Peter Lamut

Uh, kako smo napredni. Imamo avtomobile, računalnike, mobidike, internet, nanotehnologija je takorekoč ante portas in nasploh bliskovito napredujemo na vseh področjih. Pa je to res? Ob izjavah nekaterih človek kar malo podvomi, da je tako.

Očitno so se ostanki animizima in totemizma, coprništva, astrologije, čudežnih kristalov ter podobnih neumnosti brez osnove ohranili vse do danes. Kako neki bi si drugače lahko razlagali dejstvo, da obstaja toliko vedeževalcev in podobnih manipulatorjev. Očitno trg to dopušča. Če ne bi bilo povpraševanja po teh storitvah, jih preprosto ne bi bilo. Seveda vsakdo, ko to omeniš, sveto zatrjuje, da on v to ne verjame. Strinja se, da so to res neumnosti. Potem pa se še malo pogovarjaš in če je sogovornik ženska (ponavadi je tako - dejstvo in ne morda šovinizem), dostikrat slišiš nekaj podobnega, kot je “ja, saj v tiste horoskope v časopisih res ne verjamem, ampak tiste splošne astrološke karte pa kar držijo…”. Ne moreš verjeti.

Pa kako je lahko človek tako naiven (da ne rečem popoln bedak), da verjame, da mu usodo krojijo zvezde in da datum njegovega rojstva vpliva na to, kakšen bo po značaju. Aja ne, genetika in vzgoja nimata nič pri tem. Smo pa res naivni kljukci tisti, ki to verjamemo, saj je vendar jasno, da so nebesna telesa tista, ki s svojo kozmično energijo vplivajo na nas. Kaj točno ta “energija” je, seveda ne zna nihče definirati in poda samo nedoločen odgovor. “To pač nekaj je, ne znam razložiti, ampak je pa dejstvo.” Zatakni si raje to svoje dejstvo v neko določeno točko v ozvezdju device.

Zanimiv je bil tudi eksperiment, ki so ga izvedli na neki ameriški univerzi. Študentom so prvi dan predavali o astrologiji, potem so jih povprašali o njihovih rojstnih podatkih, nato pa so jim na podlagi tega sestavili osebne horoskope. Študentje so nato ocenili, kako dobro so jih horoskopi zadeli in rezultati so bili zelo zelo zanimivi. Velika večina (nekje 70-80%) jih je izjavila, da horoskop v veliki meri drži, samo kakšnih 10% pa jih je reklo, da je usekal popolnoma mimo. Nato so jim povedali, da so v resnici vsem razdelili kar iste horoskope…

Jasno, stvari so vedno napisane tako na splošno, da se večina ljudi najde v njih, kar ustvarja zmoten vtis, da te stvari držijo vodo. Vsake toliko se pojavi tudi kdo, ki ga (statistično seveda pričakovano) horoskop celo povsem zadane in potem razlaga naokoli, da je to dejansko čudež. Bla bla. Ko me bo naslednjič kakšna baba vprašala, kaj sem po horoskopu, ji bom lepo priznal, da sem prasec. V ascedentu sem pa govedo in jo bom nato še neotesano nahrulil, kakšna budala je. Če bo užaljena, ji bom pa preprosto razložil, da je to bila pač njena usoda, da ji nekdo pove, kar ji gre.

V svetu že dolog uveljavljeni strokovnjak za medosebne odnose dr. Dick Offenschlitz postaja vse bolj prepoznavna ikona tudi v domačih logih. Celo pregovorno nezaupljivi Slovenci se vse pogosteje obračajo nanj s svojimi problemi, saj polg njegove nesporne strokovnosti zelo cenijo tudi diskretnost. Elektronske pošte je že toliko, da sta vsaj dva strežnika že počepnila pod goro pošiljk, a kljub temu se doktor vsakič znova potrudi in z veseljem odgovori prav vsakemu izmed njih.

Tokrat objavljamo pismo zaskrbljene mamice, ki se sprašuje, ali je z njenim odraščajočim sinom morda kaj narobe ali gre samo za običajne muhe na začetku najstniških let.

Doktor odgovarja:

Spoštovana mami!

