Peter Lamut

Tvoja mama je tako debela, da je vam polomila družinsko drevo!

Danes imam rojstni dan, ampak se nimam časa ukvarjati z njim, zato odpade. Prestavljen je na naslednje leto.

(Posledično pa to tudi pomeni, da se NISEM postaral, a vam je jasno? )

Moški v srednjih letih se nekega dne odloči, da si bo za rojstni dan privoščil lifting obraza. Iz prihrankov zbere 5000€, plača operacijo in ko se zbudi iz narkoze, je z rezultatom zelo zadovoljen. Na poti domov se ustavi pri kiosku in si kupi časopis.

Preden oddide, vpraša prodajalca:

“Upam, da ne zamerite, ampak koliko mislite, da sem star?”

“Okoli 35,” se je glasil odgovor.

“V bistvu sem 47,” odgovori moški in se ob tem počuti zares srečno.

Po tistem zavije še v McDonald’s na kosilo in tamkajšnjega prodajalca vpraša isto vprašanje.

“Hm, izgledate okoli 29,” mu odvrne slednji.

“V bistvu sem 47.”

Kasneje med čakanjem na avtobusni postaji o svoji starosti povpraša še staro ženico, ki je slučajno bila tam.

Mamca mu odvrne:

“Stara sem 85 let in moj vid že pošteno peša. Ampak ko sem bila še mlajša, je obstajal zanesljiv način, da ugotoviš starost moškega. Če vam lahko z roko sežem v hlače in se 10 minut igram z vašimi jajci, vam bom lahko povedala točno starost. “

Moški se je ozrl naokoli in v bližini ni bilo nikogar na spregled. “Klinc, zakaj pa ne,” si reče in dovoli gospe, da se poigra z njim.

Deset minut kasneje mu stara gospa reče:

“Tako, končano. Stari ste 47 let.”

Moški ji presenečeno odvrne:

“To je pa res neverjetno. Kako neki vam je to uspelo uganiti?”

“V McDonald’su sem stala za vami.”

Valentinovo, dan zaljubljenih. Dan poln romantike, izkazovanja ljubezni in razvajanja. Vsaj tako si ga predstavljajo ženske, ki pričakujejo, da bodo deležne 110% partnerjeve pozornosti. Če pozornosti ni, so užaljene in začnejo tečnariti, kako jih njihov dragi ne ljubi več in da bi se lahko malo bolj potrudil.
Opala! Zakaj neki se mora vedno moški potruditi, da bo ustregel finim razvajenim gospodičnam? Skoraj vedno je moški tisti, ki mora nekaj kupiti, pripraviti presenečenje, se domisliti, kam bo žensko peljal, in nasploh pričarati vso romantiko - ter seveda za vse to tudi plačati.

Zaradi razlik v razmišljanju med moškimi in ženskami po nepotrebnem prihaja do nesporazumov in prepirov. V izogib temu bom podal nekaj praktičnih nasvetov, kako ravnati, da bo praznik zaljubljencev res lep in romantičen. Nasvetov za ženske, seveda, kajti moški imajo prigovarjanja, kaj vse morajo za Valentinovo postoriti, že poln kurac in jim dol visi za vse skupaj. Psihičnega in finančnega izživljanja je bilo v preteklih desetletjih nad njimi dovolj, zdaj so na vrsti ženske, da malo več prispevajo k ustvarjanju vzdušja.

