Bil sem na svoji prvi fantovščini (1. del)
Zanimivo, da sem se prej udeležil kakšne poroke (pred nekaj leti, bivša sošolka iz gimnazije) kot pa fantovščine, ki naj bi po vsej logiki bila na vrsti pred tem. Na poroki sem že bil, na fantovščini pa še ne, narobe svet. Potem pa sem pred kratkim po emailu dobil sporočilo, v katerem me je bivši sošolec in najboljši prijatelj iz gimnazije Janez vabil na fantovščino, ki jo je organiziral skupaj s sotrpinom Mihatom, ki ga sicer nisem poznal. Uh, Janez se bo “zajebal”, škoda ga bo. Nič, na njegovo slovo od samskega stanu je treba priti, pa naj stane, kar hoče. Udeležbo sem tako z veseljem potrdil.
Nekaj dni pred glavnim dejanjem smo se preko emailov zorganizirali in potem v petek popoldan odrinili proti Dolenjski. Zadeva se je namreč odvijala v prijetnem piknik kotičku le streljaj iz Grosuplja. Vreme nam je bilo na srečo precej naklonjeno, saj so nas glavni nevihtni oblaki le malenkost oplazili, ampak tistih 10 minut rahlega pršenja ni nikogar zmotilo. Tisti, ki smo prispeli malo bolj zgodaj, smo se med čakanjem na ostale kratkočasili s pripravljanjem golaža in rezanjem zelenjave, ko pa sta prišli glavni zvezdi (torej Janez in Miha), se je zabava začela.
In kaj vse sta morala prestati bodoča ženina? Marsikaj. 
Ni bilo sicer tako kruto, kot bi lahko bilo, toda prav poceni je tudi nista odnesla. Za prvo nalogo se je tako Janez moral zbasati v kostum pingvina, na obraz pa si je nadel še umeten kljun iz kartona. Njegova naloga je bila, da naj odbiciklira v najbližje mesto ter proda 15 kartonastih kljunov. Glede na to, da se ukvarja z ekologijo, je moral mimoidoče hkrati tudi opozarjati na globalno segrevanje, taljenje ledu in krčenje življenjskega prostora pingvinov. V zameno za njihovo slabo vest zaradi človeških posegov v naravo je moral od njih pobrati čim več prispevkov in donacij.
Miha, ki dela v Leku, je imel podobno nalogo. Namesto v pingvina se je moral obleči v nekakšnega sanitarnega inšpektorja z belo masko preko obraza ter ljudi opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša nova vrsta gripe. Na srce jim je moral polagati, da naj jih ob morebitnem izbruhu bolezni nikar ne zagrabi panika in da naj sosedom ne začnejo pobijati vseh prašičev, krav in kokošjadi. Namesto tega naj raje kupijo obrazno masko in se zaščitijo. Tudi on je moral do mesta oditi s kolesom.
In tako so tega dne Grosupeljčani imeli priložnost videti nenavadno procesijo, ki sta jo sestavljala pingvin in nekakšen dohtar na kolesu, vse to v spremstvu pisane kolone avtomobilov, v katerih s(m)o veselo razgrajali nedorasli mladci. 
Ko smo prispeli v mesto, smo se zasidrali na nekem parkirišču, mučenika pa sta začela prepričevati mimoidoče za donacije. Seveda je bilo vse skupaj zelo zabavno, saj pingvina pač ne vidiš vsak dan racati po cesti in ustavljati avtomobilov. Poleg tega pa se je naš vrli sanitarec pri ozaveščanju ljudi še posebej izkazal, saj je v kakšni uri svojega pohoda uspel prodati za več kot 100 evrov mask! Se ne zajebavam. Pingvinu Janezu je šlo malo slabše, a tudi ne tako slabo, saj je tudi on kar nekaj nabral.
Ko je bila misija uspešno zaključena, smo se vrnili v bazni tabor, kjer smo najprej navalili na golaž, ki je bil res fantastičen, začelo pa se je tudi peči meso na žaru. Striptizete nismo imeli, saj sta bila bodoča ženina proti, ampak vseeno smo razmišljali, da je bila to mogoče napaka, kajti medtem, ko se je golaž še kuhal, ga je moral nekdo stalno mešati. Striptizeta bi bila za to idealna - postavila bi se nad lonec, vzela kuhalnico, ob mešanju golaža pa bi hkrati tudi mešala z ritjo. Če pa ne bi znala kuhati golaža, pa kot taka itak ne bi bila uporabna in je sploh ne bi najeli (če bi jo že iskali). 
(se nadaljuje)