Včeraj zvečer sem kot ponavadi prišel domov s treninga zgonjen kot črna živina, ravno takrat pa je pozvonil poštar in povedal, da me čaka telegram. Zanimivo. Odbrzel sem nazaj dol, podelil en avtogram in v zameno prejel rumeno vrečko. V tej vrečki je bila lično izdelana kartonasta škatla, v škatli pa čisto prava Zlata radgonska penina.
Iz priloženega tajnega sporočila sem razbral, da je zadeva namenjena meni za rojstni dan in da mi jo pošilja bralec bloga iz tujine. Ervin, zelo lepo od tebe! Čeprav že dolgo nisem bil pijan (ravno danes mineva 8 let), bom ob priliki, ko bomo penino odprli, tudi jaz z veseljem naredil kakšen požirek.
Na ljudstvo pa zdaj apeliram, naj prosto po Ervinu sledi njegovemu dobremu zgledu.
Začelo se je pred časom, ko so ob večerih uvedli Balkanijado. Oddaja, v kateri se vrti južna glasba, v kateri se lahko kurči Mile Kitić in se na vsa pljuča izprsi Ceca. Ne pravim sicer, da je tovrstna glasba slaba, ampak meni osebno pač ni všeč. Omenjeni termin so očitno namenili drugi ciljni skupini. Prav, za vsakogar nekaj, zakaj pa ne.
Potem pa je enkrat po novem letu ob delavnikih popoldan izginil tudi Dee Jay Time. Med 16. in 19. uro iz zvočnikov nič več ne odmeva buta buta, temveč kar nekaj. Morda deluje celo nekam balkansko, ne vem, nisem se toliko poglabljal v to. Vem samo, da ni več isto, kot včasih. Srčno upam, da so stvar prestavili na kakšen obskuren termin, ki je meni še neznan, ampak bojim se, da so jo preprosto ukinili in se preusmerili na drugo skupino poslušalcev.
Verjetno so izračunali, da se jim tako bolj splača, ampak mene (in verjetno še marsikoga) so razočarali. Salomon je (bil) sinonim za nekaj drugega, kot za to, kar nam predvajajo zdaj.
Po celodnevnem vandranju naokoli po Mehiki in pitju se je Teksaški kavboj ustavil v lokalni restavraciji. Medtem, ko je srkal svojo tequilo, je opazil, da so gostu za sosednjo mizo prinesli krožnik vroče in na videz zelo okusne jedi. In ne samo, da je jed dobro izgledala, tudi dišala je čudovito.
Kavoj je vprašal natakarja: “Kaj pa ste pravkar postregli? Izgleda zelo okusno.”
Natakar je odvrnil: “Ah, señor, odličen okus imate! Tisto so bikova jajca od jutranje bikoborbe. Specialiteta!”
Kavboj je, čeprav morda malo neprijetno presenečen, odgovoril: “OK, nima veze, tu sem vendar na dopustu. Kar še meni prinesite eno porcijo!”
Natakar se je opravičil: “Žal mi je, señor. Na voljo je le ena porcija na dan, ker je vsako jutro samo ena bikoborba. Vendar če pridete jutri zgodaj zjutraj in naročite, bomo jed prihranili za vas.”
Naslednje jutri se je kavboj vrnil in naročil specialiteto, nato pa je odšel na izlet. Ko se je potem proti večeru vrnil, so mu postregli z edino dnevno procijo zares slastne jedi. Po nekaj grižljajih in ogledu vsebine krožnika je poklical natakarja in rekel:
“Stvar je odlična, brez dvoma. Ampak kakor gledam, ste meni prinesli veliko manjšo procijo kot tistemu gostu včeraj.”
Natakar je skomignil z rameni in odvrnil: “Si, señor. Včasih je pač bik tisti, ki zmaga.”
Hm, nekaj sem sicer imel v mislih, ampak sem pozabil. Neka obletnica ali praznik ali nekaj takega, ne vem. Sodeč po koledarju dela prost dan ni, tako da očitno ne bo nič z lenarjenjem, se bo treba kar spokati na delo.
Eh ja, če je res kaj omembe vrednega, sem bom tekom dneva najbrž že še spomnil…
Svoje dni je bil, vendar potem, ko je v neki bitki v Afganistanu popeljal konjenico do zmage nad zlobnimi sovjetskimi tanki, je bilo jasno, da je bila bitka zrežirana. Skoraj tako, kot da bi snemali kakšen Hollywoodski akcijski film. Brezveze. Na Rambota smo potem počasi pozabili.
