Peter Lamut

Prav živo se še spomnim lanskoletnega dogodka, ko sem še delal pri nekem podjetju v centru mesta (slava mu!). Poleg dobrega kolektiva je k mojemu zadovoljstvu nedvomno znatno prispevalo tudi dejstvo, da smo se nahajali v neposredni bližini Trubarjeve, kjer je med drugim bila tudi okrepčevalnica Hot Horse (od novega leta je sicer ni več tam). Fraza “pojdimo na horsa” je pravzaprav skoraj ponarodela med ljubljansko mularijo in tudi med tistimi malo starejšimi. Pravzaprav je horse postal kar nekakšna kultna ikona. Kdor ni mogel zmazati niti enega celega, je bil luzer (za ženske to sicer ni veljalo, če je kolegica pol pustila, si ji pač z velikim veseljem pomagal dokončati).
Skratka na ta veseli dan ali Konjiček se peni (na žar plošči) sem prišel na svoj vsakdanji horse. Pravzaprav na dva, saj sem malo bolj ješč. Ko sem dobil svoje, sem se usedel zunaj na sonček ter zagrizel v slastno sočno meso z dodatki, se prepustil gastronomskim užitkom, nakar…

“Kako lahko to jeste, konja?!?”

Debelo sem pogledal (takole: ) in zagledal, hja, koga drugega kot neko tečno staro babico. Isti profil, ki verjetno tudi na avtobusih nadleguje mlade potnike z brezveznimi temami (o tej problematiki sem sicer že pisal tukaj).
Še preden sem lahko kaj odgovoril, je nadaljevala:

“Kaj nimate nobenega spoštovanja do živali?”
“Hja, gospa,” sem pomirjajoče odvrnil, “to je pač hrana kot vsaka druga…”
“Ampak to je živa stvar! Se vam žival nič ne smili?” (seveda ne, če je pa tako slastna )
“No ja, pa saj solata, ki jo jeste, je tudi živa, veste…”
“Ja ampak solata vas ne gleda!!” (bila je že precej razburjena)
“Ampak gospa, tudi crknjen konj vas ne. Kar poglejte tale slasten šnicel, sploh me ne vidi, kako ga jem…”
“$#@&%$$!!!” (tega raje ne bom objavil, da ne bom kvaril mlajših obiskovalcev bloga )

Kar na smeh mi je šlo in naslednjih nekaj grižljajev se mi je skoraj zataknilo v grlu, moje pritajeno hehetanje pa jo je še bolj razburilo. Na srečo je s svojim vpitjem vsaj nadležne golobe in vrabce pregnala, da sem lahko relativno v miru jedel. Ko sem pojedel, sem iz principa naročil še enega horsa. Sicer nisem več bil lačen, sem pa vseeno še imel nekaj prostora v želodcu. “Lejte, gospa, še enega bom…”, čemur je spet sledila njena pridiga.

Sicer pa jo je stara nergačica še dobro odnesla, saj če bi jaz bil bolj agresivna oseba, bi ji dal čelno ter pobegnil s kraja nesreče. Potem bi se pa razne civilne organizacije spet čudile, zakaj jih toliko “pade po stopnicah”… Glede na to, da nekaj v tri krasne čveka praktično že vsaka druga, je še čudež, da po stopnicah pade le vsaka peta.

This entry was posted on petek, januar 19th, 2007 at 15:18 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.