Nevški ovčar pride na pošto in vzame obrazec za oddajo telegrama. Izpolni vse podatke, kot vsebino telegrama pa navede “Hov. Hov. Hov. Hov. Hov. Hov. Hov. Hov. Hov.”
Uslužbenec na okencu obrazec pregleda in psu prijazno svetuje:
“Dolžina telegrama je devet besed. Naj vas opomnim, da lahko za isto ceno pošljete še en ‘Hov’.”
“Ampak potem vsebina ne bi imela nobenega smisla,” odvrne pes.
Zelo debela ženska pride h ginekologu in se uleže na stol. Doktor gleda in gleda, nato pa jo prosi, če lahko malo prdne.
“Zakaj, a za relaksacijo?” se začudi pacientka.
“Ne, za orientacijo!”
Tvoja mama je tako grda, da so morali noč čarovnic premakniti na njen rojstni dan!
Ko smo se za silo nahranili, je za “slavljenca” sledila naslednja naloga. Morala sta se podati v ribnik v neposredni bližini ter tam z golimi rokami ujeti vsak vsaj eno ribo. Dejstvo, da je voda imela samo kakšnih 20 stopinj, nas opazovalcev ni kaj dosti vznemirjalo. Pravzaprav smo se privoščljivo režali, saj sta se v vodo oba spravljala kot lačen srat. Ribe niso bile niti malo kooperativne in so kar bežale od njiju, tako da sta se kar dolgo namakala. Na koncu smo se ju usmilili in jima dovolili, da odideta ven praznih rok. Seveda pa komisija z njuno uspešnostjo ni bila ravno zadovoljna, zato je hitro sledila še tretja naloga.
Pri tretji nalogi sta morala z golimi koleni klečati na kupčku peska, medtem ko je potekalo zasliševanje. Ugotoviti smo želeli, kako dobro poznata svoji bodoči ženi. Na vprašanja, ki so bila že pred tem postavljena slednjima, sta morala odgovarjati tudi moški polovici, za vsak napačen odgovor pa je sledila kazen - en deci navzdol po grlu. Malo borovničk, malo piva in podobno. In kakšna je bila uspešnost? Hja, v povprečju sta oba pravilno odgovorila le na približno polovico vprašanj, tako da sta v bistvu pri vsakem drugem morala piti. V zagovor pa naj povem, da sta za tak alkoholizem krivi tudi babi sami, saj sta na nekatera vprašanja odgovorili čisto preveč zapleteno za preprosto moško pamet.
Primer: Na vprašanje, katerega presenečenja bi se svojega dragega najbolj razveselila, je ena izmed njiju odgovorila:
“Ja, meni bi pa idealno presenečenje izgledalo tako, da bi šla spet na Tajsko pod roke tamkajšnjih izkušenih maserjev, potem pa bi mi pripravil še toplo kopel s svečkami in dišečimi paličicami, nakar bi me zmasiral še on in bi potem sladko zaspala do sončnega vzhoda in …”
Haloooooooooooo! Pa kdo bo tak roman zrecitiral, očitno ženska prav hoče, da njen tip napačno odgovori in da bo posledično moral piti. 
Mar bi se raje držala standardnih odgovorov v stilu “prinese mi rožico”, “kupi mi čokolado” in podobno. Na to bi se vsaj dalo pravilno odgovoriti. Kaj hočemo, babe pač… 
Ostale naloge so vključevale še hojo po brvi (seveda takrat, ko sta bila že malo v rožicah), previjanje plenic drug drugemu (jasno, vaja za bodočnost), morala pa sta tudi napisati vsak svojo pesem na temo “tašča” - in jo nato ob zvokih kitare tudi odpeti oziroma zrecitirati občinstvu. Besedila se ne spomnim več, vem pa, da jima je zelo dobro uspelo (sploh Janezu) in da je bil improvizirani koncert super. Požela sta bučen aplavz.
Pod črto gledano smo na koncu ocenili, da sta naloge opravila solidno in da ju lahko spustimo v zakonski jarem. Za morebitne težave pa seveda ne bomo odgovarjali, saj sama rineta v to. 
Sledilo je prijetno druženje ob čevapčičih in drugi hrani, seveda pa ni manjkalo zabavnih pogovorov in občasnega udrihanja čez babe. Moške debate pač z moškimi domislicami, med katerimi je brez konkurence zmagala naslednja:
“Zadnjič sem se pa s tako trdim zbudil, da ga je bilo škoda za doma.”
Ha ha ha!
Na srečo ni bilo daleč naokoli nobene ženske, ki bi začela kokodakati, kako lahko kaj takega sploh rečemo. Samo moška plemenska družba, ki čuti homogeno povezanost, ki verjetno izvira še iz skupnih lovov v pradavnini, ko je bilo tovrstno sodelovanje in medsebojno zaupanje nujno za preživetje vrste. Babe v jamah so pa pač cele dneve čvekale in spletkarile, hihi, zato pa tudi niso bile povabljene na fantovščino.
Na koncu pa je tudi plemenska družba počasi začela razpadati, saj je okoli treh zjutraj začelo deževati (pred tem smo imeli pred dežjem mir), pa tudi “lovci” so bili že malo utrujeni (pijani? 
