Peter Lamut

Vsi vemo, da dobrega kandidata na volitvah najlaže diskreditiraš tako, da izbrskaš kakšno umazano podrobnost iz njegove preteklosti, nato pa to napihneš v medijih. Nenadoma kandidatove strokovne reference niso več važne, pomembno je le to, da je skočil čez plot k sosedi, si nagrabil veliko premoženja (pa četudi čisto pošteno) ali pa je morda preklel pedra, ki ga je na križišču izsilil in je zato nenadoma postal homofob, ki ne sodi med ostale uglajene in demokratične kandidate na volitvah.

Pri diskreditaciji je bistven je efekt presenečenja, saj v navalu ogorčenja vsi veselo udrihajo po nesrečnem kandidatu. Dostikrat potem, ko se prah poleže, ugotovijo, da pa morda kljub vsemu ni tako slab človek, a volitve so takrat že mimo in kandidatu morebitna moralna zmaga nič ne pomaga. Iz tega razloga se bom jaz na svojo morebitno predvolilno kampanjo čez 30 let začel pripravljati že danes. Pač tako za vsak slučaj, če me bo kdaj pičilo, da bi kje kandidiral. Že danes bom napisal nekaj največjih neumnosti, ki sem jih kdaj storil. Naj se raja zabava danes, v času volitev pa bodo to samo še stari obrabljeni vici in na število glasov naštete neumnosti ne bodo imele posebnega efekta. Zvito, kaj?

Torej, po spominu:

• Obril sem si obrvi enkrat v 2. ali 3. razredu OŠ. S sošolcem sva bila frajerja in sva se želela briti, a žal ni bilo česa za pobriti, frizure pa nisva hotla. Pa sva se pač obrvi lotila…
• Pojedel sem kontrolko. Pisali smo namreč narek (velika začetnica) in ker sem pisal le 4, sem se užalil in dokazni material enostavno pojedel.
• Iz bombic za nalivnik sem pil črnilo.
• V 3. letniku srednje šole se mi enostavno ni več dalo hoditi v šolo in pol leta sem hodil le na telovadbo na fuzbal in po zapiske, sicer pa sem bluzil prosto po Prešernu. Pa kontrolke sem seveda tudi hodil pisat. Posledic ni bilo, tudi 3. letnik sem izdelal z odličnim uspehom. Nekako takrat sem sicer tudi začutil, da imam veliko raje, če si sam sestavljam svoj dnevni urnik.
• Na športnem dnevu na Krvavcu sem se primerno podkrepljen z domačimi zvarki (ja, takrat sem še pil) pogumno podal na big air skakalnico, skočil 3m v zrak, naredil kvazi 360˚ obrat (beri: samo 180˚), letel 10 m daleč in se spektakularno raztreščil. Ker sem človek, ki nikoli ne obupa, sem takoj nato poskusil še enkrat ter se razsul še bolj in požel bučen aplavz sedežnice. Hvala, hvala.
• Enkrat za novo leto (star sem bil manj kot 17) nisem smel v Škofjo Loko za čez noč. Seveda sem storil prav to in doma še do danes niso nič izvedeli. Skratka sem zelo nevzgojen in neposlušen.
• Na prvomajskem smučanju v Franciji (prvo leto v Tignesu, torej 2001) sem s pomočjo kolegov skoraj zažgal apartma. V pečico smo namreč dali vzhajati testo za pizzo (v plastični posodi), nekdo pa je pečico nabil na 220˚C. Potem smo šli nekaj partij taroka in čez 15 minut se je iz pečice že začel valiti gost črn dim. Ko smo odprli vratca, smo videli, da se plastika žge in “ful smrdi”, kot bi rekel Jonas. Vzeli smo krpo, z njo mahali po plamenih in dosegli le to, da se je tudi krpa vžgala ter dobesedno izginilia v zrak. Ampak potem smo nekako le obvladali zadevo.
• Istega leta sem tam v nekem lokalu kazal nago rit. Trezen.
• V poletni šoli karateja v Umagu 2004 sem po hotelu skakal naokoli v črnih boksarcah z natiskanim napisom na riti TOUCH ME ter igral Party Boya iz Jackass filma. Baje nekje obstaja še nek posnetek. Ups.
• Na bowlingu sem med enim izmed razkorakov pri metu krogle razparal kavbojke po šivu. Preostanek večera sem hodil kot kakšna na suho nategnjena pederčina. Torej tiščal noge skupaj in stopicljal po bowling stezi, ko sem bil na vrsti. Kljub oteževalni okoliščini sem zmagal, prosim lepo.
• Pozimi oziroma zgodaj spomladi 2006 (?) sem 20 minut driftal okoli in okoli fensi-šmensi fitnes studia Sunny in močno vznejevoljil šefico Sonjo, haha. Jo je gotovo zelo skrbelo, kaj si bodo drugi mislili. Jaz si seveda vsega skupaj nisem kaj preveč gnal k srcu.

