Peter Lamut

V petek smo se živi in (malo manj) zdravi vrnili nazaj na domačo grud. Lepi, sijoči ter oh-in-sploh prekrasni kot vedno, samo malo utrujeni smo bili.

Avantura se je začela dober teden prej, ko smo tisti četrtek odbrzeli v Benetke na letališče, od koder smo v večernih urah imeli polet. Zamud ni bilo, letalo pa je v Barcelono prispelo celo 15 minut pred predvidenim časom. Poleg tega se moram pohvaliti, da sem na letalu sedel zelo udobno. Pred poletom sem sicer, razumljivo, sam pri sebi preklinjal pakiranje potnikov v letalu na Delamaris način, ampak saj kaj drugega niti ni bilo za pričakovati. Nizkocenovni prevozniki pač postavijo sedeže bolj skupaj, da lahko v letalo strpajo več sardin naenkrat. Se mi je pa zato nasmehnila sreča - stevardesa je pred vzletom opazila moj trpeči obraz, ki se ga ne bi sramovala niti Cankarjeva mati, ter mi ponudila boljši sedež. Letalo namreč ni bilo povsem polno in nekateri sedeži z večjo medsebojno razdaljo so bili še prosti. Načeloma je za te sedeže pri nakupu karte potrebno doplačati, jaz pa sem ga nepričakovano dobil brezplačno. Seveda sem se z veseljem presedel.

Po pristanku je bil naš prvi cilj železniška postaja, kjer bi lahko čez noč pustili prtljago na varnem in od koder bi se potem zjutraj odpravili v Salou. Žal smo na postaji ugotovili, da je najem varne omarice možen samo do 23h, potem pa se zadeva zapre. Postalo je jasno, da z nočnim pohajkovanjem po mestu ne bo nič, ker bo pač treba paziti na naše stvari. In ko smo se ravno kolikor-toliko udobno namestili na sedeže v čakalnici v zgradbi železiške postaje, so nas vrgli ven. Postaja je namreč med polnočjo in peto uro zjutraj zaprta. Po spletu okoliščin smo tako nenadoma pristali med klošarji (pravzaprav dobesedno) na umazanem pločniku ob postaji. Cel žur, sploh če vzamemo v zakup, da nismo smeli zaspati, da nas ne bi okradli, kar se je sicer dejansko zgodilo enemu izmed sotrpinov, ki je prav tako prenočil zunaj nekje nedaleč stran. Bližnjega hostla žal nismo poznali nobenega, ker na tak scenarij nekako nismo računali. Ampak dobro, če smo pred dvema letoma že preživeli pokvarjen kombi ob treh zjutraj sredi ničesar, smo pa tokrat preživeli tudi to.

Zjutraj smo se potem odpravili na vlak in vsaj tu je šlo vse gladko… no ja, če ne upoštevamo dejstva, da smo izstopili eno postajo prezgodaj, kot smo potem naknadno ugotovili. Ampak jutranji sprehod po svežem zraku nikomur ne škodi, tiste slabe pol ure hoje do mesta človeka kvečjemu utrdi. 15 kil prtljage pri tem ni ovira, temveč prednost, saj še dodatno poveča učinkovitost vadbe in pomaga v boju proti celulitu (ja, Saba! ). Jamranje bi bilo tu ob vseh pozitivnih učinkih zelo neumestno. V drugem delu naše rekreacije smo potem še malo raziskovali mesto v nekakšnem cik-cak vzorcu (malo smo se iskali ), nakar smo po nekaj takšnih iteracijah postopnega približevanja naposled našli naš kamp. Bravo naši!

Nadaljevanje seveda sledi…

Mladoletna hčerka vpraša mamo, ali gre lahko s prijateljem v kino. Ta jo vpraša: “Kakšen film pa gresta gledat?”

“Grozljivko.”

“Ne moreš iti. Ko te bo strah, se boš gotovo cel čas stiskala k fantu.”

“Kaj pa če greva gledat romantičen film?”

“Ne! Sigurno se bosta med filmom ves čas samo stiskala.”

