Peter Lamut

Nekega dne se mali fantek zbudi in vidi, da ima med nogami postavljen šotor. Pravzaprav ugotovi, da se je kar naenkrat spremenil v tabornika. Namreč po novem se mu začne šotor kar sam od sebe postavljati in to skoraj vsak dan, še posebej ob pogledu na kakšno seksi sošolko, ki se je tudi že začela razvijati. Ja, začela se je puberteta in svet je nenadoma postal silno zakompliciran.

Kar je še včeraj bila prijateljica in sošolka, s katero sta skupaj reševala domače naloge, je danes “ful huda pička”, ki postavi šotor v treh sekundah. Če je še včeraj bila dobrodošla pomoč pri matematiki, je danes kvečjemu v breme, saj v glavi naredi zmedo in podre koncentracijo. Starši sramežljivo pojasnijo, kaj je temu vzrok, nato pa naj se mulc znajde sam. Nobenega praktičnega nasveta, kako se sošolki dejansko približati na več kot samo prijateljski ravni. V bistvu nič čudnega, saj starši tudi sami o tem največkrat nimajo kaj dosti pojma in potem delijo klišejske (in neuporabne) nasvete v smislu “bodi kar si”, “bodi prijazen do nje”, “pomagaj ji pri zapiskih” in ostale neumnosti, katerih rezultat je samo to, da nadebudni sine postane najboljši prijatelj svoje sošolke oziroma strokovno rečeno - intelektualna kurba (kar lepo pojasni teorija lestve).

Kaj pa potemtakem je pravi nasvet? Če bi bil foter zares pravi dec in v svoji mladosti veliki jebač, bi kratko in jedrnato rekel:

“Sine, ne bodi to, kar si, kajti prijaznih in ustrežljivih softičev je na tem svetu že tako preveč. Raje postani prasec, ki ženske spravlja ob živce, kajti to jih podzavestno zelo privlači, čeprav si tega nočejo priznati.”

Dober foter bo tudi vedel povedati, da je teorija sama po sebi povsem neuporabna, če jo nekdo ne zna uporabiti tudi v praksi. Namreč tisti, ki se je učil osvajati ženske na internetnih forumih in iz politično korektnih pomehkuženih člankov iz najstniških revij, ni kaj prida jebač. Ne, pravi (bodoči) moški se bo premaknil iz svoje cone udobja in ženske že takoj frontalno napadel. V zgodnjih najstniških letih niti ni tako pomembno, ali kakšna riba dejansko zagrabi za vabo ali ne, bistvena je gradnja samozavesti in izkušnje, ki jih v fazi učenja mladi ribič pridobi.

Za vse starše, ki ne vedo, kako svojemu moškemu potomcu v občutljivi fazi razvoja pravilno svetovati, prilagam didaktični posnetek, kjer je zelo lepo ponazorjeno, kako se v praksi pravilno pristopi k problemu. Samozavest, odločnost, podmazan jezik in vztrajnost so vrline, ki prej ali slej pokažejo rezultate, medtem ko se pomehkuženi vrstniki plaho sprašujejo, kako to da pa njim nikoli ne uspe.

V upanju, da ste se iz tega kaj naučili in da boste svojega najstnika pravilno vzgajali tudi v tej pomembni življenjski veščini, vas pozdravljam dr. Dick Offenschlitz.

Stare ljudi velikokrat slišimo, ko pravijo “Manj je več” in ta njihova modrost tudi v današnjih časih še kako drži. Majhna čvrsta ritka je veliko bolj privlačna in seksi od gromozanske po sredi razpočene lepinje. Marsikatera ženska, ki se podzavestno lahko poistoveti z lepinjo, tej trditivi sicer na glas oporeka, a to je le obrambni mehanizem zanikanja. Ženska si pač nikoli ne bo priznala, da ima sodelavka boljšo rit od nje. Namesto tega si bo raje izmišljevala raznorazne teorije, kako to sploh ni pomembno in da je izpadni korak samo urbana legenda brez kakršnekoli osnove. Seveda pa to niti pod razno ne drži. Ker se kljub temu najde še vedno preveč dvomljivk, bom v nadaljevanju besedila pojasnil, zakaj modrost iz naslova stoji na trdnih temeljih.

