Peter Lamut

Evo, izvedel sem, da so nas vpisali v sodni register. Lepo, lepo. Sedaj je treba iti še na AJPES in na DURS, da dobimo matično in davčno številko, nato pa samo še na banki odpremo poslovni račun in že lahko začnemo nabirati dolgove. Firma se imenuje Niteo d.o.o., če koga firbec matra. Poleg tega sem danes dobil tudi šopek vizitk Mladipodjetnik.si z mojim imenom na njih, kar je še povečalo podjetniško vzdušje.

In kaj sedaj? Prva stvar, ki jo bom naredil, je seveda ta, da bom šel za en teden na dopust v Črno goro. Zakaj bi delal že danes, če pa lahko prestavm na jutri teden.

Če ti ženska po seksu reče, da si bil odličen, ji ne smeš verjeti.

Obrazložitev: Če bi bil ZARES dober, bi ostala brez besed.

Gotovo poznate naslednjo situacijo: baba, pa najsi bo to žena, sestra, punca, mama ali prijateljica, se na nek povsem običajen dan naslika pred tabo in te vpraša: “No?”

Kaj “no”? Ali je kaj narobe? Se je kaj zgodilo? V taki situaciji ne moreš drugega, kot da se kislo nasmehneš in prikimaš z glavo, obenem pa pozorno spremljaš telesno govorico, da bi ja ujel kakšen namig, ki bi te izvelkel iz zagate.

“No, a ne boš nič komentiral?”, spet prekine tišino.

Zdaj že malo sumničavo gleda. Očitno pričakuje nek odgovor, a tebi še zdaj ni jasno, kam pes taco moli. Končno priznaš poraz in prostodušno priznaš:

“Komentiral česa? Res ne vem, o čem govoriš…”

In že si nevede zajebal situacijo. Za od tega trenutka naprej si za pokvarjen dan seveda kriv ti. Namreč ženska se ob tvojem odgovoru užaljeno našobi, včasih pa celo konkretno ponori:

“Govorim vendar o moji novi firzuri! Sploh nisi opazil! Kako moreš. A ti je čisto vseeno zame ali kaj???”

Nova frizura? Aja, pa res je morda malo krajša in malo drugačna, ampak kakšne bistvene spremembe res ni videti.

“Aja, pa res… ja, saj je kar v redu,” se poskusiš diplomatsko izmazati, čeprav ne veš, kaj neki je tako revolucionarnega na njeni glavi. Pa daleč od tega, da bi bil očesni debil. Seveda je tvoj odgovor spet napačen. Pravzaprav je ženska tako ali tako že odločena, da bo užaljena, in da se bo skregala ali pa vsaj trmasto namulila, tako da je pravzaprav vseeno, kaj rečeš. Tudi če bi bil tiho, ne bi pomagalo.

“KAR V REDU??? A to je vse, kar lahko rečeš? A potem sem zastonj bila skoraj 2 uri pri frizerju in dala 50€ samo zato, da mi zdaj ti rečeš ‘je kar v redu’?!? Pa saj najprej sploh opazil nisi razlike!”

Ja če pa razlike praktično ni… pa 50€ za skoraj brezveze? Kdo je zdaj tu bolj neumen? Ti, ki na stvar gledaš z distance in vidiš, da pravzaprav ni nič novega v deželi Kranjski, ali ona, ki misli, da zdaj ko je pustila 50€ v nekem znanem frizerskem salonu, da je sedaj čudežno spremenjena?

Vedno znova se tu pozablja na naslednji naravni zakon:

Da, tako je in nič drugače. Enak učinek bi bil, če bi tistih 50€ s škarjami človek razrezal kar sam. Sámo striženje v domači režiji bi bilo opravljeno v zgolj tridesetih sekundah in zato res ni treba izgubljati časa z obiskovanjem raznih Mič Stylingov in Stevotov. Po dveh pranjih in treh nočnih ležanjih je na glavi spet ista slama, kot prej.

50€ raje namenite za uboge lačne črne pisce blogov.

Nekega dne je brezposelni animator obiskal živalski vrt, da bi poskusil zaslužiti nekaj denarja kot ulični zabavljač. Vendar takoj, ko je začel s svojo predstavo in začel privabljati množico, je do njega pristopil upravnik živalskega vrta in ga zvlekel v svojo pisarno. Razložil mu je, da je gorila - njihova največja atrakcija -nenadoma umrla. Upravnik se je bal, da bo zaradi tega obisk padel, zato je animatorju predlagal, da bi se slednji začasno našemil v gorilo ter dnevno zabaval obiskovalce, dokler ne bi našli nove gorile. Animator je ponudbo sprejel.

Naslednje jutro se je animator, še preden so prišli obiskovalci, preoblekel v gorilo in odšel v kletko. Kmalu je odkril, da je to pravzaprav odlična služba. Spal je lahko, kolikor je hotel, zabaval je ljudi, uganjal raznovrstne norčije in privabljal je več ljudi, kot jih je kadarkoli prej v življenju kot animator. Vendar pa so se ga sčasoma obiskovalci vseeno naveličali in tudi on se je po malem že nastil izključno guncanja na gumah. Opazil je, da ljudje več pozornosti namenjajo levu v sosednji kletki.

