Peter Lamut

Zamaskiran moški s puško v rokah vdre v semensko banko.

“Odpri sef, takoj!” zavpije uslužbenki za pultom.

“Ampak mi nismo prava banka,” mu odgovori. “Tukaj nimamo denarja, to je namreč semenska banka.”

“Me ne zanima! Odpri sef ali pa ti odpihnem glavo!” zagrozi moški.

Uslužbenka ga uboga in ko odpre vrata sefa, moški zahteva, da vzame enega izmed kozarčkov in spije vsebino.

“Ampak notri je polno sperme,” ga uslužbenka nervozno pogleda.

“Ne pregovarjaj se, ampak popij vsebino!” vztraja moški. Uslužbenka odpre kozarček in pogoltne vsebino.

“Zdaj pa vzami in spij še enega!” nadaljuje moški. Uslužbenka vzame še en kozarček in tudi tega izprazne. Nenadoma moški sname masko in na veliko presenečenje uslužbenke je to njen mož.

“No vidiš, saj sploh ni tako težko, ane?!”

V času, odkar pišem blog, sem že kar nekajkrat slišal, da pravzaprav sploh nisem črn. Ampak to ni res! Resda sem malo bolj bel črnec, ampak ko posije sonce, pride moja prava narava na dan. V stavbi, kjer imamo pisarno, imamo namreč tudi dostop na teraso. Po obilnem kosilu se tako prileže, če si človek vzame pol ure, da se malo sprosti, in takrat so ležalniki na sončni terasi naravnost idealen kraj za to. Rezultat lahko vidite na naslednji sliki:

Pa naj še kdo reče, da ne delam kot zamorc. Dobesedno.

Nekega dne se mali fantek zbudi in vidi, da ima med nogami postavljen šotor. Pravzaprav ugotovi, da se je kar naenkrat spremenil v tabornika. Namreč po novem se mu začne šotor kar sam od sebe postavljati in to skoraj vsak dan, še posebej ob pogledu na kakšno seksi sošolko, ki se je tudi že začela razvijati. Ja, začela se je puberteta in svet je nenadoma postal silno zakompliciran.

Kar je še včeraj bila prijateljica in sošolka, s katero sta skupaj reševala domače naloge, je danes “ful huda pička”, ki postavi šotor v treh sekundah. Če je še včeraj bila dobrodošla pomoč pri matematiki, je danes kvečjemu v breme, saj v glavi naredi zmedo in podre koncentracijo. Starši sramežljivo pojasnijo, kaj je temu vzrok, nato pa naj se mulc znajde sam. Nobenega praktičnega nasveta, kako se sošolki dejansko približati na več kot samo prijateljski ravni. V bistvu nič čudnega, saj starši tudi sami o tem največkrat nimajo kaj dosti pojma in potem delijo klišejske (in neuporabne) nasvete v smislu “bodi kar si”, “bodi prijazen do nje”, “pomagaj ji pri zapiskih” in ostale neumnosti, katerih rezultat je samo to, da nadebudni sine postane najboljši prijatelj svoje sošolke oziroma strokovno rečeno - intelektualna kurba (kar lepo pojasni teorija lestve).

Kaj pa potemtakem je pravi nasvet? Če bi bil foter zares pravi dec in v svoji mladosti veliki jebač, bi kratko in jedrnato rekel:

“Sine, ne bodi to, kar si, kajti prijaznih in ustrežljivih softičev je na tem svetu že tako preveč. Raje postani prasec, ki ženske spravlja ob živce, kajti to jih podzavestno zelo privlači, čeprav si tega nočejo priznati.”

Dober foter bo tudi vedel povedati, da je teorija sama po sebi povsem neuporabna, če jo nekdo ne zna uporabiti tudi v praksi. Namreč tisti, ki se je učil osvajati ženske na internetnih forumih in iz politično korektnih pomehkuženih člankov iz najstniških revij, ni kaj prida jebač. Ne, pravi (bodoči) moški se bo premaknil iz svoje cone udobja in ženske že takoj frontalno napadel. V zgodnjih najstniških letih niti ni tako pomembno, ali kakšna riba dejansko zagrabi za vabo ali ne, bistvena je gradnja samozavesti in izkušnje, ki jih v fazi učenja mladi ribič pridobi.