Naj najprej razjasniva nekaj stvari. Glede na to, da je vaš sin star 12 let in da ste otroka imeli šele nekaj let po diplomi, kot ste navedli v pismu (ki je sicer malo skrajšano), je trditev, da ste v “najboljših letih”, pretirana in je le v celofan zavito dejstvo, da ste verjetno stari že skoraj 40 let. Torej ženska, ki je že odcvetela, prav tako pa so medtem odcveteli tudi vaši nazori. Danes so namreč drugačni časi.

“Šviga švaga, prasica naga!” že dolgo ni več tabu. Za pojasnilo naj povem, da omenjena strokovna fraza označuje dejanje, ko mlajši adolescent na internetu gleda razgaljena dekleta, ob tem pa “pometa” gor in dol na strateških točkah telesa. Šviga švaga pač. Kljub zmotnim predsodkom, da je to početje umazano in zdravju škodljivo, je stroka s kliničnimi preizkusi dokazala ravno nasprotno. Stvar ima namreč veliko pozitivnih učinkov. Če naštejem samo nekatere najbolj pomembne:

• Krepitev veznega tkiva: Šiljenje svinčnika dokazano krepi gostoto tkiva v njem, kar se kasneje odrazi v boljši potenci in večji kvaliteti orodja.
• Izboljšana prekrvavitev: Boljši pretok krvi prav tako izboljša potenco, obenem pa tudi zmanjšuje celulit. Ste se morda kdaj vprašali, zakaj moški na penisu nikoli nimajo celulita? No, prav zato.
• Sproščanje pritiska: Hipertenzija v modih je resen pojav, ki prizadane predvsem mlajše moške, zelo velikokrat pa tudi tiste v srednjih letih ali še starejše. Prevelik pritisk povroča izgubo osredotočenosti in nasploh slabšo koncentracijo, nervozo, napetost ter povečuje agresivnost. Tako kot greznico moramo tudi prašnike redno prazniti, da se slednji ne sesirijo kot kislo mleko. Posledice bi bile sicer namreč zelo hude (smrdelo bi kot hudir) in mislim, da podrobnejša razlaga niti ni potrebna. V skrajnem primeru bi lahko zadevo zaradi prenapolnjenosti celo razneslo kot vodni balonček!

Kar vam svetujem, je enostavno to, da pustite sinu, da še naprej v miru trenira. Če začne že v teh letih še toliko bolje. Če ne prej, boste pozitivne učinke dolgoletnih treningov videli takrat, ko boste imeli najbolj klene in postavne vnuke v celi soseski. Samo brez panike, kot bi rekel vojak Švejk.

…je dejal najbolj beli črni Bog in v temi je zasijal ustanovitveni akt. Danes smo ga dobili, podpisali, poštempljali ter blagoslovili, nakar smo odšli na banko vplačati ustanovitveni kapital, s potrdilom o vplačanih sredstvih pa smo potem imeli vse potrebno za začetek postopka vpisa v sodni register. In sedaj bomo spet malo čakali, tako pač je. Bomo že dočakali.

Mimogrede, verjetno je kakšen zvesti obiskovalec opazil, da včeraj nisem napisal nič. To je res, a sem imel za to tudi dober razlog - bil sem namreč len. Poleg tega sem imel tudi kar dosti dela, tako da mi enkrat za spremembo niso hodile neumnosti po glavi, česa bolj resnega pa se na blog seveda ne spodobi napisati.

In kako se človek počuti kot skorajšnji podjetnik? Moram reči, da zelo zanimivo. Kar naenkrat te vsi nekaj sprašujejo, ali rabiš morda kakšno tajnico/programerja/tržnika/itd., se ti lepo smehljajo in so nasploh zelo zelo prijazni. Še dobro, da je moj analni otvor hermetično zaprt, sicer bi se najbrž skozenj v notranjost zrinila že cela množica. Poleg tega je prav dober občutek, ko pred vplačilom držiš v rokah šop svojih 500-evrskih bankovcev. Je dejansko čisto drugače, kot samo gledati tiste številke na izpisku stanja.

In kaj zdaj? Zdaj bo seveda treba najprej bankrotirati, ker baje šele po tem postaneš res pravi podjetnik. Ima kdo kakšno idejo, kako to na čim bolj spektakularen in medijsko odmeven način narediti? Saj veste, afer ni nikoli zadosti in ljudstvo zmeraj rabi nove kosti za glodanje.