Začnimo s trditvijo, ki bi sicer morala biti sama po sebi umevna: Ljubezen moškega ni brezmejna. Če mož reče ženi, da jo neskončno ljubi, se je zlagal. Morda jo res ljubi zelo zelo močno, ampak le do takrat, ko mu kakšna soseda (ali pa njena hči) postane bolj privlačna in mu hkrati žena začne iti na živce.

Z izpolnitvijo prvega dela pogoja ni problema - zaljubljenost mine, moški se svoje ženske sčasoma navadi in takrat se mu nenadoma različne neznanke začnejo zdeti bolj privlačne, pa čeprav objektivno gledano niti ne izgledajo bolje od njegove trenutne ženske. Lahko izgledajo celo slabše, ampak novo in neznano je ponavadi pač bolj zanimivo. Tudi izpolnitev drugega pogoja je samo vprašanje časa. Če ženska sitnari, pizdi v tri dni in tečnari brez razloga, je jasno, da je ne bo nihče prav dolgo prenašal. Če je bolj znosna, lahko srečno obdobje zveze traja dlje časa, lahko tudi nekaj let ali celo desetletij. Včasih se vsa stvar tako zavleče, da nekateri še pred njenim koncem umrejo in sploh ne dočakajo naveličanja. Ampak če bi živeli še dlje, bi se to prej ali slej zgodilo… ma ziher bi se, no…

Bistvo vsega je torej, da je ljubezen končna količina. Moški jo lahko ženski nameni le v omejenem obsegu. Morda velikem, a še vedno omejenem. Ko enkrat to spoznamo in hkrati upoštevamo, da se prejeta ljubezen porazdeli po celotnem volumnu ženskega telesa, leži zaključek na dlani:

Z drugimi besedami: gostota ljubezni se zmanjša in ženske to instiktivno začutijo. Če se baba nemarno zredi v rit, se namreč kar nekaj ljubezni porazgubi v debelih maščobnih oblogah. Zanimivo sicer, da kljub tej na novo pridobljeni podkožni izolaciji pri srcu ni več tako toplo kot prej. Najbrž je to zato, ker na gosto razporejena ljubezen greje bolj kot pa morebitno dodatno maščobno tkivo, ampak naj se s tem vprašanjem raje ukvarjajo fiziki.

Kaj smo torej pokazali? Manj je več! Manjša rit = večja gostota ljubezni. Poleg tega lahko vidimo tudi, da masa sama po sebi nima vpliva! Če namreč iz enačbe vzamemo del odvečne maščobe stran ter manjek nadomestimo z ustrezno količino mišic tako, da masa ostane enaka, se gostota ljubezni poveča in to kljub temu, da je masa ostala nespremenjena! Pri enaki masi imajo namreč mišice manjši volumen, zato se v njih na prostorsko enoto nahaja več ljubezni. Postavne športnice so zato definitivno v prednosti pred prijazno okroglo Kunigundo, ki ima “dobro srce”.

Za konec pa še nekaj, preden kdo vpraša - kaj je z anoreksičnimi okostnjaki? Tudi oni bi rekli, da nekako ne prejmejo toliko ljubezni, kot bi bilo glede na njihov majhen volumen za pričakovati. Mar to potemtakem pomeni, da ‘manj je več’ ne drži? Odgovor je ne, saj je modrost definirana le za realne vrednosti, torej za realne obline. S tem, ko smo se lotili kostkotov, smo namreč avtomatično zašli v t.i. imaginarno območje, kjer velja povsem drugačna mehanika. Pri presuhih ženskah so namreč joške, gluteus maximus ter ostale obline zgolj imaginarne, z imaginarnimi števili (oziroma oblinami) pa je gostoto ljubezni s klasičnimi formulami v splošnem nemogoče računati. V tem območju namreč pride do nekaterih neobičajnih pojavov, ki stvari zapletejo. Ti pojavi so na primer evaporacija (ljubezen kar nekam ven izpuhteva),

Torej da zaključim - od neke meje, ki ločuje imaginarni del od otipiljivo realnega, od tam naprej je manj definitvno več. Tega bi se morale ženske zavedati. Nikakor si ne bi smele lagati, da je povsem v redu, če imajo veliko rit, ker ima Šerbi itak še za faktor 3 večjo. Treba je reči bobu grah in priznati, da če se bodo kar naenkrat zredile za 20 kil, da bo občutka ljubezni manj. Tako pač je, ker s(m)o vsi moški prasci.

