Peter Lamut

Jutri bo 1. november, ki velja za dan spomina na mrtve. Pradoksalno se takrat na pokopališče zgrne vse živo in poživi tamkajšnjo sceno, ki je večji del leta bolj zaspana. Žura, kjer bodo vsi, pač ne gre zamuditi. Dress code? Black.

In tako potem množica topota med grobovi ter išče parcele svojih pokojnih. S tem samo po sebi seveda ni nič narobe. Problem je, da je to za marsikoga edini dan v letu, ko sploh obišče pokopališče^[1]. Pač zato, ker “je to treba”. Jasno - kaj neki bodo rekli sosedje, če se bo izvedelo, da nekoga na pokopališče ni bilo, poleg tega pa marsikdo pride bolj kazati novi “pelcmontl”^[2] kot pa prižigati sveče. Da ne omenjam razvajenega pamža, ki se med stojnicami dere, ker mu oči noče kupiti pisane sladkorne pene, ki jo tam prodajajo. Da, tudi to sem že videl. Kakšno zvezo s praznikom ima sicer tisto prodajanje sladkanega zraka (skoraj dobesedno), je zame še vedno uganka^[3].

Da smo se izognili gužvi, smo raje odšli na grobove že danes. Bilo je kar nekaj ljudi, a še zdaleč ne toliko, kot jih bo tam jutri. V miru smo prižgali sveče, se ob tem malo zamislili, pogovorili, potem pa smo jo popihali. Še pravi čas, kajti prometa v okolici Žal je bilo vedno več. Pravzaprav so nastajali že kar pravi prometni zamaški podobni tistim, ko se naš ljubi DARS na avtocestah spravi popravljati slabo položen asfalt. Ampak jutri bo zagotovo še huje, saj bo šele takrat prišla glavnina in se zgrnila na vse tiste potke in stezice, kupovala večje ikebane od soseda ter kazala nove kolekcije odrtih lisic.

Na kratko bi lahko rekli: za crknit!

1. Saj jaz sem v bistvu isti, s tem da to tudi priznam. Nekako se mi ne zdi ravno pomembno, koliko sveč prižgeš med letom, temveč bolj to, kolikokrat se v tem času na pokojne dejansko spomniš. (←)
2. Na, pa so spet morali nekaj živali fentati… ti zlomka. Sicer pa mi na tem mestu pride na misel star pregovor, ki še kako drži Tudi slepa pižmovka krzno rata. (←)
3. Okeeej, saj smo si tudi mi privoščili kostanj, priznam, ampak to izključno zato, ker smo bili lačni. Samo da se razumemo. (←)

Neka mlada ženska je prišla v trgovino. Izbrala je nekaj artiklov ter se odpravila na blagajno. Prodajalec jo je vprašal:

“Hmm… eno jajce, ena štručka, en pradižnik, en krompir, majhna tuba zobne paste… gospodična, vi živite sami, kajne?”

“Da, res je, kako ste vedeli?” ga vpraša vsa začudena.

“Zato ker ste grdi kot smrt.”

Vsak dan sem hotel kaj napisati, pa se mi na koncu nekako ni dalo, ker smo z žurke prišli zgodaj zjutraj, vstajali pa smo tudi bolj zgodaj in potem sem bil neprestano zaspan. Povrhu vsega sem se prvi dan še prehladil in fasal vročino, ampak to samo kaže na to, da je bil očitno dober žur.

Samo mesto je veliko približno toliko kot Ljubljana, samo da je malo bolj umazano in precej bolj poceni. Pljeskavico se tako sredi noči dobi že za 80 dinarjev (dober evro) in to zelo kvalitetno. Več kot spodobno nadomestilo za Horsa v Tivoliju. Kolikor sem se pozanimal, so tudi obleke malo bolj poceni, zato imava z Nejcem načrt, da greva danes popoldne v nakupovanje in se bova malo pederirala.

Pederirala? Da. Tistim, ki ste takoj pomislili na razne nečednosti, naj pojasnim, da pederiranje pomeni nekaj drugega. Lepa slovenska beseda za to bi bila recimo preseravanje. Saj veste, to je podobno, kot da nekdo gara cel teden za mizerno plačo, potem pa gre v soboto zvečer ven v nek fancy klub, vrže tedenski zaslužek na šank (recimo kakšnih 150€) in časti rundo za rundo. To bi bil recimo lep primer pederiranja.

