Banda smrkavcev in smrkulj iz 4.d Gimnazije Bežigrad[1], ki je leta 2000 maturirala, se je včeraj zvečer spet zbrala, da malo poklepeta med seboj. Če sem prav naštel, nas je od 32-ih prišlo 19, kar niti ni tako slabo. Skoraj 60% udeležba je na primer boljša kot na večini naših referendumov. Prišlo bi jih najbrž še nekaj več, a so nekateri trenutno v tujini in se zato seveda niso mogli pojaviti.
In kaj je novega? Eden izmed nekdanjih mulcev je danes že 11. dan foter (čestitam!), dve nekdanji smrketi sta danes že čisto pravi mladi mamici, poleg tega pa bo kmalu mama postala še tretja (torej tisti trebuh vsekakor ni bil od piva). Lepo je tudi, da jih je študij veliko že uspešno končalo oziroma so vsaj tik pred diplomo.
Zapitega alkoholika na srečo ni (zaenkrat še ) nobenega, prav tako med nami ni nobenega socialnega primerka in tudi kartoteke nima nihče. Če to za koga morda ne drži, pa vsaj zelo dobro skriva. Ja, prav v obupno zgledne državljane smo se razvili. Kakšen dolgčas.
In po vseh teh letih so bolj ali manj vsi še zmeraj isti sošolci, s katerimi sem preživel 4 nepozabna leta - prijazni, zgovorni in nasmejani. Še pri svoji najboljši volji res ne bi mogel nikogar skritizirati, kot to na tem blogu dostikrat rad počnem ( ), zato bom rekel samo - super ste.
P.S.: Feda[2], naslednjič hočemo videti tudi tebe. Brez izgovorov!
Oziroma po besedah nekdanjih nevoščljivcev, ki danes pretežno potiskajo vozičke v Mercatorju - “sami piflarji”. (←)
Ker imam bioritem popolnoma zamaknjen, ponavadi spim do poldneva ali še dlje, delam pa ponoči. Tudi minula noč ni bila izjema. Ampak vmes se vseeno prileže krajši oddih in takrat je vsak izgovor dober, zakaj za nekaj časa pustiš delo in se posvetiš drugim stvarem. Tokrat je bil izgovor Nejc (sicer tudi soustanovitelj našega podjetja Niteo), ki me je kliknil na MSN-ju in udarila sva debato o tem in onem. Vmes sem malo brskal po YouTube in naletel na spodnji video. Bejbe iz videospota Call on me telovadijo:
Seveda sem video takoj pokazal tudi Nejcu in strinjal se je, da je to tisto ta pravo. Sploh tam okoli tridesete sekunde od začetka. Poza je odlična. Nato sva preklikala še vse mogoče povezane filmčke in si bila enotna, da boljše ritke težko srečaš. Kaj vse te shujšane manekenke, retuširane Alme[1] v Playboyu in fine gospodične iz Globala, ki so dostikrat prefine, da bi se jim dalo migati in - bog ne daj! - švicati. Vse te se lahko samo skrijejo pred čvrstimi in izklesanimi telesi inštruktoric aerobike in podobnih športnic. Poleg tega se tiste, ki se zanašajo samo na svojo genetiko, prej ali slej razlezejo, medtem ko je za športnice upravičeno pričakovati, da bodo precej dobro ohranjene tudi še čez 10 let.
Zanimivo pa postane, ko podobno debato načneš s kakšno kolegico. Ko ji pokažeš video in pojasniš, da je to nam moškim zelo všeč (le da tisti vezani tega na glas ne priznajo ), ona izjavi nekaj takega:
“Ah, tipi morate na nekaterih področjih itak še malo odrasti…”
Prosim? Sem ji takoj gladko povedal, da odrasti ne pomeni ravno to, da se nek pepe sprijazni, da takšne ženske pač nikoli ne bo imel in da se zato zadovolji z nekim simpatičnim približkom (na skrivaj pa seveda še vedno rad pogleda za tistimi hudimi tetami). Pa tudi floskula “če me ima rad, me bo sprejel takšno, kot sem” ne drži vode. V tem sicer je nekaj resnice, a žal se to v praksi vse prevečkrat zlorablja kot cenen izgovor za lenobo, ko se človek zapusti, ker se mu več ne ljubi tako zelo skrbeti zase. Pa se lahko vsi še tako slepijo, ampak če bi nek tak “odrasel moški” imel na izbiro dve karakterno enako ljubki kandidatki, bi gladko izbral tisto z bolj čvrsto ritjo. Pika.
