Peter Lamut

Tvoja mama je tako stara, da ima v svojem zborniku sliko Mojzesa!

Pred nekaj dnevi so se na eni izmed osnovnih šol sporekli mulci. Dva baje znana pretepača in nasilneža sta se spravila na enega izmed sošolcev, nakar je slednjemu na pomoč prihitel njegov oče in razgrajača umiril. Izjave, ali ju je dejansko nabutal, kot se spodobi, ali pa ju je samo malo bolj trdo prijel za roko, se razlikujejo, ampak bistvo vsega skupaj je drugje - spet se je pokazalo, da šola takšnih zadev očitno ne zna obvladovati.

Vse skupaj sicer ni nič novega, mularija je pač polna neumnosti in včasih se tudi malo stepejo. Problem tiči v posameznih osebkih, ki se nad drugimi vsakodnevno izživljajo in jih ustrahujejo. Ampak namesto, da bi bi bili za svoje početje kaznovani, jo ponavadi odnesejo s kakšnim opominom, pridigo učitelja, ki jo tako ali tako preslišijo, ali pa s kakšnim pogovorom pri psihologinji, ki v svoji pisarni večino časa tako ali tako samo meša zrak in ne uvidi, da pri nekaterih tak pristop pač ne zaleže. Pri takšnih so potrebni konkretne kazni, ne pa da se izmažejo samo z vzgojnimi pridigami, ki jih tako ali tako ne ganejo. Stvari potem ponavadi vodstvo šole še dodatno poslabša, ko vse skupaj pomete pod preprogo, saj se bojijo za ugled šole in javno podobo. Nasilje pa se medtem nadaljuje, seveda pa zanj ni nihče nikoli nič kriv.

Otroci, ki so dnevno ustrahovani, so v tem procesu pač jebena stranka, ki se mora znajti kar lepo sama. Saj poznate tisto lajno - veste, problematični otroci imajo neurejene družinske zadeve, pogovor vse reši, pokazati je treba malo strpnosti in razumevanja in bla bla bla bla. V rit se naj zaletijo s tem! Vse ima svojo mejo in če vse te mehke metode očitno ne delujejo, je potrebno poseči po malo bolj trdih prijemih, saj se v nasprotnem primeru nasilni mulci hitro naučijo, da lahko počnejo praktično vse, kar se jim zljubi. Ja, res je lahko biti strpen takrat, ko nisi ti tisti, ki je tepen. Nič čudnega, da ob vsem neukrepanju prej ali slej kateremu izmed staršev prekipi in vzame stvar v svoje roke. Kaj pa naj drugega sploh naredijo, če za to pristojni organi odpovedo? Ampak potem zaradi tega nastane cel vik in krik, zadeva pa pride celo v medije. Absurdno in hinavsko. Če bi se šola znala ustrezno spoprijeti s problematiko, do vsega skupaj najverjtneje sploh ne bi prišlo.

Fotru, ki je vsaj poskusil presekati ta gordijski vozel in zaščititi sina, pa samo - bravo! Pa čeprav ni bilo ravno v oh in sploh strpnem in razumevajočem duhu, ampak hej, to bo morda vsaj kaj zaleglo in bosta pretepača naslednjič dvakrat premislila, ali se bosta spravila nad njegovega sina.

Nedavno se je tudi uradno odprl Tehnološki park Ljubljan Brdo. Super. Pisarne za perspektivna mlada podjetja, dobra lokacija le streljaj od obvoznice, prijetna okolica, ampak… kateri klinac je načrtoval parkirne prostore? Ob vseh znanih težavah z mirujočim prometom v Ljubljani, ko je že vsakemu tepcu jasno, da so parkirna mesta nuja, naredijo projektanti banalno napako in predvidijo premalo parkirišč.

Ja, točno tako. V visokotehnološkem okolišu je že sedaj komaj dovolj parkirnih prostorov, pa je večina pisarn še praznih. Na površju sicer je nekaj parkirišč in tudi pločniki imajo nizke robove, da se da avto kam stlačiti, ampak to pač ni to. Sicer je res, da je prostor bolje izkoriščen, če se zagotovi dovolj mest v podzemnih garažah, ampak to pride na vrsto naslednja cvetka - pravilo je takšno, da na izpolnjenih 50 m² pisarniških površin pride ENO parkirno mesto. Neumnost brez primere. Tudi, če se zaposleni v nekem podjetju organizirajo tako (ampak se seveda ne), da jih pride z enim avtom pet, hitra računica pokaže, da se stvar ne more iziti. 50 m² namreč niti tako malo in v takšni pisarni gotovo ne dela samo pet ljudi. Da ne omenjam tega, da gre za izpolnjenih 50 kvadratov, torej bo nekdo s skupno površino prostorov npr. 80 m² tako še vedno upravičen samo do enega parkirnega prostora.

