Peter Lamut

Kakšna je razlika med blondinko in kukavico?

Kukavica podtika svoja jajca v tuja gnezda, blondinka pa svoje gnezdo pod tuja jajca.

Le kaj neki so mislili (ali ne mislili sploh) starši, ko so otroka poimenovali s kakšnim čudnim imenom, ki mu kasneje v življenju povzroča same težave. Težave se pri nenavadnih imenih začnejo že kar takoj v vrtcu. Tamkajšnji hudobni otroci namreč veliko raje cukajo in ščipajo Jako Racmana kot pa Mirkota Podgornika. Kradejo mu barvice, namerno polivajo njegov sok pri kosilu, v peskovniku pa mu podirajo potičke.

Potem otroci malo zrastejo in pridejo v leta, ko jih začne razganjati od hormonov in kjer videz in imidž pomenita vse. Ko se Živa Groza zjutraj zbudi z grdim mozoljem na nosu in pride v šolo, seveda postane tarča posmeha. Ko se zgodba potem od ust do ust širi po šoli in vsak doda še malo svojih začimb, iz mozolja tako najprej nastanejo trije, potem se ti mozolji spremenijo v grde bradavice, na koncu pa uboga Živa dobi še brke in prhljaj. Pač tako malo da na koncu res izpade čim večja Groza. Od vsega hudega dožvi živčni zlom in si začne rezati žile, na koncu pa najverjetneje pristane v kakšnem obskurnem satanističnem krožku.

Potem imamo Mafaldo. Že samo ime človeka sili na smeh, če pa se poleg tega ta oseba piše tudi Fikfak, je to potem seveda Fikfak Mafalda. Ker pa Fikfak Mafaldo človek seveda MORA poklicati (priznajte, da se ne bi mogli upreti ) in jo malo zajebavati po telefonu, mora revica menjati številko vsakih nekaj mesecev. Gorje tudi tistemu, ki njeno številko podeduje, vsak dokler se ne razve nova številka.

In potem pridemo do dobe odraslosti, ko je treba pisati prošnje za delo. Ker je prošenj za razpisano delovno mesto ponavadi veliko, se kadrovnikom pač ne ljubi brati vseh prošenj, zato včasih uporabljajo bližnjice. Fikreta tako ne bo nikoli postala projektni vodja, temveč bo kvečjemu zamenjala Fato na mestu snažilke. Nič bolje se ne piše tudi raznim Jožefam, Bertam, Brunhildam in podobnim Kunigundam. Da ne omenjam, kaj se zgodi, ko gospod s priimkom Kač doktorira - iz magistra postane navaden dr.Kač.

Zato torej apeliram na vse starše, naj že pred rojstvom dobro razmislijo, kakšno ime bodo dali otroku, ne pa da ime izbere novopečeni foter, ko se ga gre po rojstvu v gostilno napit, potem pa še ves pijan odhiti na matični urad in blekne prvo neumnost, ki mu pade na pamet. Včasih pa tudi pride do nesrečnega spleta okoliščin, ko se družini Murko rodi Dejan, potem pa mu nekje na štajerskem koncu začne podobno zveneči Damjan Murko delati sramoto, ampak v takšnih in podobnih primerih je krivda staršev seveda izključena.

Recimo, da eno bedarijo. Primer, ko zdrava kmečka pamet prekosi striktno logiko.

Vprašanje se glasi: Ali je krokodil bolj zelen ali bolj dolg?

Instanten odgovor zdrave kmečke pameti: Krokodil je bolj zelen. Namreč zelen je tako po dolžini, kot tudi po širini, medtem ko je dolg samo po dolžini.

Kakšen resen matematik bi se ob tem istem vprašanju verjetno še cel dan praskal za ušesom, na koncu pa bi obupal. Ali pa bi, nasprotno, še bolj zagrizel v stvar in bi iskanju logičnega odgovora na to vprašanje posvetil vse svoje življenje. Nekako tako kot tisti zgodovinar, ki je porabil 20 let za to, da je dokazal, da Iliade v resnici ni napisal Homer, temveč nek povsem drug človek po imenu Homer…

Gotovo se je že vsak moški kdaj vprašal, zakaj ženske pravijo, da so jim všeč prijazni in lepo vzgojeni fantje, potem pa se te iste ženske pojavijo v družbi raznih frajerjev, ki so pravo nasprotje fantov iz prve skupine. Ko jih njihova “baraba” (spet) razočara, potem o tem jokajo svojim prijaznim prijateljem, ki si seveda vedno vzamejo čas in so pripravljeni pomagati. Na tihem upajo, da bodo s tem pri ženski dobili pozitivne točke in da bo le-ta nekega dne spregledala, kako zelo dobri in plemeniti so ter se jim vrgla v objem. Pa se to v praksi kar noče in noče zgoditi.

