Peter Lamut

Tvoja mama je tako debela, da ko se prodaja preko Salomona, ji oglas objavijo v rubriki “nepremičnine”!

Nekaj minut nazaj sem se po ljubljanski obvoznici vozil na firmo. Peljal sem se mimo točke, kjer se bo gorenjska avtocesta (končno) priključila na ljubljanski obroč, torej malo pred izvozom Brdo. Na novem delu avtoceste, ki se bo za promet sicer odprl 1. julija, so delavci dokončevali še zadnje podrobnosti.

Ena od teh podrobnosti so tudi elektronske opozorilne table. Ko sem se peljal mimo, so jih DARS-ovci očitno ravno preizkušali, kajti od daleč sem uspel videti, da sta se na eni izmed njih menjavali naslednji sporočili:

in pa drugo sporočilo

Test je bil torej precej uspešen, saj se je “spodi” dejansko izpisalo v spodnji vrstici. Poleg tega smo vozniki, ki smo opazovali tudi širšo okolico, dobili nedvoumno obvestilo, da je Bojan faca, kar je zagotovo pomembna informacija. Prava osvežitev po vseh tistih klasičnih “spolzko cestišče” ali pa “ovira na odstavnem pasu”.

Omenjeni primer pa morda nakazuje tudi nove modne smernice pri obveščanju voznikov na avtocestah. Če bodo opozorilne table povezali s pametnimi kamerami, bodo lahko izpisovali popolnoma personalizirana sporočila za tiste voznike, za katere bo program ocenil, da je potrebno. Tako ne bo nič čudnega, če bomo na tabli kdaj zagledali obvestilo “baba, ne šminkaj se!” ali pa “stardec, umakni se na vozni pas”. Bo verjetno bolj učinkovito kot pa dosedanja generična sporočila.

Hrvaška reprezentanca je na Evropskem nogometnem pvenstvu 2008 v četrtfinalu po enajstmetrovkah izgubila s Turčijo potem, ko je izenačujoči zadetek prejela prav v zadnji sekundi podaljška. Modrić in Rakitić sta zgrešila cel gol, medtem ko je Petriću strel ubranil turški vratar. Namesto v polfinalu so se Hrvati tako znašli na poti domov.

Razočaranje je bilo veliko in še posebej Rakitić ni mogel sprejeti dejstva, da je tako grdo zgrešil. Ker ga je bilo sram se pokazati v domovini, se je odločil, da se preobleče v klošarja, dokler vsi skupaj malo ne pozabijo na to. Tako se potem preoblečen sprehaja po ulici, ko pride mimo njega stara ženica in ga ogovori:

“Rakitić, jel si to ti?”

Rakitića zagrabi panika in odhiti domov, kjer se še dodatno zamaskira. Vendar malo kasneje spet naleti na isto babico, ki ga ponovno vpraša:

“Rakitić, kaži mi, jel si to ti?”

Rakitić se še enkrat obrne in steče domov ter se še dodatno zamaskira. Obleče še bolj strgana oblačila, po obrazu se namaže z umazanijo, na glavo pa si povezne še star klobuk. Pomirjen se spet poda v mesto, a glej ga zlomka, babica ga spet prepozna!

“Rakitić, jel si to stvarno ti?” ga vpraša.

Rakitić se naposled vda v usodo in zašepeta: “Ma jesam, da, ali bakice, kako vi to znate?!”

Babica se mu še približa in zelo potihem odvrne: “Pa nisam ti ja nikakva bakica, to sam ja, Modrić!”

(povezava na 1. del in 2. del)

Ena od stvari, ki jih je treba še predelati, je fuzbal. Lansko leto smo bili prvaki, vendar pa smo letos praktično zamenjali ekipo, saj so naše veterane nadomestili mladci, le golman Martin je ostal isti. V predtekmovanju so naši gladko dobili vse tri tekme, pri čemer smo jim izdatno pomagali tudi navijači. Polni samozavesti smo šli v četrtfinale in v dokaj izenačeni tekmi proti Sofiji smo še nekaj minut pred koncem vodili 2:1. Potem pa se je v slogu letošnjega evropskega prvenstva zgodil preobrat in po dveh (žal preveč poceni) prejetih golih smo nenadoma zaostajali 2:3. Čisto čisto na koncu smo potem v stilu Hrvatov zgrešili še penal in s podaljški ni bilo nič. Škoda.