Ko se bo tehnološki park počasi napolnil, bo tam nastal nič kaj visokotehnološki prometni kaos. Verjetno bodo potem firme namesto zajebanih Mercedesov in BMW-jev raje nabavljale traktorje, uslužbenci pa bodo parkirali na okoliških njivah. Ampak važno da bomo zraven imeli umetni bajer. Vse za lepo okolico in dobro počutje!

Kako se po bosansko reče Alica v čudežni deželi?

Fata u Interšparu.

Ko nevronska mreža v mladi betici postane dovolj kompleksna, se nekega dne zave lastnega obstoja. Sicer posledice niso takšne, kot takrat, ko se je zavedel Skynet iz Terminatorja, ampak vseeno je ta dogodek za marsikaterega starša ali vzgojitelja podoben sodnemu dnevu. Čisto preprosto vprašanje “Oči, mami, kako sem pa jest nastal?” namreč ponavadi povzroči hude preglavice. In čeprav je odgovor dokaj enostaven, ljudje komplicirajo tam, kjer ni treba, in stvar razlagajo vsak po svoje. Poglejmo si nekaj bolj ali manj po(ne)srečenih poskusov razlage:

Teološki način: Otrok moj, nastal z božjo pomočjo si nastal kot sad ljubezni med očetom in mamo.

(In ko otrok odraste v ateista, se zaskrbljeno sprašuje, ali je morda neploden, ker bistvene sestavine (božje ljubezni) nikjer ne najde…)

Zoološki način: Prinesla te je štorklja.

(Tak otrok potem misli, da so njegovi pravi starši iz živalskega sveta, kar se v mladih letih pokaže kot obsedenost s sličicami Životinjsko carstvo, kasneje pa se lahko izrazi tudi v različnih oblikah sodomije.)

Večstopenjski način: Najprej se pojasni, kako se oprašujejo rožice. Rožicam sledijo čebelice, tem pa ptički. Potem pridejo na vrsto kužati in muce in ravno, ko postane najbolj zanimivo, se debata konča z obrabljenim izhodom “no, pri človeku je pa čisto enako”. Malček sicer tako dobi lekcijo na konceptualnem nivoju, a hudič vedno tiči v podrobnostih, ki pa kot po pravilu ostanejo zamolčane.

Jebivetrski način: Sine, boli me kurac, kako si nastal!

(ponavadi se takšne razlage posluži kakšen jezni rogonosec, ki mu je otroka dejansko “dostavil” poštar)

Didaktični način: Otroka ne mučimo z dolgočasno teorijo, temveč mu omogočimo, da skozi interaktivno igro sam pride do ustreznih spoznanj. Namesto Lego kock mu zato Božiček prinese Ančko.

Strokovni način: Ko moški doživi erekcijo, lahko s penisom prodre v vagino. Tehnično gledano se takrat začne spolni odnos. Z ritmičnimi gibi drsi ob njenih stenah naprej in nazaj, kar poveča vzburjenost in spolno ugodje. Na višku vzburjenosti prido do orgazma in moški po semenovodih izbrizga semensko tekočino. Semenčice nato potujejo po jajcevodih ženske in če naletijo na jajčece in kateri izmed njih uspe prodreti v njegovo notranjost, pride do tako imenovane oploditve. Nastane zigota oziroma spojek, iz katere se potem razvije plod in kasneje otrok.

(Takšna razlaga je seveda popolnoma točna in hkrati tudi popolnoma neuporabna. Bistvo se namreč izgubi v pragozdu strokovnih terminov, otrok pa nekje na sredi samo še obupano zavzdihne in zavije z očmi.)

Tabu način: Otroku primažemo šamar in mu zabičamo, da naj tega ne sprašuje več. Pogosta praksa v preveč konzervativnih družinah.

(takšnim otrokom se potem v študentskih letih ponavadi najbolj utrga in na zabavah podirajo vse po vrsti, vključno z jogiji, kosi pohištva in smrekami v gozdu. Za floro iglastega gozda tako predstavljajo še veliko hujšo nevarnost kot lubadarji.)

Pesniški način:

Multimedijski način: Namesto besedne razlage otroku pripravimo sodobno multimedijsko izkušnjo. Najprej mu na velikem plazma televizorju odvrtimo barvito Power Point prezentacijo, nakar si v domačem kinu pogledamo še dober pornič na DVD-ju. Prostorski zvok in prizori snemani z več zornih kotov so samo po sebi umevni. Na koncu izobraževalne delavnice sledi okrogla miza s sproščeno debato.

Način brez sramne dlake na jeziku: Fotru se je v nekem momentu dvignil in je pofukal mamo, ki je z veseljem sodelovala. Ker je pozabila vzeti tabletko, foter pa ni pazil, je zanosila, potem pa pač jebiga, se je bilo treba sprijazniti z vsem skupaj.

