Peter Lamut

Sedaj smo nekako v obdobju, ko se veliko prijateljev, kolegov, bivših sošolcev in drugih vrstnikov odloča, da se bodo pa malo razmnožili. Pravzaprav nič neobičajnega za mlade in zdrave ljudi med 25-im in 30-im letom. Razlika je le v tem, da je ta generacija prva, ki ima na voljo Facebook, in nekatere mlade mamice (ja, gre predvsem za babe) po mojem mnenju z njim dostikrat čisto pretiravajo.

Če so včasih mlade mamice svoje naraščaje veselo kazale sosedam in znancem v lokalni trgovini, se je danes to razširilo še na internet. Ponavadi se vse skupaj začne s spremembo statusa v profilu, ko novopečena mamica razglasi, da je njen Žan, Jan ali Gašper živ in zdrav ter da tehta tri kile dvajset (a to brez kosti? ). V redu, lepo, pa seveda čestitke tudi možu/fantu/poštarju, ki je prispeval začetni kapital za to uspešno investicijo. Seveda je potrebno zraven priložiti tudi kakšno sliko, tista malo manj ostra z mobitela čisto zadostuje. Tako potem ugledamo neko majhno zgužvano štručko, zavito v brisače, ki malo skremženo gleda ali pa enostavno spi. Tipičen dojenček pač. No in potem se začne …

Ko isto sliko pogledamo čez nekaj ur, je približno 12 kolegic kliknilo “Like!”, pod njo pa se že nahaja najmanj 27 komentarjev.

• Iiiiiiiiiiiiii, kako je luškan!
• Jooooj, kok je cortkan, čestitke.
• Ful je lep, jest bi tudi mela takega!
• Mamica in dojenček, joj sta lepa oba, najlepša, čestitke!
• Presladek je!
• …

Saj ne rečem, res vesel dogodek, ampak z osladnostjo pa vseeno ni treba pretiravati. Namreč čisto vsak (ampak res vsak) nov dojenček, ki se pojavi na Facebooku, je “najlepši na svetu in oh in sploh prekrasen, iiiiii”, ampak ko to človek znova in znova prebira pri vsaj desetih različnih novih primerkih človeške vrste, postane že precej dolgočasno in zlajnano. Prosim lepo no, saj tale Luka še zdaleč ni edini (in edinstven). Potem se pa prihodnjih mesecih stvar še stopnjuje in moramo vsak dan prebirati, kaj je novega v mladi družini:

• Gašper spi.
• Gašper je pojedel špinačo.
• Gašper je podrl kupčka.
• Gašper je z mamico na sončku.
• Gašper je rekel “Gu-gu!”
• Gašper je rešil svoj prvi integral.
• Gašper bo dobil sestrico.
  (ojeeeej, a čez 9 mesecev pa z Metko spet jovo na novo vse skupaj? )

Res čudovit dojenček, ni da ni! Gašper se (sodeč po obvestilih) očitno nikoli ne poserje v plenice, da potem cela bajta smrdi, pa ponoči se tudi nikoli ne dere, ko bi se starša rada naspala. Verjetno tudi pri davkih ne bo nikoli goljufal, ker je tako idealen otrok.

Kakorkoli že, jaz (jalovo) upam, da bodo mladi starši prebrali tale prispevek in v prihodnje omejili baby spam na Facebooku, pa čeprav so naredili najlepšega in najbolj pridnega otroka na svetu.

Ko vam bo naslednjič žena zvečer rekla, da jo boli glava, jo spomnite, da je Petra Majdič z zlomljenimi rebri osvojila olimpijsko medaljo.

Ostareli Francoz je prišel k spovedi v lokalno cerkev. Vstopil je v spovednico in začel pripovedovati:

“Oče, grešil sem. Na začetku druge svetovne vojne je na vrata moje hiše potrkala prelepa ženska in me prosila, ali jo lahko skrijem pred Nemci. Skril sem jo na podstrešje in nikoli je niso našli.”

“To je bilo zelo plemenito dejanje, sin moj, tu ni ničesar za priznati,” je odvrnil duhovnik.

“Pravzaprav ni čisto tako, oče. Bil sem šibak in ji zato rekel, da mora plačati za najemnino podstrešja v naturalijah, če me razumete.”

“Hm,” se je zamislil duhovnik, “bili so težki časi in prevzel si veliko tveganje. Zagotovo bi zelo trpel v rokah Nemcev, če bi ugotovili, da skrivaš to žensko. Verjamem, da bo Gospod s svojo modrostjo in dobroto pretehtal med dobrim in slabim ter da ti bo milo sodil.”

“Hvala, oče,” je dejal starec, “z duše mi je padlo veliko breme. Vas lahko še nekaj vprašam?”

“Seveda, sin moj,” je prikimal duhovnik.

Starec: “Ali ji moram povedati, da je vojne že konec?”

Danes bo vic nekoliko drugačen. Iz naftalina bomo privlekli prisrčno Valentinovo čestitko, ki za razliko od številnih drugih ni pretirano pocukrana.

MWAAAAAA!!!!11 :***

Stala je v kuhinji in pripravljala najin običajni zajtrk, mehko kuhana jajčka in popečen kruhek. Na sebi je imela samo majico, v kateri sicer spi. Ko sem vstopil, se je obrnila in nežno rekla:

“Takoj se moraš ljubiti z mano!”

Oči so mi zažarele in pomislil sem: “Ali še vedno sanjam ali pa je to moj srečen dan!”

Ne da bi izgubljal čas, sem jo pograbil in opravil kar tam, na kuhinjski mizi.

“Hvala,” je ljubeče rekla in se obrnila nazaj k štedilniku z majico še vedno okrog vratu. Srečen vendar rahlo zmeden sem jo vprašal:

“Zakaj se zahvaljuješ?”

Razložila mi je: “Ura za kuhanje jajčk je pokvarjena …”