Peter Lamut

Kot se za konec leta spodobi, se ob tem času naredi pregled minulega leta in se spomnemo vseh neumnosti, ki smo jih napisali na blog. Stvarjenje vsega skupaj se je začelo 9. januarja. Naložil sem Wordpress in začel kvariti slovensko internetno mladino. Ker je stvar izgledala obetavna, se je teden dni kasneje z veseljem pridružil tudi doktor Dick Offenschlitz, ki je s svojimi odličnimi nasveti zagrenil življenje marsikateri najstnici. Hej, resnica boli - če imaš 20 kg preveč, pač nisi “dobrega srca” ali “simpatična”, temveč debela prasica. Brez sramne dlake na jeziku recimo bobu bob.

Doktor je med laično javnostjo vsekakor sprožil veliko burnih reakcij, ampak saj jih tudi Janez Rugelj. Vendar pa to ni bilo nič v primerjavi s kokodakanjem na Cosmopolitan forumu, ki ga je sprožila prvoaprilska nagradna igra, ko sem objavil rezultate.

Prvi del leta je vsekakor zaznamovala tudi ustanovitev podjetja ter en teden nepozabnega žuranja v Črni gori na elektrijadi 2007, kjer smo med drugim definirali tudi zdaj že dobro uveljavljeni termin izpadni korak.

Od vseh pa je največ komentarjev imela objava o teoriji lestve. Seveda se je neuko ljudstvo močno razburilo, na kar med drugim kaže tudi kar 30 komentarjev, mi pa smo se ob branju le-teh odlično zabavali. Proti koncu leta je potem zaradi dela in drugih obveznosti frekvenca objav malo padla, ampak se bom potrudil, da jo bom spet malo dvignil. (ja, ja, tile novoletni sklepi…)

Kakorkoli že, to je zadnja objava letos, kajti čez 4 ure že šibam dol v rovte h Kovaču (sem ga tu že večkrat omenil), kjer bomo imeli prvi večer toga party, drugi večer (za silvestrovo) pa pimp & whores party. Poročilo seveda sledi.

Pa srečn’ga pa zdrav’ga, ejga!

Kakšna je razlika med belko in črnko, ko se slikata goli?

Belka se slika za Playboy, črnka pa za National Geographic.

Ženska pride na policijo in prijavi krajo: “Nek moški mi je ukradel 100 evrov!”

“Pa morda veste, kdaj se je to zgodilo?”

“Da, vem,” odgovori ženska. “Malo prej, ko sem bila v parku Tivoli.”

“Aha, razumem, torej denar so vam ukradli iz torbice?” jo vpraša policist.

“Ah ne, ne iz torbice, spravljenega sem ga imela v hlačkah.”

Policist se začudi: “Ja ampak a niste med krajo nič čutili roke tistega moškega, ko vam je segel pod obleko?”

Ženska odvrne: “Sem čutila, sem, ampak sem mislila, da ima poštene namene.”

(Povezava do prvega dela…)

Statistiki: Nadpovprečno inteligentni ljudje, ki v šoli pri matematiki niso sedeli na ušesih, temveč so pridno vsrkavali novo znanje. Poleg tega so tudi iznajdljivi, saj so ugotovili, kako lahko vse te za laika neuporabne formule učinkovito uporabijo v praksi. Tipičen statistik razmišlja takole - ejga, matr, od stotih bo pa že kira dala, a n’. In tako gre potem sistematično od ene do druge ter vsako kar naravnost vpraša, ali bi seksala z njim. Kritiki takšnega pristopa bi rekli, da moraš imeti res srečo, saj je verjetnost za uspeh manjka. Vendar pa pozabljajo, da je z dovolj velikim številom ponovitev uspeh samo vprašanje časa. Statistično je namreč skoraj gotovo, da se bo v populaciji našla vsaj ena voljna in statistik se tega prav dobro zaveda. Res je sicer, da je med iskanjem prave od napačnih deležen marsikaterega grdega pogleda, poskusa klofute ali pa celo brce s špičakom v jajca, ampak tudi to je statistično pričakovano. Važno je v bistvu le to, da je metoda dokazano pravilna in da zato posledično tudi deluje. Statistiki tako prej ali slej tudi dobijo svoje, le dovolj vztrajni morajo biti.

