Peter Lamut

Ker mi gredo divjaki na cesti zelo na totem plodnosti, bi ta ukrep še pozdravil, ampak kaj ko ne bo nič zaleglo. Nekaj časa bodo ljudje sicer šokirani, potem pa bo spet vse po starem. Samo več črnega žolča bo prelitega, ko bodo koga z radarjem naciljali tik pred tablo za konec naselja in mu napisali kazen.

Problem je v tem, da visoke kazni same po sebi niso dovolj. Če človek ve, da ga v praksi za njegove vsakodnevne kršitve le redko kaznujejo, bo kmalu odmislil tudi visoke kazni ter se vrnil v svojo cono udobja, ko se mu ne zdi nič narobe, če pač malo prehitro pelje, pri čemer je za nekatere ta “malo” zelo raztegljiv pojem. Občasno motnjo pri svoji dinamični vožnji v obliki plačilnega naloga pač vzame kot nujno zlo, stroške kazni pa enostavno všteje v ceno vožnje na kilometer. Saj se sploh ne pozna veliko, sploh če se mu uspe zaradi določenih pravno-formalnih banalnosti kazni izogniti.

Povsem drugače bi bilo, če bi prometna policija dejansko opravljala svoje delo tako, kot se spodobi. Merjenje hitrosti na mestih, kjer za to ni nobene potrebe in gre očitno samo za polnjenje proračuna, je absurd prve vrste. Po drugi strani pa recimo ni nikjer nikogar v prometnih konicah, ko se ljudstvo gužva po ljubljanski obvoznici in drugih mestnih vpadnicah, dela prekrške kot po tekočem traku in se obenem pošilja v spolne organe ter druge telesne orifike. Kje je takrat kakšen policaj, da bi recimo pisal kazni za premajhno varnostno razdaljo? Agresivni vozniki namreč tako zelo radi tiščijo drug drugemu v rit, da se že začenjam spraševati, ali na hitrih cestah dejansko res vozijo sami pedri.

Poleg tega ne razumem, zakaj so kazni določene s fiksnimi zneski. Za nek prekršek bo tako najbolj nasankal nekdo z zelo nizko plačo, medtem ko se raznim težkim privatnikom, ki se frajarijo z najnovejšimi BMW-ji, kazen sploh poznala ne bo. Naj bodo kazni raje izražene v deležu od letnih dohodkov, seveda pa hkrati tudi navzdol omejene z nekim najmanjšim zneskom, da tisti z nizkimi dohodki ne bodo imeli potuhe. Sploh pa nikjer ne piše, da bi morale kazni biti samo denarne. Toliko in toliko obveznih ur družbeno koristnega dela bi po mojem mnenju imelo kar lepe vzgojne učinke na razne prepotentne mladce. Kaj je lepšega, kot da se takšnega frajerja nažene pobirati smeti ali čistiti pločnike, to bo hud udarec za njegov imidž.

Seveda bi lahko omenil še boljšo prometno vzgojo pa spreminjanje mentalitete in še in še, a to je dolgotrajen proces. Za začetek naj raje postavijo radar v vsako slovensko vas (raje več njih) in začnejo dosledno terjati kazni, tako da bodo ljudje počasi dojeli, da je zelo velika možnost, da jih pri njihovem divjanju dejansko zalotijo. Tole najnovejše zviševanje kazni je pa samo brca v temo, saj se je v preteklosti že dostikrat pokazalo, da imajo takšne šok terapije bolj kratkotrajne učinke.

Česa vsega se še ne bodo spomnili. Na televiziji reklamirajo Gillette Fusion, ki je očitno prava Formula 1 med brivniki. Vsaj tako nekako nas prepričuje reklama, ki nam predstavlja novo revolucionarno tehnologijo britja. Le kdo si ne bi zaželel tehnološko tako izpopolnjenega brivnika s kar petimi rezili na britvici. Pravi dinamičen moški 21. stoletja to vsekakor mora imeti. Ja, takoj jutri šibam v trgovino, prav gotovo.