(Povezava do prvega dela…)

Statistiki: Nadpovprečno inteligentni ljudje, ki v šoli pri matematiki niso sedeli na ušesih, temveč so pridno vsrkavali novo znanje. Poleg tega so tudi iznajdljivi, saj so ugotovili, kako lahko vse te za laika neuporabne formule učinkovito uporabijo v praksi. Tipičen statistik razmišlja takole - ejga, matr, od stotih bo pa že kira dala, a n’. In tako gre potem sistematično od ene do druge ter vsako kar naravnost vpraša, ali bi seksala z njim. Kritiki takšnega pristopa bi rekli, da moraš imeti res srečo, saj je verjetnost za uspeh manjka. Vendar pa pozabljajo, da je z dovolj velikim številom ponovitev uspeh samo vprašanje časa. Statistično je namreč skoraj gotovo, da se bo v populaciji našla vsaj ena voljna in statistik se tega prav dobro zaveda. Res je sicer, da je med iskanjem prave od napačnih deležen marsikaterega grdega pogleda, poskusa klofute ali pa celo brce s špičakom v jajca, ampak tudi to je statistično pričakovano. Važno je v bistvu le to, da je metoda dokazano pravilna in da zato posledično tudi deluje. Statistiki tako prej ali slej tudi dobijo svoje, le dovolj vztrajni morajo biti.

Softiči: Takšni so zelo pogosti v današnjih časih. To so tisti fejst fantje, ki so prijazni, zabavni, dobrosrčni, razumevajoči, luškani in romantični, ampak… pri njih je zmeraj nek “ampak”, ko želijo s katero izmed svojih številnih prijateljic narediti korak naprej. Ali prijateljica ni pripravljena, ali se izgovori, da gre vse skupaj prehitro, priročen izgovor pa je tudi to, da noče pokvariti tako lepega prijateljstva. Resnica je seveda takšna, da so softiči zelo primerni za pogovarjanje o (njenih) ljubezenskih problemih ter za skupno nakupovanje v Emporiumu, ampak ker so preveč mehki, so tudi nezanimivi za kaj več. Pa daleč od tega, da bi slabo izgledali, nasprotno - marsikateri izmed njih dejansko nadpovprečno dobro izgleda. Ampak ker so tako zelo prijazni, ženskam niso noben izziv.

Najhuje pri vse skupaj je, da softiči iskreno verjamejo vsemu sranju, ki jim ga prijateljice natrosijo, in se ne zavedajo, da je problem dejansko v njihovem preveč prijaznem pristopu. Tako tudi zunaj v mestu znova in znova ubirajo isto neuspešno taktiko. Sami se ponudijo, da ženski plačajo pijačo, čeprav se z njo pogovarjajo šele nekaj minut, strinjajo se z vsem, kar reče, saj se ji nočejo zameriti z nasprotovanjem njenemu mnenju in podobno. Ženske se z njimi sicer rade pogovarjajo, ampak to samo zato, da jim vsiljivi moški dajo mir (za softiča vedo, da si ne bo upal siliti v njih). Ko pa na plesišču zagledajo v nulo zrihtanega jebača, se zahvalijo za pijačo, najdejo nek prozoren izgovor, da za “trenutek” (beri: vedno) oddiejo stran, softič pa odide domov s trdim in s prazno denarnico.

Umetniki: To so osebki, ki furajo alternativno kulturo in flegmatično plavajo skozi življenje. So dokaj umirjeni in povzdignejo glas le takrat, ko jim želijo porušiti Metelkovo ali pa ko se v kakšni garaži derejo med vadbo s svojim punk bandom. Dostikrat tudi kakšnega zvijejo, zaradi česar imajo potem tisti neopisljiv zasanjan pogled, s katerim pa določen del žensk čudežno privlačijo. Če bi naokoli hodili še malo bolj urejeni, bi se lahko primerjali z Janom Plestenjakom, odtod verjetno tudi navdušenje s strani nasprotnega spola.