Dajte si enkrat za vselej zapomniti - ko pišete e-mail, polje BCC (blind carbon copy) tam ni kar tako za okras. Naslovov, ki jih vpišete pod BCC, namreč drugi prejemniki sporočila ne bodo videli.

In zakaj je to sploh važno? Zato, ker če Lujzek iz Zgornje Kungote pošlje mail z joškami Saše Lendero dvajsetim prijateljem, bo vsak izmed teh prijateljev poleg dolgočasne slike prejel še 19 e-mail naslovov. Ko potem tak prijatelj posreduje sporočilo še naprej (”forward”) svojim prijateljem, hkrati s tem naprej posreduje tudi vse naslove prejemnikov iz prvega kroga. Namreč ponavadi se mu teh naslovov iz vsebine naprej posredovanega sporočila ne ljubi pobrisati.

Po še nekaj korakih tako po internetu kroži lepo število sporočil, ki vsebujejo dolge sezname aktivnih (!) naslovov. In kaj se zgodi, ko tak mail prejme kakšen spamer? Ravnokar se je namreč na lahek način dokopal do naslovov novih tarč oglaševanja, katerim bo potem pošiljal ponudbe za viagro, podaljšnje onéta in podobne smeti. Vi se boste pa čudili, kako ste lahko kar naenkrat začeli prejemati spam, čeprav ste svoj e-mail naslov zaupali le prijateljem.

Predlagam, da se za začetek se lotite ravno teh istih prijateljev, ki takole iz malomarnosti ali pa zaradi nepoučenosti pošiljajo vaš email naslov neznanim osebam (oziroma omogočajo, da nekdo drug nevede ali namerno posreduje vaš naslov naprej). Pošljite jih v enlargan penis!

Pa tole si še malo preberite. Ne bo vam škodilo.

Američan, Rus in Slovenec so se odpravili na ekspedicijo v osrčje Afrike iskati izgubljeni zaklad. Na njihovo nesrečo pa so jih tam zajeli ljudežrski domačini in jih odpeljali v vas z namenom, da jih pojedo. Pred smrtjo se je poglavar ljudežercev želel z vsakim izmed ujetnikov še pogovoriti ter morda razmisliti o pomilostitvi. Tako je naprej pristopil do Američana in ga vprašal, če ima kakšen dober razlog, da ga izpustijo. Američan je začel takoj razlagati:

“Seveda imam razlog. Glej, jaz sem iz Amerike. Slišiš? Iz AMERIKE! To je svetovna velesila. Če me ubijete, bodo moji rojaki vašo vas pri priči zravnali z zemljo.”

Poglavar ga je najprej vprašujoče pogledal, a kot neizobražen divjak za Ameriko seveda nikoli ni niti slišal, kaj šele da bi jo kaj bolje poznal.
“Amerika,” je vprašujoče rekel. “To mi čisto nič ne pove. Odpeljite ga!”

Na ukaz so njegovi podložniki Američana odpeljali ter ga začeli pripravljati za večerjo. Poglavar se je nato obrnil k Rusu ter tudi njega vprašal, ali ima kakšen dober razlog, da ga izpustijo. Rus je začel hitro razlagati:
“Jaz sem Rus. Mati Rusija zna dobro poskrbeti za svoje ljudi. To je svetovna velesila in z njo ni šale! Če mi samo skrivite las na glavi, vas bodo naši tajni agentje našli in vas vse zaprli v zapore v Sibiriji, tega pa si nikakor ne želite, verjemite mi!”

Tudi ob njegovih besedah je poglavar le zmajeval z glavo ter začudeno gledal. Za Rusijo tisto pleme pač še nikoli ni slišalo in tako so tudi te grožnje izzvenele v prazno. Rusa so prav tako zelo hitro odpeljali in vrgli v kotel.

Nazadnje je poglavar stopil še do Slovenca, a ta ni rekel nič. Če to primitivno pleme niti ne ve za razviti svet in se nikogar ne bojijo, potem nima smisla, da sploh karkoli razlagam, si je mislil. Vseeno pa je poglavar želel izvedeti nekaj stvari in je zato kar sam vprašal:

“Od kod pa prihajaš?”

