Peter Lamut

Noseča ženska, ki je pričakovala trojčke, se je sprehajala po mestu, nakar je v nekem trenutku iz bližnje banke planil ropar in jo med begom v paniki trikrat ustrelil v trebuh. Na srečo je bilo z dojenčki vse v redu, tako da se je kirurg na urgenci odločil, da ji nabojev ne bo odstranil, saj bi bila operacija preveč tvegana.

Po tistem je življenje teklo normalno naprej, dokler ni 16 let kasneje ena od hčera prijokala k mami v sobo.

“Mami, mami, prej sem šla na stranišče in lulala, pa je ena krogla prišla ven.”

Mama ji je razložila, da je vse v redu in ji pojasnila, kaj se je zgodilo pred 16-imi leti. Kakšen teden kasneje ji je v sobo prijokala druga hčerka:

“Mami, mami, prej sem šla na stranišče in lulala, pa je ena krogla prišla ven.”

Tudi njej je mama razložila, da jo naj nič ne skrbi in ji povedala zgodbo izpred 16-ih let. Teden po tistem v njeno sobo prijoka sin.

“Je že dobro,” je razumevajoče rekla mama. “Vem, kaj se je zgodilo. Šel si na stranišče lulat in ven je prišla krogla.”

“Ne,” je zajokal sin, “malo sem drkal pa sem kar ustrelil psa.”

Jože in njegova žena sta zašla v finančno stisko, zato sta se odločila, da bo ona začasno postala kurba. Ker pa s tem ni imela izkušenj in ni točno vedela, kako naj se stvari sploh loti, ji je Jože svetoval:

“Postavi se pred bar in ulovi nekoga. Povej mu, da računaš 100 evrov. Če boš imela kakšno vprašanje, bom za vogalom čakal v avtu.”

In res se je odpravila do bara in po nekaj minutah se pri njej ustavi avto.

“Za koliko?” vpraša voznik.

“Sto evrov,” mu odvrne ona.

“Na žalost imam samo 30 evrov, bi vseeno šlo?”

Ker je bila v dilemi, kaj naj stori, mu je naročila, naj malo počaka, ter stekla za vogal do Jožeta.

“Kaj lahko dobi za 30 evrov? Več denarja nima.”

“Za 30 evrov mu ga lahko vržeš na roko,” ji je odvrnil Jože.

Ona je prikimala ter stekla nazaj do avta. Vozniku je razložila, kaj lahko dobi za ponujeni denar in on se je strinjal. Vstopila je v avto, nakar si je on odprl zadrgo ter iz hlač pomolil svojo OGROMNO batino…

Nekaj časa je le nemo zrla, nato pa se ponovno opravičila, da pride takoj nazaj. Stekla je do Jožeta in vprašala:

“Jože, dragi, ali lahko temu tipu posodiš 70 evrov?”

(povezava do 1. dela)

Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… ). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal.

Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.

Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni.
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.

Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….

… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…

(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? )

Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili ), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…

V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.

Se nadaljuje…

Dve kolegici se pogovarjata:

“Veš, ugotovila sem, da me moj mož verjetno že kar nekaj časa vara,” se izpove prva.

“Pička mu materina!” je razumevajoča druga.

“Ah, saj ni tako hudo,” nadaljuje prva. “Ko sem to ugotovila, sem mu na skrivaj naluknjala vse njegove kondome.”

“Pička ti materina!”

Kot postaja že tradicija, bom tudi letos napisal, kako je bilo na elektrijadi. Tudi letos smo prosta mesta na avtobusu zelo hitro razgrabili, poleg avtobusa pa je dol šel še en kombi, s katerim so se pripeljali naši fuzbalerji. Dva norca sta v eno smer šla celo s kolesi, slava jima!

V petek 1. maja smo se tako popoldan zbrali v Tivoliju, nato pa z manjšo zamudo (ane, Hostar??! ) krenili na pot. Najprej smo odbrzeli proti Mariboru, kjer smo morali pobrati še 20 veseljakov s Štajerske. Ni treba dvakrat reči, da se je že pred prihodom na obvoznico začel žur. Ljudje so veselo nazdravljali, peli domače poskočnice in celo plesali, tako da se je do Celja že marsikomu vrtelo v glavi od vsega lepega. Slišati je bilo tudi prve krike, da mehur nagaja. V vmesnem času sem jaz preklinjal ledeno mrzlo klimo, ki je šopala tako močno, da sem do Domžal že fasal heksenšus, ker mi je pihalo direktno na tilnik. Na srečo sem si potem tam okoli namotal oblačila v stilu pakistanskega terorista in potem me ni več zeblo in sem bil vesel.