Seveda pa obisk v Nišu ni samo izključno počitniške narave. Na seminarju sva z Nejcem namreč dobila kar nekaj zanimivih poslovnih kontaktov, tako da Dejan ne bo mogel pizditi, da sva se šla samo izležavat.

Zdajle pa tudi vidim, da je zunaj sonček. Danes bo očitno pederaj. Ne, nima veze s podmnožico populacije, ki krili z rokicami in piska z ženskim glasom (čeprav zveni podobno), tudi to namreč pomeni nekaj drugega.

Da, tako je, še čisto malo in z Nejcem si bova vzela en teden in odšla na eno delavnico v Niš. Učili se bomo, kako promovirati svojo blagovno znamko na internetu, kako iz svoje spletne strani iztisniti nekaj več in podobno. Skratka veliko tistega, kar tudi v podjetju počnemo. Poleg tega bova spet malo obiskala najine stare znance z juga, s katerimi smo že kar dosti prežurali.

Seveda pa bo na delavnici - kar je praktično vedno bolj pravilo kot izjema - veliko poudarka na sproščanju, druženju in zabavi. Predvidoma se vrnem naslednjo nedeljo zvečer, seveda hripav, bolan in židane volje. Oziroma takrat, ko se bom dodobra najedel ćevapov in pljeskavic.

Če se ne bom ravno izgubil v kakšni zadimljeni kafani in se bom uspel dokopati do interneta, bom seveda tudi v tem vmesnem času napisal kakšno objavo, ampak tudi če ne bo nič novega, to še ne pomeni, da se mi tam dol kaj hudega godi.

Pa lep pozdrav!

V stavbi, kjer ima naše podjetje pisarno, imajo moški toaletni prostori manjšo pomanjkljivost - imajo namreč eno samo stikalo za luči. Kotiček za straniščno školjko tako nima svojega stikala, temveč se vse luči prižiga in ugaša na enem mestu. To pomeni, da se kakšnemu nesrečniku teoretično lahko zgodi, da ko v Kitzbühel preži bere Moj mikro ali pa Monitor, da mu sredi veselja nekdo, ki je prišel samo odtočit v pisoar, pomotoma ugasne luč. Včasih to namerno naredi tudi kakšen navihani sodelavec, ampak vzrok niti ni tako pomemben, rezultat je namreč v končni fazi enak - človek se znajde v temi.

Lahko bi sicer diskutirali, da se smukač lahko zadnji hip reši z obupanim klicem “Naj bo luč!”, ampak ker normalni smrtniki nismo Stvarniki, nam včasih pač ne uspe ločiti svetlobe od teme. Sploh če se odhajajoči s kraja zločina našega smučarja ne usmili ali pa ga iz kateregakoli razloga enostavno presliši. Če se smučar zanaša na to, da ga bo rešil naslednji obiskovalec, se lahko precej načaka, tako da to ni splošno uporabna rešitev.

Ko nekdo ugasne luč in potem za seboj vrata od stranišča zapre, se zaradi konfiguracije samega prostora zgodi, da se v štartni hišici (torej tam, kjer se tekmovalci ogrevajo in vadijo smukaško prežo) nenadoma ne vidi čisto nič več. Seveda to predstavlja nemajhen problem. Ko si je treba obrisati rit, je težko natančno oceniti, ali je obrisana že dovolj, saj se tega s toaletnega papirja v temi nikakor ne da razbrati. Tudi druga čutila tu niso v pomoč. Stopnje umazanosti slišati ne moreš, tipanje seveda ne pride v poštev, pa tudi nos je neuporaben, saj že tako ali tako preveč smrdi vse naokoli.

Pa kaj bi se trudil in na dolgo in široko razlagal o problematičnosti situacije, slika namreč pove več kot tisoč besed:

Ray Charles že ve, kako je to.

In bog ne daj, da bi si kakšen kadilec pomagal z vžigalicami oziroma z vžigalnikom, saj bi lahko uporaba odprtega ognja pognala v zrak celotno stavbo, poleg tega pa bi to tudi povzročilo nepotrebno paniko na Ministrstvu za obrambo, ki ima svoje prostore v sosednji stavbi. Bi utegnil nemara še kdo pomisliti, da je Osama bin Laden končno našel Slovenijo na zemljevidu sveta in nas zdaj malo terorizira.

Ne, nihče ni nikoli trdil, da je smuk varna disciplina, sploh pa ne tisti v Kitzbühelu…

Mož in žena ležita na postelji. Žena bere knjigo, mož pa lenari. Čez nekaj časa se slednji oglasi:

“Žena, daj pojdi po en flomaster.”

