Peter Lamut

Ah tale naš POP TV oziroma njihov portal 24ur.com. Vedno znova presenetijo. Bližajo se predsedniške volitve in jasno je, da jih bodo pokrivali, med drugim tudi na spletu. To samo po sebi sicer res ni nič posebnega, ampak zanimiv je način, kako so se stvari lotili. Tole je njihova stran o predsedniški predvolilni kampanji.

Kdor je pred časom vsaj malo spremljal nekatere druge resničnostne showe pri nas, pa čeprav morda na skrivaj ali ko je “zgolj slučajno” ujel kakšen odlomek, bo takoj našel vzporednice. POP TV je meni nič, tebi nič za stran o predsedniških volitvah 2007 vzel kar tisto od Bara oziroma Velikega brata. Malo so zamenjali barve (da bo izgledalo bolj predsedniško) in to je bilo to. 13 kandidatov, ki se bodo potegovali za glavno nagrado (predsedniški stolček za pet let), od katerih jih je v času pisanja že izpadlo šest. Verjetno niso izpolnili kakšne naloge. Nekaj se je namreč govorilo o nekakšnih avtogramih mimoidočih, ki jih nekateri niso zbrali dovolj.

Kandidati imajo na njihovo srečo več svobode, kot v drugih podobnih oddajah, saj jih na primer niso natrpali v hišo. Oddaja poteka na terenu, kjer kamere pridno beležijo, kateri kandidat se je prilizoval kateri skupini ljudi. Seksa sicer v tej oddaji najbrž ne moremo pričakovati, saj je edini potencialni kandidat, ki bi to morda bil pripravljen izvesti (Artur Štern), odstopil. Škoda, kajti njegov slogan “gola resnica” je bil med bolj izvirnimi in je v kampanji vsekakor izstopal.

Novost pri vsej zadevi je tudi način glasovanja. Tokrat o končnem rezultatu ljudje ne bodo odločali z besnim pošiljanjem SMS-ov, temveč se bo potrebno nekoliko bolj potruditi in svojo leno rit premakniti izpred televizije na najbližje volišče, kjer se bo glas lahko oddal. Sprememba je tudi ta, da bo vsak lahko glasoval samo enkrat, poleg tega pa zmešane najstnice pod 18 let tokrat ne bodo smele sodelovati. Kandidati bodo torej morali prepričati druge ciljne skupine.

Moram pa poptevejevcem vseeno čestitati, da bo to končno prvi resničnostni show v njihovi režiji, za katerega ljudem ne bo nerodno priznati, da ga spremljajo. Soočenj kandidatov tako nihče ne bo “samo slučajno” gledal, temveč velikokrat kar načrtno. Očitno so tokrat s tematiko oddaje zadeli v polno.

Pa sem se vpisal. Odbrzel sem v Postojno, tam nekaj časa iskal pravo stavbo, potem pa sem le prišel na pravo mesto. Zanimivo je to, da sem namesto bodočih tajnic dejansko videl v glavnem razne lovce na status, torej podobne podleže, kakršen sem tudi jaz sam. Namesto, da bi se zaposlili, bomo še malo “študirali”. Ampak gliha pač vkup štriha, zato ni čudno, da se nas je zbralo toliko na enem mestu.

Pa kako je ta naš svet majhen! Med lovci sem namreč srečal kolega iz paralelke še iz gimnazijskih časov, poleg tega pa tudi bivšo sošolko iz osnovne šole in soplesalko na valeti, s katero se nisva ne videla in ne slišala že… hm… jah, že zelo zelo dolgo ne. In tudi omejneni kolega iz paralelke jo pozna, poleg tega pa ona s fakultete še dodatno pozna enega izmed mojih bivših sošolcev z gimnazije. Gotovo bi se dalo iz tega posneti celo telenovelo.

Lep dan je nekoliko skalilo le dejstvo, da se je avtocesta tam nekje pri Vrhniki zabasala do konca in se je zato pod domov vlekla kot kurje črevo. Verjetno je bila to kakšna manjša božja kazen zaradi našega nategovanja statusa. Ampak kakorkoli že, na koncu dneva smo vsi vendarle ostali živi in zdravi ter vsak s prelepim šopkom potrdil v rokah.