Skratka kar hočem povedati, je, da zdaj pa že res pretiravajo. Ko nas je pred leti prišel na trg revolucionarni Mach 3 s tremi rezili, smo se vsi čudili. In dejansko so bile britvice zelo dobre, po mojem mnenju boljše od konkurence. Šefom pri Wilkinsonu to ni dalo miru in čez čas so s ponosom predstavil še bolj revolucionaren brivnik. Quattro Titanium ima kar štiri rezila na britvici, pomislite. Štiri rezila! Ampak kaj pa sedaj, ko jih ima konkurenca že pet? Mislim, da bo prej ali slej luč dneva ugledal še izboljšan izdelek, ki jih bo imel šest. Ali pa raje kar deset, da bodo imeli še nekaj prednosti, kajti gotovo sumijo, da Gillette nekje v svojih laboratorijih na tihem že pripravlja verzijo s pravljičnimi sedmimi rezili…

In tako se bomo čez 20 let verjetno lahko brili z britvicami, ki bodo pravzaprav že bolj ali manj podobne strgalnikom za zelenjavo. Zakaj neki bi pri britju izgubljali čas s toliko potegi, če pa bomo lahko z enim zamahom obrili pol obraza. Da ne omenjam, kako se bodo razne pederčine hihitale in veselo ploskale z rokicami, ker bo britje nog z “ribežni” tako hitro in učinkovito. Bo potem več časa ostalo za solarij in manikuro.

Kar se mene tiče zaenkrat kar lepo ostajam pri Mach 3, vsem tem novotarijam navkljub. Važno, da je britvica kvalitetna in da se lahko kocine, ki ostanejo med rezili, enostavno spere z vodo. Ne vidim razloga, zakaj bi sploh komplicirali z nekimi vesoljskimi ladjami s fuzijskimi reaktorji.

Mladenič je prišel do starega samostana z dolgo tradicijo ter izrazil željo, da bi postal menih. Po krajšem razgovoru in posvetu starešin so se odločili, da ga sprejmejo v svoje vrste. Dali so mu meniška oblačila, seznanili so ga s hišnim redom, nato pa ga je starejši menih popeljal naokoli in mu razkazal samostan.

Pokazal mu je jedilnico, prostore za spanje, molilnico, bogato založeno knjižnico z mnogimi redkimi izvodi knjig, nato pa ga je peljal še na vrtove za samostanom. Ko sta se tako sprehajala po potkah med zelenicami, sta prispela do tlakovanega kroga, skredi katerega je stal čudovit marmornat vodnjak. Glas starejšega meniha je nenadoma postal tišji ter hoja bolj počasna, skorajda previdna. Spoštljivo se je približal vodnjaku in novemu članu skupnosti razložil:

“Vidiš, mladi mož, tole je pa starodavni vodnjak modrosti. Star je že skoraj tisoč let in ima dolgo tradicijo. Če vodnjaku postaviš vprašanje, ti bo nanj odgovoril, vendar pozor! Sprašuješ lahko vsak dan v tednu, vendar pa nikakor ne ob nedeljah.”

Novopečeni menih je najprej nekoliko negotovo pristopil k robu, nato pa se je le opogumil in zavpil v vodnjak:

“Zakaj pa ne ob nedeljah?”

Vodnjak mu je odgovoril: “Ker ob nedeljah si pa ti na vrsti, da čepiš v vodnjaku!”

Tomaž Vižintin, tvojo knjigo The Four Pillars of Investing od Bernsteina imam jaz. Posodil si jo Nejcu, potem pa je pred časom nekako priromala v moje roke. Toliko da veš. Če kdo ima slučajno njegov kontakt, mu prav tako lahko sporoči.

Mimogrede, omenjena knjiga je ena izmed najboljših, če že ne kar najboljša in najbolj uporabna knjiga od vseh, ki sem jih v življenju do sedaj prebral. Že tako ali tako menim, da bi vsak človek v sodobnem svetu moral imeti vsaj osnove finančne pismenosti, a ta knjiga pove še veliko več. Celoten svet investicij, vzajemnih skladov, borznih špekulacij in ostalega osvetli še s povsem drugega vidika, o katerem se veliko premalo govori - da razni borzni strokovnjaki večinoma samo ugibajo, kaj se bo zgodilo (kajti vedeti pač NE morejo), a v zameno kljub temu še vedno pobirajo mastne provizije. Če se človek zna takšnim in podobnim (velikokrat nepotrebnim) stroškom in provizijam izogniti, kolikor se le da, tekom življenja prihrani ogromno (ampak to res ogromno) denarja.