Softiči: Takšni so zelo pogosti v današnjih časih. To so tisti fejst fantje, ki so prijazni, zabavni, dobrosrčni, razumevajoči, luškani in romantični, ampak… pri njih je zmeraj nek “ampak”, ko želijo s katero izmed svojih številnih prijateljic narediti korak naprej. Ali prijateljica ni pripravljena, ali se izgovori, da gre vse skupaj prehitro, priročen izgovor pa je tudi to, da noče pokvariti tako lepega prijateljstva. Resnica je seveda takšna, da so softiči zelo primerni za pogovarjanje o (njenih) ljubezenskih problemih ter za skupno nakupovanje v Emporiumu, ampak ker so preveč mehki, so tudi nezanimivi za kaj več. Pa daleč od tega, da bi slabo izgledali, nasprotno - marsikateri izmed njih dejansko nadpovprečno dobro izgleda. Ampak ker so tako zelo prijazni, ženskam niso noben izziv.

Najhuje pri vse skupaj je, da softiči iskreno verjamejo vsemu sranju, ki jim ga prijateljice natrosijo, in se ne zavedajo, da je problem dejansko v njihovem preveč prijaznem pristopu. Tako tudi zunaj v mestu znova in znova ubirajo isto neuspešno taktiko. Sami se ponudijo, da ženski plačajo pijačo, čeprav se z njo pogovarjajo šele nekaj minut, strinjajo se z vsem, kar reče, saj se ji nočejo zameriti z nasprotovanjem njenemu mnenju in podobno. Ženske se z njimi sicer rade pogovarjajo, ampak to samo zato, da jim vsiljivi moški dajo mir (za softiča vedo, da si ne bo upal siliti v njih). Ko pa na plesišču zagledajo v nulo zrihtanega jebača, se zahvalijo za pijačo, najdejo nek prozoren izgovor, da za “trenutek” (beri: vedno) oddiejo stran, softič pa odide domov s trdim in s prazno denarnico.

Umetniki: To so osebki, ki furajo alternativno kulturo in flegmatično plavajo skozi življenje. So dokaj umirjeni in povzdignejo glas le takrat, ko jim želijo porušiti Metelkovo ali pa ko se v kakšni garaži derejo med vadbo s svojim punk bandom. Dostikrat tudi kakšnega zvijejo, zaradi česar imajo potem tisti neopisljiv zasanjan pogled, s katerim pa določen del žensk čudežno privlačijo. Če bi naokoli hodili še malo bolj urejeni, bi se lahko primerjali z Janom Plestenjakom, odtod verjetno tudi navdušenje s strani nasprotnega spola.

Njihova taktika je, da nimajo taktike. Pravzaprav so dostikrat v nekih svojih umetniško-zeliščnih sferah in žensk sploh ne opazijo. Tako nekako kot Mario Špinel v tisti pesmi Iztoka Mlakarja. Ko pa se kdaj pa kdaj za kratko prizemljijo, je okoli njih ponavadi zmeraj nekaj deklet, ki so očarane nad njihovo drugačnostjo in poetičnostjo. Sicer verjetno tudi seksajo bolj poetično, ampak to nežnih dušic, ki se lepijo na njih, pravzaprav ne moti. Tudi one imajo rade bolj nežno in počasi. Vsekakor se imajo alternativci veliko bolje kot softiči.

Morda samo ena kratka opomba: Dragi obupani softič, ne trudite se posnemati alternativca. Ali ste tak že po naravi ali pa pač niste. Dovolj povedanega.

Gozdarji: Sproščeni ljudje, ki bi podrli vsako Jelko, pa četudi bi bila še tako velik hlod. Načeloma niso prav dosti selektivni, razen morda, če bi njihovo deblo poželenja že navzvzen kazalo nezdrave simptome okužbe s kakšnim nevarnim lubadarjem ali pa picajzlom. Ampak potem tako ali tako ne bi bilo več deblo poželenja… Pridne punce jim dostikrat pravijo, da so preveč prostaški, ampak hej, to je lahko kvečjemu kompliment. Bolje namreč biti krepak prostaški dec (torej nekdo, ki je veliko v naravi, na prostem), kot pa nek rahitičen računalničar med štirimi stenami. Presenetljivo gozdarjem velikorat uspe požagati oziroma požgati kakšno deblo, pa čeprav se obnašajo čisto drugače, kot bi lepo vzgojene mladenke rade videle.