Gotovo sem še na kaj pozabil, ampak ko takole gledam, kakšnih posebno velikih škandalov pravzaprav ni bilo. Kar malo sem razočaran nad sabo…

Zdaj se pa veselo delajte norca, ampak potem na volitvah (če bom kdaj kandidiral) me pa le podprite.

Star je 22 let. Ampak to seveda niti ni važno. Važno je, da smo šli spet v eno gostilno in se nažrli. Šli smo pod Rožnik k Čadu in pojedel sem izdatno porcijo gobic na žaru, nato pa za glavno jed jetrca na žaru in piščanec na žaru (kar dve jedi, da), vse to podprto s šobsko solato in lepinjami, za konec pa je sledila še sadna kupa in porcija jagod.

Po tem podvigu se mi na fitnes niti ni dalo iti (sploh ker sem se še malenkost prehladil in imam malenkost vročine), temveč sem raje udaril eno rundo zimskega spanja. In tako sem uspešno pretekel še enega izmed svojih mnogih gurmanskih maratonov.

Tipičen opis stanja v zakonu moškega, ki je poročen že pet let:

Končno smo le končali z vsemi birokratskimi postopki. Tik pred elektrijado so nas vpisali v sodni register, malo kasneje pa smo si uredili tudi matično številko, davčno številko ter odprli račun na banki. Pravzaprav čakamo le še Halcom, da nam izdela pametno kartico za uporabo e-bančištva, sicer pa končno lahko rečem, da sem ponosni 25% (so)lastnik nekega podjetja.

Končno na svojem bi se lahko reklo.

P.S.: Ne trudite se z iskanjem strani podjetja, saj še ni na voljo. Zasnovo sicer že imamo, moramo pa še izdelati logotip ter ga potem vključiti na stran in nato dokončati še nekatere podrobnosti.

Večino dogajanja sem že povzel, manjka le še par češenj s smetane zadnjih dveh dni.

Najprej polfinalna tekma v fuzbalu. Našim se je prvič resno zataknilo in po prvem polčasu so zaostajali 1:4, nasprotnik pa je igral zelo disciplinirano. Vendar pa navijači ne bi bili navijači, če se ne bi začeli dreti, “ni še fertik…. ni še fertik…”, kar je očitno pomagalo. Igralci sami so rekli, da takšnih navijačev res ne morejo razočarati in zato niso obupali. Do konca polčasa so po lepih akcijah dosegli tri gole in izsilili podaljšek. Kako razburljivo! Ko pa je padel zlati gol, smo Slovenci ponoreli, stekli na igrišče in tam rajali še vsaj 15 minut po tekmi. Po tistem smo se preselili v naš hotel, kjer se je žur nadaljeval, zmotil pa nas ni niti dež.

