Peter Lamut

Klik

Kroglice je treba prestavljati tako, da na koncu ostane ena sama (ali pa da jih ostane na mizi več kot sedem). Čeprav sem najprej mislil, da je to samo ena nerešljiva finta, sem potem videl, da se zadevo dejansko da rešiti in sem počistil mizo.

Kaj pa vam, je kaj uspelo?

Kakšna je definicija drkanja?
To, da narediš iz roke pizdo in iz tiča budalo.

Evo, to je to. Jutri grem navsezgodaj zjutraj (po planu ob 6:30) v Bovec na letališče. Deloma zato, da se izognem kolonam na cestah, deloma pa zato, da ujamem že prvi let. Za popoldan so namreč napovedane razne nevihte. Kljub temu se verjetno ni za bati, da mi ne bi uspelo narediti vsaj dveh skokov (trenutno jih imam 98) in tako priti na tromestno številko. Verjetno me bodo bolj izkušeni padalci potem tudi krstili (beri: z veseljem natepli po riti ) pa še za kakšno rundo bom moral dati. Ampak nič ne de, kajti v Bovcu je zmeraj tako lepo, da ob vseh silnih lepotah pokrajine pozabiš na takšne nevšečnosti. Sploh ker si s tem tudi priboriš doživljenjsko pravico, da lahko od takrat naprej tudi ti tepeš vse nadebudne padalce, ko naredijo svoj 100. skok.

Update 29.7.2007: Sedaj imam za sabo 101 skok. Čudežno sem jo celo odnesel brez krsta, čeprav se je obetal. Namreč popoldne je začelo malo deževati in potem so se do takrat dokaj bojevito razpoloženi padalci kar nekako razbežali. Zahvaljujoč materi naravi sem tako rit ohranil nedotaknjeno.

Bralke se bodo nad tole objavo verjetno zgražale (spet ), ampak v svojo obrambo naj povem, da ideje tokrat izjemoma nisem dobil prasec jaz, temveč malo mlajši, a zato nič manj prasec Nejc (mimogrede, v prasca sem ga zdresiral prav jaz, na kar sem zelo ponosen). Ideja temelji na preprostem opažanju, da če družba Janezka nekaj uči, potem le-ta zelo verjetno tudi sam prevzame nekaj tega mišljenja in ga kasneje kot odrasel Janez razširja naprej.

Tako je potem oni dan prasec prišel na idejo, da bi to opažanje lahko izkoristili tako, da bi bili moški malo bolj odločni pri kritiziranju žensk. S tem bi dosegli, da bi se začele bolj redno udeleževati ur aerobike in podobnih aktivnosti, s čimer bi učvrstile svoje gluteuse maximuse, ki so dandanes pri marsikateri pod vsako kritiko. Definicije izpadnega koraka se še spomnite, kajne? Potuho pa jim pri tem dajejo copatarji, ki si ne upajo odločno izraziti svojega mnenja, temveč samo kimajo “da, draga, lepa si,” in pa “všeč si mi takšna, kot si”. Zaradi njih se potem cel kup žensk neupravičeno počuti lepe, nakar v svoji zasanjanosti spregledajo kruto resnico, da njihov moški, ki jim trosi lažne komplimente, v resnici še kako rad pogleda napete rite odbojkaric na mivki in si pri tem želi, da bi tudi doma bil deležen takšnega čudovitega razgleda.

Morda bo kdo ugovarjal, da s tem kritiziranjm ne bi čisto nič dosegli, a prasec mlajši tudi tu postreže s prepričljivim argumentom: britje. Zakaj neki se ženske sploh brijejo, se depilirajo, si pulijo obrvi in nasploh prenašajo vse te tegobe vraščanja dlak in podobno? Gotovo ne zato, ker bi bila ta opravila tako zelo zabavna, temveč zato, ker to dandanes praktično vsi moški zahtevamo. Priznajmo si, ženske s kosmatimi nogami ne bi želel imeti nihče. (pustimo zdaj razne fetišiste ob strani, so namreč v veliki manjšini)
In če je že uspelo z dlakami, zakaj ne bi še z odvečnimi maščobami? Odstranjevanje nezaželenih oblog bi moralo postati rutina, tako kot je danes že rutina odstranjevanje odvečnih dlak. Hej, nikar se zdaj ne jezite name, jaz samo razlagam, kaj se je nekdo drug spomnil. Imam tudi MSN loge za dokaz, no, ali pa vsaj mislim, da se mi valjajo nekje na disku.