Se še spomnite te objave? Glasilo je včeraj že izšlo. Sicer ne vem, zakaj ga pri nas doma še nismo dobili (morda smo ga danes), ampak nekateri prijatelji so me že izsledili in me okrcali, zakaj jim nisem o tem nič povedal. In seveda takoj zatem niz vprašanj vprašanj kaj, zakaj, kako, kdo, s kom, s katerimi, kolikokrat, kako dolgo in tako naprej. Firbci!

In zdaj se bodo mati z izvodom glasila v rokah gotovo na veliko hvalili v službi… pa vse tete bodo ponosno razlagale, da je njihov nečak v časopisu. Klasika.

————-
Dodatek: Ravnokar videl zadevo. Uf, kako bebave izraze na obrazih imamo na sliki. Kar sram me je.

Študentki se je mudilo na izpit v Ljubljano, a ni imela prevoza, zato se je odločila, da bo štopala. Ko je že počasi obupavala, ker ji nihče ni ustavil, se je pred njo končno ustavil tovornjak. Razložila je, da se ji zelo mudi, vendar je voznik rekel, da jo pelje samo pod pogojem, da mu ga potegne. Po krajšem pregovarjanju se je študentka le vdala, saj zaradi časovne stike izbire pravzaprav skorajda ni imela.

Ko sta se tako peljala, mu je odpela hlače in začela izpolnjevati svojo obljubo. Šofer je vidno užival. Ko je bil že zelo blizu, jo je z rokama prijel za ušesa ter ji še dodatno pomagal pri vedno hitrejšem ritmu. Na višku vsega je zaradi tega pozabil na vožnjo in tovornjak je v naslednjem ovinku zletel s ceste ter se raztreščil.

Naslednje, česar se je tovornjakar zavedel, je bilo to, da je ležal v bolniški postelji na urgenci ves polomljen in potolčen. Prvih nekaj trenutkov se ni ničesar spomnil. Potem pa je zagledal, da v svojih rokah drži dve ušesi. V hipu mu je bilo vse jasno. Zaskrbelo ga je, kaj neki se je zgodilo, zato je poklical zdravnika ter ga previdno vprašal:

“Gospod doktor, ali morda veste, ali ste pred kratkim morda sprejeli kakšno študentko, ki je doživela prometno nesrečo?”

Doktor je malo pomislil in rekel: “Ali mislite tisto s tičem v ustih?”

Mislim, da mi ni potrebno razlagati, o čem govorim. Parkiraš avto na neki lokaciji, kjer ponavadi parkira tudi veliko drugih ljudi, in ko se kasneje vrneš, te za brisalcem pričaka reklamni letak, ki ga seveda nisi naročil. Skratka čisto navaden spam, ki gotovo nikogar izmed prejemnikov ne osrečuje.

Zadeva sicer še zdaleč ni nova in jo srečamo tudi drugje. Če človek nekaj dni zapored ne bi praznil poštnega nabiralnika, bi ga ob naslednjem obisku notri pričakala prava pravcata mineštra iz različnih vrst papirja. Za tiste, ki so jih v vrtcu silili z ričetom in so se jim posledično takšne in podobne čorbe zamerile do konca življenja, na srečo obstaja rešitev. Treba je samo iti na pošto, kupiti nalepko, s katerim na nabiralniku označimo, da pomij ne želimo sprejemati, in stvar je rešena. Če se kljub temu še vedno najde kakšen navdušen kuhar, ki si za svoje ustvarjanje sposodi tvoj nabiralnik, ga lahko enostavno prijaviš inšpekciji in če ne drugega, dobiš vsaj nekaj upanja, da ga bodo morda celo kaznovali.

Pri elektronski pošti imamo za zaščito proti spamu na voljo razne filtre. Poleg tega lahko že s preventivo dosežemo, da takšnih nevšečnosti ni preveč. Pač malo pazimo, kam vpisujemo svoj e-mail naslov in kje (ter v kakšni obliki) ga objavljamo na internetu. Če ga dobro skrivamo, nas ne bodo našli kar tako.