Njihova taktika je, da nimajo taktike. Pravzaprav so dostikrat v nekih svojih umetniško-zeliščnih sferah in žensk sploh ne opazijo. Tako nekako kot Mario Špinel v tisti pesmi Iztoka Mlakarja. Ko pa se kdaj pa kdaj za kratko prizemljijo, je okoli njih ponavadi zmeraj nekaj deklet, ki so očarane nad njihovo drugačnostjo in poetičnostjo. Sicer verjetno tudi seksajo bolj poetično, ampak to nežnih dušic, ki se lepijo na njih, pravzaprav ne moti. Tudi one imajo rade bolj nežno in počasi. Vsekakor se imajo alternativci veliko bolje kot softiči.

Morda samo ena kratka opomba: Dragi obupani softič, ne trudite se posnemati alternativca. Ali ste tak že po naravi ali pa pač niste. Dovolj povedanega.

Gozdarji: Sproščeni ljudje, ki bi podrli vsako Jelko, pa četudi bi bila še tako velik hlod. Načeloma niso prav dosti selektivni, razen morda, če bi njihovo deblo poželenja že navzvzen kazalo nezdrave simptome okužbe s kakšnim nevarnim lubadarjem ali pa picajzlom. Ampak potem tako ali tako ne bi bilo več deblo poželenja… Pridne punce jim dostikrat pravijo, da so preveč prostaški, ampak hej, to je lahko kvečjemu kompliment. Bolje namreč biti krepak prostaški dec (torej nekdo, ki je veliko v naravi, na prostem), kot pa nek rahitičen računalničar med štirimi stenami. Presenetljivo gozdarjem velikorat uspe požagati oziroma požgati kakšno deblo, pa čeprav se obnašajo čisto drugače, kot bi lepo vzgojene mladenke rade videle.

Ali pa morda ravno zato? Za tiste, ki poznajo teorijo lestve, stvar ni prav nič presenetljiva. Gozdarji pač niso softiči in njihov neukrotljiv karakter ženske podzavestno privlači - da, tudi tiste pridne. Pri tem je popolnomo irelevantno, kaj slednje govorijo, kajti njihovi nasveti v stilu “spoštuj punce, bodi prijazen, lepo se obnašaj…” niso vredni nič. Pridne punce pač niso nikoli osvajale drugih žensk, tako da enostavno ne morejo vedeti, kaj v praksi dejansko deluje in kaj ne. So zadnje, ki bi lahko dajale kakršnekoli nasvete v zvezi s tem.

S tem pa bom tudi zaokrožil ta esej. Cenjeni bralec naj si sam odgovori na vprašanje, v katero skupino najbolj sodi, in tako bo tudi najlaže dobil pojasnilo, zakaj njegov pristop (ne) deluje.

- dr. Dick Offenschlitz, starosta med prasci

Ko se primerek človeške vrste odpravi zvečer ven, se dostikrat vpraša, kako neki osvojiti osebo nasprotnega spola. Še posebej to skrbi moške, saj se od njih pričakuje, da bodo naredili prvi korak. Vedo namreč, da ženske same od sebe ponavadi ne naredijo nič, razen seveda, če gre za kakšne bolj redke in zaželene alfa samce, kot so na primer slavni filmski igralci, vrhunski špotniki in beli črnci. Pri teh pač ne gre tvegati, da bi jih kakšna podobno misleča tekmica prehitela. Ampak to so bolj izjeme, v vsakdanjih situacijah takšni napori niso potrebni. Ženske namreč dobro vedo, da moški prej ali slej kar sami pridejo do njih. Vse, kar morajo storiti, je to, da se v oprijetih hlačah naguzijo na vidnem mestu in počakajo na lovce.

Pri moških je situacija obratna. Tudi oni vedo, da bodo ženske ponavadi samo čakale, zato se zavedajo, da bodo morali sami kaj ukreniti, če bodo želeli prakticirati ptičke in čebelice v praksi. Povprečen Pepe pač ni v položaju, ko bi se tudi sam lahko naguzil na vidnem mestu in čakal, saj se zanj ne bo nobena zmenila. Poleg tega obstaja tudi zelo velika verjetnost, da ga bodo bolj nestrpni in agresivni osebki proglasili za geja, čemur bodo nemalokrat sledile neizbežne batine. Problem, s katerim se soočijo, je ta, da jih osvajanja nihče nikoli ni učil. V šoli niso deležni ne teoretičnega ne praktičnega izobraževanja s tega področja in tudi njihovi starši nimajo kaj dosti pojma o tehnikah, ki dejansko delujejo (ali pa se z njimi sploh ne pogovarjajo o tem). Po nasvete se zato ponavadi obrnejo k svojim podobno nevednim in nesposobnim prijateljem, ali pa izumijo neko svojo taktiko. In seveda pogorijo. Ponovijo iste napake, kot so jih storili že mnogi pred njim in jih mnogi še bodo.

