Peter Lamut

Končno sem spet našel čas (in voljo), da nekaj napišem sem gor. Malo tudi zato, ker že dolgo nisem nič (razen vicev). Pravzaprav že zelo dolgo - več kot tri tedne! Groza. Nazadnje sem se oglasil na začetku surfarsko-delovnega dopusta, si vzel pavzo do konca tistega tedna, potem pa se je vse skupaj čudežno podaljšalo skoraj do konca meseca. Množica žuljev na rokah in nogah (jah, smo kar garali med učenjem surfanja ) še ni bila tako kritična, kajti tipkal sem še zmeraj lahko. Večji problem je bil v tem, da je bilo v firmi ogromno (ampak RES ogromno) dela, tako da sem se skorajda preselil v pisarno, “v službo” pa sem vmes hodil domov - spat.

Škoda, kajti vmes se je marsikaj zgodilo. Imeli smo volitve, ampak o tem nisem nalašč nič pisal, ker se mi ne da ukvarjati z levimi in desnimi. Raje jim pokažem srednjega in se ne kregam z njimi. Naj se kar sami med sabo skregajo, kdo ima bolj prav in čigav omiljeni lider je bolj dec. V uredništvo smo prejeli tudi kar nekaj pisem najstnic, ki obupane sprašujejo dr. Offenschlitza, ali imajo debelo rit in ali jih bodo njihovi fantje zaradi tega zapustili. Odgovor na oboje je seveda “DA!” oziroma “ITAK!”. Mislim pa kaj sploh sprašujejo in gnjavijo doktorja s tem, to so tako trivialna vprašanja, da se mu takih pisem niti do konca prebrati ne da. Vmes se še malo borzni indeksi sesujejo pa kakšen umorček ali dva se zgodita v domačih logih, sicer pa nič kaj posebno novega - tudi to, da bom jutri ponovno bruc, je v bistvu le déjà vu, kajti samo lokacija se je iz Ljubljane prestavila v Celje pa koledar kaže 8 let več.

Skratka nič tako novega v deželi Kranjski, da bi človek vmes malo pustil delo in nekaj pozornosti namenil tudi blogu. Je bil v ozadju tega še en pomemben razlog, ampak o tem bom lahko kaj več napisal šele čez dober teden.

Na fakulteti za fiziko je med drugim predaval tudi profesor, ki je bil strah in trepet študentov, saj je bil zelo strog in je od njih na izpitih zahteval veliko znanja. Tako je na začetku nekega šolskega leta že na prvem predavanju zastrašil bruce:

“Pozdravljeni. Predmet, ki ga bom predaval in ga ravnokar poslušate, se imenuje Fizika I. Pozabite na srednjo šolom, ne mislite si, da karkoli znate. Vedite, da samo Bog zna za deset. Jaz znam za devet. Knjiga zna za osem, vi pa… pač, kakor se kdo znajde.

Obljubljam vam, da tega izpita pri meni NE BOSTE položili, dokler ne rešite naslednje naloge. Od vas želim rešitev skupaj s celotnim postopkom in utemeljitvijo, kako ste do rezultata prišli. Vzemite pisala v roke in začnite pisati!”

Profesor začne narekovati nalogo:

“Avtobus s sedemnajstimi potniki se pelje po ravni cesti s hitrostjo 40 km/h. Vzporedno s cesto teče reka v nasprotni smeri vožnje avtobusa in sicer s hitrostjo 12 km/h. Bočni veter z leve strani avtobusa piha enakomerno s hitrostjo 17 m/s. Vprašanje: koliko let imam jaz?”

Študentje se začnejo nemirno presedati in si šepetati med seboj, čez nekaj časa pa se eden izmed njih le opogumi in reče:

“Lahko jaz poskusim, gospod profesor?”

“No, da vas slišimo,” mu odvrne slednji.

“Rekel bi, da imate 44 let.”

Profesor ga presenečeno pogleda in reče: “Bravo! Ampak… ampak… kako ste pa to sploh uganili?”

“Pa v našem bloku živi nek človek… star je 22 let… in vsi pravijo, da je napol idiot.”

Gorenjec in Štajerc se odpravita v gore. Bila je zima in zgodilo se je, da ju je zasul snežni plaz. Po dolgem razkopavanju snega se nekako le prebijeta na površje, kjer zagledata velikega bernardinca s sodčkom ruma okoli vratu, ki ju je čakal na mestu, kjer sta prej izginila.

Gorenjec ves vesel vzklikne: “Ejga, a vidš to, človekou najbolši prjatu!”

Štajerc pa takoj za njim: “Pa kak lepi pes ga je prineso!”

Dva zakonca, žena lepa, mlada in potrebna, mož pa uspešen poslovnež, ki je zaradi službenih poti velikokrat bil odsoten z doma. Ženi to seveda ni bilo najbolj všeč, a je med moževimi daljšimi potovanji pač potrpela. Ko se je mož tako enkrat spet vračal z enomesečne poti, je bila vsa nestrpna.