Teorija lestve vse to odlično razloži. Lestev (ali po domače kar “lojtra”) je lestvica, ki si jo vsak človek pri sebi sestavi, osebe na njej pa rangira glede na to, kako privlačne se mu zdijo. Ali z drugimi besedami: kako močno se želi spariti z njimi. Dejstvo, ki se ga marsikdo ne zaveda, je to, da imajo ženske pri sebi dve lestvi - eno “pravo” in eno za uslužne prijatelje. Če moški pristane na prijateljski lestvi, praktično ni več možno, da še kdaj pride na pravo lestev, kar v praksi pomeni, da s to žensko pač nikoli ne bo seksal. In to je razlog, da so vsi uslužni prijatelji (bolje rečeno: “prijatelji”) pri svoji intelektualni zvodnici neuspešni. Poskus preskoka s prijateljske lestve na pravo lestev se praviloma konča s trdim pristankom nekje vmes, čemur sledijo psihične bolečine in lizanje ran.

Za vsakega, ki končno želi videti celotno sliko, kako odnos moški-ženska pravzaprav deluje, je branje teorije lestve obvezno. Za vse, ki želijo postati šovinistični prasci, pa sploh. S tem, ko se človek podkuje v osnovah, se potem z večjo verjetnostjo izogiba pastem, ki prežijo nanj vsakič, ko ugleda zanimivo žensko in se poda na lov.

V porodnišnici je ženska rodila sina, vendar ni bila zaradi tega prav nič vesela. Osebju je razložila svoj problem:

“Veste, gospod dokor, takole je, imam eno težavo. Moj mož je že skoraj leto dni na službenem potovanju in zdaj, ko se bo v kratkem vrnil, mu bom zelo težko pojasnila, od kod nenadoma otrok. Upam, da razumete moj problem.”

Doktor je prikimal in odvrnil, da ima idejo, kako bi lahko problem rešili. Vzel je otroka in odšel na sosednji oddelek, kjer je takrat počival duhovnik, ki so mu ravnokar operirali slepič. Doktor mu je razložil, da se je zgodil medicinski fenomen. Namreč ko so mu operirali slepič, so v njegovem trebuhu našli tudi otroka. Duhovnik se je najprej globoko zamislil, nato pa je odvrnil:

“Čudna so pota Gospodova, ampak takšna je pač božja volja. Je že nek razlog, da se je tako zgodilo. Prav, ni problema, bom skrbel za svojega sina ne glede na vse te nenavadne okoliščine.”

Otroka so tako uspešno podtaknili duhovniku, ki je od takrat naprej zanj skrbel in ga vzgajal. Otrok je sčasoma zrasel v mladeniča in ko je že dopolnil 18 let, je duhovnik nekega dne prišel k njemu v sobo, se usedel zraven njega na posteljo ter nekoliko obotavljivo začel pogovor:

“Veš, sin moj, nekaj ti moram priznati. Dolga leta sem to skrival pred tabo, ampak zdaj mislim, da si že dovolj velik, da boš stvar razumel.”

Duhovnik je globoko zajel sapo in nadaljeval: “Veš, jaz dejansko nisem tvoj oče… v resnici sem tvoja mama.”

Nakar mu je razložil celotno zgodbo. Ko je končal, ga je sin vprašal:

“Prav, razumem, stvar mi je jasna. Ampak če si ti moja mama, kdo je pa potem moj oče?”

