Peter Lamut

Odločil sem se, da (končno) tudi jaz uredim obliko povezav tako, da bo že sam URL naslov nakazoval vsebino neke objave, ne pa da da se objave med seboj ločijo samo po nekih za laike kriptičnih šifrah. Torej namesto:

http://www.peterlamut.com/?p=224

bo sedaj po novem URL naslov iste objave imel recimo naslednjo obliko:

http://www.peterlamut.com/cigo-zarko-je-ukradel-bakreni-zleb

To sem sicer želel storiti že pred časom, a sem ugotovil, da nenadoma nobena izmed obstoječih povezav več ne dela, ker so pač zapisane v stari obliki. Ampak na neki točki je treba narediti rez enako, kot je tudi zobozdravnika prej ali slej potrebno obiskati in to ne glede na morebiten strah pred njim, ki ga nekateri imajo.

Če boste zdaj v vmesnem času kaj klikali in kakšna povezava morda ne bo delovala, vsaj veste, zakaj je tako. Uporabite obvoz ali pa se na pot odpravite malo kasneje, ko bo zadeva popravljena.

5 minut kasneje: Hm… kot kaže, stvar že kar takoj deluje. Verjetno sem torej takrat prvič kaj narobe nastavil in po svoji krivdi vse pokvaril, ampak sedaj tega problema očitno ni. Toliko bolje, popravila zaključena.

Saša me je spet potunkala v zos. Ponovno sem postal žrtev blogerske verige in tokrat gre baje za neke osebne sanje o prihodnosti. No ja, zakaj pa navsezadnje ne, tako ali tako se zdajle na vzhodu že dani, ptički čivkajo in jaz počasi odhajam spat. Ne da se mi namreč več delati in tako pride vsak izgovor, da zaključim svoj nočni delovnik, še kako prav.
(mimogrede, doma so me zaradi mojega premaknjenega bioritma že proglasili za batmana, hehe)

Pa da naštejem pet stvari, za katere upam, da se bodo v prihodnosti uresničile, čeprav so sanje načeloma bolj za tiste, ki dejansko res samo sanjajo, kako bi oni nekoč [vstavi po želji], a hkrati v tej smeri nič ne naredijo oziroma prehitro obupajo. Boljši izraz bi zato verjetno bil “življenjski cilji”.

1. Finančna neodvisnost: Ne ljubi se mi 40 let delati. Enostavno se mi ne da. Mislim, da sem v življenju sposoben doseči še vse kaj več kot samo slab mesec dopusta na leto. Rad bi torej dosegel, da bi imel toliko pasivnih dohodkov, da mi za preživetje ne bi bilo več treba delati, razen morda iz lastnega veselja. Za dušo, kot pravijo. Skratka da lahko počel samo tisto, kar me resnično veseli. Da bi imel dovolj časa zase in mi urnika v življenju ne bi v veliki meri diktirale delovne obveznosti, še posebej pa ne kakšni kolerični šefi. Ne hvala.
2. B.A.S.E. jumping: Vsaj enkrat v življenju si želim uspešno skočiti s stavbe, antene, mosta in pečine. Pravzaprav sem s tem v mislih tudi šel v padalstvo, a je tudi res, da se mi s to ekstremno obliko nikamor ne mudi. Najprej bo treba nabrati še kar precej izkušenj v navadnem padalstvu, šele potem pa poskusiti tudi kaj več.
   In kdaj? Nimam pojma. Pač nekoč. Seveda upam, da bo takrat izvedba uspešna.
3. Črn pas: V vsaj eni borilni veščini želim priti do mojstrske stopnje, torej najmanj do 1. dana. Mislim, da sem na kar dobri poti, morda mi celo uspe že pred letom 2010.
4. Breakdance: Škoda, da nimam več časa, sicer bi ga zagotovo treniral. Rad bi namreč še izboljšal svojo koordinacijo, okretnost, gibčnost in eksplozivnost. Tako pa sem žal obsojen na nekajminutna eksperimente na tatamiju pred treningi in pa občasno še na kakšni travnati zelenici. Škoda, da nimam kje kakšnega prostora, kjer bi eksperimentiral s tistim, kar vidim na YouTube-u in podobnih straneh.
5. Dobra ideja: Želim dobiti dobro idejo, kaj naj napišem pod tole peto točko. Ne vem namreč, katero stvar naj izberem in jo omenim, saj bi se potem po objavi gotovo domislil še vsaj treh drugih, ki bi bile še bolj vredne objave. No ja, enkrat v prihodnosti bom najbrž že bolje vedel…