“A grem lahko potem gledat kakšno komedijo?”

“To pa lahko,” končno dovoli mama.

Ko se hčerka vrne iz kina, jo mama vpraša: “No kako je bilo?”

“Super je bilo. Če me fant ne bi cel film držal za tamalo, bi se ziher poscala od smeha!”

Po dveh letih se ponovno vračam v Španijo. Banda razigranih mladcev in mladenk (skupaj naj bi nas bilo okoli 30) bo naredila bliskovit desant na enega izmed številnih kampov ob obali in tam prisotnim pokazala, kaj je to pravi žur.

Sicer si pa to tudi zaslužimo, saj smo zadnje dni delali na polno, kar je med drugim pomenilo tudi cel vikend (do 20h) in pa v ponedeljek/torek do treh zjutraj. Skratka produktivnost tik pred zdajci na višku.

Ko se vrnemo, bo seveda sledilo obsežno poročilo o tem, ali izpadni korak na plaži tudi letos cveti bolj kot alge v morju, ali je bil tečaj surfanja uspešen, ali smo se naučili kaj novih španskih kletvic ter o ostalih zanimivih pripetljajih.

Vidjamos!

V supermarket pride slep človek s svojim psom vodnikom. Nekaj časa hodi med policami, nato pa prime psa za rep in ga začne vrteti nad glavo. Do njega pristopi nekoliko šokiran prodajalec in ga vpraša:

“Gospod… eee… kaj pa to počnete? Vam lahko kaj pomagam?”

Slepec mu odvrne: “Hvala, ni treba, samo malo se razgledujem naokoli.”

Le kdo neki ne sovraži spamerjev? To so tisti, ki nam po e-mailu dnevno pošiljajo goro ponudb za podaljšanje tiča z najrazličnejšimi metodami, tako da je na koncu dneva človek čisto zmeden, ker ne ve, katero naj izbere. V širšem pomenu med spamerje spadajo tudi tisti, zaradi katerih poštni nabiralnik pogosto poka po šivih, ko ga poštar zabaše s številnimi brezveznimi nakupovalnimi katalogi. Boli mene neparni organ za super poceni kurjo pašteto in za mega znižane vložke s krilci. Še posebej je tečno to, da se zaradi vestnosti poštarja, ki v nabiralnik uspe stlačiti res vse živo, zmečka običajna pošta s cajtengom na čelu. Dobro, malo smo si morda krivi tudi sami, ker se nam še ni ljubilo kupiti tiste rumene nalepke z rdečim znakom, s katero se odrečeš papirnatemu posiljevanju.

Ker se ljudje sčasoma navadijo na takšne zadeve in se jih naučijo že podzavestno ignorirati, je treba izumiti nove, bolj zvite pristope. Eden izmed njih se je zadnje čase pojavil tudi na Facebooku in moram reči, da je ideja pravzaprav zelo dobra, saj na začetku niti malo ne spominja na spam. Gre za aplikacijo HOT or NOT, kjer uporabniki ocenjujejo slike drug drugega, če pa se kdo za nekoga še posebej zagreje, lahko označi, da bi ga rad spoznal. V primeru, da tudi ta druga oseba označi, da bi prvo osebo rada spoznala, se ustvari kontakt in uprabnika si lahko potem preko aplikacije izmenjujeta sporočila.

Omenjeno aplikacijo sem v profil naložil že enkrat davno, ko se na začetku v vsej tisti pisanosti Facebooka še nisem čisto dobro znašel in sem po vrsti sprejemal vse, kar so mi prijatelji pošiljali. Na aplikacijo sem nato počasi pozabil, zaradi lenobe pa je nekako nikoli nisem odstranil in se je tako poleg še marsikatere druge valjala nekje v profilu. No, potem pa je nedolgo nazaj nenadoma začelo prihajati večje število zahtevkov žensk, da bi me rade spoznale, skoraj vsak teden jih je bilo nekaj. To se je ravno ujemalo s časom, ko sem spremenil sliko v profilu na bolj črno, zato sem kolegico prosil za strokovno mnenje, ali je nova slika res tako huda. Odgovor je bil jasen: NE!