Od dogodkov, ki so izstopali, je morda treba omeniti še eno nevšečnost. Pripetila se je na torkovi žurki, na kateri smo med drugim izvedli zdaj že klasično skupinsko aerobiko na pesem Call on Me (ne, babe, žal nimamo posnetka ). Namreč proti koncu se je med množico pomešal tudi nek cigo Žarko. Ko se je žur zaključil, je med pospravljanjem opreme izkoristil nepozornost vseh prisotnih in meni nič tebi nič Žigatu sunil prenosnik. Da mu mamicu jebem! So se pa takoj naslednji dan po hotelu pojavili oglasi, na katerih je neznana oseba pod nujno prodajala računalnik, ki je bil po opisu sumljivo podoben ukradenemu, njegova cena pa je bila nadvse ugodna. No, izkazalo se je, da za vsem skupaj v resnici stoji Edo iz Reke, ki je spet pihnil eno izmed svojih šal. V bistvu zelo posrečena domislica, čeprav se Žiga ob njej - razumljivo - ni zabaval.

Sicer pa je tudi tokrat teden prehitro minil in komaj smo se dobro aklimatizirali, že smo pakirali za pot domov. Slednja je potem bolj ali manj minila brez posebnih pretresov, če izvzamemo dejstvo, da smo v neki lokalni oštariji čakali na hrano DVE URI. En sam konobar in cel avtobus lakotnikov pa je takoj jasno, zakaj tako. Je pa vsaj hrana bila dobra.

Tako, to je bilo vse, naprej pa naslednje leto.

Jecljavec vstopi v trgovino z živalmi in reče: “Ddober ddan, kkkupil bi enegga papapapagaja.”

Prodajalec ga nadere: “Takoj izginite ven, mi boste vse papige pokvarili!”

Letos gremo na morje spet v Španijo, nekam v okolico Barcelone (okolica je tu cca. 100km, tam se vse skupaj pač meri z malo večjimi vatli ). Gremo namreč v Salou, ki se nahaja v neposredni bližini Tarragone. Ker zadeva ni ravno blizu Slovenije, je potrebno tudi malo bolje razmisliti, na kakšen način izvesti migracijo tja, kajti kar tako na “horuk” seveda ne bo šlo. To pač ni Portorož, do katerega lahko že po golem naključju prideš tako, da se med vožnjo malo zasanjaš in potem zgrešiš odcep na avtocesti, ko se sicer pelješ na Vrhniko. Malo karikirano, seveda, ampak poanta je jasna.

Kljub temu, da je bil road-trip leta 2006 z dvema kombijema res nepozabno doživetje, ima cestni prevoz tudi precej slabosti. Traja dolgo (ampak res zelo dolgo!), ni udobno in če ni tistega posebnega vznemirjanja in pričakovanja, ko se na neko destinacijo odpravljaš prvič, zna vse skupaj biti precej tečno. Realna izbira je torej kvečjemu še letalo. Vlak je namreč precej drag in vožnja prav tako dolgo traja.

Prav, torej bomo do Barcelone leteli. Cene letov sploh niso več tako visoke, kot nekoč, saj so se v zadnjih letih nizkocenovni letalski prevozniki namnožili kot gobe na gobavcu. Na internetu smo si tako ogledali različne ponudbe, poleg cene pa smo upoštevali tudi datume letov ter lokacije letališč, med katerimi letalo opravi polet. Na koncu smo se odločili za španskega prevoznika Vueling.