Ali pa morda ravno zato? Za tiste, ki poznajo teorijo lestve, stvar ni prav nič presenetljiva. Gozdarji pač niso softiči in njihov neukrotljiv karakter ženske podzavestno privlači - da, tudi tiste pridne. Pri tem je popolnomo irelevantno, kaj slednje govorijo, kajti njihovi nasveti v stilu “spoštuj punce, bodi prijazen, lepo se obnašaj…” niso vredni nič. Pridne punce pač niso nikoli osvajale drugih žensk, tako da enostavno ne morejo vedeti, kaj v praksi dejansko deluje in kaj ne. So zadnje, ki bi lahko dajale kakršnekoli nasvete v zvezi s tem.

S tem pa bom tudi zaokrožil ta esej. Cenjeni bralec naj si sam odgovori na vprašanje, v katero skupino najbolj sodi, in tako bo tudi najlaže dobil pojasnilo, zakaj njegov pristop (ne) deluje.

- dr. Dick Offenschlitz, starosta med prasci

Sodnik vpraša obtoženca: “Zakaj ste vlomili v čistilni servis?”
Obtoženec: “Ker se z umazanimi posli ne ukvarjam.”

Ko se primerek človeške vrste odpravi zvečer ven, se dostikrat vpraša, kako neki osvojiti osebo nasprotnega spola. Še posebej to skrbi moške, saj se od njih pričakuje, da bodo naredili prvi korak. Vedo namreč, da ženske same od sebe ponavadi ne naredijo nič, razen seveda, če gre za kakšne bolj redke in zaželene alfa samce, kot so na primer slavni filmski igralci, vrhunski špotniki in beli črnci. Pri teh pač ne gre tvegati, da bi jih kakšna podobno misleča tekmica prehitela. Ampak to so bolj izjeme, v vsakdanjih situacijah takšni napori niso potrebni. Ženske namreč dobro vedo, da moški prej ali slej kar sami pridejo do njih. Vse, kar morajo storiti, je to, da se v oprijetih hlačah naguzijo na vidnem mestu in počakajo na lovce.

Pri moških je situacija obratna. Tudi oni vedo, da bodo ženske ponavadi samo čakale, zato se zavedajo, da bodo morali sami kaj ukreniti, če bodo želeli prakticirati ptičke in čebelice v praksi. Povprečen Pepe pač ni v položaju, ko bi se tudi sam lahko naguzil na vidnem mestu in čakal, saj se zanj ne bo nobena zmenila. Poleg tega obstaja tudi zelo velika verjetnost, da ga bodo bolj nestrpni in agresivni osebki proglasili za geja, čemur bodo nemalokrat sledile neizbežne batine. Problem, s katerim se soočijo, je ta, da jih osvajanja nihče nikoli ni učil. V šoli niso deležni ne teoretičnega ne praktičnega izobraževanja s tega področja in tudi njihovi starši nimajo kaj dosti pojma o tehnikah, ki dejansko delujejo (ali pa se z njimi sploh ne pogovarjajo o tem). Po nasvete se zato ponavadi obrnejo k svojim podobno nevednim in nesposobnim prijateljem, ali pa izumijo neko svojo taktiko. In seveda pogorijo. Ponovijo iste napake, kot so jih storili že mnogi pred njim in jih mnogi še bodo.

Ta fenomen se mi je zdel tako zanimiv, da sem se lotil študije, v kateri sem preučil različne pristope, ki jih ljudje uporabljajo v nočnih lokalih. Razdelimo jih lahko na naslednje kategorije:

Piflarji
To so motorični debili, ki so še sami sebi v napoto. Ker večino časa preživijo za knjigami in računalnikom, imajo praviloma slabo razvit občutek za plesne gibe. Ker vseeno ne želijo izpasti preveč statični, opazujejo druge obiskovalce in jih poskušajo imitirati. Seveda neuspešno. Tako dostikrat vidimo piflarja, ki leseno štrli iz množice in brez ritma krili z okončinami, pri čemer vsake toliko pomotoma zbijejo kakšen kozarec z mize, polijejo komu pijačo, mu stopijo na nogo in nasploh naredijo čisto vse narobe. Posledično hitro postanejo tarča posmeha drugih obiskovalcev, ženske pa se jim seveda izognejo v širokem loku. Če ima piflar smolo, lahko s svojo pojavo celo tako ziritira kakšno gorilo, da potem dobi (upravičene) batine, nakar pol leta ne gre več nikamor ven.