In preden se v stilu srednjeveškega lova na čarovnice prične lov feministik na prasce, naj povem, da napisano ne velja samo za ženske - tudi moški bi večkrat morali biti kritizirani. Nedopustno je recimo, da tip po cele dneve ždi na kavču, pije pivo in gleda ligo prvakov, medtem ko mora ženska v gospodinjstvu skoraj vse postoriti sama. Tudi ženske niso ravno navdušene, če morajo doma gledati neko lenobo, ki je bila še ne tako daleč nazaj v preteklosti poskočen mladec v top formi. Kajti prav tisti mladec jih je očaral, ne pa neko pasivno bitje, ki se ravnokar dere iz dnevne sobe, da hoče še eno pivo iz hladilnika, obenem pa se po možnosti še malo praska po riti. Če bi bile ženske malo bolj odločne ter bi jasno in glasno zahtevale višje standarde, bi se tudi moški še kako potrudili, da bi naredili iz sebe najboljše, kar znajo. Samo nekakšno prikrito negodovanje namreč tu ne bo ravno obrodilo sadov.

Če zapreš 1500 tipov na kup in jim onemogočiš dostop do žensk, se sčasoma vsi začnejo spreminjati v plešoče geje. Dokaz:

Ah, če beseda ne teče o vremenu ali o tem, kako uspeva letošnja koleraba, se pa ljudje spravijo na dopust. Vprašanje iz naslova objave je skorajda že rutinsko. Kar samo po sebi umevno je že, da gre človek poleti obvezno na morje. Potem pa bulijo kot tele v nova vrata, ko jim poveš, da se ti na dopust pač ne ljubi iti (kakorkoli se že to paradoksalno sliši).

Meni osebno vročina pač ne ustreza. Čisto se polenim, švicam kot pujs in potem lahko samo cel dan samo hodim na redne postanke v kopalnico na menjavo smrdeče majice za svežo, na dolivanje tekočine ter na hlajenje motorja pod mrzlim tušem. Slaba strategija za moje pojme. Naj bo toplo, da je človek lahko brez težav v kratkih rokavih (ali pa nag, če mu tako paše), ampak ne pa tako vroče, da se skorajda skuhaš v lastnem soku. Pravzaprav potem večji del dneva samo čakaš, da najhujša vročina mine in da začneš šele potem v popoldanskih urah počasi normalno funkcionirati (jutra tukaj ne štejejo, ker takrat ponavadi spim kot top).

Nekateri resda ne morejo brez morja, ampak jaz osebno ga ne pogrešam kaj dosti. Letos se mi pač ne da nikamor iti, sploh pa sem že maja bil v Črni Gori. Kakšen vikend se bom morda zapeljal v Bovec na letališče, sicer pa se bom podnevi lepo hladil pod klimo v sobi, ponoči pa delal. In mi čisto nič ne manjka, pa čeprav nisem na “tipičnem” dopustu. Glavno je, da tudi jaz uživam.

Dva mulca brata, 4- in 6-letni, se odločita, da bosta začela preklinjati, tako kot to počnejo odrasli. Starejši nagovori mlajšega:

“Glej, takole bova naredila: pri večerji bom jaz rekel ‘pizda’, ti pa reci ‘kurac’, a velja?”

Mlajši navdušeno prikima.

Ko ju starši pokličejo na večerjo, se usedeta za mizo in oče vpraša starejšega, kaj bi rad jedel.

“Pizda, foter, valda da bom čokolino!” le-ta odločno reče.