“Jah s tam pač… s severa… to je tam nekje zgoraj…” je odvrnil Slovenec.

“Vem, kje je sever,” je prikimal poglavar, “ampak daj bodi malo bolj natančen, to si zelo na splošno rekel.”

“Dejansko sem iz Evrope, če morda poznaš.”

“Iz Evrope?” se je nasmehnil poglavar. “Zakaj pa nisi že prej povedal? Sicer pa Evropa je zelo velika. S katerega dela pa si točno?”

Slovenec si je mislil, da Slovenije tako ali tako ne more poznati, zato je odgovoril malo bolj na splošno:
“Z Balkana prihajam. Bivša Jugoslavija. Kaj znano?”

“Iz Jugoslavije? Resno? Seveda poznam Jugoslavijo.” Poglavarjev ton je bil že skoraj prijateljski. “Ampak vseeno je Jugoslavija velika. Daj no, povej bolj točno, s katerega dela Jugoslavije pa si?”

“Iz Slovenije,” je že kar malo začudeno odvrnil Slovenec.

“Kaj? Kako? Iz Slovenije? Kdo bi si mislil! Kakšno naključje! Sicer pa Slovenija tako zelo majhna spet ni. S katerega konca pa prihajaš?”

“Z Gorenjske,” je pojasnil Slovenec. “Poznaš?”

“Gorenjske?? Kaj res? Seveda da poznam! Super! Ampak daj, bodi malo bolj natančen, prosim. Kje, KJE točno na Gorenjskem živiš?”

“V Kranju” je razložil Slovenec.

“V Kranju?!?” je ves navdušen vzkliknil poglavar. “Pa tam sem jaz vendar organizacijo dela študiral!”

Iz tega lahko sklepamo, da je bil žur (vsaj prvo noč) dober. Sem se namreč po podobnem scenariju kot zadnjič prehladil. Potem sem v soboto izvedel manjšo sanacijo in se na soncu pregrel, tako da sem posledice omilil.

Hamburgerji pri Beraču v Kočevju so še vedno zakon, kar so več kot potrdili tudi tisti lakotniki, ki sem jim ob treh zjutraj vsem sestradanim pokazal to oazo med kočevskimi gozdovi.

Seveda moram omeniti tudi Hamiltona (me nič ne briga, če ni v kontekstu), ki je bil danes v Bahrajnu spet odličen drugi. Tri zaporedne stopničke v prvih treh nastopih. Kapo dol.

Danes je namreč petek 13. in sploh še ni bilo nobene nesreče. Zdaj pa sploh ne vem, kaj naj napišem. Lahko bi sicer pisal o prelepem vremenu, o zeleni travici, o ptičkih, ki žgolijo na drevesih, pa o senenem nahodu ter nasploh o vseh drugih čudovitih stvareh, ki spadajo k tej spomladanski idili, ampak ne bom. Preveč osladno in smrkavo bi bilo vse skupaj.

Vsaj kakšna črna mačka bi mi lahko prekrižala pot, da bi jo potem po pomoti povozil ter za spremembo jaz njej prinesel nesrečo, ali pa da bi morda sosedu kakšna krava crknila. Ampak ne, kot zakleto je bil to bolj ali manj čisto navaden dan. Še firme nisem ustanovil, bili smo namreč samo pri notarju in zdaj moramo najprej počakati, da sestavijo ustanovitveni akt, s katerim bomo potem lahko mahali naokoli in se delali pomembne, ko bomo na banko prišli odpret poslovni račun. In šele po tem se bomo lahko napotili na sodišče, da nas vpišejo v sodni register. Predvideno nadaljevanje akcijske zgodbe bo torej v sredo.

Sicer pa grem zvečer ponovno na motivacijski vikend h Kovaču tja na Dolenjsko (tokrat se bo žur sicer uradno imenoval “posvet društev” ), kar seveda pomeni, da bo vikend zelo vesel. Je treba počasi že začeti trenirati za elektrijado, ja…

Jutri pa zdaj ZARES gremo. Prejšnji teden smo si namreč morali urediti še nekatera potrdila (npr. tisto o nekaznovanosti), potem so bili vmes prazniki, nato je za povrh vsega eden izmed štiriperesne deteljice zbolel in zato tudi v torek še nismo šli, zdaj pa so končno padle še zadnje ovire.

