravno vi najbolj primerni, da greste zraven (torej zakaj si zaslužite nagrado). Izvirnost in humor se vsekakor točkujeta. Zaželeno je, da priložite tudi kakšno sliko, če jo imate.

Še to: podatke o obeh potnikih je treba sporočiti do konca tedna, zato bom postavil tudi rok za prijavo - petek do 9. ure zjutraj (srednjeevropski čas), pri čemer šteje ura na mail strežniku. Kasnejših prijav ne bom upošteval, brez izjem. Takrat enkrat bom tudi kontaktiral zmagovalca/zmagovalko za preostale podatke, da grem potem urediti stvari. Če boste takrat v Ljubljani pa toliko bolje.

To je vse.

P.S.: Pa da se razumemo - to ni noben ženitni oglas ali kaj podobnega, za te primere si raje kupite Salomonov oglasnik ali pa kontaktirajte Hot Mikija.

1. Če se prav spomnim, je ta možak že rezerviral (in plačal) poročno potovanje na Jamajko za dve osebi, potem pa je izvedel, da ga je bodoča žena prevarala. Poroko je odpovedal, izpraznjeno mesto na potovanju pa prodal preko eBay-a. (←)

Pride vdova k mesarju in reče:
“Dajte mi prosim eno klobaso, pa čim bolj velika in debela naj bo!”

Mesar res izbere največjo, kar jih najde, ter prijazno vpraša:
“Želite, da vam jo narežem na koleščke?”

Vdova mu odvrne: “Ja ne, a mislite da imam jaz pizdo na žetone ali kaj?!”