Črnci baje ful zažigajo, ampak ne tale…

Pa saj je to bolj ali manj očitno, kajti bitje na sliki bolj spominja na pripadnika kakšne tujegalaktične rase iz Star Treka, kot pa na divjega črnega Mutombota s 30-centimetrskim otepačem. Kljub temu so se ponudbe kar nabirale, babe pa v splošnem sploh niso bile slabe. Prav, pa jih dajmo za hec malo poklikati in počakati, kaj se bo zgodilo. Zanimivo je to, da niti ena nikoli ne pošlje kakšnega sporočila (ti seveda nisi softič in ne pošiljaš prvi ), imajo pa v opisu vse navedene kontakt na Yahoo Instant Messengerju in to vedno zamaskiranih oblikah (napišejo na primer “Y (a) h. 00″ namesto enostavno “Yahoo”). Hm, pred katerim neki spam filtrom se pa skrivajo?

Pošte na Yahoo-ju sicer ne uporabljam več, kajti tudi če bi hotel, zaradi njihovih bednihbednih spam filtrov tega ne bi mogel, ker skozi njihove “filtre” (bolje bi bilo reči kar bohinjski sir) v nabiralnik dnevno pride vse preveč balasta. Ampak v tem primeru je bila to prednost, kajti tudi če bi kakšen nov spamer izvohal ta Yahoo naslov, ne bi bilo prav nobene škode. Zaradi tega sem se potem tudi mirne duše povezal na njihovo Messenger omrežje in eno izmed prej omenjenih bab dodal na seznam kontaktov.

In potem? Moj kontakt nemudoma sprejme in še preden sva si izmenjala tri stavke, me je že začela spraševati, katere tangice ji bolje pristajajo (???). Ampak vse skupaj je postalo kristalno jasno čez nekaj trenutkov, ko je dala povezavo na neko stran s posnetki spletnih kamer, na katerih babe otresajo z joški in kažejo nago rit. Ja, pa številko kreditne kartice je treba vpisati, hahaha. Ne bom nasedel. Tako ali tako pa kreditne sploh nimam, ker je ne rabim in ker banki ne mislim plačevati nepotrebnih provizij za to.

Iz čistega dolgčasa sem potem s sogovornico udaril še en hiter cyber sex. Ona me je strastno nagovarjala, naj pohitim z vpisom podatkov, ker da je že čisto mokra, jaz sem jo pa jebal v glavo. Neprecenljivo. Nekaj časa se je sicer še trudila in me prepričevala v prijavo na stran, a je kaj kmalu obupala, ko je videla, da očitno ne bom nasedel, nakar sem ga jaz zmagoslavno obrisal v zaveso, ga vrgel čez ramo in odšel novim dogodivščinam naproti.

Facebook aplikacijo sem pa odstranil.

Na sejmu je bil med drugimi razstavljalci tudi nekdo, ki je prodajal svojega psa. Ker je bil pes zanimiv na pogled, se je kmalu našel nekdo, ki se je začel zanimati za nakup.

“Koliko pa stane tale pes?”

“Za 10.000 € je lahko vaš,” odvrne lastnik.

“Kaj, a ste nori, za enega navadnega psa toliko denarja?!”

“Ampak to ni navaden pes, veste, on zna karate,” pojasni lastnik.

Da dokaže svojo trditev, vzame desko, jo podloži z dvema opekama in ukaže “Deska karate!”. In res, pes dvigne šapo in z bliskovitim udarcem prelomi desko napol. Njegov lastnik zatem zloži obe opeki eno nad drugo in ponovno ukaže “Opeka karate!” in pes kot za šalo razbije še obe opeki. Vidno impresioniran se moški odloči, da psa kljub nemajhni ceni kupi.

Ko je kupčija sklenjena, se z njim preseli na drugi konec sejma, da bi ga tam prodal še za višjo ceno prodal naprej. Ljudje si psa z zanimanjem ogledujejo, nakar eden izmed firbcev vpraša, koliko ta pes sploh stane.