Verige, kot ponavadi, ne bom nadaljeval. Oziroma drugače - ker nočem imeti še dodatnih 5 let nesreče (zaradi prejšnje prekinjene verige me npr. v sanjah že nadleguje 7 palčkov), bom rekel takole: vsak, ki tole bere, piše blog in še ni napisal objave “5 sanj”, mora sedaj to storiti. Ja, prav vam je, kaj pa sploh hodite sem gor in rinete v težave.

P.S.: Saša, a sem zdaj pravilno vrnil povratno povezavo? Tako, po predpisih?

Ko neka norost postane množična, jo začnemo imenovati moda. Pozabil sem že, kdo je to prvi izjavil (jaz nisem, si ne bom po krivici lastil zaslug ), ampak v tem je vsekakor precej resnice.

Dobro se še spomnim recimo, ko so nekje konec osnovne šole prišli v modo čevlji z debelim podplatom. Naenkrat so vse babe lebdele 15 cm nad tlemi oziroma je vsaj izgledalo tako, ker so se čez noč povišale. Ko pa si malo bolj natančno pogledal, si jih lahko hitro prizemljil na njihove predebele podplate, s katerih je sicer verjetno bil lep razgled, praktični za hojo pa vsekakor niso bili. Da ne omenjam takratnega tragičnega primera rejvarke, ki se je v obupu, ker jo je zapustil fant, s čevljev vrgla v globino in se ubila do smrti.

Naslednji v nebo vpijoč primer, ki mi pride na misel, je pojav ženskih špičakov pred tremi ali štirimi leti se mi zdi. Da, to so tisti obupno grdi zašiljeni čevlji, ki so namerno oblikovani tako čudno, da od konic prstov štrlijo naprej še vsaj 10 centimetrov. Nato pa dama gre v mesto, miga z ritjo levo desno, spotika se ob pločnik in to res izgleda smešno^[1]. In tako potem štorasto racajo po Čopovi ter se zdijo same sebi blazno fukiš. Whatever.

In v zadnjem času nas je doletela še invazija nekakšnih dolgih čipkastih pajkic, ki segajo malo čez kolena. Ne vprašajte, kako se imenujejo, nimam pojma. Morda capri samostoječe nogavice? Kdo bi vedel. In ko se v ta očitno modni kos garderobe zbaše kakšna ne-ravno-suhica, dobimo mrežno pečenko. Da, res privlačno. Saj ne, da tudi na tistih bolj vitkih izgleda kaj bolje - grdo je v vsakem primeru!

V svojo obrambo naj povem, da nisem neka pederčina, ki se ukvarja z modnim kreatorstvom, temveč samo laik, ki te mode pač ne razume. Naj se še tako trudim, višjega estetskega smisla v teh pajkicah res nisem dojel.

1. Da, res je, verz je vzet (sicer malo predelan) iz AliEn-ovega Stremetzkyja, ki je bil svoje čase res hud komad, ki je zažigal na sceni… ravno nekje v obdobju pojava debelih podplatov se mi zdi. (←)

Dve riti se sprehajata po cesti in se pogovarjata. Nenadoma ena izmed njiju prdne, nakar druga reče:

“Tole si mi pa iz ust vzela!”

