Peter Lamut

Kaj je predrznost?

Če ubiješ starše in na sodišču prosiš za pomilostitev, ker si sirota!.

Ker se mi ponovno ne ljubi napisati vica, ga bom pač ukradel. Skratka oglejte si, kdo ali kaj je drekobez:

Danes smo na faksu v Celju na vajah dobili zanimivo nalogo, ki je v osnovi sicer dokaj enostavna, a je pri njej vseeno potrebno nekaj osnovnega matematičnega znanja in logičnega sklepanja. Gre pa takole:

Mama je danes 21 let starejša od hčere.
Čez šest let bo mama 5x starejša kot hči.

Vprašanje: Kje je oče?

Pa veselo reševanje.

Nedeljski vic je zaradi finančne krize, pomanjkanja plina in Janeza Janše odpadel.

(ja, vsak izgovor je dober )

Skupina prijateljev se je odpravila na nekajdnevni izlet v Las Vegas. Eden izmed njih je na avtomatih zadel Jackpot vreden 100.000$. Ker ni želel, da bi drugi izvedeli za to, se je določil, da se bo domov vrnil z drugim letalom kot ostali - tistim, ki se vrne ob treh zjutraj. Ko ga je z letališča taksi pripeljal do doma, je nemudoma odhitel na vrt, skopal luknjo in vanjo skril ves denar.

Zjutraj, ko se je zbudil, je najprej odšel na vrt in tam zgrožen ugotovil, da je denar izginil. V travi je opazil stopinje, ki so vodile do sosednje hiše, ki je bila v lasti gluhonemega soseda. V isti ulici je živel tudi profesor, ki je razumel znakovno govorico. Moški je ves besen pograbil pištolo, zbudil profesorja in ga zvlekel do gluhega soseda.

“Povej mu, da naj mi vrne mojih 100.000$, sicer ga ustrelim!” je zavpil.

Profesor je sporočilo prevedel sosedu in ta je s kretnjami odvrnil:

“Denar sem skril zadaj za hišo, zakopal sem ga pod češnjo.”

Profesor se je obrnil do moškega s pištolo in prevedel sosedov odgovor:

“Rekel je, da ti ne bo povedal. Prav tako je rekel tudi, da itak nimaš jajc, da bi sprožil.”

Prmejduš, saj že skoraj dva meseca nisem nič napisal, če izvzamem vice. Po surfanju v Egiptu sem zapadel v neko zanimivo stanje, za katerega imena sicer ne poznam, laično pa bi se mu reklo “saj bom jutri”. Iz dneva v dan sem odlašal, deloma tudi zaradi pomanjkanja časa in številnih treningov ter veselo-decembrskih žurk. Ko pa je čas vendarle bil, a nisem imel volje, sem vse skupaj prestavil na naslednji dan - še posebej zato, ker že tako ali tako nisem dolgo nič napisal in se “en” dodaten dan ne bi poznal. In potem je prišlo že kar novo leto. Ja, srečn’ga pa zdrauga usem, ane, pa veseuga in NE-debeuga (ker je debelih prasic na tem svetu že itak preveč).

Ampak pustimo zaenkrat uboge prasice na miru, njih bomo zagotovo še obdelali spomladi, ko bodo prišli prvi topli dnevi. Za prvo objavo si raje poglejmo idejo vlade, ki se je nedavno pojavila v medijih, in sicer da bi radi dosegli, da bi se do leta 2012 minimalna plača povečala na 1000 EUR. V primerjavi s trenutno minimalno plačo (589,19 EUR bruto) pomeni to skoraj 70-odstotno povečanje v treh letih oziroma 19,3% na letni ravni. Na videz lep ukrep, s katerim naj bi tisti z minimalnimi dohodki končno zaslužili nekaj več. Pa bodo res? Vedno namreč obstaja nek “ampak”.

Najprej je potrebno vedeti, od kod denar za plače sploh pride. V primeru podjetja so to enostavno njegovi prihodki. Vseeno je, ali gre za prodajo izdelkov, storitev ali morda celo megle, bistveno pri tem je, da ti prihodki niso neskončni, zato tudi za višino plač obstaja neka meja. To mejo lahko dvignemo le tako, da podjetje več ustvari (v smislu prihodkov), saj se s tem masa denarja za plače poveča. Skratka pogoj za višjo plačo je višja produktivnost. Več kot lahko povprečen zaposleni s svojim delom ustvari za podjetje, več lahko dobi. Tega ni težko razumeti.

Zdaj pa si oglejmo, kako je s povišanjem minimalne plače na 1000 EUR. Da bi ta dvig imel realno osnovo, bi morala v naslednjih treh letih produktivnost delavcev z najnižjimi dohodki zrasti za fantastičnih 19,3% vsako leto. Ni težko videti, da takšna stopnja rasti pač ni realno možna. Dvig minimalne plače na prej omenjeno višino (če do njega pride) bi bil v tem primeru bolj ali manj umeten. In kaj bi tak umetni dvig pomenil v praksi?

Ena izmed najbolj očitnih posledic je ta, da bi se močno povišal strošek dela v tistih podjetjih, ki imajo veliko zaposlenih z nizkimi dohodki. To so predvsem tista podjetja iz delovno intenzivnih panog. Nenadoma bi se zgodilo, da bi takemu podjetju kup zaposlenih začelo prinašati izgubo. Če nek delavec s svojim delom podjetju ne more doprinesti več kot 800 EUR na mesec (primer), plačati pa ga je treba vsaj 1000 EUR, potem ga podjetje ne potrebuje. Negativna razlika se namreč mora nekako pokriti s tistimi, ki doprinesejo več kot 1000 EUR mesečno. Če takšnih ni (dovolj), ima podjetje izgubo in bo šlo sčasoma v stečaj, če ne ukrepa. Najbolj očiten (in hkrati nepriljubljen) ukrep pa je seveda odpuščanje. Namesto nekaj bo sedaj odpuščeni delavec dobival nič, poleg tega pa bo postal še breme države, ki mu bo morala dajati socialno podporo.

Ko človek malo pomisli, vidi, da je ukrep, ki naj bi revnejšim slojem pomagal, dejansko kontraproduktiven. Dvig minimalne plače pomeni samo to, da bodo ljudje, ki so premalo sposobni, preslabo izobraženi ali pa enostavno preleni, da bi nekje nekemu podjetju doprinesli na mesec več, kolikor pa to isto podjetje stanejo, postali še težje zaposljivi! Že tako bolj slaba mobilnost delovne sile se bo še zmanjšala in marsikdo, ki bi bil pripravljen delati tudi za recimo 750€ na mesec, dela sploh ne bo dobil. Da ne omenjamo podjetij, ki bodo šla v stečaj in bodo tam vsi ostali brez dela. Še posebej, če upoštevamo, da je recesija tu. Zaradi višjih stroškov dela se bo zmanjšal tudi že tako majhen obseg tujih investicij, kar bo posledično pomenilo še manj novih delovnih mest.

Upam, da bo glede dviga minimalnih plač vse skupaj ostalo le pri ideji. Z umetnim dvigovanjem se zgodi samo to, da imamo vedno večji delež tistih, ki zahtevane produktivnosti ne morejo doseči, posledično pa ti prej ali slej pristanejo na sociali. Ali res to hočemo? Naj država raje skrbi za to, da delavci in delodajalci (sploh slednji) pri vsakodnevnem poslovanju spoštujejo pravila igre, v konkreten odnos delavec - delodajalec (pod to med drugim spada tudi dogovor o višini plačila za opravljeno delo) pa naj se ne vmešava. Oziroma vsaj čim manj.