Odlično, sedaj pa z nekaj kliki samo še rezerviramo karte in to je to. Enostavno? Malo morgen! Kljub temu, da smo računalniško nadpovprečno pismeni, je efektivno trajalo TRI URE, da nam je uspelo. Krivec za to pa je njihova šalabajzerska spletna stran za rezervacije. Da pojasnim. Obrazec za enostavno rezerviranje sedežev si težko zasluži to ime, saj je bolj podoben miselni računalniški igri, v kateri se moraš z zvijačami in napenjanjem sivih celic prebiti preko vseh ovir do srečnega konca.

Prva stvar, pri kateri se resno zatakne, je izpolnjevanje podatkov kontaktne osebe. Tam je med drugim potrebno 2x vnesti e-mail naslov - enkrat, ker je ta podatek pač pomemben, potem pa še enkrat v sosednje polje, kar je varovalka za primer, ko se pri prvem vnosu zatipkaš. Vse lepo in prav ampak v drugo polje ne moreš vnesti znaka afna?!? Halo? In kako si potem predstavljajo, da bomo vnesli e-mail naslov, če kombinacija tipk AltGr+V ne sproducira tega hudiča: @

Uporaba kopirne paste (za neuke: Copy-Paste) za to konkretno tekstovno polje NE deluje. Verjetno so hoteli onemogočiti, da bi iznajdljivi uporabniki skopirali e-mail naslov iz prvega polja v drugo, s čimer bi potencialno lahko skopirali tudi morebitno tipkarsko napako. To jim je odlično uspelo, pravzaprav že kar preveč. Pomislili smo, da je mogoče kriv Internet Explorer 6 (ja, ja, okej, pač smo imeli na voljo en star računalnik s samo tem brskalnikom), zato smo nejevoljni iz torbe vzeli laptop, razvozlali in priključili kable ter nato poskusili še s Firefoxom. Brez uspeha. Še dobro, da smo malo bolj napredni uporabniki in smo se potem spomnili, da lahko afno vnesemo tudi z držanjem tipke Alt in odtipkanjem kode 0064 na numeričnem delu tipkovnice.

Super, eno prepreko smo zaobšli, vnesli podatke o vseh potnikih, nato pa je bilo potrebno vnesti številko kartice. Na naše razočaranje jo je zavrnilo. Poskusili smo vsaj trikrat, vnašali znak za znakom in vsak vnos 10x preverili, da se ja nismo kje zmotili, a vedno znova z istim (ne)uspehom - kartica je bila zavrnjena. Limita je bilo zagotovo še dovolj, no, morda pa je imela kartica limit na znesek posamezne transakcije, zato smo še enkrat poskusili tako, da smo rezervirali samo eno karto naenkrat in ne treh. Ni delovalo. Ja potem pa nič, očitno bo treba poklicati na njihovo tehnično podporo.

Ker si zaradi napake (njihove, kot se je izkazalo kasneje) nismo želeli delati še dodatnih stroškov s telefonskim pogovorom, smo uporabili Skype, ker je to pač veliko cenejši način. Ampak ko gre nekaj narobe, gre po Murphyju narobe tudi vse drugo - Skype je sporočil, da omenjene številke ne podpira, ker je pač v regiji, ki je še nimajo podprte oziroma nekaj podobnega. Prav, bomo pa namesto tega poklicali Vueling nizozemsko predstavništvo, saj tam gotovo znajo angleško. Jok, brate, napačna številka in povezave ni bilo možno vzpostaviti. Za znoret.

Ker je vseeno obstajala možnost, da je morda kljub vsemu nekaj narobe s samo kartico, smo začeli klicati okoli, kdo bi lahko imel kreditno kartico, da bi nam jo posodil za transakcijo. Vmes sem jaz polglasno pizdil, kako da nimajo urejenega plačevanja preko spletnih plačilnih servisov kot so recimo PayPal ali Moneybookers, saj se mi je tam še valjalo nekaj odvečnega denarja in bi lahko težavo rešili na ta način. Kakorkoli že, poklicali smo dobro vilo (oziroma teto), dobili številko kartice in nato napol nejeverno na ekranu zagledali napis, da je transakcija uspela in da so karte rezervirane. Očitno nam je naposled le uspelo… (hvala, Vera!)