Ta fenomen se mi je zdel tako zanimiv, da sem se lotil študije, v kateri sem preučil različne pristope, ki jih ljudje uporabljajo v nočnih lokalih. Razdelimo jih lahko na naslednje kategorije:

Piflarji
To so motorični debili, ki so še sami sebi v napoto. Ker večino časa preživijo za knjigami in računalnikom, imajo praviloma slabo razvit občutek za plesne gibe. Ker vseeno ne želijo izpasti preveč statični, opazujejo druge obiskovalce in jih poskušajo imitirati. Seveda neuspešno. Tako dostikrat vidimo piflarja, ki leseno štrli iz množice in brez ritma krili z okončinami, pri čemer vsake toliko pomotoma zbijejo kakšen kozarec z mize, polijejo komu pijačo, mu stopijo na nogo in nasploh naredijo čisto vse narobe. Posledično hitro postanejo tarča posmeha drugih obiskovalcev, ženske pa se jim seveda izognejo v širokem loku. Če ima piflar smolo, lahko s svojo pojavo celo tako ziritira kakšno gorilo, da potem dobi (upravičene) batine, nakar pol leta ne gre več nikamor ven.

Šminkerji
Mladi petelinčki bolj južnega porekla, ki želijo očarati s svojo športno-elegantno pojavo. Problem je samo v tem, da niso ne športni, ne elegantni. Ena podvrsta šminkerjev najraje nosi And 1 ali Puma superge, športno nogometno trenirko in oprijeto majčko, spet drugi pa se radi kažejo v ponaredkih znanih blagovnih znamk. Skupno vsem je, da imajo v laseh tri kile briljantine, na sebi vsaj dva deci kolonjske, poleg tega pa se zelo radi opremijo tudi s pozlačenimi verižicami (za prave zlate nimajo denarja), uhančki ter drugimi svetlikajočimi okraski. Vse za to, da izgledajo zájebani. Taktika šminkerjev je ponavadi takšna, da se postavijo na dobro vidno mesto, kjer se delno razkoračijo, rahlo odmaknejo roke od telesa, napnejo prsne mišice, nato pa s počasnimi napol plesnimi gibi sem in tja poskušajo delovati kul. Na prvi pogled izgleda, da plešejo sami zase, vendar pa v resnici izpod čela budno spremljajo, ali jih kakšna lubica “čekira”. Vmes seveda ne pozabijo vsake toliko napeti in pokazati bicepsev, ki so jih dobili v fitnesu.

Keš pičke jih seveda hitro spregledajo, da samo blefirajo, tako da se za njih ne zmenijo, poleg tega pa se tudi normalnim ženskam zdijo patetični v svojem šopirjenju. Je pa res, da imajo šminkerji nadpovprečno veliko uspeha pri naivnih najstnicah, ki v tistih letih še zelo padajo na poceni postavljanje in bleferski imidž.

Kmetavzarji
Kmetavzarji so sproščeni ljudje, ki poseljujejo ruralne predele dežele. Ker je njihova prometna povezava s civlizacijo dostikrat slaba, ob določenih naravnih ujmah pa jih celo odreže od sveta, je razumljivo, da se v vukojebinah, kjer živijo, ne morejo primerno socializirati in posledično razvijejo nek svoj sistem vrednost. Mestnim ljudem se zato zdijo malo zahojeni in malo počasni. Kako tudi ne, saj se kmetavzarji preživljajo predvsem z delovno intenzivnimi panogami in ne z intelektualnim delov v pisarnah. Zaradi slabšega socialnega položaja nemalokrat godrnjajo čez vlado in državo, za svoje težave pa namesto lastne omejenosti krivijo mestne srajce. Ko tak osebek vsake kvatre bolj po pomoti kot namerno zaide v večje mesto, komaj čaka, da se lahko nad kom znese. V nočnih klubih jih lahko že na daleč… zavohamo. Torej še preden jih dejansko vidimo. Ponavadi so zelo glasni, sploh ko spijejo dovolj alkohola. Prav tako se ne sekirajo kaj dosti, če v največji gneči kakšnega spohajo. Pač najprej zdravje, potem kultura.