Ker ni želel biti zapostavljen, je splezal na vrh kletke, splezal čez ločevalno ograjo ter se obesil na strop levove kletke. Seveda je to leva razbesnelo, a množica je bila navdušena. Naslednji dan je upravnik živalskega vrta stopil do animatorja ter mu odobril povišico, ker je pač bil tako zelo dobra atrakcija kot gorila.

To se je potem še nekaj časa nadaljevalo. Animator je dražil leva, obiskovalcev je bilo vse več, s tem pa je rasla tudi njegova plača. Potem pa mu je nekega dne, ko je ponovno visel nad levom, zdrsnilo in padel je na tla, naravnost pred leva! Animator je pod kostumom prebledel od strahu. Lev se je namreč s krvoločnim pogledom že začel pripravljati na to, da skoči nanj ter ga raztrga. Animator je v paniki začel bežati naokoli po kletki, lev pa mu je sledil tik za petami. Naposled je začel obupano vpiti “Na pomoč, na pomoč!”, tuda lev je bil hitrejši in ga podrl na tla.

Animator se je znašel na hrbtu, čisto nemočen, nad njim pa se je sklanjal razbesnjeni lev. Z gobcem se je približal njegovi glavi in potihoma zasikal:

“Utihni, ti idiot! Ali želiš, da naju oba odpustijo??!”

Delati mora, kaj pa drugega. Na srečo ne pod prisilo temveč zato, ker tako sam hoče.

Sicer pa ni s tem čisto nič narobe, saj je ponoči blažen mir. Najprej se gre zvečer malo ven na en rojstni dan, potem se gre s praznim želodcem na dva horsa v Tivoli (in ne na tri, malo zmernosti ne škodi), nato pa domov. Če ima človek srečo, se na Celovški pri nekem semaforju za njim ustavi poln avto bab, ki se očitno dobro zabavajo. Eni potem z ustnic prebereš, kako reče “bad dog” (moja registracija na avtu mimogrede), vse se nekaj začnejo smejati, nato pa te po zeleni luči omenjeni party-avto prehiti. Ko se pelje mimo, opaziš, da ti punce veselo mahajo, ti se jim seveda nasmehneš nazaj, pri sebi pa se vprašaš, kakšne neke namene imajo. Ker prideš do sklepa, da te verjetno tako ali tako želijo samo izkoristiti, jim ne slediš, temveč zaviješ v svojo smer. Previdnost je mati modrosti.

Le kdo ne bi po vseh teh zabavnih pripetljajih v istem večeru potem z veseljem še malo delal?

V Rusiji se politična napetost stopnjuje. Po vedno večjih trenjih z nekaterimi članicami EU in ZDA glede postavitve protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem se črni oblaki zgrinjajo tudi nad domače politično prizorišče. Na včerajšnjem zasedanju dume so namreč na glasovanju praktično skorajda v celoti odpravili obstoječi Newtonov gravitacijski zakon na zvezni ravni. Na lokalni ravni bodo zakon sicer lahko še naprej izvajali, a s številnimi omejitvami in pod strogim nadzorom. Ruska javnost je ogorčena, napovedani so že množični protesti v Moskvi in drugih večjih mestih.

“To je dokončen konec svobodne države,” nam je zaupal eden izmed organizatorjev demonstracij, ki ni želel biti imenovan, saj bi sicer od ruske policije verjetno dobil po pički, nato pa bi ga čakala še zaporna kazen.

“Gravitacijski zakon je temeljna pravica vsakega državljana v svobodnem svetu in je povsem primerljiva s pravico žensk do enakopravnosti,” je še dodal.
“To, da se sedaj zaradi ukinitve zakona ženskam dvigujejo krila, je nezaslišano. Poleg zdravstvenh težav, ki jih lahko prinese [prehlad jajčnikov, op.p.], je tudi nemoralno ter do žensk nadvse ponižujoče.”

V nasprotju z javnostjo je večji del vladajoče elite spremembam naklonjen. Izjava predsednika Putina ekskluzivno za naš blog:

“Newtonov gravitacijski zakon je dejansko ostanek angleškega imperializma iz preteklosti. Do sedaj smo ga vsi jemali kot nekaj samoumevnega, vendar se časi spreminjajo. Rusija ne bo podlegla zahodnim interesom in sprememba spornega zakona je prvi simboličen korak v tej smeri.”

Zakon je v veljavo stopil danes ob polnoči, poleg napetosti v javnosti pa so že vidne tudi prve praktične posledice. Tako na primer iz Sibirije poročajo o lebdečih medvedih, zaradi česar so se oglasile tudi okoljevarstvene organizacije. Najbolj jih skrbi, da bi lebdenje, ki ga živali niso vajene, povzročile motnje v njihovem razmnoževalnem ciklu, kar bi posledično lahko pripeljalo do izumrtja vrste.

