Peter Lamut

Z zgornjim naslovom nimam v mislih marsovcev v letečih cigarah ali pa letečih krožnikov, ki jih soseda meče v moža, ker ga je zalotila z gospodinjsko pomočnico. Ne, v mislih imam nevrolingvistično programiranje.

To je tisto čudo, ko na primer s svojim nastopom prepričaš ljudi, da si dejansko črn in potem množično obiskujejo tvoj blog, čeprav pišeš same neumnosti. Ali pa ko pride en bolj povprečen tip do ženske in jo skozi pogovor tako obrne, da jo čisto očara. Da ne omenjam še mnogih drugih življenjskih situacij, kjer takšno znanje pride prav - javno nastopanje, pogajanja, razgovori za delo in podobno. Skratka zelo uporabno znanje, ki ga nekateri že podzavestno izkoriščajo v vsakdanjem življenju, čeprav dostikrat še sami ne znajo razložiti, kako neki jim uspeva, da oddajajo takšno karizmo in da jih ljudje dejansko poslušajo.

Zdaj imam končno priložnost, da nekaj izmed teh tehnik spoznam tudi sam. Zavod mladi podjetnik bo za svoje sodelavce organiziral krajšo delavnico, na kateri nas bo eden izmed strokovnjakov za NLP podučil o osnovah teh tehnik, nam pojasnil, na kakšen način ljudje sploh razmišljamo in kako lahko to v vsakodnevni komunikaciji obrnemo sebi v prid. Komaj čakam!

Na koncu vas bom pa hipnotiziral, da boste cele dneve ždeli pred računalnikom in buljili v ta tekst.

Pesimist vidi okoli sebe samo temo.
Optimist vidi luč na koncu tunela.
Realist vidi vlak, ki se bliža.

Strojevodja pa vidi tri idiote na tirih…

Na kariernem sejmu Kariera 07 se je predstavil tudi naš Zavod mladi podjetnik. Prisotni smo bili oba dneva, se pravi v sredo in četrtek. Seveda je moral biti pri našem kotičku vseskozi nekdo prisoten, da je radovednim obiskovalcem razlagal, kako zelo kul in uporaben je naš portal, ter novačil nove člane naše spletne skupnosti.

Za sredo dopoldan sem bil določen jaz, potem pa se je po spletu okoliščin zadeva obrnila tako, da sem bil tam skoraj ves dan. 7 ur na priročnem barskem stolčku brez prave pavze. Vendar pa moram reči, da je bilo vse skupaj zelo zabavno in da je čas hitro mineval. Prav z veseljem sem odgovarjal na vprašanja mimoidočih ter jim pojasnjeval, kar jih je zanimalo. Čez nekaj časa sem se začel počutiti že kot prava lajna, saj sem se zalotil, da znova in znova podzavestno govorim ene in iste stavke. Ampak saj s tem pravzaprav ni nič narobe, kajti važno je le, da obiskovalec dobi vse potrebne informacije in da odide s pozitivnimi vtisi. Sploh ko ti ena kolegica, ki je takrat bila v bližini, reče “joooj, vidim, da si ti že ful zverziran v tem, zakaj ne bi kar hostesa postal?”

Hja, hvala za kompliment, ampak zaenkrat si kljub vsemu ne mislim puliti dlak na nogah ali pa rezati prstov svojih velikih stopal, da bi jih lahko zbasal v špičake z visoko peto.

Sicer pa se je tudi v vmesnih obdobjih, ko se za našo stojnico nihče ni zmenil, dogajalo marsikaj. Takrat je bila lepa priložnost, da je človek pogledoval naokoli ter se zabaval z ocenjevanjem, katera hostesa ima najboljšo rit, pa opazoval, kako se je snemalec ene izmed televizijskih hiš zapletal v kable ter koliko kikirikijev nam je že požrla neka gospa srednjih let. Mislim. Niti enkrat v svojih štirih roparskih pohodih nam ni namenila enega samega pogleda, kaj šele, da bi se zahvalila. Nezaslišano. Še dobro, da je napolitanke pustila pri miru, da sem jih kradel jaz, saj za kosilo nisem imel časa in me je potem prav to za silo reševalo.