), tako da smo se počasi začeli odpravljati spat. Meni se ni dalo tam spati, zato sem se kar usedel v avto in se odpeljal domov v bolj udobno domačo posteljo. Privilegij treznih pač.
Kakorkoli že, zadeva je bila zelo zabavna in se je bomo še dolgo spominali, Janezu in Mihi pa seveda želim veselo in ne pretežko življenje tudi s po uradni spojitvi s svojima prikolicama.
Zanimivo, da sem se prej udeležil kakšne poroke (pred nekaj leti, bivša sošolka iz gimnazije) kot pa fantovščine, ki naj bi po vsej logiki bila na vrsti pred tem. Na poroki sem že bil, na fantovščini pa še ne, narobe svet. Potem pa sem pred kratkim po emailu dobil sporočilo, v katerem me je bivši sošolec in najboljši prijatelj iz gimnazije Janez vabil na fantovščino, ki jo je organiziral skupaj s sotrpinom Mihatom, ki ga sicer nisem poznal. Uh, Janez se bo “zajebal”, škoda ga bo. Nič, na njegovo slovo od samskega stanu je treba priti, pa naj stane, kar hoče. Udeležbo sem tako z veseljem potrdil.
Nekaj dni pred glavnim dejanjem smo se preko emailov zorganizirali in potem v petek popoldan odrinili proti Dolenjski. Zadeva se je namreč odvijala v prijetnem piknik kotičku le streljaj iz Grosuplja. Vreme nam je bilo na srečo precej naklonjeno, saj so nas glavni nevihtni oblaki le malenkost oplazili, ampak tistih 10 minut rahlega pršenja ni nikogar zmotilo. Tisti, ki smo prispeli malo bolj zgodaj, smo se med čakanjem na ostale kratkočasili s pripravljanjem golaža in rezanjem zelenjave, ko pa sta prišli glavni zvezdi (torej Janez in Miha), se je zabava začela.
In kaj vse sta morala prestati bodoča ženina? Marsikaj. 
Ni bilo sicer tako kruto, kot bi lahko bilo, toda prav poceni je tudi nista odnesla. Za prvo nalogo se je tako Janez moral zbasati v kostum pingvina, na obraz pa si je nadel še umeten kljun iz kartona. Njegova naloga je bila, da naj odbiciklira v najbližje mesto ter proda 15 kartonastih kljunov. Glede na to, da se ukvarja z ekologijo, je moral mimoidoče hkrati tudi opozarjati na globalno segrevanje, taljenje ledu in krčenje življenjskega prostora pingvinov. V zameno za njihovo slabo vest zaradi človeških posegov v naravo je moral od njih pobrati čim več prispevkov in donacij.
Miha, ki dela v Leku, je imel podobno nalogo. Namesto v pingvina se je moral obleči v nekakšnega sanitarnega inšpektorja z belo masko preko obraza ter ljudi opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša nova vrsta gripe. Na srce jim je moral polagati, da naj jih ob morebitnem izbruhu bolezni nikar ne zagrabi panika in da naj sosedom ne začnejo pobijati vseh prašičev, krav in kokošjadi. Namesto tega naj raje kupijo obrazno masko in se zaščitijo. Tudi on je moral do mesta oditi s kolesom.
In tako so tega dne Grosupeljčani imeli priložnost videti nenavadno procesijo, ki sta jo sestavljala pingvin in nekakšen dohtar na kolesu, vse to v spremstvu pisane kolone avtomobilov, v katerih s(m)o veselo razgrajali nedorasli mladci. Ko smo prispeli v mesto, smo se zasidrali na nekem parkirišču, mučenika pa sta začela prepričevati mimoidoče za donacije. Seveda je bilo vse skupaj zelo zabavno, saj pingvina pač ne vidiš vsak dan racati po cesti in ustavljati avtomobilov. Poleg tega pa se je naš vrli sanitarec pri ozaveščanju ljudi še posebej izkazal, saj je v kakšni uri svojega pohoda uspel prodati za več kot 100 evrov mask! Se ne zajebavam. Pingvinu Janezu je šlo malo slabše, a tudi ne tako slabo, saj je tudi on kar nekaj nabral.
Ko je bila misija uspešno zaključena, smo se vrnili v bazni tabor, kjer smo najprej navalili na golaž, ki je bil res fantastičen, začelo pa se je tudi peči meso na žaru. Striptizete nismo imeli, saj sta bila bodoča ženina proti, ampak vseeno smo razmišljali, da je bila to mogoče napaka, kajti medtem, ko se je golaž še kuhal, ga je moral nekdo stalno mešati. Striptizeta bi bila za to idealna - postavila bi se nad lonec, vzela kuhalnico, ob mešanju golaža pa bi hkrati tudi mešala z ritjo. Če pa ne bi znala kuhati golaža, pa kot taka itak ne bi bila uporabna in je sploh ne bi najeli (če bi jo že iskali).
(se nadaljuje)
“Glede na to, da je bil Michael Jackson 99% iz plastike, bi ga morali pretopiti v Lego kocke in bi se enkrat za spremembo otroci igrali z njim.”
- anonimna objava na internetnem forumu