Oče se seveda razjezi, prisoli nesramnežu krepko zaušnico ter ga vpijoč nažene v njegovo sobo. Mlajšega to čisto šokira in začne jokati. Oče se nato obrne k njemu ter tudi njega vpraša, kaj bi rad jedel. Mlajši mu v solzah odvrne:

“Ne vem, ampak lahko staviš svojega kurca, da ne bom čokolinota…”

Zdaj bom zvenel kot kakšen ortodoksni slavist, ki ob pogledu na napačno postavljeno vejico doživi že kar lažji srčni infarkt, ampak vseeno - tudi jaz obupano zavijem z očmi, ko v raznih tekstih na internetu ugledam osnovne slovnične napake. Saj ne rečem, če kdo zvonjenje zapiše brez prvega “j” ali kaj podobnega, ampak ko vidiš, da ljudje na primer mešajo z/iz, s/z in ne znajo uporabljati dvojine, takrat se pa tudi laiku kot sem jaz orosi oko od silne žalosti in obupom nad prebranim.

Če je namreč tekst poln takšnih osnovnih napak, potem vse skupaj zelo hitro izpade vse preveč kot neko osnovnošolsko pisanje, s čimer se tudi sama kredibilnost napisanega zmanjša. Če dobiš pozdrave iz morja (verjetno gre za potapljača in vodoodporno razglednico…), sicer še vedno zgolj skomigneš z rameni, ampak ko pa kakšen kadrovnik dobi ponudbo za delo in vidi zmazek… hja, verjetno takšnega kandidata sploh ne povabi na razgovor, razen če išče samo Fato za čiščenje poslovnih prostorov.

Izgovor piscev takšnih besedil je potem ponavadi ta, da se svoje površnosti sicer zavedajo, ampak za resne tekste se pa bojda že potrudijo in stvar napišejo, kot je treba. Pa jo res? Seveda ne. Ker so že tako zelo navajeni, da pišejo površno, potem tudi tam, ko “gre zares”, iz čiste rutine delajo napake. Dostikrat jih niti ne opazijo več, ko berejo za sabo, saj so se jim te rutinske napake že pregloboko usedle v možgane.

Pa ne bi zdaj bil nek sveti borec za čistost slovenskega jezika, sploh ne. Boli me Janez (ang. John) za sámo slovenščino. Pravzaprav ne bi imel čisto nič proti, če bi pri nas govorili kar po angleško. Nekako tako pač, kot je ta stvar samoumevna recimo Avstralcem. Bi bilo namreč veliko bolj praktično, kot sedaj, ko govorimo nek nišni jezik, ki ga tako ali tako skoraj nihče razen nas samih ne razume. Ampak pri vsej stvari gre za nekaj drugega. Jezik je sredstvo za izražanje in če se nekdo izraža kot kakšen afriški Kunta Kinte, ki je pristal v azilnem domu in se sedaj slovensko uči šele eno leto, potem se takoj nehote prikrade dvom o kredibilnosti takega človeka, ki ne zmore skupaj spraviti niti enega normalnega sestavka. Pa za razliko od njega se črnec vsaj trudi.

Eh ja… bodi dovolj zaenkrat.

Objava povzetka doktorske disertacije dr. Dick Offenschlitza je naletela na pozitiven odziv v javnosti. Nekateri so potem izrazili željo po podobni klasifikaciji moških. Doktorja sem o tem povprašal in povedal mi je, da je tudi na to temo že nekaj napisal. Omenil je neko manjšo seminarsko nalogo še iz časov dodiplomskega študija. In res - ko je pobrskal po starih zapiskih, je omenjeno seminarsko dejansko našel ter mi jo izročil v pregled.

Klasifikacija moških je potemtakem, kot lahko razberemo iz zapiskov, naslednja:

• Robinzoni: Robinzone spoznamo po njihovem zanemarjenem in zaraščenem videzu. Odtod tudi izvira njihovo ime, saj je podobnost z istoimenskim junakom iz novele Daniela Defoeja več kot očitna. Robinzonov je sicer več vrst. Mednje namreč štejemo tako čupave metalce in bradate dolgolase hipije, kot tudi razne propadle igralce Ljubljanske Drame, ki sedaj zanemarjeni postopajo po Čopovi ulici in zbirajo prispevke za literco.
• Kitaristi: Zasanjani dolgolasi glasbeniki, ki po cele dneve brenkajo na svojo kitaro in si nikoli ne postrižejo nohtov. Upajo, da jih bo nekoč opazila kakšna glasbena založba in bodo naredili preboj na glasbeni sceni. Kljub temu, da denarja nimajo ravno na pretek, s svojim videzom, nežnim glasom in nasploh bolj romantično pojavo pritegnejo nenavadno veliko ženskih pogledov, nekaterim pa včasih tudi nevede zlomijo srce.
• Lepiji: Kot že ime pove, oni na svetu obstajajo zato, da so lepi. Nenehno morajo biti brezhibno urejeni in oblečeni po zadnji modi, saj ne prenesejo misli na to, da bi bil kakšen drug lepi morda še lepši od njih. V tej svoji obsedenosti z negovalno kozmetiko gre marsikateri izmed njih že tako daleč, da se čisto poženšči. Zaradi tega so lepiji tudi precej privlačna tarča za raznorazne ulične zajebance, ki jim z veseljem tu pa tam podelijo nekaj batin z namenom, da bi bili vsaj malo manj lepi in kičasti. Skratka bolj normalni.
• Playerji: Frajerji, ki premorejo ravno pravšnjo mešanico arogantnosti in samozavesti, da s svojim samozavestnim nastopom zmeraj pritegnejo pozornost žensk, čeprav si slednje dostikrat tega nočejo priznati, saj v ženskem svetu uradno veljajo za prasce oziroma barabe. Dejstva, da se jim kljub temu marsikatra vda v horizontalo, ne moremo pojasniti zgolj z nadpovprečnim videzom, ki ga playerji premorejo. Gotovo ima pri tem marsikaj tudi omejena ženska pamet nekaterih predstavnic te “horizontalne” skupine.
• Teoretiki: Piflarji odličnjaki, ki teoretično vedno zelo dobro vedo, kaj in kako bi bilo treba v kakšni situaciji narediti. Kljub temu, da so nadpovprečno inteligentni, pa se jim pri uporabi vse njihove silne načitanosti v praksi kot po pravilu zatakne. Slednje še posebej velja pri navezavi stikov z nasprotnim spolom. Pristopijo namreč tako šablonsko in leseno, da vsako normalno žensko po nekaj minutah pogovorah vse skupaj mine, ko poslušajo njihove tipične geekovske šale, ki se jim smejejo pravzaprav le oni sami. Ko jim žensko pred nosom mimogrede spelje uspešen player, ki takrat po naključju pride mimo, jokajo po internetnih forumih, kako so vse ženske prasice in keš pičke. Da bi šli na fitnes in kaj naredili glede svoje rahitične postave, seveda ne pomislijo. Raje si najdejo žensko s priimkom .jpg, je bolj enostavno.
• Werterji: Posebna oblika teoretikov, ki si zasluži posebno obravnavo. Werterji so skrajna oblika trpečih romantikov, ki nikakor ne dobijo. Od nobene. Pa tako so prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni na pogovor. Ženske jih izkoriščajo kot prijatelje, katerim se lahko zjokajo na rami, ko izvedo, da jih njihov player vara. Skratka Werterji so copate, ki še niso ugotovili, kako se svet vrti in najbrž tudi nikoli ne bodo. Samo tiho trpijo zaradi vseh silnih krivic, ki se jim godijo, in upajo, da v življenju nekega dne ugledajo luč na koncu predora. Ampak dostikrat je to samo prihajajoči vlak, ki se mu nastavijo, ko njihovo trpljenje postane zares neznosno. Skratka navadni softiči.
• Pederčine: Poženščeni predstavniki moškega spola. Prepoznamo jih po tem, da obnašajo čisto po žensko. Oblačijo se po žensko, govorijo po žensko, krilijo z rokicami in se hihitajo. Njihov cvileč piskajoč glas ni ravno nekaj, kar bi se človeku dalo poslušati. Radi prirejajo parade ponosa ter na veliko poudarjajo, kako so oni drugačni in posebni. Zaradi svoje pojave so podobno kot lepiji tudi oni dostikrat tarča nasilnežev, pred katerimi se branijo z vreščanjem in roza dežnikom v rokah. Čeprav je res, da so dostikrat neupravičeno tepeni, pa znajo nekateri izmed njih tudi sami biti zelo nadležni. Toliko, da od običajnega človeka že malodane zahtevajo, da se naj tudi on obnaša po gejevsko. Če se jim ne ukloni in jih nejevoljno pošlje v njihov najljubši spolni organ, takoj začenjo vreščati, kakšna krivica se jim dogaja in da je cel svet nestrpen do njih.
• Pohorci: Hribovski kmetavzi, ki čez dan opravljajo težja fizična dela v gozdu ali na kmetiji, ob večerih pa najraje usekajo ženo dvakrat čez gobec, če slednja preveč jezika in ji ni do seksa. “Al buš daua al buš pa plaua,” pojasnijo. So zelo glasni, nagle jeze in se neredko z veseljem udeležijo vsesplošnega razbijanja v gostilni ali kmečkega pretepa na gasilski veselici, sploh če so še dodatno podkrepljeni z rujnim domačim. Aufbiks!
• Nizkočelni bilderji: Nabite mrge, ki večino časa preživijo v fitnesu, kjer se šopajo s steroidi in raznimi drugimi kemičnimi dodatki za povečanje mišične mase. Načeloma so bolj leseni in slabo okretni, a če vas dobijo v roke, se pazite. Pogovor pri njih nič ne zaleže, saj zaradi nizkega čela niso zmožni sprocesirati več kot štirih besed v enem stavku. Ponavadi so zaposleni kot kakšni varnostniki v nočnih klubih, fitnes trenerji ali kot prodajalci proteinskih praškov, nekaj pa jih zaide tudi na stranpota in švercajo drogo, dokler jih ne ulovijo oziroma jih pri 38-ih zaradi anaboličnih steroidov pobere srčni infrakt.
• Fitipaldiji: Prepotentni mladci, ki mislijo, da ko dobijo vozniški izpit in očijev BMW, da so glavni na cesti. Brezglavo divjajo in ogrožajo floro in favno okoli sebe, o sebi pa mislijo, da so daleč najboljši vozniki naokoli. Zanikajo, da po cestah divjajo. Oni namreč o sebi pravijo, da samo “vozijo dinamično”. Če na cesti ugledate kakšnega takega Fitipaldija, se ne spuščajte v brezglavo dirkanje z njim. Počakajte, da čez nekaj kilometrov prekuri zavore in ko ga nato srečate pri lokalnem mehaniku, mu primažite par vzgojnih.