Evolucija poteka že od pradavnine. Tudi ko so se prve opice postavile na zadnje noge ter med drugim iznašle jezik, s katerim so lahko drugim pripadnikom svoje vrste recimo zabrusile “Kakšna opica si ti!”, se ves evolucijski proces še zdaleč ni ustavil. Tako so tudi znotraj človeške vrste sčasoma nastale določene podvrste oziroma rase, prav tako pa se je vzporedno začela odvijati tudi kulturna evolucija. Med pripadniki iste (pod)vrste je tako nastalo cel kup večjih ali manjših družbenih skupin, ki se genetsko sicer med seboj praktično ne razlikujejo, se pa med seboj močno ločijo po navadah in obnašanju.

Sociologi so sicer bolj ali manj uspešno opisali večino omenjenih skupin, vendar pa tudi tukaj še vedno obstaja nekaj sivih con. Ena izmed njih je klasifikacija žensk, saj se je zavoljo politične korektnosti ter zaradi pritiskov grdih kosmatih feministk veliko strokovnjakov temu problemu enostavno izognilo. V nadaljevanju študije, ki jo pravkar berete, bom zato poskusil podati takšno klasifikacijo žensk na podlagi svojih dolgoletnih opažanj ter praktičnih *khm* eksperimentov.

• Grenivke: Zagrenjene ženske, ki s svojo vsakodnevno slabo voljo in kislostjo nižajo pH vrednost v svoji okolici. Povzročajo karies, rane na želodcu in podobne nevšečnosti. Najbolje se jim je izogniti v širokem loku, saj se vam bo sicer ob daljšem druženju z njimi prej ali slej preprosto - skisalo.
• Kosmate feministke: Pretežno neprivlačne babure, ki goreče zagovarjajo enakopravnost med spoloma. V praksi gredo s tem dostikrat še dlje in si od enakopravnosti vzamejo le svoje pravice, na svoje dolžnosti do moških pa pozabljajo. Se ne brijejo, ne depilirajo, ne hodijo na fitnes in zelo veliko moralizirajo. Med njimi je tudi precej grenivk. Zaradi njihovih lastnosti težko dobijo moškega za razplod, kar njihove frustracije še povečuje. Ko jim začne zvoniti alarm na biološki uri, se odpravijo na umetno oploditev v tujino, saj je bila pri nas ta možnost za samske ženske na referendumu zavrnjena.
• Hipijevke: Večinoma mlajše ženske, ki jih prepoznamo po starih in razcapanih oblačilih. Od klošarjev jih ločimo po tem, da imajo na kosih iz svoje garderobe ponavadi našite tudi razne pisane rožice in liste marihuane. Poleg tega so okrancljane z raznimi preprostimi vrvičnimi obeski, tibetanskimi amuleti sreče ter inkovskimi kipuji. Saj ne, da njihovo simboliko in pomen razumejo, važno je le, da ima stvar pridih mističnega in alternativnega. Če je kakorkoli povezano z naravo, še toliko bolje. Enostavno jih lahko preoznamo tudi po značilnem vonju trave, ki ga oddajajo, saj dnevno konzumirajo velike količine te substance v plinastem agregatnem stanju, poleg tega pa imajo lase dostikrat spletene v drede. Tam notri se zmeraj najde cel kup mrgolazni. Po nasvetih Svetovne zdravstvene organizacije bodite ob kakršnemkoli stiku z njimi previdni, saj dostikrat prenašajo uši, klope in bolhe.
• Mutole: Zagnane športnice, ki pa so v tej svoji vnemi tako močno pretiravale, da se jim je zaradi vseh naporov spremenila hormonska slika v telesu in so zato deloma mutirale v moške. So telesno izjemno dobro pripravljene ter zelo agresivne. Nekakšne sodobne Amazonke bi lahko rekli. Če ste bolj šibke postave, se z njimi nikar ne zapletatje v verbalne konflikte, saj se vam v skrajnem primeru lahko zgodi, da vas bodo vrgle na tla, slekle do golega, ter vas v analno orifiko posilile s svojim klitorisom, ki se je pod vplivom moških hormonov razvil v pravi mali penis. Značilna pripadnica, po kateri je ta vrsta tudi dobila ime, je Maria de Lurdes Mutola - da, točno tista, ki se je na tekaški stezi na 800m med drugim tudi komolčila z našo simpatično Joli.