Za vse starše, ki ne vedo, kako svojemu moškemu potomcu v občutljivi fazi razvoja pravilno svetovati, prilagam didaktični posnetek, kjer je zelo lepo ponazorjeno, kako se v praksi pravilno pristopi k problemu. Samozavest, odločnost, podmazan jezik in vztrajnost so vrline, ki prej ali slej pokažejo rezultate, medtem ko se pomehkuženi vrstniki plaho sprašujejo, kako to da pa njim nikoli ne uspe.

V upanju, da ste se iz tega kaj naučili in da boste svojega najstnika pravilno vzgajali tudi v tej pomembni življenjski veščini, vas pozdravljam dr. Dick Offenschlitz.

Petek zvečer. Policijska patrulja čaka v zasedi pred lokalno gostilno, ko se iz nje primaje že na prvi pogled zelo pijan človek. Cik-cak se napoti proti svojemu avtomobilu in ko se nekako primaje do njega, se takoj nasloni na streho, da ne bi padel na tla. Nato ima kar nekaj težav, da sploh najde ključe v žepu, nakar večkrat neuspešno poskusi zadeti ključavnico. Ko mu naposled le uspe in odklene vrata, se zavali na sedež in potem spelje, vmes pa avto še kar nekajkrat cukne. Policist se seveda odpelje za njim.

Ko opazi, da možakar pred njim tudi vozi zelo nesigurno in vijugasto, vklopi rotacijske luči in ga ustavi.

“Ste danes spili?” ga vpraša.

“Jest pa že neeee…” mu z bebavim glasom in motnim pogledom odvrne voznik.

“Dal vam bom za pihati,” nadaljuje policist.

“Okeeej, bomo pa pihal ane!” odločno pribije voznik.

Opravi alkotest, ki na veliko presenečenje policista pokaže 0,0! Voznik je očitno trezen. Policist se razjezi in vpraša, v čem je finta.

Voznik mu odgovori: “Jaz sem danes samo vaba.”

Spet smo dobili izgovor, da gremo na oddih v Reko, in sicer je to bil EESTEC kongres. EESTEC je mednarodno društvo študentov elektrotehnike in računalništva, ki ima lokalne enote v veliko mestih širom Evrope. Enkrat na leto se voli novo vodstvo organizacije na evropski ravni in temu je kongres tudi namenjen. Seveda zraven sodi tudi žur in tako smo imeli zadosti razlogov, da za nekaj dni migriramo na jug. Poleg tega je zmeraj veselo, ko se lahko spet vidiš z vsemi prijatelji iz tujine.

Skratka ko je človek enkrat tam in ponočuje, ga seveda prej ali slej zagrabi lakota, zato se odpravi na nočni lov za brzogrizom. Pleskavica, hamburger ali sendvič, to sploh ni pomembno. Vsak kolikor toliko okusen fast food je takrat dober, saj drugega niti ni na izbiro. Ena izmed (bolj redkih) lokacij v Reki, kjer se človek lahko sredi noči nahrani, je avtobusna postaja. In tam se je zgodilo neverjetno - videl sem slavna “karate brothers”. 95% sem prepričan, da sta bila onadva. Aja, ne veste več, kdo sta to? Spomnimo se na hitro hrvaške Popstars avdicije izpred nekaj let:

Neverjetno! In ti dve nesojeni zvezdi sem videl na pol metra! Žal sem bil tako presenečen, da ju nisem uspel pocukati za rokav in prositi za avtogram, saj se je na semaforju ravno prižgala zelena luč in sta odšla na drugo stran ceste. Pa še želodec je moje noge silil v drugo smer, torej proti stavbi, kjer je bila hrana.