Vseeno pa mi firbec ni dal miru in me je zanimalo, zakaj neki pa prva kartica ni prijela. Uporabil sem svoje nadpovprečno računalniško pismenost in si kot napreden uporabnik natančno ogledal HTML kodo obrazca za rezervacijo. Že prej smo namreč nekaj sumili in naše domneve so se izkazale za pravilne. Kodni nabor znakov, v katerem je stran napisana, je bil namreč ISO-8859-1, kar predstavlja zahodnoevropski nabor znakov. Seveda, ž-ja zahodnjaki ne poznajo, imetnica prve kartice pa ima to črko v priimku. Ko smo njeno ime in priimek vnesli v ustrezno polje, je pri pošiljanju podatkov računalnik črko ž interpretiral kot nek drug znak (z drugačno številčno kodo). Posledično se pri verifikaciji kartice naziv imetnika ni ujemal s tistim, ki je zapisan v MasterCard bazi, in verifikacija je, jasno, spodletela. Vse to zaradi površno narejene spletne strani.

(da ne omenjam dejstva, da je po vsaki spodleteli verifikaciji bilo potrebno celoten postopek rezervacije ponoviti in še enkrat vnašati VSE podatke o potnikih, pa čeprav sem na strani označil, naj si jih ob prihodnjem obisku zapomni in da naj že avtomatično izpolni polja na obrazcu - cookie-ji očitno niso delali tako, kot bi morali)

Sploh si ne predstavljam, kako bi karte rezerviral povprečen Janez, ki je sicer odprte glave, a računalniške tehnologije ne pozna tako podrobno (kar od njega nihče niti ne zahteva). Verjetno bi po nekaj neuspelih poskusil naveličano pihnil, zavil z očmi in izbral konkurenčnega ponudnika - ter plačal višjo ceno oziroma bil prisiljen izbrati zanj manj ugoden datum poleta. Sama sreča tudi, da tete niso krstili za kakšno Štefko ali Jožico, sicer tudi njena kartica ne bi prijela. Prevoznik, ki karte prodaja pravzaprav izključno preko interneta, pa si takšne malomarnosti na spletnih straneh enostavno ne bi smel privoščiti.

Zakaj imajo otroci v Somaliji tako velike trebuhe, a po drugi strani čisto tanke roke in noge?
Ker samo žrejo, prasci, delajo pa nič!

(1. del najdete tukaj)

Torej, zakaj je bil teden kul?

Začelo se je podobno kot lani. Kmalu zatem, ko smo se nagužvali pri recepciji, dobili ključe in se nato razmestili po sobah, smo začeli s stilsko preobrazbo sobe 141. Nekaj odvečnih kosov pohištva smo enostavno vrgli ven, namesto tega pa na balkonu postavili laptop, mešalko in mastodontsko ozvočenje - dva velika koncertna zvočnika in woofer, ob igranju katerega so se mimoidočim ježile sramne kocine. Skratka podobno kot lani smo tudi letos že takoj poskrbeli, da je zunaj na veliko veselje ljudstva šopalo in razbijalo. Pod balkonom se je počasi zbiralo vedno več ljudi, nakar je zadeva prerasla v pravi žur na prostem.

Ob 22h pa je sledil šok. Vodstvo hotela je zahtevalo, da stvar utišamo, saj naj bi kalili nočni red in mir, kar je proti zakonu. Jaz ugovarjam, da to ni res, saj je nočni red na vsaki elektrijadi tak, da se z decibeli odganja vsako misel na spanje. Če teh pozitivnih vibracij ni, potem nekaj ni v redu. Če je že kdo skalil nočni red, so bili to prav gotovo oni in ne mi. Posledica tega je bila, da smo vse ostale večere morali žure organizirati v kleti (oziroma kao diskoteki) enega izmed hotelov. Seveda se v zaprt prostor še zdaleč ne more zbasati toliko ljudi, kot se jih lahko zbere pod balkonom Dee Jay Time sobe, zato so bili ljudje vedno malo razkropljeni po drugih žurih - nekateri so bili v bližnji kafani, drugi v diskaču nekega drugega hotela, tretji na hodniku pred svojimi sobami, kjer so naredili afterparty… skratka brca v temo s strani vodstva hotela. To pač ni enako, kot če zunaj do zgodnjih jutranjih ur nori nekaj stoglava množica. In vse to zaradi zaskrbljenosti direktorja hotela, da bi z glasbo na balkonu motili - koga že? Samih sebe gotovo ne, tistim nekaj upokojencem, ki so slučajno takrat letovali v enem izmed bližnjih hotelov, bi pa pač izklopili slušne aparate in bi bila stvar rešena. Namreč dejstvo, da nismo mogli biti zbrani vsi na enem mestu, je bil glavni razlog, da je letošnja elektrijada bila nekoliko slabša od lanske. Manjkala je tista pika na i, tista zares nora atmosfera, ki se lahko razvije šele takrat, ko je dosežena neka kritična masa ljudi. Škoda.