Ko so kmetavzarji enkrat dovolj podkrepljeni z alkoholnimi hlapi, se od šanka napotijo do prve ženske, ki jo vidijo (njen izgled ni važen) ter jo postavijo pred dejstvo: “Al buš daua al buš pa plaua!” Treba jim je priznati, da so direktni in prav nič sramežljivi. Skratka ne izgubljajo časa. Mestne ženske nad njimi seveda vihajo nos, poleg tega pa se hitro vmeša tudi kašen lokalni zvezdnik, ki mu ni všeč, da mu nekdo hodi v zelje in nadleguje ženske, za katere se je ogrel tudi sam. Ker se kmetavzom ne ljubi pregovarjati, poleg tega pa je nivo njihove kulture nizek, se stvar kaj hitro razvije v atraktiven kmečki ravs. Aufbiks!

Opomba: Seveda ni potrebno omenjati, da tudi kmetavz ženske ne dobi, se pa vsaj stepe, kar tudi pade pod njegovo definicijo uspešnega večera.

(nadaljevanje eseja sledi)

Časi so se definitivno spremenili. Nič več ne kraljujejo pravi moški, ob katerih so ženske izgubljale pamet. Bedanca, Odpradnika, Johnnyja Crocketta in Marlboro Mana so namreč iz medijev skoraj povsem izirinili poženščeni primerki, ki so pravzaprav ena sama velika žalitev za moški svet. Kvazimoški, ki jih svet pozna pod imeni David Beckham, Mario in pa seveda - joj, prejoj! - Damjan Murko, če naštejemo samo nekaj najbolj v nebo vpijočih primerov. Bolje rečeno vreščečih, kajti ti “moški” dostikrat piskajo kot ženske, gromkega glasu pa iz sebe ne spravijo.

Seveda ta kulturni šok predstavlja problem. Ženske so namreč še vedno takšne, kot so bile pred desetletji, in se niso čez noč spremenile v možače (zanemarimo tu razne Mutole), ki bi jih takšni poženščeni moški privlačili. Nasprotno, danes se brijejo in depilirajo kot nore, kot se niso še nikoli prej v zgodovini. In ko se takšna ženska želi zares počutiti žensko ter začne iskati moškega, ki bi ji ta občutek dal, sledi razočaranje. Namesto odločnega alfa samca dobi nekakšno spužvo, ki se obrača po vetru in plava s tokom, čemur sledijo frustracije ter obupavanje nad moškim svetom. Povsem upravičeno!

Kot strokovnjak zato predlagam terapijo s pomočjo video posnetkov. Obupane ženske naj si čim večkrat ogledajo dokaze, da pravi moški tudi danes še vedno obstajajo, čeprav morda na prvi pogled ne izgleda tako. Techno Viking pač nobene ne pusti ravnodušne:

Pa naj še katera reče, da ob njem ne bi postala čisto mehka. Dec in pol!

Torej drage dame, ki mi zavzeto pošiljate pisma s svojimi problemi, ozrite se na internet in se prepričajte, da še obstaja upanje. To je najboljši nasvet, ki vam ga lahko v tem trenutku dam.

- dr. Dick Offenschlitz

Z novim študijskim letom pridejo tudi nove študentske težave. Tokrat se je na našega doktorja Dicka Offenschlitza obrnila mlada brucka, kateri se dozdeva, da se ji poskuša profesor preveč pibližati. Ni prepričana, ali je to samo normalen del študijskega procesa ali pa gre tu morda za nekaj več. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je doktor ponovno podal odličen in strokovno utemeljen odgovor, s katerim je brucko podučil o nekaterih življenjskih resnicah. Obvezno branje tudi za vse druge zmedene babe, ki so se kdaj znašle v podobni situaciji.

Doktor odgovarja:

Draga Kunigunda! (mimogrede, kakšno čudno ime sploh je to??)