Veliko ljudi, ki so to knjigo prebrali, je reklo, da jim je pri vsem skupaj žal le to, da takšne knjige niso prebrali že takrat, ko so bili še mlajši. Mislim, da to veliko pove.

Ker sem celo poletje delavno zabušaval, potrebujem odmor, da ne bom v svoji silni vnemi pregorel. Šel bom na morje, čeprav te slane luže niti ne pogrešam kaj dosti in me nič ne moti, če poletje mine kar brez nje. Razlog, da pa vseeno grem tja, je tudi tokrat bolj športne narave. Namreč šel bom na enotedenstki tečaj winsurfinga, s katerim sem se prvič spoznal lani v Španiji in mi je bilo zelo všeč.

Odločil sem se, da bom svoje lansko nauči-se-sam znanje nadgradil in opravil začetni tečaj, s čimer bom imel dobro osnovo za recimo naslednje leto, ko bom gotovo šel še na nadaljevaljni tečaj (za letos je morda že malo prepozno…). Namreč kolega od Nejca je letos obiskal Bol na Braču in zelo pohvalil tamkajšnjo šolo tečaj ter inštruktorja. Z Nejcem sva nato v enem popoldnevu ugotovila, da si septembra dejansko lahko vzameva en teden dopusta (hej, saj sva sama svoja šefa ), v prid temu pa govori še dejstvo, da takrat na plažah ni glasnih polizanih Italijančkov ter sinjih kitov, nad katerimi bi se zgražali, tako da se bova lahko v miru posvetila valovu in vetrom, ne da bi naju v najinem miru in meditaciji zmotili na plaži nagužvani glasni kopalci vseh sort in oblik.

Če le ne bo vreme preveč skisano, se obeta še en zabaven teden, sploh če se nas bo zbrala malo večja družba, ki jo bo mahnila dol.

Naš ljubljanski brlog je dobil novo začasno prebivalko - mojo mrzlo nečakinjo Majo, ki je ravno prejšnji teden doplnila 10 let. Pri nas bo ostala do petka, medtem pa bo navdušeno vsak dan obiskovala Hišo eksperimentov, saj tam trenutno poteka Znanstveni Krneki. To so nekakšne zabavne delavnice za mularijo, kjer izvajajo različne eksperimente ter nato novo pridobljeno znanje uporabijo v praksi.

Danes je tako Maja prišla domov s polno vrečko različnih akustičnih priprav, ki so jih sami sestavili. Vzameš gumo od balonov, slamice, jogurtov lonček, plastične cevi, malo selotejpa in še kakšno malenkost, vse to pravilno sestaviš in že dobiš cel kup inštrumentov. Ne mine dolgo, ko že vse trobi, cvili, piska, prdi, trobentá in hupa. Očitno akustična fizika še deluje, otroci pa jo navdušeno uporabljajo. Upam samo, da v prihodnjih dneh ne bodo začeli s kakšnimi kemijskimi poskusi, kajti potem ne bo samo cvililo in piskalo, temveč bo gotovo tudi pokalo, prasketalo, smrdelo po gnilih jajcih pa še kakšna bajta bo po možnosti zletela v zrak. Juhu.

Predvidevam, da se nam obeta precej zabaven teden.

Ljubim spontanost. Tako kot sem včeraj okoli dveh zjutraj na vrat na nos odhitel v Tivoli na horsa, tako sem si ravnokar ogledal tudi film, za katerega sem prav tako včeraj dobil idejo, da ga moram videti. To sem seveda storil ob najbolj nemogoči uri, ko praktično vsi pošteni ljudje še spijo.

In kaj naj rečem? Odličen film. Verjetno bi bil kdo, ki pokra prav nič ne pozna, malo drugačnega mnenja, vendar meni sta dve uri minili skoraj v hipu. Seveda Rounders še zdaleč ni edini film na tem svetu z zanimivo zgodbo, a sama tema in ideja filma, liki v njem ter zgodba, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic tudi z resničnim svetom, vse to da stvari nek poseben čar.

Realnost pa je tudi to, da počasi postajam zaspan in se bom po hitrem postopku zavalil v posteljo. Se pa ne bom čudil, če bom danes sanjal kakšne karte.