• Kozmične napolitanke: V vsakdanjem jeziku jim krajše pravimo tudi Cosmopolitanke. Izraz označuje ženske, ki berejo revijo Cosmopolitan ter se ravnajo po nasvetih, ki jih tam zasledijo. Prej ali slej se njihovi možgani tako operejo, da na koncu tudi v celoti razmišljajo v Cosmopolitan načinu. Ta proces mentalne preobrazbe je na žalost ireverzibilen in ga od določene stopnje naprej ni več mogoče učinkovito zdraviti. Zakaj do tega pride, trenutno še ni pojasnjeno. Najbolj verjetna je teorija, da so se Cosmopolitanke dejansko razvile iz kokoši in so sčasoma po nekem evolucijskem naključju prišle kolikor-toliko blizu človeški vrsti, da se na zunaj od človečnjakov ne ločijo. So pa obdržale kurjo pamet, kar se v vsakdanjem življenju odraža tako, da se rade kofetkajo v lokalih ter kokodakajo o vsakdanjih problemih, ki si jih sicer večinoma ustvarjajo kar same. Zelo občudujejo uspešne moške, vendar ne premorejo dovolj samoiniciative in pameti, da bi bile uspešne tudi same, zato namesto tega raje poskušajo kakšnega uspešnega moškega uloviti zase. Če jim dejansko uspe, se potem tudi one počutijo uspešne.
• Sponzoruše: Neke vrste elitni primerki Cosmopolitank. Načine, kako priti do uspešnega moškega, so izpopolnile tako rekoč do maksimuma. Nadenejo si lepe obleke in kilo ličil, nato pa takšne hodijo kazati v elitne nočne klube. Zaradi njihovega nadpovprečno dobrega izgleda se okoli njih vedno najde dovolj moških osvajalcev. Proces parjenja je dokaj zapleten. Izbranemu kandidatu se najprej pustijo razvajati, si plačevati obiske pri frizerju, manikure, pedikure, obiske v masažnih salonih in solarijih, poleg vsega naštetega pa jim mora kandidat, če jih želi obdržati, kupovati tudi drage obleke priznanih modnih kreatorjev ter jih vsake toliko peljati na večerje v elitne restavracije ter na eksotična potovanja. Avto višjega cenovnega razreda in vikend ob obali je samo po sebi umeven. Šele ko kandidat po njihovi oceni zadosti vsem materialnim pogojem, mu pustijo, da zabije gol.
  Čeprav tudi one kot posebna podvrsta Cosmopolitank na veliko kokodakajo, zlatih jajc ne nesejo. V resnici pričakujejo, da bo zlata jajca kot dokaz ljubezni do njih samih valil kar njihov uspešen moški. Če jih slučajno ne, ga gladko odslovijo in poiščejo drugega.
• Kmečke gospodinje: Tako kot obstajata Jin in Jang, imajo tudi sponzoruše svojo naravno protiutež. Kmečke gospodinje so namreč njihovo popolno nasprotje. Prijazne, preproste, delavne, dobrega srca in grde u pičku mater. Znajdejo se v gospodinjstvu, skrbijo za otroke, vzdrževanje ne stane veliko, saj se znajo preživljati kar same, poleg tega pa zelo dobro obvladajo molžo. Vsak moški, ki je kdaj v življenju že predal svoj totem plodnosti v njihov čvrst in rutiniran prijem, ve, o čem govorim. Če vas njihov podpovprečen izgled ne moti, je kmečka gospodinja morda tista ženska, ki bi jo želeli omožiti.