Na tem mestu moram javno pohvaliti tudi dve hostesi Lidla (ali je bil morda Hofer?), ki sta mi prinesli vrečko s promocijsko vsebino. Načeloma se takšnega in podobnega spama branim, ampak tokrat so bile notri dejansko uporabne stvari. Poleg nekih brezveznih katalogov je bilo namreč notri tudi sadje, ena čokolada ter pol litra vode. Punci, hvala vama! Da ne omenjam, da smo se potem še malo zaklepetali, kar je prišlo kot naročeno, saj takrat ni bilo nikogar drugega, ki bi me gnjavil.

Vsekakor mislim, da bo treba še kdaj iti na kakšen tak sejem in to ne kot obiskovalec temveč kot razstavljalec. Zabava zagotovljena, če je le človek takšne vrste, da se rad pogovarja. Zanimivih pripetljajev in mini anekdot potem ne manjka.

Kako Dolenjci stopnjujejo črko Š?

šilce
štamperle
štuc
štefan
škaf
…

Ko vprašate strokovnjake, kako neki potencialni stranki ponuditi več, bo marsikateri kot iz topa ustrelil: “Dajte jim več izbire!” Na prvi pogled ni s tem nič narobe. Pravzaprav je ljudem dejansko všeč, kadar lahko izbirajo. Vsi po vrsti pa pozabljajo, da če je izbire preveč, se zadovoljstvo ljudi ne povečuje več, se pa povečuje nezadovoljstvo zaradi zmedenosti in občutka izgubljenosti med vsemi ponujenimi možnostmi. Na koncu se - paradoksalno - zgodi celo to, da človek enostavno obupa in se na koncu ne odloči za nič. Primer Buridanovega osla, ki umre od lakote ob dveh enako privlačnih kopicah sena, ker se nikakor ne more odločiti, kateri kup izbrati.

V podobni dilemi sem se nekaj dni znašel jaz. Zima prihaja pred vrata, zunaj je mrzlo in v skladi s fizikalnimi zakoni se mi je zaradi bolj hladnega okolja tič skrčil na pičlih 19 centimetrov, kar je za črnca sramotno malo. Pa čeprav belega. Nima veze, da se to raznim belcem in Kitajcem zdi prava batina, ki bi jo vsak rad posedoval, kajti tisto je amaterska liga. Ko si enkrat v najvišji ligi in v družbi takšnih kalibrov, kot je na primer Long Dong Silver, z manj kot 22 cm sploh ne izpolniš kvalifikacijske norme. Posledično si je treba pomagati s sodobno tehnologijo.

Tukaj pa zdaj nastopi problem, omenjen v uvodu. Po emailu nekateri ponujajo čudežne pumpice, drugi propagirajo nekakšne tablete, spet tretji pravijo, da je najboljši način operacija, da raznih voodoo metod niti ne omenjam. Metod je toliko, da človek enostavno ne ve, katero izbrati. Ko se po tehtnem premisleku že skoraj odloči za eno, dobi skozi spam filter v inbox 3 nove, še bolj revolucionarne. Na, zdaj se pa odloči, ali hočeš imeti v hlačah bejzbolko, pitona, bič božji ali pa morda bazuko. Komercialna imena so včasih zares izvirna.

Verjetno bom čez vse skupaj naredil križ in enostavno počakal na pomlad ali pa bom šel na dopust v toplejše kraje. Burkina Faso se recimo dobro sliši. Pa tolažil se bom lahko, da je skromnost pravzaprav lepa čednost.

Da, točno tako. Kar se je še pred časom zdelo povsem nemogoče, danes postaja realnost. Namreč danes zjutraj, ko se je zDanilo, je postalo praktično dokončno jasno, da smo tudi Slovenci dobili svojega ata Türka. Poleg tega so kebabi del našega vsakdanjika, prodajajo jih že skoraj na vsakem vogalu, v Ljubljani pa že kar nekaj let deluje tudi turška restavracija. Še džamijo postavimo in pa nekaj tičev obrežemo, pa bomo v Evropski uniji kar naenkrat dobili Turčijo v malem.

Na Dunaju se jim pa gotovo že tresejo hlače, Turki namreč že dolgo niso bili tako blizu. Ata Türk ante portas, hehe.

Slepec pomotoma zaide v lezbični bar, kjer se pretipa do šanka in naroči pijačo. Hkrati se nagne do kelnarice in ji reče:

“Hej, a ti povem en dober vic o blondinkah?”