Internetni način: Oče in mama sta naredila en copy/paste na MSN-ju. Zmenila sta se za sestanek preko emaila in se dobila na WC-ju v nekem cybercafeju. Mama je potem malo downloadala z očetovega memory sticka. Ko je bil oče pripravljen na upload, sva ugotovila, da nismo vključili firewalla. Ker je bilo prepozno, da bi naredili undo in tudi delete ni več pomagal, nama je čez 9 mesecev prišej zajebani virus.

(že dobro znana zadeva, ki je zelo primerna za razlago v sodobnih časih, ko imajo mulci takorekoč že od rojstva oglate oči in je njihova prva beseda, ki jo izgovorijo, “Google” in ne morda “mama”.)

- - - - -
Da, ljudje res znajo komplicirati tam, kjer ni treba…

Kako se imenuje pridelek kmeta in njegove žene?
Kmečki otrok, seveda.

Kako pa se imenuje pridelek bio kmeta in njegove žene?
Pravzaprav ga ni. Bio kmet namreč ne šprica.

Povezava do novice

To je točno tisto letalo, s katerega sem med drugim opravil svoj 100. padalski skok. In tudi pilot naj ne bi preživel, žal.

Fata letos poleti v Bovcu, ravno
vkrcavanje pred mojim 100. skokom

Res škoda, da ni danes kakšen 1. april. Eh ja… brezveze.

Pozdravlja vas vaš črni zvodnik.

P.S.: Nudim tudi zaposlitev za nedoločen čas plus dodatek za nočno delo.

Mlad moški je izgubljen in utrujen taval po gozdu, ko je naletel na majhno hišico. Potrkal je na vrata in pozdravil ga je star kitajski mož z dolgo belo brado. “Izgubil sem se,” je dejal moški. “Ali lahko prenočim?”

“Seveda,” je odvrnil kitajski mož, “vendar pod enim pogojem. Če se samo dotakneš moje hčere, bom na tebi izvedel tri najhujša kitajska mučenja.”

“V redu,” je odvrnil moški misleč, da mora biti hčer tako ali tako tudi že zelo stara, in vstopil v hišo.

Med večerjo je prišla dol po stopnicah tudi hčer in se jima pridružila pri jedi. Bila je mlada, lepa in imela je čudovito telo. Tudi njo je mlad moški očitno privlačil, saj se ga med večerjo kar ni mogla nagledati. Vendar jo je on ignoriral, saj je imel v mislih opozorilo straca in tako je odšel gor v posteljo sam.

Vendar pa sredi noči ni več mogel zdržati, zato je smuknil v njeno sobo, kjer sta se predala strasti. Proti jutri se je tiho odplazil nazaj v svojo sobo, da stari mož ne bi nič slišal. Bil je utrujen, a srečen.

Ko se je zbudil, je začutil veliko težo na prsih. Odprl je oči in videl na sebi veliko skalo s sporočilom:

“Kitajsko mučenje 1: Velika skala na prsih.”

“No, s tem pa že ne bo problema,” si je mislil. “Če je to vse, kar starec zmore, se nimam česa bati.” Zgrabil je skalo, jo dvignil, ponesel k oknu in jo vrgel ven. Ko je to naredil, je na drugi strani skale opazil novo sporočilo:

“Kitajsko mučenje 2: Skala privezana za levo jajce.”

V paniki je pogledal skozi okno in videl, da se bo vrv vsak hip napela. V trenutku se je odločil, da je nekaj zlomljenih kosti vseeno bolje kot pa kastracija, zato se je še sam pognal skozi okno za skalo. In ko je tako padal proti tlem, je tam videl velik napis:

“Kitajsko mučenje 3: Desno jajce privezano za nogo od postelje.”

(povezava do 1. dejanja)

Ko se je predsilvestrska noč dramatično končala, je napočil čas za drugo, še bolj dramatično dejanje. Tokrat je bila tematika še bolj seksi. Moški smo se namreč prelevili v zvodnike, ženske pa v robo, ki smo jo ponujali. In kako nekdo sploh postane “pimp”? Izdal vam bom recept.

Najprej je treba v Google napisati “pimp dress” in izbrati iskanje po slikah. Vsako človeško bitje, ki je potomec nekdanjih poraščenih nizkočelnih jamarjev, ki so si morali pečenko ulovili kar sami, ker mesnic še ni bilo, vsako tako bitje ima evolucijsko vgrajen mehanizem za razpoznavanje vzorcev. Vsi razen Stevieja Wonderja tako hitro opazijo, kaj naredi pimpa tako razpoznavnega: palčka za hojo, ekstravaganten klobuk in nasploh cela oprava, kup prstanov in drugega kiča (”nek se vidi raskoš…”), vpadljiva sončna očala in zraven kot začimba še dolg noht na “pinkiju” (mezincu). Nalakiran, seveda. Problem je samo v tem, da vse to pač ni del vsakodnevne garderobe običajnega moškega, zato je potrebno pokazati nekaj iznajdljivosti.