Odzivov iz tujine zaenkrat še ni. Očitno je svetovno politično javnost dogodek močno presenetil, saj si še včeraj ni nihče niti mislil, da je kaj takšnega sploh možno, pa čeprav gre tu za vedno nepredvidljivo Rusijo.

Zadnje dni opažam nenormalno povečanje spama med komentarji na blogu. Če je še pred enim tednom prispel en spam komentar v dveh tednih, je že bilo veliko, zdaj pa nenadoma dobivam tudi po 30 in več takšnih in drugačnih smeti na dan. Tega vi sicer ne opazite, saj moram prvi komentar vsakega obiskovalca ročno odobriti, preden lahko svobodno piše, a zame je brisanje vsekakor nadležno.

Ne bi se čudil, če je to zato, ker sem se komu zameril (morda zaradi slavnega potovanja v Pariz? ) in je moj blog prijavil na razne spam liste. Namreč kar malo dvomim, da bi me razni iskalni roboti šele zdaj našli in poindeksirali, saj je blog na internetu že kar nekaj mesecev. Če je kdo dejansko ušpičil kakšno tako lumparijo, naj bo vsaj toliko korekten, da se mi javi. Ne bom mu storil nič žalega, samo jajca mu bom odtrgal ter mu njegov lasten oné zatlačil v analni otvor.

Prejšnji teden me je enkrat zelo nepričakovano prijelo na veliko potrebo, WC papirja pa na stranišču ni bilo. Znašel sem se in hitro skočil do bližnjega kioska, ter si kupil izvod Direkta, ki za kaj drugega kot za podporo pri straniščenju tako ali tako ni uporaben. Ker sem bil že tam, sem mimogrede kupil še ene žvečilne gumije, nato pa sem želel plačati, a tam so se stvari nepričakovano zakomplicirale.

Plačal sem namreč z nemškim kovancem za dva evra, prodajalec pa mi je vrnil šestindevetdeset (96) centov. Račun je namreč znašal natanko 1,04 slovenskega evra. Vse lepo in prav, če bi jaz dal kovanec za dva slovenska evra, ampak jaz sem, kot sem že omenil, plačal z nemškimi evri. To je točno tisti kovanec, ki ma na hrbtni strani namesto zapitega pesnika upodobljenega orla. Zdaj ne vem, ali sem samo naletel na očesnega debila ali pa je prodajalec stvar pomotoma prezrl (tudi to se zgodi), zato sem ga prijazno opomnil na to. Ne vem, kaj sem narobe rekel, ampak dobil sem samo nejevoljen, skoraj osoren odgovor:

“Saj je vseeno. 96 centov dobiš nazaj in to je to.”

Kako prosim? Prvič mi njegov ton ni bil niti malo všeč, drugič pa je bilo jasno, da se je zmotil v mojo škodo. Že od nekdaj je namreč znano, da je nemški denar pač več vreden od slovenskega. Kar spomnite se recimo nemške marke. Trenutnega menjalnega tečaja med nemškimi in slovenskimi evri sicer nisem poznal, a mislim, da je bil tam okoli 1,5 : 1 v korist nemških. Razumel bi, da bi za menjavo zahteval kakšno manjšo provizijo ali vsaj mojo zahvalo za uslugo, ampak po zakonu je dolžan sprejeti tudi nemške evre. Ali pa francoske, če bi mu recimo pod nos pomolil le-te. Vztrajal sem, da sem mu plačal okoli tri slovenske evre, on pa mi je vrnil enega premalo. Res sem bil tudi nekoliko nepotrpežljiv in vzkipljiv, saj se mi je mudilo srat, ampak prodajalec je mrtvo hladno in povsem uradno vztrajal pri svojem.

Seveda česa takega pač nisem mogel dopustiti, zato sem začel guncati kiosk sem in tja, da bi ga prevrnil, ampak žal je bil preveč trdno vkopan v tla, da bi mi to uspelo. Pri kakšnih starejših kioskih se je to z malo truda sicer dalo. Vseeno je do takrat mrtvo hladni prodajalec tudi sam vzkipel in me začel zmerjati, kakšen neotesanec sem, da se ne znam obnašati in da naj se poberem nazaj v živalski vrt. Da, dejansko me je primerjal z opico. Vse to verjetno samo zato, ker sem črn. Rasist.

Tedaj pa je vso kričanje in vpitje preglasil še močnejši in glasnejši klic narave, ki sem se mu pač moral odzvati. Nalašč sem šel kar zadaj za kisok ter naredil vsaj pol metra visok izdelek, da, tako dober sem bil. Pa naj prodajalcu smrdi tam cel dan, zaslužil si je. Zadeva je prišla na nos (dobesedno) tudi komandirju bližnje policijske postaje, ki je na kraj zločina takoj poslal dve patrulji, a sem se na srečo še pravi čas pobral.

Svojega evra, mimogrede, nisem dobil nazaj. Mislim, da se boste strinjali, da v vsej zadevi nekaj močno smrdi.