Kljub vsemu pa to ne pomeni, da je bila stvar zanič. Tematski večeri, ki smo jih organizirali, so zelo dobro uspeli. Toga party na primer je preizkušen recept, ki vedno zažge, pa še veliko dela s pripravami ni. Zamotaš se v rjuho ali dve in že si pravi car. Oziroma cezar. Še posebej zanimivo postane takrat, ko te kar naenkrat vsi začnejo pozdravljati z “Ave!”, se ti priklanjati pa še slikati se hočejo s tabo, čeprav imaš, kot že rečeno, na sebi samo dve hotelski rjuhi - ali pa morda ravno zato? Ena baba je recimo kar naravnost z velikim zanimanjem vprašala, kaj nosim spodaj. Pojasnil sem ji, da “jednu veliku opasnu zmiju” in odgovor ji je bil vidno všeč. Nato se je kar od nekje pojavila še Marica z velikimi joški in okoli mene začela plesati neke vrste ples plodnosti. Glede na to, da sploh ni izgledala slabo, sem seveda z veseljem sodeloval. (nekateri zraven pa so si ob njej skoraj izpahnili čeljust; še dobro, da sem bil tako vesten in pred odhodom za vse uredil CORIS zavarovanje, hehe)

V nadaljevanju pa še nekaj več besed o fuzbalu, ukradenem laptopu, Call on Me aerobiki in ostalem…

Če se neka skupina objektov imenuje Tehnološki park Brdo (poudarek na tehnološki), to še ne pomeni, da je pa tam tehnično vse brezhibno. Tudi tam se namreč vsake toliko pokvari kakšna povsem običajna stvar. Lep primer tega je bil v petek, ko je v naši stavbi (mislim, da je označena kot stavba 3) na vseh sekretih zmanjkalo vode v kotličkih. Pa ne na način, da vode ni bilo v celotni stavbi, kajti iz pip je čisto lepo tekla, tudi iz tistih na WC-jih. Prikrajšani so bili le in samo kotlički za izplakovanje.

Na videz nedolžna zadeva je kmalu začela smrdeti do neba. Dobesedno. Predstavljajte si, da človek po obilnem kosilu v Polni skledi (slava tamkajšnjim kuharjem!) začuti potrebo, da se tako mimogrede še malo userje. Pač za večjo lahkotnost bivanja. Potem pa, ko je transakcija nad školjko izvršena, zgrožen ugotovi, da ne more zabrisati sledi za seboj, obenem pa grozi nevarnost, da lahko vsak hip nekdo vstopi in te zaloti. Res neprijeten občutek, ko si glavni osumljenec na kraju zločina. Škodo za silo omiliš tako, da na dokazni material zmečeš goro toaletnega papirja, vse skupaj pokriješ s pokrovom, nato pa jo jadrno popihaš nazaj v pisarno in se pretvarjaš, da nisi bil ti. Obenem se tudi močno zabavaš, ko čez nekaj časa v pisarno prihrumi Dejan Murko in totalno popeni, kdo neki na stranišču ne zna potegniti vode za sabo.