In kako potem do lepe in privlačne ritke? Z zanikanjem v smislu “saj me ima vseeno rad” prav gotovo ne. Še rajši bi te namreč imel, če bi v paketu dobil tudi serijsko vdelan gluteus maximus[2], ki bi bil čvrst na otip. Pomagala ne bodo niti razna razglabljanja in jamranja kolegicam med kofetkanji in tudi ne čudežne kremice ter dvotedenske diete tik pred poletnim dopustom. Ne, spremeniti je treba način življenja in si vsaj 3x na teden vzeti kakšno uro ali dve časa za rekreacijo. Ne znese? Prenatrpan urnik? Kaj za gledanje Razočaranih gospodinj pa časa je dovolj? Bikov kakec. Vsak dan ima 24 ur, vendar imamo mi prioritete drugače postavljene. Brez truda pa seveda kakšnih posebnih pozitivnih rezultatov pač ne bo (glej naslov objave).
Vzemite to pisanje kot moj skromen prispevek v želji, da bi naš svet postal malo lepši…
Ne govorim na pamet, sem jo namreč že videl v živo. Daleč od neke fancy gospodične, kot se rada kaže, pravzaprav ni nič kaj posebnega (milo rečeno). (←)
Ljubljančani morda poznate brezplačno glasilo, ki ga enkrat na mesec (?) izdaja Mestna občina Ljubljana. Ja, to je tisto, kar dobite v nabiralnik in potem vržete stran, ne da bi prebrali. No, uredniki tega glasila so prejšnji teden kontaktirali nas, torej ustvarjalce portala mladipodjetnik.si, in nas prosili, ali bi lahko podali naše mnenje glede vizije razvoja Ljubljane do leta 2025. Zakaj pa ne, smo si rekli, poleg tega pa je to tudi reklama za naš portal. V nedeljo smo se dobili na pikniku, se nabutali dobrot z žara, vmes pa debatirali, kaj vse mestu manjka in kako bi se to dalo izboljšati.
V ponedeljek smo potem poslali vsak svoje razmišljanje, na osnovi česar bodo potem sestavili članek, včeraj pa smo se dobili še s fotografom in se slikali. To sicer ni prvič, da sem se pririnil v medije. Enkrat sem bil recimo na sliki na naslovnici Dela ob razglasitvi rezultatov mature 2000. Pač v smislu “poglejte dijake, kako se veselijo rezultatov”. Potem sem se čez nekaj let pojavil v rumenem tisku. Takratni minister za okolje in prostor Janez Kopač je namreč v Bovcu šel skočit s padalom v tandemu in slučajno sem bil v tistem avionu tudi jaz. Ko so ga slikali, sem se tako kot Pink Panter v eni izmed epizod neopazno uštulil v kader in posledično prišel na 39. stran revije Lady.
Jeseni istega leta so me slikali za revijo Frka (ne izhaja več) za rubriko “Frka On”. Nekaj v smislu “Mačo meseca” iz Cosmopolitana, le da prirejeno za butaste najstnice, ki so bile ciljna publika te revije.
Ampak sploh to še ni vse! Ko je Slovenijo zajela Fredymanija, sem na enega izmed koncertov šel tudi jaz. Kot pravi oboževalec sem si kupil Fredy Miler majico, narisal sem si brke in eno samo obrv, nato pa sem šel na koncert. Tam me je ujel fotograf Financ in znašel sem se na zadnji strani… ja, kar čez celo stran.
Zdaj se očitno zadeva spet ponavlja in že vidim, kako bodo preljuba mati spet hodili naokoli z revijo v rokah in se hvalili sodelavkam ter drugim znancem. “Glejte, tole je pa moj sin. Osebno so ga poklicali in naredili z njim intervju… bla bla bla…”
(kar sicer sploh ni res - mene niso nič klicali pa tudi besedilo smo poslali po e-mailu, ni bilo nobenega intervjuja. Ampak nje to ne briga… pa naj se malo hvali in naj bo en dan spet glavna v službi )
Skratka če že za 8. marec nikoli nič ne kupim, jo bom pa takole razveselil.