V petek je bilo vreme bolj kislo in smo cel dan samo bluzili po sobah ter počivali. Vznemirila nas je novica, da organizatorji nekaj mečkajo glede finalne tekme, da baje ne najdejo dvorane, da se bo treba kar nekam voziti, skratka nihče ni vedel, kaj in kako. Proti večeru so neko mini telovadnico sicer našli, a so rekli, da prevoz za navijače ni organiziran, ker da je tam premalo prostora. Jasno smo se navijači in igralci uprli, saj finale brez številne publike ni pravi finale, še posebej, ker smo se potrudili in se opremili s celo goro navijaških rekvizitov, po obrazu pa smo se v stilu specialcev namazali z bojnimi barvami. Uporabili smo kar saje iz auspuhov bližnjih avtomobilov.

Končno je poštev prišla ideja, da bi odigrali tekmo kar lepo na navadnem igrišču v bližini, kjer so potekala vsa prejšnja srečanja, saj se je zadeva bolj ali manj že posušila. Navijači smo se odpravili tja in debelo uro glasno navijali, pa čeprav reflektorji še niso bili prižgani in se sploh ni vedelo, ali tekma bo. Na koncu je tekma vendarle bila, naša ekipa pa je nasprotnike povozila s 6:2. Vzdušje je bilo fantastično, vsi kotički okoli igrišča so bili zasedeni in vsi so navijali za nas. Očitno smo se Slovenci s svojimi žuri in dobro voljo prikupili vsem. Ko Srb zraven tebe skače in se dere “Ko ne skače, ni Slovenac, hej, hej, hej,” ti je vse jasno.

Žur, ki je sledil, je bil nepozaben. Še malo, pa bi morali poklicati SCT, da bi naredil obnovo hotela. Alkohol in dobro vzdušje sta pripomogla tudi k silni kreativnosti nekaterih udeležencev. Tako se je nek nedeljski arhitekt odločil, da bi lahko stavbo dekorirali z visečimi posteljami. Verjetno je navdih dobil v Babilonskih visečih vrtovih in se je potem odločil, da na stavbo doda malo pridiha starodavnosti. Posteljo so vrli fantje navezali na rjuhe ter jo čez balkon spustili dve nadstropji niže. Ljudem, ki so videli visečo posteljo, sem jaz dopovedoval, da so pijani, in da viseče postelje pač ne obstajajo. Predlagal sem jim zdravljenje, a me niso poslušali, le smejali so se.

Ker je prvi podvig uspel, smo podobno naredili še na drugi strani hotela. Čez nekaj časa je abstraktno umetnino opazil gospod policaj, ki je potem prihitel v zgornje nadstropje, da preveri, kaj se dogaja. Ker se može postave spoštuje, mu je nekdo takoj ponudil bučko s pijačo. Policaj je ponudbo zavrnil (v službi se pač ne pije, pošteno), nato pa prasnil v smeh. Ni mogel več biti resen. Priporočil nam je samo, da naj pazimo, da ne bo kakšne škode, potem pa je režeč se odvihral drugam.

Saj res, slavna bučka. Kaj neki je to? Zadeva izgleda kot nekakšen akvarij za zlate ribice, namesto vode pa vsebuje opojne substance. Nič posebnega torej, dokler človek ne ugotovi, da je to pravzaprav tisti snemljivi del luči, ki pokriva žarnico. Če pa si sposodimo res veliko bučko glavne luči na hodniku, je to potem super bučka. Američani bi temu verjetno rekli Super Bowl.

In zdaj?

Stvar je jasna. Vsi od prvega do zadnjega čakamo, da se leto obrne okoli in da gremo še enkrat. Uaaaaaa!

Komaj smo se dobro obrnili in malo (ampak res samo malo) naspali, že je bil tukaj torek. Večino dneva smo tako ali tako preležali na plaži, se sončili in nasploh lenarili, če odmislimo občasne stampede v vodo, da so nas drugi udeleženci čudno gledali. Kasneje sem odšel do prijateljev, ki sem jih decembra 2006 spoznal v Beogradu in smo potem veselo kramljali. V ozadju je igrala glasba iz bližnjega lokala.