Kelnarica ga grdo pogleda in mu z napol grozečim glasom reče:

“Poslušaj ti, kdorkoli si že. Jaz sem blond, razumeš? Tista varnostnica na vratih je tudi blond in ima črn pas iz juda. Vem, da nisi videl, ampak poleg tebe sedi svetovna prvakinja v boybuildingu, ki je prav tako blond. In tamle zraven igra biljard evropska prvakinja v dvigovanju uteži, ki mimogrede dvigne 150 kilogramov in te lahko nalomi kot kanto. Zdaj pa, frajer, povej, ali si res še vedno tako močno želiš povedati tisti svoj vic o blondinkah?!?”

Slepec malo pomisli nato pa reče:

“Ma v bistvu niti ne, se mi ga ne da 3x razlagati…”

Le kje drugje kot pri Kovaču, seveda. Spet gremo na en motivacijski vikend. Pogrešal bom le Martinovo gos, ampak vsega človek pač ne more imeti. Bomo pa šli na Horsa (oziroma na njegovo ustreznico) v bližnje Kočevje.

Juhuhu.

Prišel je dan, ko bom prvič v življenju menjal avto. Avto je zame osebno sicer predvsem prevozno sredstvo, s katerim prideš iz točke A v točko B (in ne morda kakšen podaljšek falusa), vendar pa je vseeno res, da majhna škatla ni tako zelo udobna kot malo večja škatla, da o varnosti ne govorimo. Ker se je pojavila ugodna priložnost za nakup ene takšne malo manj stare škatle, sem se odločil, da jo zagrabim, trenutni avto pa bom prodal. Seveda si kakšnega bogastva od prodaje ne morem obetati, ampak tudi kakšna večja gajba pira je bolje kot nič. Če ne drugega bi tega bili veseli nekateri žejni prijatelji.

Pa da naštejem nekaj prednosti in slabosti avtomobila, tako da si boste laže ustvarili kolikor toliko realno sliko. Mačka v prtljažniku namreč nihče ne kupuje rad.

Prednosti:

• Samo 119.000 prevoženih kilometrov,
• Nove zavorne obloge (zamenjano letos),
• Zanesljiv. Odpovedal ni niti enkrat v vseh teh letih,
• Neprivlačen za kurje tatove, ker je pač star in grd kot smrt,
• Alarmna naprava (blokada vžiga, senzorji gibanja v kabini, lastno napajanje),
• Precej spodoben akustičen sistem in radio s CD predvajalnikom. Šopaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj!!!!
• Sprednji sedeži se z lahkoto podrejo, zaradi česar je ta avto pravzaprav večnamenski mobilni prostor,
• Avto odlikuje tudi dejstvo, da je star že 17 let in kot tak primeren celo najmanj zahtevne uporabnike,
• Na voljo imate odličen test, ali vas ima vaša nova ljubezen resnično rada. Namreč če se usede vanj, ste lahko prepričani, da je to zaradi vas samih in ne zaradi avta. Keš pičke se vas že na daleč ognejo.

Slabosti:

• Na desnih vratih je že nekaj rje,
• Auspuh je malo počen, ampak to lahko jemljete tudi kot prednost, če vam je všeč zamolkel športni zvok,
• Plastika na zadnji levi luči je malo počena, ker mi je nedavno tega uspel babji manever,
• Tank bencina je že skoraj prazen in bo tak najverjetneje tudi ostal,
• Radio ne predvaja mp3 datotek,

Za lažjo predstavo prilagam tudi sliko tega poskočnega starega kljuseta:

Opombe:

• Airbagi na sliki so tam samo zaradi lepšega in niso del ponudbe. Gre namreč za poceni marketinški trik,
• Tablice s posebnim napisom gredo dol z avtomobila,
• Avto bo potrebno prevzeti v Ljubljani.

To je na kratko to in zdaj pač prodajam avto najboljšemu ponudniku. Bralci tega bloga imajo tako predkupno pravico, kot tudi ekskluzivno pravico do višje cene. Morebitne ponudbe napišite med komentarji.

Napis na nekem moškem WC-ju v Nišu:

Ne gledaj u zidove, pravi vic ti je u rukama.