Bravo, naši!
Ponavadi ne pišem o raznih športnih dogodkih, ker je brezveze. Itak o njih pišejo že vsi drugi pa zakaj bi potem še jaz. Ampak tokrat bom naredil izjemo, ker gre vseeno za nekaj posebnega. Seveda mislim na žogobrc izpred dveh dni, ko so naši fantje povozili Ruse in si zasluženo priigrali vstopnico na svetovno prvenstvo v Južni Afriki naslednje leto.
Tekme najprej sploh nisem imel namena gledati, kajti naslednji dan sem moral že ob 5:30 vstati, ker sem ob 7h že moral biti v Celju. Samo za “eno uro” sem šel pogledati na Kersnikovo, kjer je bila zbirna točka za after party nedavnega KOMISP posveta. Potem pa se je tekma začela in naši so dominirali. Uigrane akcije, hitra in kombinatorična igra, skratka užitek za gledati. Ko je konec 1. polčasa tudi padel prvi gol, ki je že tako ali tako visel v zraku, smo ponoreli in začeli topotati in se dreti v Mednarodni pisarni. Nič, bomo pa ostali “še eno uro”, ker me je tekma nenadoma začela močno zanimati. Razpleta te drame pač nisem želel zamuditi.
V drugem polčasu se je pritisk naših še naprej nadaljeval - kot da bi oni bili tisti, ki so lovili rezultat. Bolj, kot je ura tekla, bolj smo bili nervozni. Ko sem pogrizel vse svoje nohte, sem prosil za roko najbližjo sosedo in potem začel gristi nohte še njej. Vsaj dvakrat sem se tudi seksualno zapletel z enim izmed sodnikovih staršev[1], ko ni piskal očitnega penala za nas. Praktično ves čas smo glasno navijali se drli kot srake, kot da bi bili dejansko na stadionu. Zadnjih 10 minut tekme tako ali tako nismo več mogli sedeti in smo zaključek pričakali na nogah. In ko je bilo naposled tekme končno konec (konec pa srečen), se je rajanje začelo.
Ljudstvo se je počasi začelo seliti v bližnji Companeros, jaz pa sem odšel domov. No, z avtom sem vseeno naredil še en krog po centru in pomagal soustvarjati tamkajšnji prometni kaos s hupanjem in dretjem. 
Itak da se je vse zabasalo pa dima je bilo dobesedno toliko, da se je videlo manj kot potem v jutranji megli ob šestih zjutraj. Namesto, da bi ob 21h že spal, sem domov prišel ves hripav šele okoli polnoči. Naslednji dan sem potem sicer bolj kot ne taval naokoli kot zombi, ampak je bilo vredno. Bravo naši!
———
Za konec pa še en vic:
Slovenec se pripelje na mejo in hrvaški carinik ga vpraša:
“Imate kaj za prijaviti?”
Slovenec: “Ja, karto za svetovno prvenstvo.”
- Jebal sem mu mater… (←)