A to še ni vse. Naslednji pripetljaj se je zgodil v nedeljo, ko sva jaz in velecenjeni kolega Nejc čez vikend delala nadure. Na enem projektu je pač bilo nujno narediti še nekaj stvari. V poznih popoldanskih urah je Nejc odšel domov, jaz pa sem še malo ostal, da dokončam nekatere malenkosti. Ko sem s tem končal, sem začutil klic narave in se odpravil na WC, tam pa sem nenadoma zaslišal nenavadne zvoke. Nekakšno piskanje in butanje po vratih, ki je prihajalo iz smeri dvigala. Razlog? Dvigalo se je pokvarilo, notri pa je ostal Nejc, ki je na vsak način želel priti ven. Razumljiva težnja, saj se mu je mudilo domov na piknik, še bolj kot to pa na WC. In to zelo. Situacija je bila torej precej kritična. Minute so se najbrž vlekle kot ure in še enkrat se je potrdila Einsteinova teorija relativnosti. Namreč ko te po Smolarju “orenk scat tišči”, je dolžina minute zelo odvisna od tega, na kateri strani vrat se takrat nahajaš…

Še dobro, da Nejc ni odšel kot zadnji, kajti v tem primeru bi verjetno moral v dvigalu kar prenočiti. Signala za mobitel tam ni bilo, alarma v dvigalu pa tudi ni nihče slišal, saj so neke žice, kot se je kasneje ugotovilo, bile napačno zvezane in se zadeve ni slišalo v pisarni upravnika stavbe, kjer naj bi se (vsaj teoretično) nahajal varnostnik ali neka druga dežurna oseba. Mimogrede, ko sem poklical na telefonsko številko, ki je napisana v dvigalu, se ni javil nihče. Odlična organizacija, ni kaj. Še dobro, da imamo pri nas vrle gasilce, ki so se odzvali na klic in potem z orodjem odprli vrata in iz dvigala rešili nesrečnika. Za piko na i po reševalni akciji dobim še SMS, v katerem Nejc javlja, da je ostal ujet v dvigalu in da rabi pomoč. Njegov mobitel je namreč sporočilo lahko poslal šele potem, ko je tudi sam prišel na svobodo in na svež zrak signal.

Vseh porodnih težav v Tehnološkem parku očitno še niso odpravili, ampak važno je, da kakšnih hujših posledic takšni in podobni pripetljaji niso imeli. Morda malo slabe volje, vendar kasneje tudi kar nekaj smeha, ko se jih spomnimo za nazaj.

Nekega večera sta dva parčka igrala poker. Janezu je padlo nekaj kart na tla. Sklonil se je, da bi jih pobral, ob tem pa je opazil, da Frančkova žena Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk. Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo še zadel ob rob mize in nato ves omotičen odtaval v kuhinjo po kozarec vode, da bi si ohladil pregreto glavo. In glej ga zlomka: Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:

“Si tam spodaj videl kaj zanimivega?”

Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne, da v bistvu pa res. Nakar Jožica poreče: “Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 200 EUR”.

Po nekajminutnem premisleku o morebitnih moralnih in zlasti finančnih zadržkih Janez sklene, da le-teh ni in da je več kot zainteresiran. Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne, ker njen mož Franček tega dne sestankuje do poznih večernih ur.

Teden se hitro obrne in že je tu petek. Janez ves neučakan zdrvi k Jožici, plača omenjeno vsoto, nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije. Janez zadovoljen z opravljeno nalogo kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo. Ko se zvečer Franček vrne iz službe, se srepo zazre v Jožico in izstreli kot iz topa:

“Je bil danes popoldan pri tebi Janez?”

Jožica prebledi: “Da, res je bil tukaj, prišel me je pozdraviti na poti iz mesta.”

Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval: “Ti je dal 200 EUR?”

Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti. Vdana v usodo si je nadela svoj najhladnejši pokeraški izraz in flegmatično odvrnila:

“Da, res mi je dal 200 EUR.”

Frančkov obraz se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh:

“Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal. Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi in si sposodil 200 EUR, hkrati pa obljubil, da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil.”

In temu, dragi prijatelji, se reče biti pravi pokeraš!