• Odpovejte se čokoladnim srčkom: Ve ste prepričane, kako so raznorazne Valentinove bonboniere sladke in romantične, ampak povem vam, da vsa romantika izgine v hipu, ko se tista v celofan zapakirana kalorična bomba spremeni v salo in celulit na vaši riti. Če se boste preveč sladkale, se bo vaš dragi za naslednje Valentinovo sladkal kar s kakšno vašo prijateljico. Nikar ne mislite, da bo to, ko vas bo poleti nenadoma zapustil, le nesrečno naključje!
• Potencialna tašča naj kosilo poje kar sama: Saj vem, da vaša mama pripravi najboljšo pečenko na svetu, da njenega domačega štrudla sploh ne omenjamo, ampak stara vešča se nima kaj vmešavati v vajin praznik. To, da je skuhala kosilo, je naredila samo zato, da ima sedaj izgovor, da vaju zvabi k sebi domov. Bodite prepričani, da bo ob primernem trenutku, ko vas ne bo zraven, vašega tipa začela maltretirati s pridigami o tem, kako se naj obnaša do vas, da naj si ne drzne gledati za drugimi kiklami in podobno. Med zasliševanjem v Gestapo stilu ji bo ubožec moral povedati vse podrobnosti iz svojega življenja in o svojih bivših, seveda pa mu med vrsticami ne bo pozabila povedati, da mu bo odrezala jajca, če bo njeno preljubo hčerko - torej vas - kadarkoli v prihodnosti zapustil.
• Valentinov paket z masažo in večerjo dve osebi mora nekdo plačati: Seveda je lepo, ko gresta z dragim na razvajanje, še posebej zato, ker ni treba misliti na nič, temveč le uživati. Ampak to je le ena, ženska plat medalje. Moška realnost pa je taka, da je bilo treba najprej v službi narediti kar nekaj nadur, da je tretma v hotelu “petzvezdic” sploh postal dosegljiv, da ne omenjamo stresa in porabljenega časa za iskanje prave lokacije in rezervacijo le-te. Vzemite to na znanje in mu bodite hvaležne! Pa ne samo z obrabljenim “Hvaaalaaa, dragi, kako si prijazen!”, temveč svojo hvalžnost raje dokažite v postelji. Če uspete v hotelsko sobo prešvercati tudi kakšno prijateljico, še toliko bolje.
• Naučite se dobro fafati: Nič ni bolj romantičnega od dolgega nočnega sprehoda ob obali, ko se zaljubljenca tesno objeta sprehajata v soju lune in zvezd ter poslušata žuborenje valov, nato pa se moški usede na klopco, ženska pa mu ga brez odvečnih besed potegne bolje kot vakumska črpalka. To ima na moškega veliko bolj pozitiven učinek kot pa siljenje v poslušanje kompilacije največjih uspešnic Chrisa de Burgha.
• Poklonite mu darilo: Zakaj bi samo čakale, kaj neki vam bo pa tokrat poklonil? Raje ga presenetite ter obdarujte vi njega. V Bauhausu lahko po ugodnih cenah dobite električne brusilnike, lahko pa zavijete tudi v Merkur in mu tam kupite Gedore set ter dišečo smrekico za v avto.
• Pokažite zgoraj naštete nasvete vsem svojim sodelavkam in prijateljicam: Uporabite kopirno pasto (copy/paste) in jim zgornji tekst pošljite po e-mailu. Hvaležne vam bodo, kajti naučile se bodo nekaj novega in v najboljšem primeru celo odpravile kup napak v svojem razmišljanju. Vse za to, da bo Valentinovo res lep dan.

In za konec ne pozabite: V nobenem, ampak res v nobenem primeru romantike ne poskušajte izsiliti. Danes ne živimo več v planskem gospodarstvu, prešli smo v kapitalizem in na trgu vlada zakon ponudbe in povpraševanja. Izbire je res veliko in če vaš dec z vami ne bo zadovoljen oziroma mu boste šli na živce, vas bo kaj hitro zamenjal s kakšnim drugim modelom. Da ne boste rekle, da niste bile opozorjene.

Do sedaj sem bil v Angliji dvakrat. Prvič ob koncu osnovne šole, ko sem zaradi izpopolnjevanja jezika odšel poleti za tri tedne živet k eni družini. Enako vajo sem potem ponovil še dve leti kasneje, potem pa me do prejšnjega tedna ni bilo nazaj. Tokratni obisk je bil prav tako izobraževalne narave, in sicer sva s sodelavcem iz firme odšla na tridnevno izobraževanje v zvezi s tehnologijo (konkretno CMS Plone), ki jo pri nas uporabljamo za razvoj aplikacij.

