Delavec na gradbišču je v petem nadstropju zgradbe potreboval ročno žago. Spodaj pod stavbo je opazil drugega delavca in mu zavpil, naj mu jo prinese, toda zaradi hrupa ga tisti spodaj ni razumel.
Zgornji delavec je zato poskusil z uporabo kretenj. S prstom je pokazal proti svoji glavi, kar naj bi pomenilo “jaz”, nato je pokazal na koleno v smislu “potrebujem”, nazadnje pa je roko začel premikati naprej in nazaj oponašajoč gibe med žaganjem.
Delavec na tleh je prikimal, si slekel hlače, izvlekel tiča iz spodnjih hlač in začel masturbirati. Tistega v petem nadstropju je to zelo razjezilo, zato je nemudoma stekel dol ter se začel dreti:
“Kaj hudiča je pa narobe s tabo?!! Rekel sem ti, da potrebujem žago!”
Drugi mu je odvrnil: “Vem, saj sem te razumel! Poskušal sem ti samo povedati, da prihajam!”
Moški pride v bar in ob strani na šanku zagleda velik kozarec poln bankovcev za 20 evrov. Seveda ga zanima, kaj to je, zato o tem povpraša barmana.
“Torej,” začne barman, “zadaj v hlevu imamo privezanega kona, ki se še nikoli v življenju ni smejal. Vrzi dvajsetaka v kozarec in če ti uspe pripraviti konja do tega, da se bo začel smejati, je ves denar v kozarcu tvoj!”
Moški vrže bankovec v kozarec in odide v hlev. Že čez nekaj minut pa se vrne in celo v baru se je slišalo, kako se konj v hlevu na ves glas smeji. Moški pobere denar in odide.
Če kakšno leto po naključju spet zaide v isti bar in na šanku imajo nov kozarec dvajsetakov. Seveda ga zanima, kakšna je stava zdaj.
“Torej,” reče barman, “ta prekleti konj se noče in noče nehati smejati. Prvi, ki ga pripravi do tega, da utihne, dobi ves denar.”
Moški plača svojih dvajset evrov in oddide v hlev. Čez nekaj minut se vrne in že na prvi pogled je vidno, da je konj ves šokiran in z izbuljenimi očmi, do smeha pa mu nikakor ni več. Moški vzame svoj denar in ko že želi oditi, ga barman ustavi.
“V redu, zaslužili ste cel kup denarja. Pošteno. Ampak zaupajte mi, kako za vraga vam je uspelo?!”
“Enostavno,” odvrne moški. “V smeh sem ga spravil tako, da sem mu rekel, da je moj večji od njegovega. V jok pa sem ga potem spravil tako, da sem slekel hlače in mu to tudi dokazal.”
Praktično vsak, ki že nekaj časa plava v podjetniških vodah, ve, kako je to, ko imaš dolžnike, ki pa se čudežno ne oglasijo na telefon, ko jih kličeš. Ali pa se potuhnejo misleč, da boš pozabil ti kot njihov upnik. Oziroma imajo sicer čisto poštene namene, ampak pozabijo (in to res pozabijo, ne morda “pozabijo”). Pa saj je v bistvu enako kot v neposlovnem svetu.
Ko se takšnih dolžnikov že kar nekaj nabere oziroma ko se nenadoma čudežno potuhnejo kot voluharji, človeka prime, da bi jim vsem po vrsti j**** (jahal) mater. Dostikrat je potem tudi tako, da vseh človek sploh nima ne časa ne volje obdelati. Kličeš prvega, pa kličeš drugega, vmes moraš poslušati izgovore tretjega… obup. Da bi jim vsem s špičakom vlomil v kurja prsa!
Ampak danes živimo v 21. stoletju in namesto, da bi si ljudje navzkrižno skakali po mamah, se lahko poslužijo tudi bolj sofisticiranih rešitev. Najnovejša med njimi je izterjevalec.si - sistem za hitro in enostavno avtomatično obveščanje dolžnikov preko SMS sporočil. Dolžnik bo vedel, da mislite nanj vsak dan, poleg tega pa SMS sporočilu ne more razlagati zgodbic, kaj in kako. Dobi opomnik in pika. Hitreje in ceneje kot papirnati opomini.
