Peter Lamut

Janezek je stopil v kuhinjo, kjer je njegova mama pripravljala večerjo. Bližal se je njegov rojstni dan in menil je, da je sedaj pravi trenutek, da ji pove, kaj si želi za darilo.

“Mama, za rojstni dan bi rad kolo.”

Janezek je sicer bil dokaj poreden otrok, ki se je v šoli in doma nenehno zapletal v razne prepire in druge težave. Mama ga je vprašala, ali resnično meni, da si kolo zasluži. Janezek je seveda mislil, da si ga, vendar mama ni bila čisto prepričana v to. Želela je, da Janezek sam dobro razmisli o sebi in svojih dejanjih v zadnjem letu. Poslala ga je v sobo in mu naročila, naj premisli, kako se je obnašal, nato pa naj še napiše pismo Bogu in mu pove, zakaj si zasluži kolo. Janezek se je usedel za mizo v svoji sobi in začel pisati.

Pismo 1:
Dragi Bog,
Letos sem bil zelo priden fant in bi za rojstni dan rad dobil kolo. Hočem rdečega.
Tvoj prijatelj Janezek

Janezek je vedel, da to ni bilo čisto res. V zadnjem letu ni bil zelo priden fant, zato je pismo raztrgal in ga začel pisati na novo:

Pismo 2:
Dragi Bog,
Letos sem bil priden fant in bi za rojstni dan rad dobil rdeče kolo. Hvala!
Tvoj prijatelj Janezek

Janezek je vedel, da tudi to ni bilo res, zato je pismo raztrgal in ga še enkrat začel pisati od začetka.

Pismo 3:
Dragi Bog,
Letos sicer res nisem bil čisto vedno priden, ampak kljub temu bi še zmeraj zelo rad dobil kolo za rojstni dan.
Janezek

Tudi za to pismo je Janezek vedel, da ga Bogu ne more poslati, zato je začel pisati četrto pismo:

Pismo 4:
Bog,
Vem, da letos nisem bil priden. Zelo mi je žal. Če mi za rojstni dan pošlješ kolo, obljubim, da se bom poboljšal. Prosim, prosim!
Hvala,
Janezek

Janezek je vedel, da četudi bi to bilo res, s tem pismom kolesa najverjetneje ne bi dobil. To ga je precej vznemirilo. Šel je v kuhinjo in povedal mami, da želi iti v cerkev. Mama je menila, da je njen načrt začel delovati, kajti Janezek je izgledal zelo žalosten.

“Prav, pojdi, samo bodi nazaj do večerje,” mu je odvrnila.

Janezek je odšel iz hiše in se napotil do bližnje cerkve nekaj ulic stran. Vstopil je vanjo in šel do oltarja. Pogledal je naokoli, ali je kdo tam. Ker ni bilo nikogar, se je sklonil, se potihoma splazil do kipa Marije, ga skril pod majico, nato pa hitro stekel iz cerkve naravnost domov in v svojo sobo. Zaprl je vrata, vzel list papirja in svinčnik ter začel pisati pismo Bogu.
.
.
.
.
.

Pismo 5:
Bog,
UGRABIL SEM TI MAMO! ČE JO HOČEŠ ŠE KDAJ VIDETI, POŠLJI KOLO!!!!!!!

O neposrečenem številu parkirnih mest v Tehnološkem parku Ljubljana sem že pisal. Ko so se vseljevala nova podjetja, so parkirne zagate postajale vedno hujše. Če k temu prištejemo še naključne dnevne obiskovalce (poslovneži, ki pridejo na sestanek, obiskovalci okulističnega centra…), je zmeda popolna. Čez dan je z avtomobili zabasan prav vsak kotiček, ki se ga zabasati da.

Ker je bilo jasno, da tako ne gre več naprej, je vodstvo na neki točki za silo uredilo parkirišče čez cesto. Oziroma, če smo čisto natančni, uredili niso nič, samo tisti kos zemlje čez cesto so proglasili za parkirišče pa en moder znak z belo črko P so postavili. Pustimo ob strani malenkosti, kot je na primer ta, da se ob deževju omenjena površina spremeni v neko pol makedamsko, pol blatno umazano brozgo.