Seveda potovanje nikoli ne more potekati povsem gladko. Ker je bil obisk kratek, ni bilo potrebno spakirati veliko prtljage in posledično sem s tem odlašal vse do zadnjega (nekje do štirih zjutraj), ko je bilo počasi že treba iti na letališče. Pač sindrom “saj to spakiram v desetih minutah, časa je še dovolj”. Zaradi snežnih razmer je sicer let imel manjšo zamudo, ampak nisem imel nič proti, ker sem tako lahko še malo oddremal. Bolj zamerim to, da so nas strpali v eno mini letalo, ki je visoko morda kakšnih 190 cm. Skratka premalo za normalno hojo do svojega sedeža, da ne omenjam težav na WC-ju, ki je še nižji od tega. Moraš imeti za sabo kakšen nadaljevaljni tečaj joge ali kaj podobnega, če hočeš normalno odtočiti. Pa za obrok so nam namesto standardnega pladnja z malico dali zgolj en faking ušiv sendvič pa še ta je vseboval vsega dve ali tri rezine neke suhe salame. Buuuu, Adria! Bodite veseli, da vam nisem kakšnega člana posadke pohrustal…

Kakorkoli že, po dveh urah letenja smo prispeli v London, kjer so imeli podobne zimske razmere. Kar sem ugotovil kasneje, je to, da oni tega niso vajeni in da je bilo to najhujše sneženje v zadnjih 18-ih letih. 10 cm snega in praktično ves javni prevoz se ustavi. Nobenega vlaka, nobenega avtobusa, nič. Na letališču smo morali čakati kar nekaj ur, preden so sporočili, da bo čez nekaj minut vendarle odpeljal en vlak proti mestu, verjetno edini ta dan. Ljudje so takrat dobesedno začeli teči proti postaji in vsa stvar je izgledala podobno kot začetek kakšne razprodaje. Dobra stran tega kaosa je bla ta, da nihče ni preverjal kart (na letališču se jih tako ali tako tisti dan ni dalo kupiti), tako da sva se peljala đabe.

Na poslovni sestanek, ki sva ga mislila spotoma še opraviti, tako v ponedeljek nisva šla in sva se namesto tega zavalila vsak v svojo posteljo in se naspala. Naslednji dan se je sneg večinoma že stopil in stanje normaliziralo, tako da ni bilo problema priti na kraj, kjer je izobraževalna delavnica potekala. Mislim, da sem od nje kar dosti odnesel, lepo pa je bilo tudi to, da smo za kosilo hodili v bližnjo italijansko restavracijo, kjer je bila hrana precej dobra in po čisto normalnih cenah. Pozna se, da nam je standard v preteklem desetletju zrasel, prav tako pa je tudi funt kar dosti izgubil napram evru. Se še spomnim, kako se mi je nazadnje Anglija zdela svinjsko draga, tokrat pa je vse skupaj delovalo dosti bolj normalno. Oddahnil sem si tudi, ker se mi ni bilo treba mučiti s tipično angleško hrano (ki je res, ampak RES zanič ), ampak sem čisto normalno jedel.

Pozitivno sem bil presenečen tudi nad babami. London je pač London in tam je poleg tipičnih Angležinj tudi polno tistih, ki imajo tudi bolj eksotične korenine - azijske, indijske, afriške, malo mešano, skratka pri nekaterih so se geni re posrečeno zmešali skupaj. Pa tudi razne pujse niso toliko izstopale, ker so bile vse oblečene v razne plašče in bunde, saj ni bilo ravno toplo. Skratka vse skupaj daleč od tistega, kar sem zgrožen videl ob prejšnjih dveh obiskih Otoka.

Dnevi so hitro minevali, prostega časa skoraj ni bilo in še potem v četrtek, ko smo z delavnico zaključili že malo prej (ob treh), sva morala iti na sestanek, ki je v ponedeljek odpadel. Na koncu sva zvečer šla v mesto še na pijačo s predavateljem na delavnici, rezultat tega pa je bil, da sva nazaj prispela šele okoli polnoči, spat sva šla pa ob dveh. Oh ja, potem pa spet isto - minimalno spanja, vstajanje ob šestih in potem najkasneje ob 6:30 odhod, kajti do letališča je uro do uro in pol vožnje, na okencu pa se je potrebno zglasiti najkasneje ob 8:40.

Seveda pamobitel ni zvonil (a prejšnja jutra se je peder oglašal ob 5h zjutraj) in sva zaspala ter tako vstala šele ob 7:40. Jaaaaoooo!!! V rekordnih petih minutah sva vse spakirala, se odjavila iz sobe, vmes naročila taksi in potem odbrzela proti letališču. Voznik (verjetno) indijskega porekla se je res trudil in tako sva “že” ob 9:00 zmagoslavno prispela na kraj zločina. Na srečo so naju kljub temu vseeno še spustili naprej in tako sva do našega izhoda pribrzela ravno kakšno minuto prej, preden se je začelo vkrcavanje. Bravo, naši!

