Peter Lamut

Evo, pa mi je uspelo. Celo leto sem pridno obiskoval šolo, na katero sem se lani vpisal in s tem dokazal, da se nisem vpisal samo zaradi statusa. Dejansko sem se tam tudi nekaj naučil, čeprav roko na srce sam program ni tako zahteven. Ampak kakorkoli že - ker so me tako vzljubili, so se odločili, da mi študijsko pogodbo podaljšajo še za eno leto. Tako se bom lahko še eno leto v Polni skledi vsakodnevno basal na bone, kar mi resnično zariše nasmeh na želodec.

Vseeno pa bo to najverjetneje moje zadnje študijsko leto, razen če me ne bo v prihodnosti kaj pičilo, da bom šel še na podiplomca. Kljub temu mislim, da mi je tale status uspelo nategniti celo bolj kot pa je španska inkvizicija nategovala vernike na natezalnicah. Skratka nemajhen podvig, o katerem bom razlagal še svojim vnukom. Pa še nova nalepka bo lepo okrasila študentsko izkaznico, kajti prejšnja je v enem letu že kar malo izgubila svoj sijaj.

(nima veze, če je objavljeno šele v ponedeljek )

Mali Janezek se je sredi noči žejen zbudil in odšel po kozarec vode. Ko je šel mimo spalnice staršev, je iz nje zaslišal nenavadno stokanje in vzdihovanje. Na skrivaj je pogledal notri in videl, kako je oče ravno obdeloval mamo. Janezek se je zapodil notri in še preden sta lahko starša reagirala, je že navudšeno vzklikal:

“Juhuuu, konjička bomo jahali! Oči, oči, a lahko še jaz? A ti lahko splezam na hrbet?”

Oče, ki je začutil kar malo olajšanja, da Janezek ne sprašuje kakšnih neprijetnih vprašanj, mu je to dovolil. In res ga je Janezek zajahal, on pa je nadaljeval z “dirjanjem po savani”. Ni minilo dolgo, ko je mama ponovno začela zelo glasno stokati in vzdihovati, poleg tega pa se je začela tudi na vso moč zvijati pod očetom. Janezek je zavpil:

“Drži se, oči, močno se primi! To je del, kjer naju s poštarjem ponavadi vrže iz sedla!”

Kako se imenuje Hrvat, ki zmaguje v košarki?
Jurica Golemac!

Uh, koliko časa že nisem nič napisal. Pač sem bil čisto zaseden z delom in pa dokončevanjem študijskih obveznosti za še eno podaljšanje statusa. Saj sploh ne vem, če še znam tipkati? Še večji problem pa je, o čem naj sploh pišem. Če malo pomislim - najlaže (pa tudi najbolj zabavno! ) je kritizirati druge ljudi. Ob tem se mi, ki kritiziramo, počutimo nadvse superiorne vsem tistim bednikom, ki jih gledamo zviška. Človeška narava pač, kaj pa vem… Skratka danes bomo kritizirali in lotili se bomo ljudi, ki imajo probleme z uporabo dvigala.

Za tiste ki morda ne vedo - dvigalo je naprava, ki nam prihrani hojo po stopnicah. Običajno se premika po jašku gor in dol in se vmes ustavlja v posameznih nadstropjih, v katerih potniki vstopajo in izstopajo. Zadeva je silno preprosta. Na poti gor gre dvigalo do nadstropja, v katerem potniki v njem želijo izstopiti, spotoma pa v vmesnih nadstropjih pobira še tiste, ki prav tako potujejo navzgor. Tiste, ki želijo iti dol, pobere na poti nazaj, ko se smer potovanja obrne. Potnik, ki v dvigalo vstopi, pove cilj svojega potovanja tako, da v njem pritisne tipko z ustreno številko nadstropja. Da, tako preprosto je to.

Na žalost sem opazil, da se praksa dostikrat razlikuje od teorije. V tehnološkem parku imamo pisarno v 4. nadstropju, eno nadstropje nižje pa se nahaja precej kvalitetna okulistična ambulanta, ki ima dosti obiska. Med očesnimi debili (ni mišljeno žaljivo ) je veliko starejših ljudi in ti dinozavri dostikrat nimajo pojma, kako se dvigalo uporablja. Opišimo nekaj primerov:

1. Deda suvereno vstopi v dvigalo. Kljub starosti izgleda čil in bistrega duha. Tipko za tretje nadstropje je takoj našel in jo brez omahovanja pritisnil. Vrata dvigala se zaprejo in dvigalo se pred vzletom napoti še navzdol v klet, kjer so garaže. Ustavimo se torej v “-1″ in deda trzne, da bi šel ven, a je potem takoj videl, da to ni to in seveda ni izstopil. Od najnižje točke se potem začnemo peljati spet v smeri navzgor, ampak v pritličju se zopet ustavimo, ker so vmes novi potniki poklicali dvigalo. Deda takrat meni nič tebi nič odmaršira ven in odluta tja, od koder je pravzaprav sploh prišel.

2. Betežna babica v tretjem nadstropju vstopi v dvigalo in želi iti v pritličje. Gleda tiste gumbe in ne ve, kaj naj pritisne. S prstom gor in dol niha med “1″ in “-1″, išče pritličje in nič ji ni logično. Na koncu (po kakšnih desetih sekundah) vendarle pritisne gumb “0″, a še to z zelo slabo vestjo, da ni morda pomotoma česa pokvarila.