Kljub vsemu pa je na omenjeno bližnje srečanje popstars vrste ostal nepozaben spomin…

Dva se pogovarjata in prvi vpraša: “Kakšno glasbo poslušaš?”

Drugi: “Pa jaz v bistvu poslušam vse živo… in Tošeja…”

Kakšen teden nazaj sem v Žurnalu naletel na krajši intervju z Mario Mutolo. V njem so jo spraševali tudi o tem, kaj si misli o dopinški aferi Jolande Čeplak. Izjavila je nekaj v stilu, da ji je glede tega žal in da obžaluje, da je do tega prišlo. Ojoj, kakšno licemerstvo! Naj raje sebe malo pogleda. Če je pa ona naravna, sem jaz Kitajec (itak vsi vemo, da sem v resnici črnec).

Pravzaprav je že skoraj javna skrivnost, da se marsikje v vrhunskem športu tako ali tako večina tekmovalcev dopingira, kajti brez tega nekako ne gre več. Vprašanje je le, koga dobijo in koga ne, kdo se do kontrole uspešno prečisti in koga kontrola dobi nepripravljenega. Že če pogledamo vrhunske športnike izpred nekaj desetletij in današnje, je razlika že na pogled očitna, pa se človeška rasa v tako kratkem času genetsko praktično ni spremenila. Mislim a je tole spodaj recimo sploh še ženska?

Ne predstavljam si, kako bi z njo sploh izgledalo “umirjeno zakonsko življenje”. Pride popoldan s treninga domov in z globokim glasom reče “Živjo, dragi!”, nato pa ga brez vprašanja vrže na kavč, strga obleko z njega in ga s svojim klitorisom-batino od zadaj nabije v rit, da potem revež še tri dni bolj na široko hodi. Njegove izgovore, da ga boli glava, enostavno presliši. Tako ali tako ga s svojimi über mišicami z lahkoto obvlada. Brrr, ne hvala.

Saj je pohvalno, da pridno trenira in se ne nažira s kremšnitami, ampak kar je preveč, je pa preveč. Eno je čvrsta športna ritka in lep raven trebuh, drugo pa biološki transformers, ki se iz ženske spremeni v nabildano mrgo. Ne bi se čudil, če bi ji med nogami dejansko začela poganjati jajca.

In potem je njej žal zaradi dopinške afere… brez komentarja.

Trije delavci delajo na gradbišču na višini, ko se Janez nesrečno spotakne in omahne v globino.

“Kaj bova pa zdaj?!” v šoku vpraša Polde.

“Treba bo povedati njegovi ženi,” odvrne Jože. “Veš kaj, vidva sta si bolj blizu, zato bo verjetno še najbolje, da ji ti sporočiš, kaj se je zgodilo.”

Polde res odhiti z gradbišča, čez eno uro pa veselo prisopiha nazaj s gajbo piva. “Lej, kaj imam!” se že od daleč zadere.

Jožetu ni bilo nič jasno: “A si šel?”

“Ja, sem,” odvrne Polde.

“Od kod ti pa pivo?”

“Ja Janezova vdova mi ga je kupila…”

“Čakaj, kako, zakaj??” je Jože še bolj zmeden.

“Ja pač grem proti Janezovi hiši pa razmišljam, kako naj ženi povem, da je ne bom preveč prizadel,” nadaljuje Polde. “No in sem prišel tja in pozvonil, ona mi je odprla, jaz pa tako mimogrede vprašam, ali živi tu kakšna vdova.
In kot iz topa ona meni ‘Ne!’.
Jaz pa potem njej: ‘A greva stavit za gajbo pira?’”

Hja, res je, tista objava včeraj je bila dejansko samo prvi april, kot ste že sami ugotovili. Faksa res nisem pustil - v resnici sem ga že pol leta nazaj, ha ha!