Najprej sem iz omare privlekel zgornji del obleke, ki sem jo imel na maturantskem plesu. Seveda mi je bil suknjič preozek, ampak za silo (in malo na silo) sem ga vseeno uspel navleči nase. Ga pač nisem zapel, tako da so se mi delno videle joške. Pravzaprav še bolje, je bilo še bolj v stilu. Z dovoljenjem sem eno srajco vzel od preljubega očeta, iz omare pa sem potem izbrskal še čisto pravo krzno iz polarne lisice, ki je pripadalo moji pokojni babici. Očitno dejansko drži, da čez sedem let vse prav pride. Po tistem sem se odpeljal še do dedka in si sposodil palčko za hojo ter en primeren klobuk. Oboje sem doma po zgledu oddaje Pimp my ride doma še dodatno “spimpal” - okoli palčke sem v spiralo zavil srebrn trak, za klobuk pa sem zataknil srebrne laske, ki sicer gredo na božično smreko. Važno, da je vse skupaj čim bolj vpadljivo in bleščeče.

Kaj pa očala? Sposodil sem si sestrina. Seveda sem tudi njo pred tem vprašal za dovoljenje. Pustimo ob strani dejstvo, da dovoljenja nisem dobil, zato sem jih pač sunil za tistih nekaj dni. Zahvaliti se moram tudi dvema kolegicama, ki sta mi priskrbeli nekaj prstanov in pa ketno za okoli vratu. Prav tako sem pri eni izmed njiju dobil umeten noht (hvala, Saba!), ki mi ga je prilepila na levi mezinec kar s sekundnim lepilom. Pa še lepo ga je nalakirala s kričečo rdečo barvo. Škoda, ker pri sebi trenutno še nimam nobene slike, da bi jo objavil… bom pa namesto tega prilepil nekaj robe, ki se je ponujala kar sama od sebe:

Izjava naključnega Štajerca:
“Čuj, stari, si vido tote prasice, kaj si ja nor!”

Tudi drugi udeleženci in udeleženke namreč niso zaostajali. Ko smo tako napravljeni uleteli na večerji, smo druge (že malo starejše) goste kar malo šokirali, kar pomeni, da smo očitno bili zelo prepričljivi. Po večerji je sledila tombola, na katero je vsak moral prinesti darilo iz sex shopa. Jaz sem zadel nekakšne tangice, sestavljene iz bonbonov, nanizanih na vrvico. Če bo vojna in bom lačen, bom imel vsaj kaj za pod zob. Odlično!

Potem se je začel pravi žur in to še boljši kot prejšnji večer. Okoli polnoči smo na hitro skočili ven in novo leto pričakali na prostem, ampak to pravzaprav ni pomembno, kajti notri se je dogajalo svašta. Seksi ambient (svečke, rdečkasta svetloba…) ter pijača sta naredila svoje. Okoli tebe so zmeraj plesale vsaj dve ali tri ženske (največ sem jih nabral 5 hkrati, se mi zdi) in v takšnih sendvičih sem seveda z veseljem bil ogrska salama. Poleg tega so bile vedno vesele, kadar si jim nastavil pimp palčko, ki so jo nato veselo uporabile kot striptiz štango. Poleg tega so rade plesale tudi med sabo, med drugim smo videli tudi (francoski!) poljub, skratka ni da ni. Ljudje so se tudi veselo poparčkali in krstili vse možne kotičke. Mislim, da bi morala naša vlada resno razmisliti, ali ne bi morda v spomin na te zgodovinske dogodke vsega skupaj poimenovala kar jebodrom Jožeta Pučnika. Pa še državni praznik bi lahko uvedli, čeprav drži, da od tega nekako ne bi bilo koristi, saj je 1.1. tako ali tako dela prost dan.

Pa še to, da ne pozabim - ker sem bil trezen, sem se lahko z avtom odpeljal v bližnje Kočevje na prvi letošnji odmerek horsa (oziroma njemu podobne pleskavice). Moram jih sicer pograjati, da so imeli takrat na voljo bolj malo dodatkov, ampak za podpreti želodec je bilo čisto v redu.

Zbudili smo se ne vem kdaj, verjetno tam nekje okoli kosila, nakar smo počasi odpujsali domov in si čestitali, da je celotna stvar tako zelo dobro uspela. In če je res, da se leto pozna po prvem dnevu, bo tale 2008 še zelo divja številka.