Tudi če ne bi napisala, da si novopečena študentska, bi uganil. Vidi se, da pač še ne veš, kako sistem na fakulteti deluje. To ni več srednja šola. Vedeti namreč moraš, da se profesor zelo trudi, da študentje in študentke od njegovih predavanj odnesejo čim več. Kemija namreč niso samo formule na papirju, temveč je vso stvar potrebno spraviti tudi v prakso. Ko je profesor do tebe kemijo začutil, je želel stvar preučiti tudi s fizičnega vidika. Študente je namreč treba naučiti interdisciplinarnega razmišljanja, poleg tega pa so vsakršne dodatne praktične vaje več kot dobrodošle, saj se veliko študentov pritožuje, da je študij preveč teoretično zastavljen.

Tudi oralni izpit, ki ga omenjaš, ni čisto nič sporen. Vsak profesor se namreč lahko sam odloči, kako bo vodil predmet. Nekateri predmeti imajo tako samo pisni del izpita, v tvojem primeru pa je vse obveznosti pač možnoi opraviti le z ustnim izpitom. Tu ni nič spornega. Sporno je kvečjemu to, da se oblečeš tako, da razkrivaš svoj dekolte, potem se pa pritožuješ, če slednji pritegne kakšen moški pogled. Kaj ni ravno to namen dekolteja?!

Po razmisleku sem sicer prišel do zaljučka, da bo še najbolje, da svoje študijske obveznosti opraviš kar najhitreje, kajti na ta način ti bo potem ostalo veliko več časa za zabavo in študentske zabave. O profesorjevi avtoriteti in strokovnosti pa le nikar ne dvomi.

vedno s trdim,
dr. Dick Offenschlitz

Gotovo se je že vsak moški kdaj vprašal, zakaj ženske pravijo, da so jim všeč prijazni in lepo vzgojeni fantje, potem pa se te iste ženske pojavijo v družbi raznih frajerjev, ki so pravo nasprotje fantov iz prve skupine. Ko jih njihova “baraba” (spet) razočara, potem o tem jokajo svojim prijaznim prijateljem, ki si seveda vedno vzamejo čas in so pripravljeni pomagati. Na tihem upajo, da bodo s tem pri ženski dobili pozitivne točke in da bo le-ta nekega dne spregledala, kako zelo dobri in plemeniti so ter se jim vrgla v objem. Pa se to v praksi kar noče in noče zgoditi.

Teorija lestve vse to odlično razloži. Lestev (ali po domače kar “lojtra”) je lestvica, ki si jo vsak človek pri sebi sestavi, osebe na njej pa rangira glede na to, kako privlačne se mu zdijo. Ali z drugimi besedami: kako močno se želi spariti z njimi. Dejstvo, ki se ga marsikdo ne zaveda, je to, da imajo ženske pri sebi dve lestvi - eno “pravo” in eno za uslužne prijatelje. Če moški pristane na prijateljski lestvi, praktično ni več možno, da še kdaj pride na pravo lestev, kar v praksi pomeni, da s to žensko pač nikoli ne bo seksal. In to je razlog, da so vsi uslužni prijatelji (bolje rečeno: “prijatelji”) pri svoji intelektualni zvodnici neuspešni. Poskus preskoka s prijateljske lestve na pravo lestev se praviloma konča s trdim pristankom nekje vmes, čemur sledijo psihične bolečine in lizanje ran.

Za vsakega, ki končno želi videti celotno sliko, kako odnos moški-ženska pravzaprav deluje, je branje teorije lestve obvezno. Za vse, ki želijo postati šovinistični prasci, pa sploh. S tem, ko se človek podkuje v osnovah, se potem z večjo verjetnostjo izogiba pastem, ki prežijo nanj vsakič, ko ugleda zanimivo žensko in se poda na lov.

Objava povzetka doktorske disertacije dr. Dick Offenschlitza je naletela na pozitiven odziv v javnosti. Nekateri so potem izrazili željo po podobni klasifikaciji moških. Doktorja sem o tem povprašal in povedal mi je, da je tudi na to temo že nekaj napisal. Omenil je neko manjšo seminarsko nalogo še iz časov dodiplomskega študija. In res - ko je pobrskal po starih zapiskih, je omenjeno seminarsko dejansko našel ter mi jo izročil v pregled.