Ko smo pobrali “one tam preko”, se je žur samo še stopnjeval in se potem nadaljeval pozno v noč. Kasneje smo sicer poskušali tudi malo spati, ampak saj veste, kako je s tem na avtobusu - ne gre, ker se ne moreš udobno namestiti, če pa že za nekaj časa zaspiš, te potem zaradi čudnega položaja vse boli. Ampak potem smo po dobrih 16-ih urah vožnje zjutraj le prispeli v Budvo in elektrijada se je lahko začela! Waaaaaaaa!!!!

Seveda smo tudi tokrat poskrbeli, da prihod Janezev ni ostal neopažen. Piščalke, raglje, petje in glasno pričanje gluposti, vse to je precej hitro iz pisarne izbezalo neko kao šefico, ki ji kraval ni bil všeč. Seveda smo jo takoj podkupili s steklenico domačih borovničk pa še malo smo jo zavrteli med plesom in takoj smo postali prijatelji. Dobro smo jo zlobirali, ni kaj. Po kakšni uri čakanja smo tudi dobili ključe apartmajev in se nato vgnezdili v njih. Na splošno so bili precej solidni - ne premajhni, kopalnica normalna (nič razjebana) in funkcionalna, v vsakem pa še klima in kabelska TV. Zelo lepo.

Sledil je kratek sprehod naokoli in spoznavanje okolice. Plaža blizu, znanih ljudi kar nekaj, pleskavice poceni (en hamburger le 1,5 €), še posebej pa me je navdušilo dejstvo, da si lahko za kosilo (in zajtrk in večerjo) lahko pojedel toliko, kolikor si le hotel. Porcije so sicer bile majhne, a si se lahko v vrsto postavil poljubno mnogokrat in se tako resnično do sitega nahranil. Skrb, da bom tudi letos malo stradal, je tako odpadla. Po kosilu pa sem bil takoooo zaspan (na avtobusu spal le uro do dve), da sem se ulegel za tri ure in zaspal. Samo tri ure, ampak so me zaradi njih povsem neupravičeno totalno skurcali, češ da me nikjer ni in da sem zamudil žur. Slovenska banda je namreč po kosilu na teraso enega izmed apartmajev postavila konkretne zvočnike, ki smo jih pripeljali s sabo, in začela nabijati glasbo, tako da se je v hipu razvil dober žur. Tako so vsaj rekli, jaz ne vem, ker sem ključne tri ure prespal in bil potem še kregan, ampak okej. Saj je bil šele prvi dan in vse skupaj se je pravzaprav šele dobro začelo.

Se nadaljuje…

Nek moški se je zjutraj zbudil in opazil, da na strehi njegove hiše tiči gorila. Pobrskal je po rumenih straneh v imeniku in seveda je tam našel tudi oglas za “Odstranjevalce goril d.o.o.”. Poklical je na navedeno številko in odstranjevalec goril je obljubil, da bo prišel v najkrajšem možnem času. Pol ure kasneje se je odstranjevalec goril tudi dejansko prikazal. S seboj je imel lestev, kij za bejzbol, puško ter krvoločnega pit bulla.

“In kako se boste lotili stvari?” je zanimalo lastnika hiše.

“Najprej bom tole lestev prislonil na hišo, potem pa bom splezal gor in gorilo z bejzbolko zbil s strehe. Ko bo gorila na tleh, jo bo pit bull, ki je za to zdresiran, zagrabil za jajca in jih ne bo več spustil. Gorila bo nato dovolj podjarmljena, da jo bom lahko strpal v kletko v kombiju in odpeljal.”

Odstranjevalec goril je nato res prislonil lestev, vzel bejbzolko, a še preden je začel plezati gor, je lastniku hiše izročil puško.

“Zakaj pa puška?” je vprašal lastnik.