Pričakala ga je v postelji sveže stuširana, nadišavljena, v svileni halji z zapeljivim sponjim perilom pod njo. Seveda je sledil strasten seks, žena pa je bila zelo vesela, da bosta z možem končno lahko spet nekaj več časa preživela skupaj. Toda po (sicer odličnem) seksu jo je zmotil možev stavek:

“Ljubica, veš, takole je… zdaj se pa nekaj časa spet ne bova videla…”

“Pa saj si ravno domov prišel! Zakaj pa sedaj to, zakaj se ne bova videla?!” je malodane vzrojila žena.

“Ker te bom zdajle še malo od zadaj nategnil!”

Ker smo avgusta res pridno delali, sva si v firmi oba tehnična direktorja vzela en teden (sicer delovnega) dopusta ter jo mahnila v Pulo na tečaj windsurfinga. V vmesnem času, ko se ne bova basala s hrano ali spala (ali ko ne bo vetra), bova pa malo delala, pač čisto tako za preganjanje dolgčasa. Važno samo, da sva si uredila internet.

Seveda sva najprej poskušala pohekati zadevo in konceptualno že ugotovila, kako bi se to dalo, problem pa je nastal, ker v celem kampu ni bilo niti enega uporabnika z zakupljenim dostopom, tako da le-tega nisva mogla od nikogar ukrasti. Če ni, še vojska ne vzame. Sva pač morala odšteti tistih dobrih 50€ za 6 dni dostopa (da, kar malo nategnjenega se počutiš). Sploh je pa tako ali tako bolj važno to, da je vreme lepo, hrana dobra (itak, če si pa sama kuhava), vetra pa je tudi vsaj za silo dovolj, tako da se da surfati.

Inštruktor Lovro je model, ki se ti že od daleč reži, ko te vidi, in ves tečaj je posledično nadvse zabaven, tako da tistih nekaj ur hitro mine. Da si bil tako dolgo na vodi, te opominjajo le razbolele mišice, ampak tudi to se da učinkovito zdraviti z veliko hrane in popoldanskega počitka. Ni da ni. Poletja pač še ni konec. Najin namen je sicer, da od tega tedna odneseva čim več znanja, tako da bova potem novembra v Egiptu že kar nekaj stvari znala in se bova lahko začela učiti bolj zahtevne (in seveda tudi bolj kul ) manevre.

Ah, kako se imamo fino!

Kakšna je razlika med kravo in kolono avtomobilov?

Krava ima pizdo zadaj, kolona pa spredaj!

Leto je spet naokoli in študentski status se nezadržno izteka. Ker se v naši preljubi državi pravzaprav bolj splača nategovati status, kot pa diplomirati v roku, smo se zdaj jeseni ponovno začeli ozirati za možnostmi, kako dobiti status študenta. Boni, delo preko napotnic in še razne druge ugodnosti so več dovolj dober razlog, da utišamo moralnega mačka zaradi tega početja.

Ker je letos za 2. krog vpisa spremenjen sistem in se kandidati vpisujejo neposredno na višje šole po pogojih, ki jih določijo slednje, na večini šol pa so izbrali takšno ali drugačno različico sistema “kdor prej pride, prej jé zelje” (ostli.boste.pa.delali.v.proizvodnji.press), je bilo seveda za pričakovati velik naval. Niti 98 mest, kolikor so jih razpisali na Poslovno-komercialni šoli Celje, ni garantiralo vpisa tistim, ki radi zjutraj še malo poležijo. Rana ura, zlata ura, zato smo se pred vhod naslikali že ob pol sedmih zjutraj (vpis je bil sicer napovedan za ob 8h). Ne tako presenetljivo niti nismo bili prvi, ena je tja prišla baje še uro in pol pred nami. “Ničesar nočem prepustiti naključju,” je pojasnila.

Imela je še kako prav, kajti kljub temu, da so se vpisi komaj začeli in da marsikdo sploh še ni imel urejenih vseh papirjev in potrdil, se je do pol osmih nabralo že kakšnih 50 ukastatusželjnih osebkov, do osmih pa jih je bilo že skoraj dovolj za zapolnitev mest. Pred vpisom jih/nas ni odvrnilo niti žuganje ravnatelja, da bodo tiste, ki se vpisujejo samo zaradi statusa, izpisali. Celo neko izjavo na to temo smo morali podpisati.

Jaz se seveda nisem vpisal samo zaradi statusa, ampak res čisto zares ne. Nalijmo si čistega vina in povejmo, da se bom študija lotil nadvse resno, med drugim se bom udeležil tudi čim več spoznavnih žurov in podobnih izbirnih predmetov, ki jih v uradnem predmetniku sicer niso navedli. Najbrž kakšen tiskarski škrat…
Dodatno znanje ekonomije pa tako ali tako nikoli ne škodi, sploh pa imamo to že v družini. Preljuba mati in oče sta oba “uni. dipl. ekon.”, teta pa je celo profesorica ekonomije na eni izmed srednjih šol v Celju.

Resnično upam, da mi bo šlo tokrat bolje kot preteklo študijsko leto, ko sem v Postojni grdo pogrnil na programu Poslovni sekretar.