Tudi na poti nazaj smo leteli v neki Delamaris konzervi, na srečo je bil vsaj sendvič boljši - bil je že na nivoju tistega, ki ga lahko dobiš na avtomatu oziroma ga kupiš na pumpi. Klanjam se tej tenkočutni pozornosti, ki so jo namenili nam, ubogim potnikom.

Ampak kakorkoli že, bilo je čisto zabavno, s tem da bom naslednjič kakšno kilo ali dve hrane prestavil kar v ročno prtljago. Ali pa naj drugič raje London pride k nam, hehe.

Mlad par se vrne iz mesta in pripeljta se k njemu domov. Prideta do vrat in on seže v žep po ključ. Išče in išče, a ga ne najde, pogleda tudi v drug žep, a tudi ta je prazen, pogleda še v žepe na jakni, toda tudi tam brez uspeha. Sam pri sebi nejevoljno zagodrnja:

“In tako sedaj vsi trije stojimo pred temi kurčevimi vrati…”

Se še spomnite nevarnosti, ki je prežala (in najbrž še preži) na nič hudega sluteče opravljalce velike potrebe v drugem nadstropju Vojkove 63? Podoben zajeb kot v inkubatorju so naredili tudi na Brdu - na stranišču je za vse žarnice eno samo stikalo in če ga kdo pomotoma (ali pa nalašč? ) ugasne, tisti na školjki ostane v popolni temi, svoje luči pa ne more prižgati, saj ločenega stikala na svoji strani vrat enostavno nima.

Ko so upravniki stavbe ugotovili to pomanjkljivost, so na vseh WC-jih izobesili navodila, naj luč puščamo prižgano. Zaradi diskretnosti ali ne vem česa že razloga za to niso navedli in tako je po novem režimu luč stalno gorela, razen morda med vikendi, ko jo je kakšna čistilka ugasnila. Ampak čez nekaj časa se je potem na navodilih pojavil pripis nekoga, ki ga je zaskrbelo zaradi nesmotrnega trošenja energije - “Kaj pa varovanje okolja??”. Kmalu mu je pritegnil še nekdo drug, ki je dopisal “Se strinjam!”.

Upravniki stavbe so diskusijo očitno opazili in po pol leta razsvetljenega režima navodila zamenjali z novimi, kjer so končno naravnost povedali, v čem je bistvo problema. Po novem se je luč spet lahko ugašala, ampak pod pogojem, da je WC prazen. Skratka smiselna in pravilna rešitev.

Toda šaljivo ljudstvo je ponovno moralo izraziti svoje mnenje in navodila sedaj izgledajo takole:

Verjetno so to dopisali iz lastnih izkušenj?

Mali morski pes potoži mami, da je lačen. Mama mu obljubi, da ga bo naučila, kako si lahko sam najde hrano, in ga odpelje do plaže, kjer se je v vodi namakalo veliko kopalcev. Nekaj časa vse skupaj opazujeta, nato pa mama začne razlagati:

“Vidiš, sine, tole tukaj je pa plaža in tu se zmeraj najde veliko ljudi. Če si lačen, je to dober kraj za iskanje hrane.”

“Začneš tako, da si najprej izbereš enega izmed kopalcev in dvakrat zaokrožiš okoli njega. Pazi, da se bo pri tem iz vode videla tvoja hrbtna plavut. Nato se za nekaj trenutkov oddaljiš.”

Mali morski pes razumevajoče prikima in mama nadaljuje:

“Ko prideš nazaj, se kopalcu zelo približaj - tako, da ga potem, ko se obrneš, rahlo oplaziš s svojo repno plavutjo. In potem spet greš malo stran.”

“Potem pa vzameš malo zaleta in se spet približaš, tokrat bolj na hitro. Od spodaj se zaletiš v kopalca, tako da ga odnese dva metra iz vode v zrak. In greš spet malo stran, no, ampak ko se vrneš, ga pa že lahko počasi poješ…”

Na tem mestu mali morski pes vpraša mamo:

“Da, to zdaj razumem, ampak sliši se tako zakomplicirano. Ali ne bi mogel kar priti do kopalca in ga že takoj pojesti?”

Mama mu ljubeznivo pojasni:

“Seveda, sine, tudi tako lahko narediš. Ampak potem boš tudi ves drek pojedel…”