“Cena je 20.000 €,” odvrne novi lastnik.

“Ja pa kaj še, kdo neki bo pa dal toliko denarja za enega navadnega psa.”

“Ampak ta pes zna karate,” razloži lastnik.

“Kurc pa karate!
…
…
AUUUUUU!!!”

Ste se že kdaj spraševali, kako sploh izgleda? Tudi jaz sem se. Ampak zahvaljujoč internetu so zdaj vsi dvomi glede tega razblinjeni. Res bo treba ob prvi priliki iti tja na dopust.

Problem je samo v tem, da (zaenkrat še ) ne vem, kako se ta lokacija sploh imenuje in zato ne morem vprašati za pot.

Sicer pa video pove več kot tisoč slik:

Uvedli smo vinjete, juhu. Večja pretočnost prometa skozi cestninske postaje, več pobranega denarja od tranzitnega prometa, ki itak samo gužvo dela, cenejša vožnja po avtocestah za tiste, ki se po njih vsaj kolikor toliko redno vozijo (za tiste druge pa kvečjemu majhen dodaten strošek) pa še kakšen plus bi se našel.

Vse lepo in prav, ampak glede na to, da so celoten projekt uvedbe vinjet uspešno izpeljali v tako kratkem času, potem nikakor ne morem razumeti, kako so ga lahko tako pobiksali pri čisto banalni stvari, namreč pri napotkih, kako nalepiti vinjeto. Ker so se v zvezi s tem pojavljala vprašanja, je DARS-ova PR služba objavila naslednje:

Na sami vinjeti smo označili, da je vinjeto potrebno nalepiti na vetrobransko steklo na levi strani zgoraj. To lokacijo smo določili, ker smo mnenja, da je v primeru nadzora tako najlažje dostopna/vidna cestninskemu nadzorniku in jo tako tudi najlažje preveri. Vsekakor pa ne bo nič narobe, če je nameščena tudi npr. v bližini vzvratnega ogledala ali v spodnjem levem delu vetrobranskega stekla, s tem, da je potrebno paziti, da ta del ni toniran oziroma zatemnjen. Uredba o cestnini in cestninskih cestah, ki jo je nedavno sprejela Vlada RS in čaka na objavo v uradnem listu, namreč v 12. členu med drugim določa: »Po odstranitvi zaščitne folije je treba vinjeto nepoškodovano in z originalnim lepilom na njej namestiti na levo notranjo stran vetrobranskega stekla, tako da je jasno vidna od zunaj (ne sme se npr. namestiti na mesto, kjer je to steklo zatemnjeno). Pri nameščanju je treba upoštevati navodila na hrbtni strani vinjete

Seveda, le kdo drug pa bo dal od sebe protislovne informacije če ne baba ali kakšen politik. Po eni strani trdi, da ne bo nič narobe, če vinjeta ne bo prilepljena zgoraj levo, po drugi strani pa omenja navodila na vinjeti, na katerih je navedeno, da jo je treba nalepti ravno tja, torej zgoraj levo na vetrobransko steklo.

Ampak hopla, to še ni vse. Nekaj dni po tistem DARS z gobarsko taktiko (beri: “glumim gljivu”) meni nič tebi nič na spletni strani zgoraj citirani tekst popravi:

…
Vsekakor pa ne bo nič narobe, če je nameščena tudi npr. v spodnjem levem delu vetrobranskega stekla, s tem, da je potrebno paziti, da ta del ni toniran oziroma zatemnjen.
…

Kar naenkrat o lepljenju ob vzvratno ogledalo ni več govora. Kdor se je odločil, da jo zaradi kakršnegakoli razloga nalepi tja (morda je zaradi oblike avtomobila zgoraj levo moteče mesto za nalepko), je na suho dobil prst v rit. Kot da je PR službi tako zelo težko samo enostavno in nedvoumno povedati, naj nalepka zaradi lažje kontrole pač stoji levo zgoraj, ne pa da zraven obesijo še cel kup balasta, ki samo povzroča nejasnosti in zmedo.

Eh ja…