V prvem delu smo si ogledali, kako so to počeli do srednjega veka, sedaj pa je čas za napredek. Torej pojdimo kar naprej.
V poznem srednjem veku so se začela pojavljati prva strelna orožja in do 16. stoletja so toliko dozorela, da so dejansko že bila bolj nevarna okolici kot pa tistemu, ki jih je uporabljal. Nekateri egoisti, ki so se osredotočali predvsem nase, svinca niso želeli deliti z drugimi in so hitro ugotovili, da ga lahko obdržijo zase. Na ta način je marsikateri pavliha upihnil kar samega sebe. Od tod tudi izvira fraza “Tale ga pa pihne!”. Najprej se je nanašalo na navihance s črnim humorjem, sčasoma pa se je posplošilo na vse šale.
Vse to pa ni nič v primerjavi z izumom parnega stroja ter posledično lokomotive. Železniški promet je pomenil velik preobrat. Saj zato pa je bila industrijska revolucija, ne? Prvič v zgodovini se je človek lahko vrgel pod netrivialno mehansko zadevo in ta tradicija se je ohranila vse do današnjih dni. Jasno je bilo na začetku še nekaj pionirskih težav, saj hitrosti vlakov niso bile velike in je včasih kandidat za vnebohod namesto predelave v mortadelo bil deležen le buške na glavi. Problem je bil tudi v tem, da so nekateri izmed prvih modelov lokomotiv ob nepričakovani oviri na tračnicah dostikrat iztirili, kar je povzročalo zamude in seveda spravljalo v slabo voljo nič krive potnike. Če je vzrok iztirjenja preživel in jo je odnesel le z modrico, je besna množica poskrbela za to, da jih je dobil še nekaj. “Ena ni nobena,” je bilo pogosto slišati.
Naslednji pomeben izum je bila elektrika, ki pa so jo hitro - tako kot skoraj vsako iznajdbo - začeli zlorabljati. Revnejši sloj si namreč dostikrat ni mogel privoščiti frizerja, briljantine pa še ni bilo, zato je bil edini način za modno pokončno pričesko ta, da je človek vtikal prste tja, kamor ne bi smel. Enkrat je to storil tudi slavni Einstein a je na njegovo srečo bil deležen ravno pravšnje doze, da si je napravil trajno povšter čupo ter da je postal ravno prav usekan, da ni razmišljal o ničemer več razen o kupu uporabnih formul.
(mnogo kasneje ga je posnemal tudi Don King, a se bimbo ni zavedal, da Einstein ni bil tako zelo pameten zaradi svoje frizure…)
V 20. stoletju smo nato izmuli več kot prej v celotni zgodovini skupaj. Izumov je preveč, da bi jih lahko vse našteli. S pojavom televizije in predvsem interneta pa so se do tedaj malo znane metode bliskovite razširile po vsem svetu. Če so prej svoje znanje izumitelji odnesli s seboj v grob, je danes cel kup dokumentiranih primerov, ki so dostopni vsakomur. Izoblikovale so se celo posebne subkulture kot so na primer Irwinisti[1], nedeljski BASE jumperji, lokalni cestni dirkači (drekači?) in ljubiteljski plinarji. Saj poznate zgodbe, ko vsake toliko kakšen blok zleti v zrak, ker se je nek navdušenec doma preveč igral s plinom.
Kaj pa trendi za naprej? Napovedovanje prihodnosti je sila nehvaležna zadeva. Kaj se bo zgodilo, ne ve nihče. Morda se bomo zahodnjaki poduhovili ter se spravili proučevati starodavne japonske recepte. Kuharjev harakiri v zosu najbrž poznate? Specialiteta še iz samurajskih časov. Morda se bomo namesto v tradicijo raje usmerili v visoko tehnologijo in začeli v supermarketih kupovati komercialne nano-dezintegratorje (ko bodo na voljo), ki nas bodo lahko neboleče razstavili na prafaktorje.
En trend pa je sicer opazen že danes. Kabli so nepraktični, dostikrat moteči in tako razumljivo postajajo vse manj priljubljeni. Nobenega dvoma ni več, da so v zatonu. Wireless über alles. Zato napovedujem, da se bodo tehnološko naprednejši Slovenci čez 5 let večinoma že obešali brezžično. Dopuščam pa seveda tudi drugačne scenarije, saj jasnoviden pač nisem.
- Amaterski lovci na krokodile in druge živali, ki mislijo, da so Steve Irwin, a še zdaleč ne tako usposobljeni. (←)
Če ste morda ugotovili, da namigujem na gostilno Kovač med Ribnico in Kočevjem (zaklad pa je zakopan v posodi od fikusa pri vhodu v restavracijo), vam seveda čestitam za moralno zmago.
Ampak že vnaprej je bilo jasno, da se za 20€ skoraj gotovo ne bo nihče vozil na Dolenjsko, zato potem tudi tak dramatičen preobrat na koncu. Tako so pravzaprav vsi imeli enake možnosti[1].