Ženi se to zdi sicer malo nenavadno, vendar vseeno odloži knjigo ter poišče flomaster.

“Zdaj mi pa na trebuh nariši sedem vodoravnih črt,” nadaljuje mož.

Žena stori, kot ji je naročeno, in na možev vamp nariše črte.

“Zdaj pa nariši še sedem navpičnih črt.”

Žena naredi tudi to.

“No, zdaj pa vrstice označi s številkami, stolpce pa s črkami.”

Žena oštevilči polja, nato pa le vpraša: “In kaj je smisel vsega tega?”

Mož: “No, zdaj me pa počohaj po F7…”

Ja, tudi najboljšim se zgodi ( ). V četrtek sem šel iz firme, se usedel v avto, vzvratno zapeljal s parkirnega mesa in BANG! Ni mi bilo jasno, kako se je to lahko zgodilo, saj je bil po moji oceni avto za mano oddaljen vsaj še kakšen meter. Pogledam nazaj in vidim, da je še vedno oddaljen vsaj pol metra. Nič jasno. Toliko ga pa spet nisem butnil, da bi ga kar premaknil.

Z malo neumnim izrazom na obrazu grem ven, preučim zadevo in nenadoma je bilo vse jasno. Z zadnjim levim (torej vogalnim) delom sem zadel drog od luči. Seveda, zadevo je nek slab načrtovalec postavil tako, da se je v stranskem ogledalu ni videlo, prav tako pa tudi v vzvratnem ne. Je namreč stala ravno na takem mestu, da je bila skrita za zadnjim levim strešnim nosilcem avtomobila, skratka v nekakšni slepi pegi. To je pa tako, če urbanisti malo preveč površno načrtujejo. Mar bi postavili zadevo 10cm bolj v levo ali v desno, pa se to ne bi zgodilo.

Stanje je zdaj takšno, da ima na vogalu plastični odbijač seksi vdrtino in pa plastika na luči je malo počena. Po moji laični oceni je škode verjetno za kakšnih 50€, torej sem naredil ekonomsko totalko. Ampak važno, da luč še dela in da zadeva ni kar razpadla. Je še vedno povsem vozna.

Sicer se pa nisem kaj dosti sekiral, ker bom tako ali tako v kratkem menjal avto. Če se je že moralo zgoditi, je čisto prav, da se je zgodilo že zdaj in ne šele po menjavi.

Verjetno je večina populacije vsaj enkrat v življenju že imela kakšen razgovor za delo. Za redno zaposlitev ali samo za kakšno počitniško študentsko delo, saj ni važno. Pustimo tukaj ob strani tiste najmlajše, ki po vseh pravilih tega grešnega bloga sploh ne bi smeli brati ( ), bolj ciljam na vse ostale bralce, ki verjetno natančno vedo, o čem govorim. Verjetno se je marsikdo tudi že vprašal, kako neki je biti tisti “šefe” na drugi strani mize, ki sprašuje in ocenjuje ter ima nasploh zadnjo besedo pri tem, ali bo kandidat sprejet ali ne. Zdaj po novem tudi jaz vem, kako je to.

V našem podjetju smo namreč ugotovili, da bi nam marsikdaj zelo prav prišel spletni oblikovalec. Skoraj vedno je namreč potrebno popraviti to ali ono, pa tukaj eno pikico dodati, pa tisto slikico malo spremeniti, pa morda še kakšen vogal narediti bolj zaobljen in na koncu ugotoviš, da ti vse te malenkosti vzamejo veliko preveč časa. Pa še dizajnerji nismo ravno kaj prida, zato smo se odločili, da našo delovno skupinico še malo razširimo. Prva stvar, ki jo ugotoviš, je ta, da je dela veliko več, kot pa samo tistih dvajset minut za sam razgovor. Najprej je treba vse prejete življenjepise prebrati (in sploh jih ni malo). Potem je vsakemu potrebno odgovoriti, pa čeprav je sam odgovor negativen. Je pač treba biti korekten. Tiste bolj perspektivne nato povabiš na razgovor in jih razporediš po dnevih in urah.