Saj ne vem, zakaj temu sploh še posvečam kaj dosti pozornosti. Podobno kot pri Evroviziji - skoraj vsako leto bentimo nad tem, kakšne brezvezne predstavnike pošiljamo na finalni izbor, kjer potem pogrnejo kot baba pri bočnem parkiranju[1]. Kljub temu naslednje leto potem vso stvar ponovno gledamo in upamo, da bo pa vsaj tokrat drugače, a se naši upi vsakič znova izjalovijo.
Podobno je z izborom za miss Slovenije. Kljub temu, da (skoraj[2]) nikoli ne izberemo primerne kanidatke, sem upal, da bo letos drugače. Seveda sem se zmotil. Tadeja je morda sicer v resnici čisto OK deklina, a za miss po mojem mnenju pač ni primerna. Če se že gremo lepotno tekmovanje, naj bo potem miss takšna, da ti dejansko takoj pade v oči, ne pa da je morda kolikor-toliko simpatična, a nič več kot to. Naj raje pogledajo čez mejo k Italijanom. Ne glede na to, da imajo kot narod svoje muhe, ampak show pa brez dvoma znajo narediti in kandidatke so po lepoti resnično na nivoju. Res je sicer, da se na naš izbor marsikatera, ki bi bila primerna, sploh ne prijavi (glede na “kvaliteto” izbora ji dam v bistvu čisto prav), a kljub temu sem prepričan, da se med vsemi prijavljenimi vsako leto najde vsaj ducat dovolj lepih, ki bi si dejansko zaslužile finale, ampak potem komisija tako ali tako izbere neke druge. Verjetno se zgledujejo po Evrosongu.
Sicer pa mi je sedaj tudi jasno, zakaj je bil ves scenarij zastavljen tako temačno in na horror vižo. So missice ob Frankensteinu izgledale vsaj malo manj grozno.
Domov prišel prejle ob pol petih zjutraj. Popoldanski piknik se je pač malo zavlekel. Nedeljskega vica nisem napisal. Izbora za Miss Slovenije 2007 nisem gledal, a po slikah sodeč tudi nisem prav dosti zamudil. Zdaj se bom zavalil v posteljo in, tako kot včeraj, spal do 15h. Slovenske zastave ne bom izobesil, ker je doma sploh nimamo.
Tale podaljšan vikend sem torej bil (in bom očitno še naprej) popolnoma nekoristen.
V Vatikanu so nekaj dni nazaj predstavili nove zapovedi, ki letijo na voznike. Med drugim je sedaj na primer tudi predrzna vožnja opredeljena kot greh.
O konkretnem besedilu novih zapovedi mediji vsaj pri nas ne poročajo, a sem ga kljub temu uspel izbrskati:
Veruj v enega proizvajalca
Ne skruni Ferrarijevega imena
Poveličuj Martinov dan
Spoštuj mehanika in vulkanizerja, da boš hitro se peljal in ti bo dobro na cesti
Ne zavijaj (ovinek kar sekaj)
Ne nečistuj, ob nedeljah redno v avtopralnico hodi
Ne kradi stardecom prednosti
Ne driftaj po krivem
Ne želi si svojega bližnjega (in tudi svoje ne) žene za volanom
Ne želi si svojega bližnjega avta na svojem parkirnem prostoru
Evo, pa je spet predčasno izginil dvokilogramski paket Čokolešnika in to vsega desetih ali enajstih obrokih, čeprav na embalaži piše, da naj bi vreča zadostovala za 66 obrokov. Ja seveda.
Ko si človek bolj podrobno prebere drobni tisk, ugotovi, da so se zelo spretno zavarovali pred morebitnimi tožbami tako, da so definirali, kaj je to en obrok. Po njihovem je to 2 dcl mleka in 30g (5 žličk) čokolinota. Res me zanima, kdo se od tega sploh kaj naje. Morda kakšen dojenček, ampak na preostali del ciljnih kupcev, torej na otročje odrasle, pa kar lepo pozabljajo. Važno, da se na embalaži hvalijo s številko 66 obrokov.
