“A mate kaj za pusta hrusta?”
Danes je pustna sobota. Jaz sem že tako ali tako svojevrstna pojava, zato se mi niti ni bilo treba posebej našemiti. Raje sem spal do 12h in simuliral medveda, ki spi zimsko spanje. Se je pa našemilo cel kup okoliškega frocovja, ki so zvonili po hišah z dobro znano frazo “A mate kaj za pusta hrusta?”. Drhal te najprej zbudi iz sladkega spanca, potem te pa še fehta za sladkarije in sadje. Kakšni mali čefurčki[1] in podobni cigo Žarkoti pa celo kar direktno za denar.
Letos sem se na srečo dobro pripravil. Napad je najboljša obramba, zato sem se odločil, da maskirane napadalce presenetim z njihovim lastnim orožjem ter jih napadem s še bolj udarno masko. Najprej sem razmišljal, da bi se napravil v kakšnega Jasona in strašil z motorko. To bi jih gotovo pognalo v beg, a žal doma nimamo nobene motorke, poleg tega pa bi se najbrž tudi sosedje pritožili zaradi hrupa. Potrebno se je bilo domisliti kakšne bolj prefinjene ideje.
Pogledal sem v tla, se malo zamislil… in potem ugotovil, da rešitev pravzaprav leži pred nosom. Dobesedno. Namreč zakrivale so jo samo hlače. Seveda, preoblekel (oziroma slekel) se bom v pedofila ekshibicionista! Odvečne cunje sem vrgel s sebe[2], se ogrnil v plašč ter počakal na prvo skupino žrtev.
Po dobrih dvajsetih minutah čakanja in zmrzovanja v zasedi je prišlo do prve bitke (in, kot se je izkazalo kasneje, obenem tudi zadnje). Na vratih je pozvonila četica, katere vodja je bil nek mali Taliban, njegovi pomočniki pa so bili Miki Miška, klovn, policaj, zajček ter neka mala pederčina v črnih pajkicah (ne, ni bil Robin Hood pa tudi Batmanu ni bil podoben). Ko so me napadli s pustom hrustom, sem se samo slinasto nasmehnil in dejal, da naj kar vstopijo, saj imam polno omaro sladkarij za njih.
Na tem mestu je potrebno povedati, da otroci dandanes sploh niso neumni. Starši jih namreč posvarijo ter vsak dan opozarjajo, da naj se pazijo raznih čudnih stricev in podobnih tičev, ki se jim dobrikajo. Prav videlo se je, da se je v njih sprožil obrambni mehanizem ter da so se ob mojem povabilu nenadoma zresnili ter se celo umaknili za kakšnega pol koraka nazaj (prej so se pa drenjali pred vrati kot svinje pri koritu).
Ostalo je bila le še rutinska pot do popolnega zmagoslavja. Enostavno sem rekel nekaj v smislu “glejte, imam ptička za vas”, veselo razprl plašč in še preden se je dejansko pokazalo, da spodaj sploh nisem čisto nag, so zavreščali ter se kriče pobrali nazaj v svoje brloge. Ker po tistem k nam preostanek dneva ni bilo več maškar (vsaj do trenutka pisanja ob 19h jih ni bilo več), predvidevam, da so posvarili tudi druge, na kar sem sicer že od začetka računal. Slab glas pač seže v deveto vas in ni lepšega, kot dobiti psihološko vojno brez žrtev. Zmaga duha nad telesom bi se lahko reklo.
Čudite se in se učite od mojstra!
P.S.: Navkljub današnjemu incidentu avtor izjavlja, da ima sicer otroke čisto rad. V običajnem pomenu besede, se razume. 
- Beseda “čefurček” ne označuje nujno nacionalne ali etnične pripadnosti otroka, temveč stanje duha le-tega. Politično korektno poimenovanje bi se glasilo “slabo vzgojen otrok”, saj se za pusta ne bi ravno smelo prositi kar za denar. (←)
- Zavoljo politične korektnosti se nisem slekel do golega, ampak sem boksarice obdržal na sebi. Tako ali tako je glavni učinek dosežen že takrat, ko se plašč šele začenja razgrinjati… (←)
februar 19th, 2007 at 16:47
Hahahaha, baraba!