Zadeva potem še zdaleč ni tako enostavna, kot morda izgleda. Pred vsakim razgovorom je treba še enkrat prebrati kandidatov življenjepis, saj moraš nenazadnje vedeti, s kom se sploh pogovarjaš. Ne, to ni tako trivialno, saj ko dobiš v nekaj dneh 20+ dopisov, ne veš več na pamet, kdo je kdo. Prav tako moraš že vnaprej okvirno sestaviti potek pogovora, da ima potem vse skupaj rep in glavo, poleg tega pa moraš tudi dobro vedeti, kaj boš kandidata vprašal ter seveda, kaj mu boš ponudil. Nekako se mi zdi samo po sebi umevno, da se mora poleg kandidatov tudi podjetje pripraviti na razgovor, kajti tako, kot mi izbiramo njih, tudi oni ocenjujejo nas. Žal je veliko delodajalcev drugačnega mnenja in razgovore dostikrat jemljejo bolj z levo roko, iščejo neznanje namesto znanja, ustvarjajo nepotreben psihološki pritisk (da potem kravatar izpade kao zájeban?) in nasploh kandidatom niti ne dajo priložnosti, da bi se le-ti predstavili v pravi luči. Jaz mislim, da to ni prava pot in da se da stvar speljati tudi drugače.

In kako sem se pri tem odrezal? Pravzaprav še ne vem. Občutek je sicer dober, vsak naslednji razgovor teče bolj rutinirano od prejšnjega. Končno besedo pri tem pa bodo imeli kar kandidati sami. Odločili smo se namreč, da bomo tudi njim dali možnost, da ocenijo nas, kako so oni bili zadovoljni s celotnim postopkom izbire. Poslali jim bomo vprašalnik, v katerem bodo ocenili naše delo od prvega kontakta, do samega razgovora in potem še seznanitve z odločitvijo. Povratne informacije so vedno dobrodošle, saj lahko na podlagi njih marsikatero stvar izboljšaš. Sploh pa še nisem slišal za podjetje, ki bi to dejansko prakticiralo, tako da mislim, da smo se to dobro spomnili. Rezultati pa bodo seveda ostali poslovna skrivnost.

Kaj ima dvoje jajc in petdeset zob?
Krokodil.

Kaj pa ima petdeset jajc in samo dvoje zob?
Partizanski pevski zbor!

Z novim študijskim letom pridejo tudi nove študentske težave. Tokrat se je na našega doktorja Dicka Offenschlitza obrnila mlada brucka, kateri se dozdeva, da se ji poskuša profesor preveč pibližati. Ni prepričana, ali je to samo normalen del študijskega procesa ali pa gre tu morda za nekaj več. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je doktor ponovno podal odličen in strokovno utemeljen odgovor, s katerim je brucko podučil o nekaterih življenjskih resnicah. Obvezno branje tudi za vse druge zmedene babe, ki so se kdaj znašle v podobni situaciji.

Doktor odgovarja:

Draga Kunigunda! (mimogrede, kakšno čudno ime sploh je to??)

Tudi če ne bi napisala, da si novopečena študentska, bi uganil. Vidi se, da pač še ne veš, kako sistem na fakulteti deluje. To ni več srednja šola. Vedeti namreč moraš, da se profesor zelo trudi, da študentje in študentke od njegovih predavanj odnesejo čim več. Kemija namreč niso samo formule na papirju, temveč je vso stvar potrebno spraviti tudi v prakso. Ko je profesor do tebe kemijo začutil, je želel stvar preučiti tudi s fizičnega vidika. Študente je namreč treba naučiti interdisciplinarnega razmišljanja, poleg tega pa so vsakršne dodatne praktične vaje več kot dobrodošle, saj se veliko študentov pritožuje, da je študij preveč teoretično zastavljen.

Tudi oralni izpit, ki ga omenjaš, ni čisto nič sporen. Vsak profesor se namreč lahko sam odloči, kako bo vodil predmet. Nekateri predmeti imajo tako samo pisni del izpita, v tvojem primeru pa je vse obveznosti pač možnoi opraviti le z ustnim izpitom. Tu ni nič spornega. Sporno je kvečjemu to, da se oblečeš tako, da razkrivaš svoj dekolte, potem se pa pritožuješ, če slednji pritegne kakšen moški pogled. Kaj ni ravno to namen dekolteja?!

Po razmisleku sem sicer prišel do zaljučka, da bo še najbolje, da svoje študijske obveznosti opraviš kar najhitreje, kajti na ta način ti bo potem ostalo veliko več časa za zabavo in študentske zabave. O profesorjevi avtoriteti in strokovnosti pa le nikar ne dvomi.

vedno s trdim,
dr. Dick Offenschlitz