Dragi moji, naj vam jaz pojasnim, kaj je to obrok za pravega moškega. Za začetek mora biti mleka najmanj en liter. Tega jasno ne moremo zbasati v eno skodelico, zato vzamemo skledo za solato. Čokolešnika nato dodamo toliko, da nastane gosta masa, ki spominja na žgance, tradicionalno slovensko jed. S tem v jedcu mimogrede vzbudimo tudi nekaj domoljubnega zanosa. Če pa bi upoštevali razmerje, ki ga proivajalec predlaga na embalaži, bi namesto sladkih žgancev dobili samo neko zdrizasto mešanico, ki ni ničemur podobna. No, pravzaprav je, a ni ravno prijetna asociacija.
(če morda ne veste, o čem govorim, se spomnite na tisti vic o tem, kakšna je razlika med dvema tipoma izločkov iz riti, ki sta v različnih agregatnih stanjih… enega lahko grgraš, drugega pa ne. Ja, vem, fuj.)
Mislim, da bi proizvajalci morali večkrat narediti kakšno tržno raziskavo, kdo so dejansko potrošniki njihovih izdelkov, ter nato po potrebi prilagoditi napise na embalaži. Priznam pa, da sem navkljub očitnemu zavajanju danes vseeno kupil novo vrečo, pa še v akciji je bila.
Danes zjutraj spet ni bilo vode. Očitno je spet kakšna cev počila, kar se pri nas na zahodnem robu mesta že kar tradicionalno dogaja vsaj enkrat ali dvakrat na leto. Še dobro, da imamo vodni filter, ki v svojem mini zbiralniku drži 12 llitrov (nekaj takega) filtrirane vode, kajti navadna pipa je ob odprtju samo obupano prdnila nekaj zraka, ko pa si jo privil do konca, je le še žalostno izdihnila in iz nje ni priteklo več nič. Ne tič ne miš. Uporabil sem torej omenjeno rezervo, si umil zobe, se napojil kot kamela in oddrvel na sestanek. Ko sem se vrnil domov, je bila stvar potem že popravljena. Vsaj nekaj, včasih potrebujejo tudi cel dan.
Zdaj pa si zamislimo bolj črn scenarij. Recimo, da bi včeraj imel hudo naporen trening, po katerem bi se kot veliki pujs Melkijad zaradi utrujenosti namesto pod tuš zavalil kar direktno v posteljo in zaspal. Po naključju bi to hkrati bil tudi drugi dan, ko se ne bi obril, seveda z dobrim namenom, da se obrijem pač zjutraj. Nato pa bi me zjutraj pričakal manjek vode, ki bi me postavil v sila neprijetno situacijo. Smrdel bi, zaraščen bi bil, ne bi si mogel umiti zob, a na sestanek bi vseeno bilo treba priti.
Če bi se dejansko tudi nahajali v Burkini Faso, bi se na sestanku sicer lahko enostavno izgovoril, da se to ne voha mene, ampak da je to zaradi podnebja in da sta krivi flora in favna. Pač bivoli, ki serjejo po savani, kdo bi jim branil. Ker pa se nahajamo v Ljubljani, bi od Burkine Faso imel le sušo, alibija za smrad pa ne. Še vedno bi bil namreč ujet v pričakovanja, ki jih ima razviti svet od svojih prebivalcev - bodi lep, dišeč, urejen in točen. Brezizhodna situacija, vam pravim, in to vse samo zato, ker se nekomu še zmeraj ni dalo sanirati očitno dotrajanega vodovoda, potem pa imamo vsake kvatre takšna neljuba presenečenja.
Kakšno trobilo bi reklo, da je gotovo spet kriv Zoki, če pa že ni on, je pa Janša, ali pa je to spet neka nova svetovna zarota in je kriva kar Amerika. Dežurnih krivcev je tako ali tako zmeraj zadosti in imajo ljudje včasih kar težko izbiro, katerega za neko stvar izbrati.
) nobenega, prav tako med nami ni nobenega socialnega primerka in tudi kartoteke nima nihče. Če to za koga morda ne drži, pa vsaj zelo dobro skriva. Ja, prav v obupno zgledne državljane smo se razvili. Kakšen dolgčas.
), zato bom rekel samo - super ste. 
), ona izjavi nekaj takega:
(