Ampak kaj pa lahko naredimo pri avtu? Slednji je namreč prevelik, da bi ga lahko kar tako skrili pred nadlegovalci. Pasti lepo vzgojen državljan ne sme narediti. Avto bi sicer lahko predelal in ga - primer - dal pod električno napetost, tako da bi dotiku spamerja fino streslo ( ), ampak če bi mu pri tem pokvaril frizuro ter jo spremenil v Einsteinovo, bi te lahko mimogrede še tožil zaradi povzročenih psihičnih bolečin. Na koncu bi pa ti izpadel grdi in zlobni pa še odškodnino bi moral plačati. Ko se pa kakšna reklama na cenenem papirju ob plohi razmaže po oknu, takrat je pa vse v redu, kajne?

Mislim. Ali ima kdo sploh kakšno preinjeno rešitev proti temu? Z veseljem bi jo uporabil.

Iz dolgčasa prižgem televizijo in v neki bednibedni pogovorni oddaji je glavni gost Damjan Murko, ki s piskajočim glasom razlaga o svojem novem projektu. Zaradi lastnega zdravja TV takoj izklopim in raje vključim radio, da se sprostim ob glasbi. Seveda na eni izmed mojih priljubljenih frekvenc kot zanalašč ravno vrtijo pesem (oziroma “pesem”), ki jo izvaja taista pederčina. Za znoret. Pred čirom na želodcu zato pobegnem na internet, a tudi tam ne mine niti 10 minut, ko med deskanjem med novicami zasledim nek trač o tem štajerskem slavčku. Revij potem niti ne upam več prelistati, saj bi v kateri izmed njih gotovo na veliko pisalo, kako je slaščičar Damjan ustvaril novo slaščico, ki jo je neskromno pomenoval kar po sebi - “lepi damjan”. Ekvivalent temu bi recimo bilo to, da bi jaz ustvaril svoj stil modnih rasta frizur ter jih poimenoval “čupavi pero” ali kaj podobnega. Skratka absurd.

Nisem nestrpen, ampak Damjana Murka
pa res ne prenašam…

“Vsem se bom zameril, ampak resnica boli, na domači glasbeni sceni prav vse smrdi,” je pred leti pel Ali En. “Damjan Murko pa še prav posebej,” danes dodajam jaz. Morda še razumem to, da nekateri poslušajo Atomik Harmonik zato, ker radi bulijo v Špeline joške in v vmesnem času z ušesi pač malo potrpijo, ampak nikakor mi ni jasno, kakšne “joške” bi lahko našli pri Murkotu. Nima jajc (verjetno celo dobesedno), na njegov izgled dvomim, da katera pada, pravzaprav njegova celotna pojava naredi človeka precej nervoznega. Ampak kljub temu mediji očitno zelo radi pišejo o njem, saj ga je povsod preveč. Morda mi bo ta fenomen pojasnil kakšen strokovnjak za trženje, ki mi bo razložil, da je tudi slaba reklama navsezadnje reklama. Čeprav meni laiku pri tem ne gre v račun to, da so reklame načeloma namenjene temu, da ljudi pritegnejo, ne pa temu, da jih odganjajo. Kdo bi vedel.

Ampak nekje očitno že mora biti trik, saj so naposled tudi mene sprovocirali do te mere, da sem vrgel stran pol ure svojega čudovitega življenja ter temu kvazi-estradniku celo posvetil objavo na blogu. Priznam, nasedel sem na celi črti.

Tole je v bistvu nekakšen odgovor na vic prejšnjega tedna, mi ga je en “južni” znanec povedal:

Kaj dela mlada Slovenka v Bosni?
Fotra išče!

Očitno sem dobil še eno mrzlo nečakinjo (Maja pa sestrično). Včeraj ponoči je namreč moja sestrična rodila še enega otroka in skupaj s svojo sestro imata zdaj že pet punčk. Imena še ne vem. Ampak gotovo je fuuuuul luškana, no, vsaj starši vedno tako pravijo o svojih otrocih.

