Blondinka po seksu zadihana leži v postelji s svojim ljubimcem, ko ji nenadoma zazvoni mobitel. Oglasi se, posluša in nato reče:
“Velja, ni problema.”
Ljubimca zanima, kdo je klical. Blondinka odvrne:
“Samo moj mož. Rekel je, da pri tebi igrata karte in da bo danes malo bolj pozen.”
Pred časom sem že pisal, da v Tehnološkem parku na Brdu vlada parkirni kaos. Novica je, da je zdaj še huje. 
Pred kakšnima dvema tednoma so namreč del parkirišč zaprli z zapornicami, s čimer je bilo prostora nenadoma za cca. 50 avtomobilov manj. Slednji so se seveda morali preselili na blatno parkirišče čez cesto, ki je s tem dokončno postalo premajhno za vse. In potem se naj vsak znajde kakor ve in zna, tako da so po novem avtomobili nabasani tudi ob cestah na vsaki približno dovolj veliki obcestni zaplati zemlje. Včasih celo teh skoraj zmanjka, tako da si bo očitno kmalu potrebno nabaviti kakšnega terenca. Ampak to takega hardcore z vitlom, da se lahko v Camel Trophy stilu izvlečeš ven iz še takšnega blata. Ja, ob dnevih, ko dežuje, se namreč neasfaltirana podlaga precej zmehča in je treba potem riti po blatu…
Kolikor sem slišal, je bil namen zapornic ta, da bi zagotovili parkirna mesta za obiskovalce. Super, ampak problem je, da je zadeva brezplačna samo za pol ure, kar de facto pomeni, da mora obiskovalec parkiranje kar lepo plačati, saj tipični opravki (npr. poslovni sestanek) seveda vzamejo več časa kot pa teh brezplačnih 30 minut. V primeru, da obiskovalec ta čas prekorači, mora parkiranje plačati po rednem ceniku - 1 EUR na uro, kar je več, kot stane parkiranje v centru mesta, kjer je cena 60 centov na uro! Pa kdo tukaj ni normalen?! Na robu mesta stane parkiranje več kot v mestu, kjer je prostora veliko manj. No, morda smo pa dejansko na elitni lokaciji, samo da se tega ne zavedamo in nam zato ta cena tudi ni jasna…
Ja, pa da ne bo kdo mislil, da lahko parkira na kakšnem pločniku ob cesti. Res je, slednji so široki in zaradi lokacije je na njih zelo malo sprehajalcev in kolesarjev, tako da tudi če se parkira na njih (česar sicer na splošno ne podpiram), zaradi tega ni kakšne posebne škode, saj ni (skoraj) nikogar, ki bi ga to lahko oviralo. Kljub temu dejstvu pa nekdo iz vodstva Tehnološkega parka vsak dan neumorno kliče Mestno redarstvo, ki se na klic morajo odzvati in napisati listke. Ne vem sicer, ali klicatelj(ica) to izvaja iz čiste trme, bolestne redoljubnosti, želje po izkazovanju avtoritete ali pa zaradi nepotešenosti, ampak dejstvo je, da če napačno parkirate, je velika verjetnost, da dobite pozdrave v rdečem ovitku.
Za konec pa še največja cvetka - ko so postavili zapornice in avtomate za plačevanje, so to storili tako, da… no, pa kaj bi govoril, oglejte si spodnjo sliko. 
Ne, to ni fotomontaža, tako zadeva dejansko izgleda. Ker je nekdo pač brcnil v temo, avtomatov niso postavili na sredino ceste, temveč na levi in desni rob. Da bi lahko vozniki, ki imajo sedež na levi, avtomate lahko dosegli, so očiten zajeb “elegantno” rešili tako, da so vhod in izhod zamenjali, tako da je sedaj vhod na parkirišče na levi. Na to (milo rečeno) neobičajno prometno ureditev pa voznike opozarja poseben prometni znak - ki seveda stoji na desni!