3. V pritličju se nas v dvigalo nagužva večja skupina in pritisnemo gumba za 3. in 4 nadstropje. Odpeljemo se navzgor in se v tretjem nadstropju ustavimo. Ata, ki je očitno bl spet en primerek očesnega debila, gleda gumbe in vpraša, kje smo. Očitno ga je zmedlo dejstvo, da je gum za 4. nadstropje še svetil, medtem ko je “njegov” gumb že ugasnil. Tega, da nad gumbi na veliko sveti številka 3, seveda najprej ni ugotovil. Potem pa se mu čez nekaj dolgih sekund vendarle posveti “aja, nismo v štiri?” in se zakadi ven, vmes pa ga skoraj stisnejo vrata, ki so se že zapirala. Vseeno se je uspešno izmuznil ven - nekako v stilu Indiane Jonesa, ki mu je enkrat uspel podoben podvig Templju usode.

4. Dvigalo se nahaja v kleti in mi, ki smo se ravno vrnili s kosila, ga v pritličju pokličemo. Dvigalo pride, vstopimo, vrata se zaprejo in na naše prsenečenje se dvigalo najprej ponovno odpelje v klet. Tam se vrata odprejo in zagledamo dve malo mlajši babi: “Midve bi pa radi šli ven.” Očitno sta želeli iti v pritličje, a sta se potem izgubili v katakombah stavbe D. Z našo pomočjo smo se nato skupaj spet odpeljali v pritličje, kjer sta izstopili končno spet ugledali dnevno svetlobo…

5. V dvigalu se znajdem skupaj z nekim starim očakom, ki pritiska (levi) gumb 3. Dvigalo ima namreč dvoje vrat in v nekaterih nadstropjih je možno izstopiti na oba konca. Očaku se je zdelo čudno, da je vsakič, ko je pritisnil gumb, le-ta zasvetil, potem pa spet ugasnil. Mu jaz pritisnem desni gumb 3, ki seveda ostane prižgan in on pametno ugotovi “Aha, ja, tako ja, se mi je zdelo, da ta drugi gumb ne dela.” Potem mi je še razložil, da je pred tem že bil v 4. nadstropju, ampak je “malo previsoko prišel”. To, da bi od tam enostavno šel po stopnicah eno nadstropje niže, je bila očitno že prehuda znanost.

Takšnih in podobnih v nebo vpijočih primerov bi lahko našteli še kar nekaj, da ne omenjamo vseh manjših prekrškov, ko ljudje, ki dejansko želijo dol, pritisnejo gumb za gor (ali obratno) in s tem po nepotrebnem predčasno zaustavljajo tiste, ki potujejo še gor. Ob vseh teh pripetljajih ni nič čudnega, da potem za višinsko razliko velikostnega reda treh nadstropij človek včasih porabi tudi več kot minuto. Ja, ja, vem, kar po stopnicah, je hitreje pa še bolj zdravo. Se strinjam, ampak problem nastane, ko se s polnim želodcem primaješ od kosila in želiš gor. Takrat je ta opcija s štengami nenadoma veliko manj privlačna alternativa.

Kakorkoli že - ljudje, naučite se zaboga pravilno uporabljati dvigalo! Saj ni tako težko. Če hočete gor, pritisnite “gor”, če hočete dol, pa pritisnite “dol”. Če ne veste, ste nesposobni in si brezplačne vožnje ne zaslužite, zato pojdite po stopnicah. Samo ne mi pritiskati OBEH gumbov hkrati, a ste slišali?!

Pa hvala za pozornost!

P.S.: Roko na srce sem skeptičen, da bo ta poziv kaj učinkoval, kajti tisti, ki se zmedejo ob uporabi dvigala, zelo verjetno tudi na internet ne znajo in zato tega sploh videli ne bodo. Ah ja…

Zakaj je igro Enka z Mehičani tako težavno igrati?

Ker zmeraj pograbijo vse zelene karte.

Dobra pivska prijatelja, ki sta oba zaposlena kot letalska mehanika, sedita v hangarju na letališču v New Yorku. Ker je letališče zaradi goste megle trenutno zaprto, nimata kaj početi in se dolgočasita. Eden od njiju se obrne k drugemu in reče:

“Kakšen dolgčas… a imava kaj za spiti?”

Drugi odgovori: “Niti ne, ampak sem pa slišal, da lahko piješ tudi kerozin in te baje kar dobro useka.”

In tako res spijeta nekaj rund, se ga zadaneta in se do konca delovnika na smrt zabavata, tako kot se lahko zabavajo samo pivski bratci.

Naslednje jutro se eden izmed njiju zbudi in že kar vnaprej ve, da mu bo glava eksplodirala, če vstane. Vendar to se ne zgodi in ko vstane, se dejansko počuti odlično, brez vsakršnega mačka. V tistem trenutku zazvoni tudi telefon, kliče ga njegov kolega.

“Hej, dobro jutro, kako si kaj?”

“Pa odlično!” odvrne prvi. “Ravnokar sem vstal, sploh nimam nobenega mačka, nič nisem utrujen, tisto letalsko gorivo je res bomba. Še večkrat se ga morava takole nasekati!”

“Res je, se strinjam,” reče drugi, “ampak ena stvar je…”

“Kaj pa?” zanima prvega.

“Si danes že kaj prdnil?”

“Hm, ne…?” se začudi prvi.

“No, da NE BI tega naredil pod NOBENIM POGOJEM! Jaz sem trenutno na jebeni Aljaski!”