Potem pa je prišel vsem dobro znani komad Call On Me. Sem se takoj angažiral in začel nagovarjati babe, naj odplešejo kakšno aerobiko, tako kot je to mogoče videti v videospotu. So se začele nekaj izgovarjati, da ne vedo, kako, in da naj pokažem. Nakazal sem nekaj uvodnih gibov in po samo parih sekundah smo na lepem že takoj poželi manjši aplavz, ljudje pa so se začeli zbirati naokoli. Pravzaprav nas je nenadoma začelo vzpodbujati pol plaže. Množice nismo želeli razočarati, zato smo lepo po vrsti izvedli vse vaje, ki smo se jih pred tem že tolikokrat nagledali v videospotu. Množica se je dodobra razgrela (sploh ob vajah na tleh), ko pa je prišla na vrsto znamenita scena z brisačo, so ponoreli in nas nagradili z bučnim aplavzom. Ponovno je spet eden izmed “ludih Slovenacev” naredil dober žur.

Žur pa je bil tudi na fuzbal tekmah. Vsakič, ko je igrala naša ekipa, se je ob igrišču zbrala množica Janezev, ki so bučno (ampak zares bučno!) vzpodbujala svojo ekipo. Drli smo se kot srake, živžgali s piščalkami, tolkli po improviziranih bobnih (kanta za smeti), naša ekipa pa nas je v zameno za podporo razveseljevala z odlično igro, s katero je mlela konkurenco. Resnično se je zataknilo šele v polfinalu, ampak o tem naslednjič.

Zvečer smo seveda bučno proslavljali zmage in počasi smo Slovenci postali hit elektrijade, kar so priznali tudi sami organizatorji, ki so v enem izmed dnevnih biltenov s povzetkom dogajanja prejšnjega dne kar pol strani namenili hvalnicam na naš račun. Tudi babe, ko so smuknile v večerne oprave (torej za žur), so izgledale dosti dosti bolje kot čez dan na plaži. Vseeno je grenak priokus predstave v kopalkah ostal, tako da me niso prepričale. Ne glede na to, da so se obešale okoli vratu, tipale trebuh, hvalile aerobiko, zahtevale striptiz in podobno, se nisem pustil zmesti.

Ker se cenim.

V zadnjem delu poročila pa boste izvedeli še, kako se je zaključil nogometni turnir, zakaj postelja visi na rjuhah čez balkon in kaj točno je bučka.

Sedaj, ko smo se vrnili mrtvi in pijani (in ne morda živi in zdravi, razen mene, ki nisem pil), se spodobi, da napišemo, kako smo se imeli. Malo zato, da se pohvalimo, kakšne super počitnice smo imeli, malo zato, da naredimo reklamo za naslednje leto, malo pa tudi zato, da bo končno spet kaj novega tukaj objavljeno.

Že vožnja dol je bila zanimiva, saj smo ubrali bližnjico, ki jo je predlagal GPS. Znašli smo se v neki vukojebini sredi gozda na makedamu ( ???) nekje na območju Gorjancev. Kljub temu smo se po omenjeni bližnjici naposled le uspešno prebili do Hrvaške, le da je bližnjica vzela “malo” več časa. Vendar kljub temu, da je vožnja trajala skupaj kar 18 ur, je bila morala na avtobusu na višku, saj smo si pač krajšali čas z neumnostmi ter tudi z nekaterimi resnimi debatami - spraševali smo se namreč, ali so našega vrlega Rajka Hrvatiča takrat že našli. Ob vsaki vrtači in vsakem jezercu ob cesti je kdo vzkliknil “Glejte, Rajko v vreči!” in množica je pritisnila svoje nosove na okna ter pozorno gledala, ali smo res prav mi našli pogrešanega podjetnika.