• Piflarke: Nadpovprečno inteligentna bitja, ki večji del življenja namenijo piljenju svojih umskih sposobnosti. So poštene, vozijo po predpisih, sanjarijo o bolj poštenem svetu ter so na smrt dolgočasne. Ponavadi ne znajo improvizirati in nimajo kaj dosti domišljije, so samo striktno natančne in precej nefleksibilne. Smisel za humor imajo bolj slab. Če kdo v družbi pove simpatično šalo, boste od njih namesto smeha prej slišali znanstveno utemeljeno predavanje, kako se dogodek iz šale po vseh naravnih zakonih sploh ne bi mogel zgoditi. Velikokrat pametujejo in poskušajo dokazovati svoj prav, čeprav situacija morda sploh ni primerna za to. Kdo si na primer na pikniku sploh želi poslušati natačno fizikalno razlago pečenja čevapčiča na žaru, če pa se je človek prišel na piknik preprosto samo družiti in se spočiti od vsakdanjega stresa. Fizični izgled piflark je v splošnem preslab, da bi si tovrstno obnašanje lahko privoščile, saj se jih ljudje prej ali slej naveličajo. Posledično je med njimi dosti mater samohranilk, saj veliko moških iz razumljivih razlogov od njih prej ali slej pobegne. Tudi v postelji so slabe, saj so v spolnosti vse preveč sramežljive. In vse preveč teoretične.
• Menedžerke: Inteligentne ženske, ki za razliko od piflark dobro vedo, kaj želijo doseči v življenju, ter svoje sposobnosti obračajo sebi v prid na vsakem koraku. Zelo dobro se tudi zavedajo, da v privlačnih poslovnih kostimih na sestankih z lahkoto mehčajo moške sogovornike ter si s tem velikokrat izbojujejo boljša pogajalska izhodišča. Karieri dajejo prednost pred družino. S cenenimi opazkami pri njih ne boste prišli daleč, celo nasprotno - tožila vas bo zaradi spolnega nadlegovanja ter vas obrala do kosti. Kot šefice so trde in neizprosne. Večino moških mimogrede povozijo, zato so primerne le za tiste alfa samce, ki so še bolj uspešni od njih. Le takšni jih namreč znajo ukrotiti. Nekako tako, kot so bili najhitrejši in najbolj divji mustangi primerni le za prave westmane - Vinetou, Old Shatterhand in podobni asi, saj jih verjetno poznate.
• Uniformiranke: Policistke, carinice, vojakinje in podobno. Pravi zmaji v ženski podobi. Zaradi same narave del, ki jih opravljajo, so zelo pasje in nepopustljive. Ko so v uniformi, vam jasno dajo vedeti, kdo ima glavno besedo. Težava pa je v tem, da to svojo odločnost prevečkrat prenesejo tudi v zasebno življenje. Ogibajte se jih kot hudič križa, saj se mimogrede lahko zgodi, da boste vi tisti, ki boste za štirimi stenami prejemali batine.
• Satanistke: Satanistke najlaže prepoznamo po črnih oblačilih, bledih obrazih in srepih pogledih. Okoli vratu praviloma nosijo obesek v obliki pentagrama. Veliko se jih ponaša tudi z raznimi tatuji kač in podobne golazni. Nikoli se ne nasmehnejo, razen morda, ko se zlobno zarežijo ob tuji nesreči. Satanistke so poosebljeno zlo. Vse so rojene 6.6. ob 6. uri zjutraj. Če vas katera izmed njih povabi k sebi domov in v spalnici začne prižigati sveče, nikar ne mislite, da je to zavoljo romantičnega vzdušja. Kar vas čaka, je verjetno kakšno obredno bičanje, na koncu pa bo še vašo dušo prodala hudiču. Poleg tega bo iz voska izdelala voodoo lutko, v katero bo zabadala igle, če ne boste poslušni in je ubogali na ukaz do konca svojega življenja. Skratka iz vas bo naredila sužnja zombija, BWAHAHAHAHAHA!!!