Zanimivo je, da zadeva dejansko deluje, kajti v splošnem 75% terjatev sploh ni spornih. Obe strani točno vesta, kdo je kateremu koliko dolžan, potrebna je samo manjša vzpodbuda, da se vse skupaj premakne. Ampak za vzpodbude upnik dostikrat nima časa, če ne gre ravno za velike zneske, medtem ko dolžniku ponavadi zmanjka kanček samoiniciativnosti in motivacije, da zadeve pospeši on. In tu pride na pomoč izterjevalec, ki denar tudi povrne, če upnik s storitvijo ni zadovoljen.
Moški je prišel na pokopališče položit rože na grob svoje nedavno preminule mame. Ko se je vračal proti avtu, je njegovo pozornost pritegnil nek drug moški, ki je klečal ob tamkajšnjem grobu. Videlo se je, da goreče moli, pri sebi pa je potiho in v globoki žalosti neprestano ponavljal “Zakaj si moral umreti? Zakaj si moral umreti? Zakaj si moral umreti?”
Prvi moški se je približal in dejal:
“Gospod, ne želim vas motiti pri vaši privatni zadevi, toda ta demonstracija bolečine je več kot vse, kar sem kadarkoli do sedaj videl. Za kom tako globoko žalujete? Za otrokom? Za katerim od staršev?”
Žalujoči moški si je vzel nekaj trenutkov, da je sploh prišel k sebi, nato pa odgovoril:
Ja, torej, rekli smo, da bomo obdelali še babe. Ker ni bilo pretirano vroče, so bile malenkost manj razgaljene kot prejšnja leta, ampak vseeno pa niso bile zavite v kakšne sibirske kožuhe, tako da je še vedno bilo možno oceniti, v kakšni formi so. Letos so bile za nianso (ampak samo za nianso) boljše od povprečja, tako da dobijo oceno C+. Resda morda tudi zato, ker na plaži nismo preživeli toliko časa, da bi jih gledali cel dan, pa še svetloba je bila na trenutke difuzna in se zato celulit ni videl ( ), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti.
Sploh pa je tudi na elektrijadi veljalo, da ko imaš enkrat pet pirov v riti, da gredo vse grde domov. Sam sicer nisem pil, ampak sem potrditev tega dobil že s tem, ko sem malo poslušal komentarje okoli sebe, da so tukaj baje “same hudeee”. Skratka habitat je bil prijeten za bivanje in poplesavanje, alfa samci v tem ekosistemu pa smo očitno spet bili Slovenci. Ni bilo sicer čisto tako, kot v naslednjem videu, ampak pritoževati se res nismo mogli.
Epsko širino vsemu skupaj pa je dodal L.L., ki se je potem, ko smo se v petek po 16-ih urah vožnje naposled le vrnili, meni nič tebi nič (nagaja tič?) v nedeljo na lastno pest ponovno odpravil v Budvo, da bi se tam še malo družil z eno joškato blondinko, ki sicer ni bila udeleženka elektrijade, je pa bila takrat ravno tam na počitnicah. Dva dneva, do torka, potem pa hop nazaj v Ljubljano. Vidite, dragi moji, to je viteška ljubezen, hehe. Preprosto car.
Ob vsem dogajanju je četrtek kar prehitro prišel in čas je bil za slovo. Ljudstvo je bilo nad doživetjem soglasno - bilo je odlično! Nekateri s(m)o že tudi začeli odštevati do naseldnje elektrijade, ki bo že 50. po vrsti. Ja, takrat bo pa res odklop. Sama pot nazaj je minila brez večjih zapletov. Kljub temu, da smo bili na koncu moči, je bilo vzdušje na avtobusu še vedno veselo, pa čeprav malenkost bolj umirjeno. Za na pot sem si tudi kupil 6 pleskavic in izkazalo se je, da sem zaloge zelo dobro načrtoval. Vsake 4 ure sem pojedel dve pleskavici, tako da met potjo nisem trpel, domov pa sem se vrnil ravno prav lačen, da sem se pred spanjem še malo nabutal in potem zaspal za kakšnih 12 ur. Da ne omenjam, da sem se potem, ko sem prišel z dopusta, moral še tri dni počivati, heh. Še dobro, da je bil vikend.
), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti. 