(saj vem, da mi tudi tega ne boste verjeli… pač še zadnji obupan poskus…)

Hmnja… kdo bi si mislil. Pa ravno jaz, ki sem še do nedavnega bil tako priden študent in sploh še nisem padel na izpitu (medklic iz publike: “Piflaaaaaar!!!” )

Spomnim se, da še nekaj let nazaj nisem imel ravno dobrega mnenja o raznih falirancih. To so bili zame v glavnem ljudje, ki so preveč zabiti (ali pa, še bolj pogosto, samo preveč leni), da bi uspeli opraviti vse izpite in na koncu spacati skupaj še tisto diplomo. Luzerji, če smo morda malo nesramni. Za nekoga, ki ima glavo na pravem mestu in mu študija ne preprečuje kakšna višja sila (npr. slabe materialne razmere ali hude težave v družini), je bilo pravzaprav skorajda samo po sebi umevno, da svojega šolanja ne bo zaključil že po srednji šoli, ampak da bo stopil (vsaj) še eno stopničko više.

Ko zdaj gledam nazaj, me takšno razmišljanje niti ne čudi. Že od malih nog (da, tudi jaz s št. 51 sem včasih imel majhne noge ) nas praktično vsi okoli nas pumpajo z idejo, da je “papir pač treba imeti”. Da se brez diplome težko kam pride (pustimo tiste priviligirance z zvezami ob strani). Da če nimaš fakultete, si v očeh šefov takoj nekaj manj vreden, pa čeprav morda v praksi znaš narediti stvari trikrat bolje kot razni napiflani teoretiki. Če v enačbo vstavimo še dejstvo, da ima večina bližnjega sorodstva univerzitetno izobrazbo, je jasno, da tudi mlada generacija po srednji šoli ne bo šla ravno obračati pleskavic v McDonald’s ali pa delati v skladišče.

Kot eden izmed predstavnikov tega podmladka in nekdo, ki je vsa leta šolanja v bistvu blestel (dobro blago se pač samo hvali ), sem se po maturi leta 2000 seveda vpisal na fakulteto. Izbral sem FRI, ker me je računalništvo pač zanimalo pa še matematika mi je vedno šla odlično od rok… no, bolje rečeno iz glave, o čemer pričajo tudi razni uspehi s tekmovanj. Ali je sploh lahko še kaj boljšega, kot študirati nekaj, kar je hkrati zanimivo, karierno perspektivno pa še talent imaš za to? Odgovor je prišel slabih sedem let kasneje, ko smo jaz in trije kolegi ustanovili svoje podjetje.

Sicer sem že od konca drugega letnika dalje 20 ur na teden ob študiju tudi delal in si nabiral praktične izkušnje, ampak čisto drugače je, ko si enkrat sam svoj šef. Šele takrat dejansko vidiš, da konec dneva, tedna, meseca ali projekta niti pod razno ni važno, ali ti je neka uradna ustanova izdala potrdilo, da imaš ustrezno znanje za opravljanje dela na svojem področju. Ne, na koncu je pomembno samo to, da je delo opravljeno. Ali je bilo hkrati tudi dovolj kvalitetno, hitro in učinkovito, pa naj presodi trg, na katerem ponujaš svoje izdelke ali storitve.

Seveda ni tako enostavno iti izven standardnih okvirov, v katere te celo življenje postavlja okolica. Človek se o tem ne odloči kar čez noč, sploh če nenehno na zavednem in nezavednem nivoju posluša splošno sprejeto mantro, ki se glasi nekako v smislu “pridno se uči in pridno študiraj, da boš dobil dobro službo in da bodo starši ponosni nate”. In potem kaj, prodaj tretjino svojega življenja najboljšemu ponudniku? Ne hvala.

Če bi diploma resnično zagotavljala udobno življenje, bi se zanjo potrudilo precej več ljudi, o tem sem prepričan. A realnost je seveda drugačna in izgubiti eno leto samo zaradi papirja samega dejansko ni smiselno. Morda se sicer komu sliši malo, a pri poslovnih idejah in projektih, ki jih trenutno imamo, je to ogromno. Se enostavno ne splača.

Žlahta pa v jok in na drevo.