• Tr4nc3rk3: Trancerke so tiste pisane šeme, ki jih lahko v velikih količinah ugledate na raznih techno partyjih, kako trzajo ob zvokih piskajoče elektronske glasbe, cuzajo dude in namesto Pikovita konzumirajo sintetične droge. Ne glede na to pa je zaradi same narave zabav, ki jih obiskujejo, med njimi tudi precej hudih prasic z zavidanja vrednimi postavami. Ure in ure intenzivnega plesanja pač naredijo svoje. Poleg tega so dostikrat tudi bolj slečene kot oblečene, kar je še dodaten plus. Vseeno pa je potrebno povedati, da se njihova elitna podvrsta - t.i. Go-Go plesalke - dostikrat navzame nekaterih slabih navad sponzoruš. Za povprečnega bednega rahitičnega rejvarčka so torej bolj kot ne nedosegljive. Ampak konec koncev ni s tem pravzaprav nič narobe, kajti neka evolucijska selekcija vseeno mora biti. Kam bi pa sicer prišli, če bi vsi mladi očetje pri previjanju plenic živčno trzali z rokami, nato pa bi dojenčku še dudo ukradli in za čez noč neodgovorno izginili nekam na techno party.
• R&B privrženke: Za razliko od trancerk prisegajo na R&B in hip-hop ritme. Kljub temu, da zaradi svojega stila oblačenja dostikrat izgledajo precej zanimivo, se žal nemalokrat izkaže, da pod širokimi hlačami pravzaprav samo skrivajo svoje debele riti.
• Čefurke: Ženske, ki po svojem poreklu niso avtohtone prebivalke nekega kulturno-geografskega območja. V primerjavi z avtohtonimi prebivalkami so, razumljivo, malo bolj eksotičnega videza, kar se jim šteje v plus, po drugi strani pa so tudi kronično neprilagodljive in prepirljive. Na vsak način namreč želijo uveljaviti svoje navade in svoj prav. Če se želiš zunaj s kom stepsti, vzami svojo punco čefurko s seboj. Prej ali slej se bo zapletla v prepir, nato pa bo od tebe kot svojega moškega zahtevala, da fizično posreduješ in opereš njeno čast. Če sam nisi zájeban in nimaš za sabo braće vsaj desetih prav tako zájebanih kolegov, se ti bo dostikrat slabo pisalo.
  Ker čefurke največkrat prihajajo iz nižjih slojev, jih zelo privlači vse tisto, česar same nimajo, a bi rade imele. Zlatni lanaci, BMW avtomobili, veliki uhani in nasploh kakršenkoli bleščeč kič, ki si ga lahko zamislite. Najraje se pomanjkljivo oblačijo v ponaredke znanih blagovnih znamk in še te raje kar izmaknejo mimo blagajne, kot pa da jih plačajo. Razumljivo, kajti ponavadi se preživljajo kot razne frizerke, prodajalke in kelnarice, plače tam pa niso ravno visoke. Iz tega razloga jih kasneje dosti napreduje v posebno obliko sponzoruš. Od navadnih sponzoruš jih loči to, da za njih ni dovolj, da je moški samo uspešen, biti mora tudi zájeban. Razni mafijozoti so zato ravno pravšnji zanje.
• Sinji kiti: O sinjih kitih sem v javnih publikacijah že pisal. Ti kolosi pred sabo podrejo in požrejo vse, kar jim prekriža pot. Močno odsvetujem.
• Inštruktorice aerobike (in podobne ženske): Ultimativne prasice, ki se jih ne bi branil noben moški razen Damjana Murka. Kvaliteta postav pri njih je povsem primerljiva z Go-Go plesalkami. Nemalokrat je celo boljša. Če se uredijo za nočno življenje, izgledajo bolje kot večina sponzoruš, s to razliko, da dobro izgledajo tudi podnevi in nenaličene. Od sponzoruš jih loči tudi dejstvo, da se one lahko preživljajo same, poleg tega pa imajo dovolj ponosa, da se ne vlačijo po bogatih pozerjih. Je pa res, da ker imajo med moškimi vedno veliko izbire, da si na koncu ponavadi izberejo nekoga, ki združuje vse najboljše lastnosti - je fizično privlačen, aktiven športnik, odličen ljubimec, uspešen poslovnež, ljubeč oče, inteligenten in ima smisel za humor. Sponzoruše, po drugi strani, izmed vseh naštetih lastnosti gledajo bolj ali manj samo na denar.
  Zaradi velikega povpraševanja po njih so inštruktorice aerobike za povprečnega Janeza realno nedosegljive.