Ko smo končno prispeli v Čanj, smo se najprej razmestili po hotelu, ki sicer ni bil nič posebnega, a tudi grozen ni bil. Važno, da se lahko nekje spi in to je to. Sicer pa če plačaš le 100€ za prevoz + bivanje (poln penzion) za cel teden, ugotoviš, da si dejansko za ta denar dobil ogromno. Hvala sponzorjem. Veselje je skalilo le dejstvo, da se je tik po prihodu eden izmed naših grdo spotaknil in padel tako čudno, da si je nalomil ključnico, ampak na srečo je glava ostala cela. Je namreč najprej kar dosti bolj hudo izgledalo.

Potem, ko smo se razpakirali, smo seveda takoj oddrveli na plažo, da si ogledamo, kakšna je kaj letos ponudba samic. Roko na srce ni bila ne vem kako dobra. Da bi laže opisali situacijo, bomo na tem mestu definirali pojem, ki je sicer dobro znan, a si večina ljudi pod njim predstavlja povsem napačno stvar. V misilih imam izpadni korak.

In kaj to dejansko je?

Ponazorimo kar s primerom: Ko ženska hodi, dela korake. Če ima manj kvalitetno rit, se ji ta med hojo pri vsakem koraku guba in zvija, kar je očiten znak, da ritka ni športna. Ko alfa samec z metodo ostrega pogleda to opazi, lastnica take riti avtomatično izpade iz igre. Odtod ime - izpadni korak.

In če se vrnemo na našo plažo - edina telovadna vaja, ki jo velika večina žensk zna narediti, je na žalost ravno izpadni korak. 1000+ ljudi pa morda vsega skupaj kakšnih 5 dobrih ženskih riti (moških nisem gledal). Buuuu! Pa še vse bele so bile. Na srečo so sicer potem v parih dneh v splošnem precej lepo porjavele, ampak samih riti pa sonce pač ni učvrstilo. Gotovo je spet kriva genetika, ja…

Ne glede na zgoraj omenjeni minus pa lahko o elektrijadi govorimo v samih presežnikih (zanemarimo bednobedno hrano). Slovenci smo takoj naredili žur, kot se spodobi, in na plažo privlekli lastno ozvočenje ter naredili čisto pravi beach party. Celo popoldne je šopala muzika, mi pa smo veselo tapkali, kot se pač na plaži tapka, ane. V hipu smo postali zelo priljubljeni. Če si potem kasneje omenil, da si Slovenec, so se že vsi želeli slikati s tabo, ti dati roko in te častiti pivo. Res pravo prijateljsko vzdušje brez kakršnihkoli nacionalnih zdrah in podobnih izpadov.

Nadaljevanje sledi, v njem pa boste med drugim izvedeli tudi kaj več o fuzbal tekmah, o aerobiki na plaži in še marsikaj drugega…

Danes ponoči smo se vrnili z elektrijade 2007 - utrujeni, nenaspani, hripavi, lačni, vendar pa zelo dobre volje in z moralo na višku. Uaaaaaa!!!

Tudi tisti, ki niso bili prvič, so potrdili, da je letošnja elektrijada nedvomno bila najboljša od vseh do sedaj. Kako smo Slovenci zmagali v fuzbalu, kako smo pripravljali najboljše žure, kaj je izpadni korak in kako se obesi posteljo čez balkon - vse to in še več sledi v obsežnem poročilu. Ko pridem malo k sebi, seveda.

Dva se pogovarjata:

“Ali vidiš tamle tista dva plešasta?”

“Da, kaj je z njima?”

“Na las sta si podobna!”

Še malo, pa bom spet poslušal takšno in podobno dretje naših vrlih balkanskih prijateljev. Črna gora, here we come!

Če se vrnem, se vrnem tam nekje 20.5., do takrat pa boste bralci pač na suhem. Dobili boste sicer še en vic, ki se bo avtomatsko objavil jutri enkrat čez dan, potem pa boste en teden stradali.