Hja, očitno bo moral zdaj ljubljanski del sorodstva (z mano vred) enkrat v prihodnosti začeti štancati fantke, pač tako za protiutež. Ampak da se ne bodo draga mati prehitro veselili, jo raje kar takoj postavim na realna tla ter ji pod nos navržem staro modrost:

Najprej štalca, pol pa kravca (oziroma telički).

Verjetno zadeva ni nova, a jaz sem nanjo prvič naletel šele pred kratkim. Moram reči, da mi je dala kar nekaj za misliti. Gre pa takole:

Imamo pet piratov, ki so razporejeni po činih od najvišjega do najnižjega. Med pirati velja pravilo, da ko naropajo plen, da ima pirat iz skupine, ki ima najvišji čin, pravico, da prvi poda predlog, kako naj se plen deli. O njegovem predlogu nato glasujejo. Če predlog dobi vsaj polovico vseh glasov (z njegovim vred), je predlog sprejet in plen se razdeli. Če pa predlog ni sprejet, pirata, ki je delitev predlagal, enostavno ustrelijo. S tem dobi pravico do predlaganja delitve plena naslednji pirat po činu (ker ima seveda zdaj najvišji čin, saj njegovega nadrejenega ni več med živimi).

Recimo, da naših pet piratov naropa 100 zlatnikov. Kako naj sedaj glavni izmed njih predlaga delitev plena tako, da bo dobil kar največji možni delež ter seveda ob tem hkrati tudi zagotovo ostal živ. Ustrelitve na račun zlata namreč noče tvegati, saj ve, da bo kasneje še veliko priložnosti za ropanje. Vsi pirati sicer vedo, da je vsak izmed njih izredno pohlepen (vsak želi zase kar največ), hkrati pa tudi zelo pameten in racionalen ter svoje odločitve vedno dobro pretehta.

Veselo mozganje.

P.S.: Obstaja možnost, da uganko kdo že pozna in da bo med komentarji napisal rešitev. Kdor želi rešiti zadevo na lastno pest, naj bo zato pri branju komentarjev rajši malo previden.

Uh tile naši košarkarji… še vsakič znova smo na evropskih prventsvih bentili nad njimi, kako lahkomiselno izgubljajo dobljene tekme in da ne izkoristijo svojih igralskih potencialov. Če so že igrali dobro, jim je v končnici zmanjkal kanček sreče. Če je sreča bila, so nas pa sodniki oškodovali. Ali pa so bile hotelske postelje zanič in se naši fantje niso mogli naspati, kdo ve. Skratka zmeraj je bilo nekaj.

Ampak letos je končno drugače (vsaj zaenkrat, tok, tok po lesu). Najprej smo v prvi tekmi nadigrali Italijane, potem po stari navadi visoko prednost zapravili, a na koncu v dramatični končnici vseeno zmagali. Ne morete si misliti, kako sem jim način, na katerega so prišli do zmage, zameril. Zakaj neki nas morajo kot po pravilu na koncu še malo živcirati z neumnimi potezami, da človeku ja skrajšajo življenje za par let?!? Ampak dobro, na koncu smo vseeno zmagali, še posebej pa sem Italijanom privoščil, da se enkrat za spremembo ni ukakalo njim. Se jim je namreč že čisto prevečkrat v fuzbalu.

Po uvodni zmagi smo nadigrali tudi Poljsko, nato pa je padla še Francija. In ko smo potem v nadaljevanju prvenstva odpihnili Turke in včeraj povsem deklasirali Nemce (za 30 točk!), lahko rečem, da so nam s svojo igro končno lahko v ponos. Nič hudega, če jutri proti “Litvijcem”^[1] izgubimo, na tem prvenstvu smo namreč že pustili odličen vtis.

——

Dodano 15.9.2007: …pa kljub temu so mnogo tega dobrega vtisa zahebali včeraj, ko so po neumnosti izgubili z Grki. Res je, zapravili so veliko prednost na podoben način, kot bi se jim to skoraj že maščevalo proti Italijanom. Grrrr…

1. Vsaj tako igralce Litve imenujejo amaterski pisci novic na 24ur.com. Pravilno je seveda “Litovci”. (←)