[povzeto iz doktorske disertacije dr. Dick Offenschlitza]

Jaz itak za vse izvem zadnji. Za Blogres (neko srečanje slovenskih blogerjev) sem izvedel, ko je bilo že mimo. Zdaj kroži okoli naokoli neka “verižna objava”, kjer mora nekdo napisati sedem dejstev o sebi, potem pa določiti še 7 piscev blogov, ki naj to verigo nadaljujejo. Tako nekako, če sem prav razumel. Verjetno se trenutno dogaja še kaj drugega, ampak jaz o tem zaenkrat nič ne vem. Resnici na ljubo se mi niti ne da spremljati tekočega dogajanja, ker načeloma nimam ne volje ne časa.

Ampak da se vrnem k prvotnemu namenu te objave - pa nekem naključju sem zasledil tole pisanje, kjer sem omenjen jaz. Očitno sem sedaj tudi jaz obvezan, da napišem sedem dejstev o sebi. Prav, pa pojdimo:

1. Že dolgo je tega, kar sem nekoč iz čistega dolgčasa začel ustvarjati neko simulacijo. Najprej sem ustvaril nebo in zemljo, nato sem ločil svetlobo od teme, ustvaril sem ribe in ptice pa tudi prasice in alfa samce, ki jih naskakujejo, dodal sem random generator, ki je v ves sistem vnesel nekaj kaosa ter vse skupaj pognal. Zadeva se je nepričakovano razširila čez vse meje, dobesedno posrkala še mene samega in ko sem potem pogledal, kaj sem dejansko ustvaril, sem doživel živčni zlom in padel v depresijo. Vse skupaj je bilo namreč velik polom. Še danes se zaradi tega na skrivaj zdravim pri psihiatrih. Še dobro, da so se tudi oni v simulaciji sploh pojavili…
2. Govori se, da je nek bradati mož pred mnogimi leti hodil po vodi. Takrat je bil to seveda čudež, danes pa je to čisto fizikalno pojsnjen pojav. Omenjeni je imel namreč tako velika stopala, da se mu pri hoji ni vdiralo v vodo. Ta človek je bil moj dedek. In tudi jaz imam precej velika stopala - številka 51 (odvisno sicer malo od modela do modela obutve). Ni dovolj, da bi po vodi hodil, lahko pa po njej smučam bos in tudi za potapljanje je praktično.
3. Veliko večino prostega časa namenim športu. Če gre za adrenalinsko-ekstremne zadeve, toliko bolje. Enostavno moram skoraj vsak dan kakšni dve uri migati in porabiti odvečno energijo. Občutek je sicer fantastičen, ampak to lahko razumejo le tisti, ki so prav tako v tem. Tistim, ki večinoma raje lenarijo, se najbrž to zdi eno samo mučenje.
4. Upoštevam prometne predpise. Kako dolgočasno - vozim po omejitvah, ustavljam pešcem pred zebro in ustavim avtobusu, ki želi speljati s postaje nazaj na cesto (ker ima prednost). Skratka vozim po pameti in ne divjam. Čisto v nasprotju z mojo sicer bolj adrenalinsko naravo.
5. Zelo rad nasprotujem večini. To še posebej velja, če sem prepričan, da imam prav, in potem vsem ostalim dokazujem, da se motijo. In dejansko je tako, da se “zdrava kmečka pamet” dostikrat tudi moti. Sploh pa če bi zmeraj poslušali večino, bi še danes mislili, da je zemlja ploščata. Na srečo se vsake toliko najde kakšen Kolumb, ki v svoji trmi pokaže drugače.
6. Rad dolgo spim. 10 ur spanja na noč je zame idealno, 8 pa minimum, da potem cel dan normalno funkcioniram. Če spim med tednom npr. samo po 7 ur, čutim, da je premalo. Nisem tako zbran, oči se mi zapirajo in koncentracijo imam slabšo.
7. V očeh drugih pojem ogromno. Meni se sicer ne zdi nič posebnega, a recimo, da tokrat verjamem večini. Če gremo na kakšen žur in je potrebno prispevati za hrano in pijačo, jaz prispevam toliko, kot ostali, pa čeprav ne pijem. To pa zato, ker razliko prinesem notri s hrano. Se pač pozna, da sem velik in da veliko energije pokurim pri športu.