Duhovnik: “To je pa nek župnik z Brezovice…”

Še malo in v lokalih ter drugih javnih prostorih se pri nas ne bo več smelo kaditi, razen v posebnih kadilnicah. Skrajni čas! Pošteno sem že namreč naveličan dejstva, da ko greš zvečer ven, da domov obvezno prideš smrdeč po cigaretnem dimu. Se namreč še dobro spomnim lanskega dopusta v Španiji. Greš se zvečer ven zabavat in v lokalih dima enostavno ni. Samo dober žur brez smrdečega priokusa.

Kar nekaj kadilcev bo seveda proti. Sklicevali se bodo na svojo svobodno pravico do kajenja. Kaj pa dolžnosti? Tudi jaz imam pravico do čistega zraka in njihova (najmanj moralna) dolžnost je, da je ne kršijo. Jaz namreč s tem, ko ne kadim, ne motim nikogar, če pa po drugi strani nekdo kadi, pa s tem moti vse nekadilce okoli sebe. Sploh pa mu zakon kajenja v osnovi ne prepoveduje, le omejuje ga tako, da ne bo moteče za tiste, ki jim žganje tobaka pač ne diši oziroma jim gre (dobesedno) v nos.

Zdaj bomo končno spet laže zadihali.

Povezava na originalni članek

Očitno se je nekaterim dokončno skisalo. V glavnih vlogah tokrat nastopajo nekateri novozelandski vegani, ki se izogibajo seksu z navadnimi vsejedci, saj so prepričani, da so telesa slednjih sestavljena iz živalskih kosti in so potemtakem nekakšno pokopališče za živali. Kar nekaj.

Ti vegetarijanski skrajneži, ki se poleg mesa izogibajo tudi vsej hrani živalskega izvora (mleko, jajca…) očitno trpijo za kroničnim pomanjkanjem esencialnih snovi v telesu, saj si drugače ne moremo razlagati disfunkcionalnega delovanja njihovih možganov. Na mestu je tudi vprašanje, kako je z njihovimi načeli takrat, kadar seksajo med sabo. Ali jih nič ne moti, da je falus dejansko sestavljen iz mesa in krvi? Morda pa tudi tu uporabljajo kakšne mesne nadomestke in seksajo s pomočjo soje in vrtnih kumaric? Kdo bi vedel…

Zdaj samo še čakamo, da bodo ustanovili svojo stranko zelenjavnih fundamentalistov, ki bo nato terorizirala običajne državljane s svojimi biofašističnimi idejami. Naj gredo raje kar lepo v k… umaro.

Nisem rasist, ampak komarjev pa res ne prenašam. Ko ti sredi dela začne brneča nadloga orbitirati okoli glave in ti najedati s svojim značilnim brenčanjem, se vsa strpnost do drugačnih konča. Iz dobrodušnega uporabnika laptopa se prelevim v militantnega Rambota, ki se ne sprašuje o ciljih in sredstvih, temveč naredi vse, da sovražnika brutalno pokonča.

Čeprav se boj včasih razvleče na debelo uro, jaz do konca ne popustim. Sistematično preiskujem vse kotičke svoje sobe, dokler ne izsledim skrivališča, kamor se je zalega potuhnila. In potem, ko jo enkrat preženem iz bunkerja… Bam! Bum! Poka! Razčefuk!
Ni ga lepšega pogleda, kot je sveže okrvavljena stena. Abstraktna packa na mestu, kjer se je še malo prej nahajal konkreten komar. Sčasoma se potem iz teh pack oblikujejo tudi zanimivi vzorci, v katerih lahko človek celo prebere smisel življenja, če se dovolj potrudi in se poglobi v zadevo.

Včasih posežem po še bolj brutalnih metodah. Namesto hitre usmrtitve s faširanjem se prelevim v norega kemika. Vzamem Pips ali kakšen podoben strup ter ga razpršim po bojnem polju, nato pa doživjam sadistične vrhunce, ko opazujem, kako se celo pleme komarjev začne zvijati v krčih, ki jim sledi gotova smrt. Gotovo bi mi tak mojstrski genocid zavidal celo legendarni Kemični Ali.

Po vojni nato zmeraj nastane cel kup pesnitev, ki največje heroje povzdignejo med takorekoč nesmrtne. Seveda samo tiste z zmagovalne strani, saj je pač tako, da zgodovino pišejo zmagovalci, medtem ko so poraženci dostikrat le bežno omenjeni.