Peter Lamut

Po visokih živinah (kandidati za predsednika) so svoj resničnostni show dobili tudi tisti bolj navadni ljudje oziroma tisti, ki so se za nekaj časa želeli preleviti v navadne kmete. Da, to je Kmetija, prvi del oddaje pa bo že danes zvečer. Verjetno tako ali tako ne bom gledal, ker bom takrat na fitnesu, bom pa v prihodnjih dneh najbrž poskušal “slučajno videti” kakšen odlomek. Saj veste, čisto tako, da bomo potem v družbi lahko kot tipični Slovenci kritizirali tekmovalce.

Seveda bomo moški prasci tudi preverili, ali se bo v oddaji pojavila tudi kakšna dobra kmetica, ki zna dobro molzti - krave, seveda, saj vendar govorimo o Kmetiji in ne o poceni madžarskem porniču. Na 24ur.com recimo že piše, da bi se ena blondinka rada naučila molzti (spet, krave, da ne bo pomote) ter da bi se rada vrgla v gnoj. Zabavno. Bi pa jaz osebno prednost vseeno dal drugi tekmovalki. To je Daša, ki je bila državna prvakinja na 400m z ovirami, kar pomeni, da je trenirana športnica z (zelo verjetno) dobro ritko, jaz pa šport seveda vedno podpiram.

Za piko na i manjka samo še to, da bodo ovce pred televizijskimi ekrani začele na veliko pošiljati SMS sporočila, in cela Slovenija se bo za nekaj časa spremenila v veliko kmetijo. Kar je dobro, saj na kmetiji je baje lepo.

Ia, ia, o!

Danes je prvi delovni dan v oktobru. To je poseben dan v letu, ko prestolnico preplavi cel kup provincialcev, ki potem delajo gužvo v mestu. Nenadoma ljubljansko kvakanje ni več prevladujoči jezik pri komuniciranju, vse skupaj v bistvu bolj spominja na tisto zgodovinsko situacijo, ko je Bog pri gradnji Babilonskega stolpa ljudem zmešal jezike in se potem niso mogli nič več zmeniti med sabo.

“Čuj ti, kam zaj toti avtobus vozi? Kak bom zaj te prišo na filofaks?”

“Ma pa kaj si taka mona, samo hori se vsedi pa tiho bodi, ma oštja kak eni komplicirate…”

“Ejga, ejga, pučas no, ne zdj usi gor, a n’. Bote poj šli lohka na drug bus, ku nau več tolk gužve, a n’, ejga…”

“Stari, ker safr no, sploh ne morm muvat tle gor, pa kwa temu folku ni jasn, faaak. Kwa ne grejo raj peš, sej ni deleč.”

Čudno, da se v vsem tem kaosu sploh kdo znajde. Še dobro, da danes ni bilo tipične jesenske megle, sicer bi se marsikdo verjetno kar izgubil in bi namesto na predavanje iz slovenistike pomotoma zavil v kakšen Trubarjev hram ali pa Prešernovo pivnico.

Za pričakovati je, da bo izredno stanje trajalo še kakšen mesec, potem pa se bo stvar počasi umirila. Bruci se bodo naučili, da lahko bone kupijo katerikoli dan v mesecu in ne le prvih nekaj dni. Veliko jih bo tudi enostavno zabluzilo, ko bodo videli, da se jim na predavanja nekako ne ljubi hoditi oziroma da jih morda vsa stvar niti ne zanima toliko. Do takrat bomo pa vsi skupaj že malo potrpeli, saj niti ni tako hudo. Gneče smo v bistvu tako ali tako že dokaj navajeni.

V bar vstopi človek z opico in si naroči pivo. Medtem, ko ga pije, se opica afna naokoli. Skače po mizah, razbija kozarce, cuka goste za lase in jih nasploh zelo jezi. Čez nekaj časa skoči še na biljardno mizo, kjer izmakne črno osmico in jo pogoltne.

Lastnik bara se oglasi:
“Ali ste videli, kaj je naredila vaša opica?”

“Ne. Kaj je ta prekleta žival spet naredila?” vpraša človek.

“Pogoltnila je črno osmico!” odvrne lastnik.

“Upam, da bo zaradi tega poginila,” pomisli lastnik. “Kako zelo mi gre na živce ta…”

Človek spije svoje pivo do konca in z opico oddide.

Po dveh tednih se isti človek vrne v bar. Tudi tokrat naroči pivo, opica pa medtem spet gunca afne. V nekem trenutku skoči na šank, vzame kikiriki in si ga počasi stlači v rit. Nato ga vzame nazaj ven in ga poje.

Lastnik bara zaprepadeno reče:
“Ali ste videli, kaj je opica naredila?”

Človek: “Ne, kaj je bilo pa zdaj spet?”

“V rit si je stlačila kikiriki, nato pa ga je vzela ven in ga pojedla!!!”

Človek: “Ja seveda, saj vendar ni neumna! Odkar je pogoltnila črno osmico, najprej preveri, ali gre tisto, kar želi dati v usta, na drugi strani sploh lahko ven.”