Tako, pa sem napisal. Sedaj bi sicer moral v isto godljo potunkati še 7 novih blogerjev, ampak jih ne bom. Jih niti ne poznam toliko, omenjati kar ene neznance se mi pa tudi ne zdi smiselno. Sicer se zavedam, da me sedaj, ko sem prekinil verigo, morda čaka prekletstvo. Sedem let nesreče, slabe erekcije, sedem posušenih fikusov v pisarni, namesto prelepe Sneguljčice me bo v fitnesu verjetno osvajalo sedem pederskih palčkov in podobno. Ampak vseeno sem se pripravljen soočiti s posledicami.

Ali kot pravijo - je treba imeti jajca.

Jaz jo namreč veliko raje plačam. Saj če malo razmislimo, je stvar jasna - državi moraš dati toliko, kolikor ji pripada (pustimo davčne utaje ob strani). Če si ji med letom dal premalo, boš moral po odločbi še nekaj doplačati. Če si ji dal preveč, boš kasneje ta “preveč” dobil nazaj. In kaj je zdaj bolje - da nekomu daš nekaj svojega denarja, ki ti ga čez eno leto vrne (brez obresti!), ali da začasno ti držiš nekaj tujega denarja, ki ga nato (ponovno brez obresti) povrneš?

Če se komu zdi boljša prva možnost, mu predlagam, da mi brezobrestno posodi kakšen milijonček ali dva za prvo silo, čez eno leto pa mu to vrnem. Nominalno enak znesek, realno manjši, ampak to je le provizija za to, da sem človeka osrečil. Res sem dobrotnik. Pomislite, nenadoma bo ta človek dobil vrnjen kar cel milijon evrov (oz. dva). Kako bi si kdo sploh lahko želel še kaj boljšega?

A kljub temu je vsako leto cel kup ljudi veselih, ker so državi lahko denar med letom posodili in jim ga slednja potem velikodušno vrne. Kot da bi imeli amnezijo in bi že čisto pozabili, da je to njihov lasten denar, ki ga v vmesnem času niso mogli zapravljati. Prav tako ne razumem tistih, ki jih skoraj zadane kap, ko ugotovijo, da bodo morali še nekaj doplačati (in bentijo, ker nimajo denarja). Tudi oni so očitno pozabili, da so vmes med drugim trošili tudi od države sposojeni denar, ne samo njihov lasten.

Res, kdo bi jih razumel…

Sicer je pa tako ali tako znano, da finančna pismenost pri ljudeh na splošno šepa. Najbrž ne bi bilo slabo, če bi kakšen tak predmet imeli tudi v osnovni šoli (vsaj kot izbirni). Morda ga danes celo že imajo, a zaenkrat rezultati v praksi niso ravno vidni.

Zakaj je Kajn ubil Abela?
Ker je stare vice pravil!

(iz tega razloga sem se tudi odločil, da nedeljski vic začasno ukinem, kajti nočem tvegati nčesar, ko objavljam relativno stare vice. Če pa bom slišal kakšnega - vsaj zame - novega, ga bom pa seveda objavil. )