Prišla so devetdeseta, katerih začetek je zaznamoval vzpon techno glasbe, posledica česar je bila nenadna poplava živahno poskakujočih rejvarčkov, ki jim je v DC3 Dakoti na polno dogajalo. Zaradi napornih partyjev in pogostega zlorabljanja sintetičnih drog jih je mnogo izmed njih prav nezdravo shujšalo, zaradi česar se je cel kup moških spremenilo v nekakšne rahitične živopisane šeme z dudami v ustih. Kasneje so svoj lonček primaknili še razni Cosmopolitan mediji, ki so začeli na veliko propagirati metroseksualnost, za povrh pa so še ženske začele zase zahtevati vedno več privilegijev. Če jih moški niso poslušali, so jih izsiljevale s seksom. “Ali bo po naše ali pa boste šli s trdim spat!” Veliko jih je pod pritiskom pohlevno popustilo.
Rezultat vsega zgoraj omenjenga dogajanja je bil ta, da so se moški čisto poženščili, pravih moških pa je nenadoma začelo primanjkovati. Babe so začele jamrati, da pravih decov kot so Chuck Norris, Michael Dudikoff, Schwarzenegger in drugih action-manov ni več na spregled. Še tisti, ki so se preobrazbi uprli, so pred vreščečimi razočarnimi gospodinjami raje pobegnili kam v gore ali pa v gozd, kjer se sedaj skrivajo in živijo taborniško življenje.
Situacija je izgledala brezupna, dokler se ni na sceno vrnil legendarni Rambo. Najprej sem bil sicer skeptičen, saj se še spomnim njegovega zadnjega teatra, ampak na internetu sem potem zasledil zelo pozitivne kritike njegove najnovejše dokumentarne oddaje, v kateri proučuje floro in favno v Burmi ter za popestritev mimogrede ražčefuka še kakšno kolibo ali stražni stolp. Ogledal sem si tudi napovednik, ki veliko obeta:
Končno spet en pravi moški na sceni! Zájeban komandos, ob katerem vsaka postane mehka (ja, babe, kar priznajte si!). Ne bodi len sem hitro odprl priljubljen program za izposojanje multimedijskih vsebin ter kliknil na Rambo_4.avi, da si to čudo ogledam. Včeraj se je zadeva do zadnjega bita pretočila k meni, jaz jo ves vesel in poln pričakovanja poženem in…
in…
iiiiin…
in potem…
Pi*ka žlička, datoteka je bila lažna! Namesto Rambota sem dobil nek beden pornič s povprečnimi babami, ki sem ga po hitrem postopku izbrisal, saj ni vreden, da zaseda prostor na mojem disku. Jaz namreč hočem gledati PRAVO akcijo, ne pa nekega industrijskega natepavanja.
Sedaj srečo poskušam še enkrat. Ko bo zadeva uspešno sposojena (obljubim, da jo bom po ogledu izbrisal ), bom lahko dokončo povedal, ali je rambo res car ali ne. Do takrat pa lahko samo - čakamo. Ampak tudi to je del vojaške taktike, bomo že potrpeli. Upam samo, da bom tokrat res dobil pravo stvar.
Danes je pocukrano Valentinovo (dobro, bilo je včeraj, kajti polnoč je že mimo). Dan v letu, ko naj bi se spomnili na naše sweetkane lubyje bubyje, jih obdarovali, razvajali in se nasploh imeli radi v silni zaljubljenosti. Pa kaj potem, če so vrtnice 2x dražje kot ponavadi, če pozabiš kupiti darilo na Valentinovo, je to smrtni greh, ti grešnik, ki si to pozabil, pa največji brezsrčnež na svetu. Vsaj tako nas prepričujejo cvetličarne, slaščičarne in nasploh vsi prodajalci kičaste robe, ki si obetajo dodaten zaslužek.
Prav, na svojo boljšo (oziroma slabšo, kakor pri komu) polovico se je vsekakor treba vsake toliko spomniti, ampak zakaj ravno na 14. februar? Zakaj pa ne morda raje 16. aprila ali pa 3. avgusta? Ali še bolje - vsak dan po malem? Kupovanje darilc samo zaradi golega dejstva, da si je nekdo izmislil praznik zaljubljenih, je hinavsko. Kaj druge dni v letu pa pozornost ni toliko pomembna? Sploh pa ne vidim smisla v tem, da moški za darila kupujejo bonboniere in čokoladne srčke, od katerih se potem njihove babe samo nemarno zredijo, namesto da bi začele fitnesirati za poletno sezono.