Kdo pravi, da se ponoči nič ne dogaja? Prejle me je ob dveh zjutraj klical Nejc in me vprašal, ali grem na horsa. Jasno sem šel, čeprav sem takrat po malem že razmišljal, ali naj grem spat. Študirati neke stvari za firmo se mi namreč ni več ljubilo. In tako sem se po hitrem postopku oblekel, zakurblal avto in se nekaj minut zatem pojavil v Tivoliju.

Seveda se je spet splačalo, saj je sfaširan konjiček gladko zagalopiral dol po mojem grlu ter pristal v želodcu, s čimer me je zelo osrečil. Ker eden ni nobeden, se mu je kmalu zatem pridružil še en njegove sorte. Mnjam!

Poleg tega sem se odločil, da bom po dolgem času spet načrtno gledal nek film, in sicer Rounders. Že dolgo sem si ga želel ogledati in zdaj bom to končno uresničil. Piratiziranje poteka zelo hitro, trenutno je že na 60%. Še malo, pa bo cel dol in potem si ga bom (upam) enkrat čez vikend ogledal. Komaj čakam.

Ampak ne bomo nič prehitevali, najprej se je treba naspati in v miru prebaviti pohrustane lihoprste kopitarje. Lahko noč!

Ker me v življenju zanima veliko stvari, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom lotil tudi miksanja glasbe. Danes bom tako eno izmed svojih stvaritev (bolje rečeno: priredb) prvič predstavil javnosti. Nisem želel kopirati tujih ustvarjalcev, temveč sem navdih poiskal kar na domači glasbeni sceni. Skoraj prepričan sem, da smo na pragu nove poletne uspešnice.

Sicer zaključni vzklik vsebinsko gledano nima nobenega smisla, ampak važno je, da je ritem pravi.

Včerajšnjo noč so me na vrat na nos kolegi prepričali, naj grem z njimi, da si bomo ogledali utrinke na nebu. Prav, zakaj pa ne, pa da vidimo, kako to izgleda. Najprej smo šli na vikend od enega izmed njih (tam nekje pri Cerkljah), ampak bilo je večinoma oblačno, tako da se je le tu in tam videla kakšna zvezda. Pa seveda pristajajoča in vzletajoča letala z ne tako oddaljenega Brnika. Oziroma ne, se oproščam, z letališča Jožeta Plečnika^[1], kot se zadeva po novem imenuje. Se še nisem čisto navadil.

Kakorkoli že, ker se dimna zavesa še ni dvignila in nismo mogli uživati v predstavi, smo pač malo čvekali, potem pa se je ena manjša skupinica (jaz included) odločila, da gre malo više in mogoče tam vidi kaj več. Zbasali smo se torej v avto in se odpeljali na Krvavec. Jože požen’ je očitno bil nekje na dopustu, saj so žičnice mirovale, tako da je bil zgoraj res mir. Poleg tega se je tam videlo kar nekaj neba in ni minilo dolgo, ko smo že ugledali prvi utrinek. Zelo svetel in velik je bil. Uau. Pa potem še eden in še eden, nakar smo jih nehali šteti, saj jih je bilo že preveč. Začel je pihati tudi severni veter, ki je kmalu razkadil oblake, tako da smo res lahko uzrli kristalno jasno nočno nebo ter občudovali Rimsko cesto.

Veselje je skalilo le dejstvo, da sem se ves čas opazovanja spraševal, ali sem res človek ali ne, saj me je zeblo kot psa. Tudi deka iz avtomobila ni kaj dosti pomagala. Ob vsakem utrinku sem si zaželel, da bi me malo manj zeblo, ampak je vse skupaj en falus pomagalo, tako da jaz v to ne verjamem več. Pha!

Na koncu sem domov prišel enkrat ob petih zjutraj ali še malo kasneje, ko se je že začelo daniti. Saj ne, da me je vsa stvar ne vem kako impresionirala, ampak je vseeno bilo dokaj zanimivo. In ko bomo potem kdaj ob neki drugi priložnosti spet imeli možnost, da si ogledamo meteorski dež, se bom lahko mirne duše izgovoril, da sem to že videl, če se mi slučajno takrat ne bo ljubilo pohajkovati naokoli.

1. Šala, šala. Pučnika seveda. (←)