“Če me gorila slučajno zbije s strehe, ustrelite psa!”

UaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!11

Leto je naokoli in spet gremo na elektrijado. Letos bo zaradi univerzijade v Beogradu organizirana dva tedna prej, ampak vseeno ne bi smelo biti prehladno. Gremo namreč v Budvo, ki je nedaleč stran od Čanja, kjer je bila elektrijada leta 2007. Pričakujemo reprizo takratnega dogajanja in to je vse od beach partyjev do fanatičnega navijanja na fuzbal tekmah.

Ni treba dvakrat reči, da smo se tudi letos odlično pripravili. Morala na višku, s sabo imamo agregat in ozvočenje, ki trga gate, opremili smo se z navijaškimi rekviziti (megafoni, piščalke, bobni, harmonika, skratka vse, kar povzroča hrup) in verjetno ne bom pretiraval, če rečem, da bomo naslednji teden šli “u kurac”.

Poročilo o dogajanju tam doli seveda tudi letos sledi.

Končno smo si tudi v naši družini vendarle omislili ljubko žverco. Vsa ta leta namreč nismo imeli nobenega psa, mačka, papige ali pa vsaj zlate ribice. S tem je namreč kar nekaj dela, časa pa smo zmeraj imeli premalo. Edina favna, ki smo jo imeli, so bile mravlje faraonke, kakšna zablodeli pozidni matija in pa leteči mrčes, ki je poleti ob odprtih oknih uletaval v stanovanje ter se kasneje cvrl na vročih žarnicah (ali pa je bil od nas razmazan na steni).

Stvar se je spremenila pred dvema dnevoma, ko so častljiva mati imeli rojstni dan in smo ji za darilo kupili Robija. Robi je simpatičen robotski sesalec, ki neumorno brni po stanovanju in se samostojno premika iz sobe v sobo, ob čemer hvaležno utripa s pisanimi lučkami in tako opozarja na svojo prisotnost. Hrani se s prahom in podobno svinjarijo, ki se vedno znova nabira na tleh, pri čemer ni ravno izbirčen. Je dovolj pameten, da si zna postreči kar sam. Med prehranjevanjem sproti dezintificira podlago s kulsko utravijolično lučko, s katero cvre razne mikrobe, pršice in ostalo zalego. Ko se utrudi, zna sam najti pot domov. Zapomni si, od kod je štartal, in ko mu začne zmanjkovati energije, se vrne v svoj pit box, kjer si ponovno napolni baterije.

Robi je kljub svoji mladosti že dovolj pameten, da se med preganjanjem sem in tja ne zabija v zidove in podobne ovire pa tudi čez rob stopnic ne pade, ker dovolj hitro ugotovi nevarnost in se obrne stran od potencialno 100 metrov globoke pečine (hja, nikoli se ne ve, kaj je za robom!). Je pa tudi neumoren, o čemer priča včerajšnja zgodba, ko smo pozno zvečer vsi že napol spali oziroma smo se odpravljali spat, on pa je, vsaj tako smo mislili, tudi počival pod stopnicami. No, ampak to ne za dolgo, kajti v nekem trenutku je očitno ugotovil, da je ura že skoraj polnoč in da je treba ven žurat. Kar naenkrat se je navdušeno zapodil iz svojega kotička, ter se začel vrteti po dnevni sobi, ob čemer je nase opozarjal z glasnim brnenjem in utripajočimi lučkami. Čisti flešer, vam rečem. Na njegovo žalost pa pater familias nad njegovo hiperaktivnostjo ni bil prav nič navdušen in ga je brutalno onesvestil tako, da ga je enostavno izklopil, namesto da bi mu na lep način obrazložil, naj preide v stanje mirovanja in da naj s čistilno akcijo počaka do naslednjega dne.

Kljub temu, da je Robi v hiši šele dva dni, smo ga že vsi sprejeli za svojega, saj je tako prijazen in tako rad pomaga. Kako pa za naprej? Kaj pa vem. Ampak ne bi bil prav nič presenečen, če si bomo nekoč omislili še kakšnega Francija, ki bo pomagal pomivati posodo ali pa obešati perilo. Hišni ljubljenčki so pač zabavni.