Šminkerji
Mladi petelinčki bolj južnega porekla, ki želijo očarati s svojo športno-elegantno pojavo. Problem je samo v tem, da niso ne športni, ne elegantni. Ena podvrsta šminkerjev najraje nosi And 1 ali Puma superge, športno nogometno trenirko in oprijeto majčko, spet drugi pa se radi kažejo v ponaredkih znanih blagovnih znamk. Skupno vsem je, da imajo v laseh tri kile briljantine, na sebi vsaj dva deci kolonjske, poleg tega pa se zelo radi opremijo tudi s pozlačenimi verižicami (za prave zlate nimajo denarja), uhančki ter drugimi svetlikajočimi okraski. Vse za to, da izgledajo zájebani. Taktika šminkerjev je ponavadi takšna, da se postavijo na dobro vidno mesto, kjer se delno razkoračijo, rahlo odmaknejo roke od telesa, napnejo prsne mišice, nato pa s počasnimi napol plesnimi gibi sem in tja poskušajo delovati kul. Na prvi pogled izgleda, da plešejo sami zase, vendar pa v resnici izpod čela budno spremljajo, ali jih kakšna lubica “čekira”. Vmes seveda ne pozabijo vsake toliko napeti in pokazati bicepsev, ki so jih dobili v fitnesu.

Keš pičke jih seveda hitro spregledajo, da samo blefirajo, tako da se za njih ne zmenijo, poleg tega pa se tudi normalnim ženskam zdijo patetični v svojem šopirjenju. Je pa res, da imajo šminkerji nadpovprečno veliko uspeha pri naivnih najstnicah, ki v tistih letih še zelo padajo na poceni postavljanje in bleferski imidž.

Kmetavzarji
Kmetavzarji so sproščeni ljudje, ki poseljujejo ruralne predele dežele. Ker je njihova prometna povezava s civlizacijo dostikrat slaba, ob določenih naravnih ujmah pa jih celo odreže od sveta, je razumljivo, da se v vukojebinah, kjer živijo, ne morejo primerno socializirati in posledično razvijejo nek svoj sistem vrednost. Mestnim ljudem se zato zdijo malo zahojeni in malo počasni. Kako tudi ne, saj se kmetavzarji preživljajo predvsem z delovno intenzivnimi panogami in ne z intelektualnim delov v pisarnah. Zaradi slabšega socialnega položaja nemalokrat godrnjajo čez vlado in državo, za svoje težave pa namesto lastne omejenosti krivijo mestne srajce. Ko tak osebek vsake kvatre bolj po pomoti kot namerno zaide v večje mesto, komaj čaka, da se lahko nad kom znese. V nočnih klubih jih lahko že na daleč… zavohamo. Torej še preden jih dejansko vidimo. Ponavadi so zelo glasni, sploh ko spijejo dovolj alkohola. Prav tako se ne sekirajo kaj dosti, če v največji gneči kakšnega spohajo. Pač najprej zdravje, potem kultura.

Ko so kmetavzarji enkrat dovolj podkrepljeni z alkoholnimi hlapi, se od šanka napotijo do prve ženske, ki jo vidijo (njen izgled ni važen) ter jo postavijo pred dejstvo: “Al buš daua al buš pa plaua!” Treba jim je priznati, da so direktni in prav nič sramežljivi. Skratka ne izgubljajo časa. Mestne ženske nad njimi seveda vihajo nos, poleg tega pa se hitro vmeša tudi kašen lokalni zvezdnik, ki mu ni všeč, da mu nekdo hodi v zelje in nadleguje ženske, za katere se je ogrel tudi sam. Ker se kmetavzom ne ljubi pregovarjati, poleg tega pa je nivo njihove kulture nizek, se stvar kaj hitro razvije v atraktiven kmečki ravs. Aufbiks!

Opomba: Seveda ni potrebno omenjati, da tudi kmetavz ženske ne dobi, se pa vsaj stepe, kar tudi pade pod njegovo definicijo uspešnega večera.

(nadaljevanje eseja sledi)

Kaj je dilema poročenega moškga?

Naj gre ven in gleda tisto, česar ne more jebati, ali naj raje ostane doma in jebe tisto, česar ne more gledati?