[povzeto iz fakultetnih zapiskov dr. Dick Offenschlitza iz časov, ko je bil še dodiplomski študent]

[Opomba: zaradi starosti papirja in nečitljivosti pisave je bilo nekaj kategorij izpuščenih, saj je bilo besedilo mestoma neberljivo]

Sneguljčica se je šla v kopalnico tuširat. Palčki so se zbrali pred vrati in zlezli drug drugemu na rame tako, da je zgornji lahko vse videl skozi ključavnico. O svojih opažanjih je poročal palčku pod njim, ta je besedo prenašal naprej in tako je vse skupaj šlo do zadnjega palčka. Ko se je Sneguljčica slekla, je zgornji palček navdušeno zašepetal “Slekla se je!” in beseda je potovala naprej:

“Slekla se je… slekla se je… slekla se je… slekla se je… slekla se je…”

Sneguljčica je nato zlezla v kabino in se začela tuširati. Palček je poročal naprej:

“Tušira se.”
“Tušira se… tušira se… tušira se… tušira se… tušira se…”

“Sedaj se je namilila.”
“Sedaj se je namilila… sedaj se je namilila… sedaj se je namilila… sedaj se je namilila… sedaj se je namilila…”

“Spet se tušira.”
“Spet se tušira… spet se tušira… spet se tušira… spet se tušira… spet se tušira…”

Ko je Sneguljčica končala, je zlezla ven iz kabine, se obrisala in se napotila proti vratom. Najvišji palček je nervozno vzkliknil:

“Pazi, prihaja!”
“Meni tudi… meni tudi… meni tudi… meni tudi… meni tudi…”