Višek vsega pa so zlajnane enovrstičnice in pocukrani verzi na voščilnicah. Saj se niti ni več potrebno truditi z lastnimi idejami, če pa v trgovini dobimo že vse pripravljeno za instant “izvirna” pisemca pozornosti. Brezveze. Kdor je dec in ima jajca v pravem pomenu besede, naj raje pošlje kaj takega. Izvirno, preprosto in zelo iskreno.
Ko smo se namestili v sobe, sem si poleg svoje postelje takoj prilastil še eno dodatno, jo priključil k prvi in s tem sestavil ležalno ploščad. Za tako velikega človeka ravno prav, sploh če sem se pretvarjal, da sem hipotenuza in se ulegel po diagonali. Zatem je seveda sledil obvezni večerni izhod in tam sem ponovno srečal kar nekaj prijateljev, in seveda je takoj padlo nekaj zabavnih komentarjev na račun Evropske unije. Tako kot v Srbiji tudi tukaj ni šlo brez tega. Da skrajšam - zajebavali in režali smo se celo noč. Vmes so mi potem še malo razkazali mesto, pojasnili, kje se lahko ponoči nahranim (bistvena informacija!) in na koncu smo se nazaj v sobe vrnili tam nekje okrog štirih ali petih zjutraj.
Sobota je bila oblačna in deževna, tako da se nam z izjemo kosila ni dalo nikamor iti. Jaz sem tako bolj ali manj cel dan preležal in prespal, kr niti ni bila slaba ideja, saj sem potem do nedelje zvečer spal le še dve uri. Namreč proti večeru se je ljudstvo usulo iz sob in na hodniku začelo s popivanjem, iz česar se je potem kar tam razvil dober žur. Po tistem smo se okoli dveh zjutraj odpravili v mesto, kjer smo spet zabluzili in se vrnili nazaj šele ob 6h zjutraj. Kriza, kajti budnica zaradi karnevala je bila že ob 9h…
Ne vem kako, ampak nekako sem se zbudil, potem pa so naš organizatorji naše Simpson procesije že strpali v avtomobile in odpeljali na fakuleto, kjer smo dobili zajtrk in pa seveda kostume Simsponov. Babe so bile Lise, tipi Barti, poleg tega pa so izdelali tudi velik nuklearni reaktor, ki so ga postavili na prikolico in ob spremstvu skoraj stotih Simpsonov vlekli s seboj na paradi maškar skozi mesto. To je pravzaprav bilo tudi bistvo vsega in to je res treba videti. Mislim, da je naša banda imela zaporedno številko 73, za nami pa je bilo še kar nekaj drugih skupin maškar. Če upoštevamo, da je mariskatera skupina štela krepko čez petdeset članov, si lahko mislite, kakšna ogromna in živopisana procesija je hlačala po mestnih ulicah. Vsaka skupina s svojim tematsko preoblečenim tovornjakom ali avtom, z vsakega tovornjaka je odmevala glasna glasba, vse to pa je ob cesti spremljala radovedna množica in nam veselo mahala. Nepozabno vzdušje.
Škoda sicer, da je bilo vreme oblačno in hladno, kajti po več kot šestih urah rajanja je človek že pošteno utrujen in premražen. Ko se je proti koncu ulila še ploha, smo jo na nekem mestu jaz in še dve sotrpinki taktično pobrisali iz skupine ter se odpravili v Dom rdečega križa, kjer smo bili nastanjeni. Kot nalašč smo ravno takrat bili v tistem delu mesta, tako da nam na srečo ni bilo potrebno preveč daleč hoditi. In šele ko smo malo prišli k sebi, smo se dejansko zavedeli, da je že nedelja zvečer ter da je podaljšan vikend minil kot blisk. Saj bi rade volje še ostali, ampak v v ponedeljek so nas doma čakale raznorazne obveznosti, tako da smo odpujsali domov. Prehlajeni, hripavi in utrujeni, vendar se je splačalo.
Čeprav že dolgo nisem bil pijan (ravno danes mineva 8 let), bom ob priliki, ko bomo penino odprli, tudi jaz z veseljem naredil kakšen požirek.
), bom lahko dokončo povedal, ali je rambo res car ali ne. Do takrat pa lahko samo - čakamo. Ampak tudi to je del vojaške taktike, bomo že potrpeli. Upam samo, da bom tokrat res dobil pravo stvar.