Vsako leto je na predvečer Miklavža živahno. Od petard je zadimljena cela soseska, poka kot na soški fronti, vse skupaj pa začini še nepogrešljivi smrad po žveplu. V tej temi in megli ni ravno varno hoditi, razen seveda, če si ibrmudel, ki se ga celo parklji bojijo. Če pa si en navaden smrkav mulo (kar je statistično veliko bolj verjetno od ibrmudela), potem pa le glej, da imaš urne noge, saj se v vsakem trenutku iz teme lahko pojavi nekakšen hudič z verigami, ki te potem našeška. Pač kazen za vse sive lase, ki si jih med letom povzročil učiteljici v šoli, ostarelemu sosedu in staršem, še posebej mami in očetu.

Znani so tudi primeri, ko so kakšnega mulca meni nič tebi nič kar privezali za kakšno osamljeno drevo in ga tam pustili, hja, zelo dolgo. Dovolj, da je bil mulc na koncu čisto presran, ko so se ga usmilili in ga rešili. Spet druge so izdatno povaljali v snegu, če ga je takrat že kaj zapadlo, tretji so morali za kazen po vseh štirih prehoditi neko določeno razdaljo (in jih vmes dobivali s šibo po riti)… skratka ni da ni, parklji so med mladino uživali strahospoštovanje. Kogar so ujeli, ta si je to za zmeraj zapomnil. Ampak saj tako je tudi prav, za darila naslednje jutro je pač potrebno malo potrpeti.

Jaz v ujetništvo na srečo nisem nikoli padel, tako da vse te zgodbe poznam le iz pripovedovanj. Kljub vsemu pa so hudiča v meni tako navdušile, da zdaj, ko sem že malo starejši, premlevam idejo, da bi kakšno leto tudi sam takole šel med parklje in lovil poredne otroke. Verjetno mora biti zelo zabavno, ko vreščijo in bežijo, če pa kakšnega kljukca tudi ujameš pa še toliko bolj.

Ampak za letos bo ostalo le pri ideji. Grem raje spat, zjutraj pa bom pogledal, ali je Miklavž kaj prinesel. Saj sem bil celo leto priden, kajneda?

Pred mnogimi leti je Bog ustvaril moškega in žensko. Gleda moškega in zadovoljno pravi:

“Ti si mi super uspel!”

Potem pogleda žensko, ob čemer se kar malo zamisli in naposled reče:

“A jebat ga, ti se boš morala pa šminkat!”

Ali gre še komu ob tem zlajnanem licemerstvu missic na kozlanje? Na izboru za miss sveta namreč leto za letom poslušamo ene in iste izjave kandidatk, kako si bodo one (če bodo seveda zmagale) prizadevale za mir, se borile za pravice živali in bile nasploh neverjetno dobrodelne. Pa kdo temu sploh še verjame?

Letošnjega izbora sicer nisem gledal, ampak na podlagi izkušenj iz prejšnjih let domnevam, da nisem zamudil nič dramatičnega. Tako ali tako namesto najboljših bab ponavadi v ožji izbor pride cel kup raznih škilavih Kitajk in predstavnic iz držav, kjer trenutno divja kakšna vojna. Saj veste - da je vse skupaj čim bolj plemenito in dobrodelno. Halo, to naj bi bil vendar lepotni izbor, ne pa neko politično korektno sprenevedanje! Še dobro se spomnim, ko se je pred nekaj leti Kitajska odločila, da bo tudi ona prvič v zgodovini na tekmovanje poslala svojo predstavnico. Takoj so jim poklonili mesto druge spremljevalke, če me spomin ne vara.

Poleg tega ne razumem, zakaj kandidatke gnjavijo z raznimi vprašanji o filozofiji življenja in svetovnih problemih. Kot da je to važno. Naj že enkrat zmaga lep obraz z idealnim parom ritnic in jošk, ne pa najbolj všečen in naučen gobec. Saj je lepo, da ženska ima nekaj v glavi, ampak to pač niso sprejemci za Menso, temveč le in samo - še enkrat poudarjam - LEPOTNO tekmovanje. Nina Osenar je glede tega enkrat zelo lepo povedala: “Moraš biti lep in to je to!” Saj ne, da je pa zdaj ona nek višek inteligence, ampak tu je imela še kako prav.

Kakorkoli že, jaz tega izbora protestno ne bom več gledal. Bom dobil še sladkorno od vse te pocukrane plemenitosti. Dvomim namreč, da bo katera izmed missic dejansko nahranila uboge lačne črnce. V bistvu bom verjel šele takrat, ko bo ena izmed njih šla v Tivoli in mi prinesla dva hroseburgerja, da me nahrani. Do takrat bom pa med obroki pač še naprej gladovno stavkal.