Še ena noč in bom tako tudi sam videl, kako izgleda mestno-orientacijski tek od Poncija do Pilata, ko se bomo gibali v birokratskem trikotniku notar-banka-sodišče, morda pa bomo morali obiskati še kakšno dodatno oglišče. Če ne drugega bi se spodobilo iti vsaj kam na slovesno kosilo (kebab), da malo proslavimo.

A zakaj ravno kebab bo morda kdo vprašal? To pa ja ni nič kaj slavnostno?

Skromni začetki pač. Preseravali se bomo raje kasneje - npr. čez dva dni (ali še malo prej), ko bomo stvar prebavili.

Kdo ne ve, kaj je to elektrijada? Kako da ne? Klikni takoj sem! To je tradicionalni vsakoletni dogodek, na katerem se zberejo študentje in študentke elektrotehnike (ter še nekaj 100 švercerjev), da se malo pogovorijo, pokramljajo, izmenjajo študijske izkušnje ter se nato po mirnem in sproščujočem tednu spet raztepejo vsak na svoj konec.

Zdaj pa dovolj diplomatskega nalaganja, s katerim smo pomirili starše, pojdimo raje k bistvu: Elektrijada je žur. Lom. Krš. Rastur. Štala. Kažin. Odklop. Odfuk. Razčefuk. Hudooooo! Po pričevanju tistih, ki so se zadeve že udeležili prejšnja leta in jo tudi preživeli, je zadeva obvezna za vsakega resnega študenta. Sicer je zadeva res mišljena tudi kot strokovno-zabavni dogodek z delavnicami in predavanji, a poleg tega in najrazličnejših športnih tekmovanj je seveda najbolj bistveno nočno življenje.

Zadeva se bo letos odvijala v Črni gori (jasno na obali) za pičlih 100€ na osebo (prevoz in nastanitev - poln penzion), česar za takšno ceno pač ne nudi nobena agencija. Me prav zanima, koliko letos npr. stane absolvent. Elektrijada je najmanj primeljiva z njim, neredki jo hvalijo še bolj.

Seveda bomo ob povratku domov (okoli 20. maja) objavili obsežno poročilo - pod pogojem sicer, da bomo takrat sploh še prisebni in sposobni tudi malo zahtevnejših opravil kot je recimo vklop računalnika.

Ne zatiskajmo si oči - lačni niso samo Bantu črnci, ki živijo v Afriki, tudi v naši ljubi kokoški imamo nekaj takih. Lep primer sem jaz. Včasih se mi zdi, kot da sem na robu preživetja.

Naj pojasnim. Ko grem na kosilo in ker mi je ena procija dostikrat premalo, ponavadi vzamem dvojno, kar pomeni, da moram plačati dva bona namesto enega samega. Ob takem tempu, ki je sicer zame čisto navaden ritem prehranjevanja, mi bonov zmanjka že sredi meseca, nato pa nadlegujem nič hudega sluteče sošolce s faksa, da mi še kakšenga prodajo. Po drugi strani pa vidim cel kup malih in suhljatih bledih Sneguljčic, ki zavoljo nekakšnih luninih diet pustijo pol svoje procije na krožniku, jaz pa zraven trpim Tantalove muke, ko gledam, kako tiste ostanke nosijo v pomije.

A je to kakšen odnos do hrane? Zakaj takšni dobijo vseh 20 bonov (približno) na mesec, čeprav bi jih rabili morda 10 ali 15, mene pa po drugi strani celo grdo gledajo, ko omenim, da bi jih rad kupil 30. Stvar je še hujša, ko komu omenim, da bi rad kupil nekaj njegovih bonov. Ne, ne in ne, baje jih zase rabi. Vse. Potem pa gre na pizzo in jo vsaj četrt stran vrže.

Sklep? Ful so sami egoisti naokoli. Bolj mislijo nase kot name.

(potem se pa na srečo spomnim, da se mi na TRR v bistvu valja malo preveč evrov, in grem pač na nesubvencioniranega horsa in sem nato srečen za nekaj časa )