P.S.: Parkirišče na sliki je po uvedbi novega režima vsak dan skorajda čisto prazno, nenormalna gužva, ki je na sliki prav tako vidna, pa se je preselila čez cesto, kjer je vse skupaj postalo čisto neznosno.
Kaj je noč čarovnic?
V bistvu isto kot dan žena, samo da je ponoči…
Ponavadi ne pišem o raznih športnih dogodkih, ker je brezveze. Itak o njih pišejo že vsi drugi pa zakaj bi potem še jaz. Ampak tokrat bom naredil izjemo, ker gre vseeno za nekaj posebnega. Seveda mislim na žogobrc izpred dveh dni, ko so naši fantje povozili Ruse in si zasluženo priigrali vstopnico na svetovno prvenstvo v Južni Afriki naslednje leto.
Tekme najprej sploh nisem imel namena gledati, kajti naslednji dan sem moral že ob 5:30 vstati, ker sem ob 7h že moral biti v Celju. Samo za “eno uro” sem šel pogledati na Kersnikovo, kjer je bila zbirna točka za after party nedavnega KOMISP posveta. Potem pa se je tekma začela in naši so dominirali. Uigrane akcije, hitra in kombinatorična igra, skratka užitek za gledati. Ko je konec 1. polčasa tudi padel prvi gol, ki je že tako ali tako visel v zraku, smo ponoreli in začeli topotati in se dreti v Mednarodni pisarni. Nič, bomo pa ostali “še eno uro”, ker me je tekma nenadoma začela močno zanimati. Razpleta te drame pač nisem želel zamuditi.
V drugem polčasu se je pritisk naših še naprej nadaljeval - kot da bi oni bili tisti, ki so lovili rezultat. Bolj, kot je ura tekla, bolj smo bili nervozni. Ko sem pogrizel vse svoje nohte, sem prosil za roko najbližjo sosedo in potem začel gristi nohte še njej. Vsaj dvakrat sem se tudi seksualno zapletel z enim izmed sodnikovih staršev[1], ko ni piskal očitnega penala za nas. Praktično ves čas smo glasno navijali se drli kot srake, kot da bi bili dejansko na stadionu. Zadnjih 10 minut tekme tako ali tako nismo več mogli sedeti in smo zaključek pričakali na nogah. In ko je bilo naposled tekme končno konec (konec pa srečen), se je rajanje začelo.
Ljudstvo se je počasi začelo seliti v bližnji Companeros, jaz pa sem odšel domov. No, z avtom sem vseeno naredil še en krog po centru in pomagal soustvarjati tamkajšnji prometni kaos s hupanjem in dretjem. 
Itak da se je vse zabasalo pa dima je bilo dobesedno toliko, da se je videlo manj kot potem v jutranji megli ob šestih zjutraj. Namesto, da bi ob 21h že spal, sem domov prišel ves hripav šele okoli polnoči. Naslednji dan sem potem sicer bolj kot ne taval naokoli kot zombi, ampak je bilo vredno. Bravo naši!
———
Za konec pa še en vic:
Slovenec se pripelje na mejo in hrvaški carinik ga vpraša:
“Imate kaj za prijaviti?”
Slovenec: “Ja, karto za svetovno prvenstvo.”
Moški in ženska, oba precej obilna, se spravita seksati. On zleze nanjo in akcija se začne. Čez nekaj časa se on oglasi:
“Ti, zdaj bom pa malo luč ugasnil.”
Ona: “Zakaj, a ti je nerodno?”
On: “Ne, ampak žarnica me v rit peče.”
Kakšna je razlika med žensko in alkoholom?
Pravzaprav je ni. Oba ti najprej stopita v glavo, potem ti gresta pa na jetra.
Dedek lista osmrtnice v časopisu. Mimo pride vnuk in veselo vzklikne:
“O, dedek, a si spet na Facebooku?”