In potem je na minuli sveti petek 13. padla prva bomba. Nekje ob pol štirih popoldan, ko je kar nekaj ljudi že šlo domov proslavljat vikend in gneče nekako ni bilo več, je nekdo poklical redarje, ki so razdelili nekaj plačilnih nalogov. Da, poklical, kajti sami od sebe tukaj ne hodijo. In to v petek popoldan, ko za to nekako ni bilo (več) potrebe, ampak je šlo bolj za to, da je nekodo iz vodstva to naredil kar tako iz principa. Pravzaprav lahko kar konkretno sumimo določeno osebo, ki ga očitno že dolgo ni fasala (to zadnje je sicer samo špekluacija). Mimogrede, da ne bo kdo mislil, da sem dobil kazen in se sedaj usajam - sam listka nisem dobil, ker sem na srečo imel takrat avto parkiran na “varnem” mestu, ampak nekaj sodelavcev ni imelo te sreče, poleg tega pa tudi dva poslovna partnerja, ki sta se ravno takrat mudila na obisku.

Danes je bilo enako, s tem da so redarje poklicali že kar dopoldan. Ko sem se pripeljal, sem namreč lahko opazil avtomobile z okrasnim obvestilom in tudi naša pisarna jih je ponovno nekaj nabrala. Zdaj imamo tistih ovitkov že kar za celo ikebano. Mestnemu redarstvu sicer ne moremo kaj dosti očitati, kajti zakon je jasen in avtomobili res niso bili parkirani čisto v skladu z njim, ampak pretirano pa prometa spet niso ovirali, sploh pa je takšno parkiranje bilo že lep čas nekaj povsem normalnega - pač posledica premajhnega števila parkirišč. Da, tudi tisti safari parking čez cesto se zabaše, če se vsi napačno parkirani preusmerijo tja.

Čudovit pušeljc obvestil

Pri vsem skupaj me najbolj moti to, da se zdravi simptome namesto vzrokov. Najlaže je narediti premalo parkirnih prostorov, potem pa po tistih, ki svojega avta nimajo kam (legalno) parkirati, usekati s kaznimi. In tu ne govorim o predsedniškem parkiranju 2m od vhoda za vsakogar, temveč o možnosti parkiranja v nekem normalnem radiju (100 - 150m). Saj vendar nismo center mesta, lepo vas prosim!

Pa še beseda ali dve o podzemnih garažah - da, resda so na voljo, ampak so plačljive. NesramnihPičlih 90€ na parkirno mesto na mesec. Če vzamemo, da se pri nas z avtomobili na delo vozi kakšnih 8 ljudi, bi to v primeru najema pomenilo vsak mesec več kot 700 € dodatnih stroškov samo za parkiranje. In se jebite. Ali pa plačujte kazni, kar je še slabše. Ne rečem, če bi to bilo kje v mestu, kjer prostora ni na pretek, ampak tu vendar govorimo o tehnološkem parku na obrobju mesta, kjer je nezasedenih površin še veliko. Popravite me, če se motim, ampak kaj ni namen tehnoloških parkov ravno zagotavljanje ugodnega in vzpodbudnega okolja za perspektivna podjetja, ne pa zaračunavanje vsega po čisto tržnih cenah? Vse bolj se mi dozdeva, da je ta park tehnološki samo po imenu, kakšne posebne dodane vrednosti pa od njega ni. Običajni poslovni prostori in to je to.

Kot kaže, bomo morali začeti parkirati pred bližnjim Hoferjem, tam je namreč parkirišče dovolj veliko. Saj je oddaljen samo kakšnih 300 metrov, sploh pa sprehod človeku dobro dene, pravijo zdravniki. Ampak bog ne daj, da potem kdaj delaš dolge nadure, kajti ob osmih zvečer zapornico že spustijo in potem do jutra z avtom ne moreš ven.

Kakšen napis nosi okoli vratu črnec z epilepsijo?

“I AM NOT BREAKDANCING!”

Evo, danes se lepo vidi, kakšne prasice so ženske. Za Valentinovo vreščijo, če ne dobijo darila, pozornosti, nežnosti, karte za koncert Jana Plestenjaka in ne vem kaj še vsega, po drugi strani pa se praktično nobena ne spomni, da bi pa nam moškim čestitala za 14. marec oziroma Steak and Blowjob Day, o čemer sem že pisal.

Hinavščina pa taka!

Statistično gledano devet od desetih ljudi uživa v skupinskem posilstvu…

Žena sreča moža za Valentinovo s šopkom rož v roki in ga vsa nasmejana vpraša:

“Dragi, so te rože zame?”

Mož odgovori: “Kje pa, te so za tajnico.”

Žena vzroji: “Prasec, njej rože, meni pa kurac!”

Mož hladnokrvno odvrne: “Menjaš?”