Klasifikacija moških je potemtakem, kot lahko razberemo iz zapiskov, naslednja:

• Robinzoni: Robinzone spoznamo po njihovem zanemarjenem in zaraščenem videzu. Odtod tudi izvira njihovo ime, saj je podobnost z istoimenskim junakom iz novele Daniela Defoeja več kot očitna. Robinzonov je sicer več vrst. Mednje namreč štejemo tako čupave metalce in bradate dolgolase hipije, kot tudi razne propadle igralce Ljubljanske Drame, ki sedaj zanemarjeni postopajo po Čopovi ulici in zbirajo prispevke za literco.
• Kitaristi: Zasanjani dolgolasi glasbeniki, ki po cele dneve brenkajo na svojo kitaro in si nikoli ne postrižejo nohtov. Upajo, da jih bo nekoč opazila kakšna glasbena založba in bodo naredili preboj na glasbeni sceni. Kljub temu, da denarja nimajo ravno na pretek, s svojim videzom, nežnim glasom in nasploh bolj romantično pojavo pritegnejo nenavadno veliko ženskih pogledov, nekaterim pa včasih tudi nevede zlomijo srce.
• Lepiji: Kot že ime pove, oni na svetu obstajajo zato, da so lepi. Nenehno morajo biti brezhibno urejeni in oblečeni po zadnji modi, saj ne prenesejo misli na to, da bi bil kakšen drug lepi morda še lepši od njih. V tej svoji obsedenosti z negovalno kozmetiko gre marsikateri izmed njih že tako daleč, da se čisto poženšči. Zaradi tega so lepiji tudi precej privlačna tarča za raznorazne ulične zajebance, ki jim z veseljem tu pa tam podelijo nekaj batin z namenom, da bi bili vsaj malo manj lepi in kičasti. Skratka bolj normalni.
• Playerji: Frajerji, ki premorejo ravno pravšnjo mešanico arogantnosti in samozavesti, da s svojim samozavestnim nastopom zmeraj pritegnejo pozornost žensk, čeprav si slednje dostikrat tega nočejo priznati, saj v ženskem svetu uradno veljajo za prasce oziroma barabe. Dejstva, da se jim kljub temu marsikatra vda v horizontalo, ne moremo pojasniti zgolj z nadpovprečnim videzom, ki ga playerji premorejo. Gotovo ima pri tem marsikaj tudi omejena ženska pamet nekaterih predstavnic te “horizontalne” skupine.
• Teoretiki: Piflarji odličnjaki, ki teoretično vedno zelo dobro vedo, kaj in kako bi bilo treba v kakšni situaciji narediti. Kljub temu, da so nadpovprečno inteligentni, pa se jim pri uporabi vse njihove silne načitanosti v praksi kot po pravilu zatakne. Slednje še posebej velja pri navezavi stikov z nasprotnim spolom. Pristopijo namreč tako šablonsko in leseno, da vsako normalno žensko po nekaj minutah pogovorah vse skupaj mine, ko poslušajo njihove tipične geekovske šale, ki se jim smejejo pravzaprav le oni sami. Ko jim žensko pred nosom mimogrede spelje uspešen player, ki takrat po naključju pride mimo, jokajo po internetnih forumih, kako so vse ženske prasice in keš pičke. Da bi šli na fitnes in kaj naredili glede svoje rahitične postave, seveda ne pomislijo. Raje si najdejo žensko s priimkom .jpg, je bolj enostavno.
• Werterji: Posebna oblika teoretikov, ki si zasluži posebno obravnavo. Werterji so skrajna oblika trpečih romantikov, ki nikakor ne dobijo. Od nobene. Pa tako so prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni na pogovor. Ženske jih izkoriščajo kot prijatelje, katerim se lahko zjokajo na rami, ko izvedo, da jih njihov player vara. Skratka Werterji so copate, ki še niso ugotovili, kako se svet vrti in najbrž tudi nikoli ne bodo. Samo tiho trpijo zaradi vseh silnih krivic, ki se jim godijo, in upajo, da v življenju nekega dne ugledajo luč na koncu predora. Ampak dostikrat je to samo prihajajoči vlak, ki se mu nastavijo, ko njihovo trpljenje postane zares neznosno. Skratka navadni softiči.
• Pederčine: Poženščeni predstavniki moškega spola. Prepoznamo jih po tem, da obnašajo čisto po žensko. Oblačijo se po žensko, govorijo po žensko, krilijo z rokicami in se hihitajo. Njihov cvileč piskajoč glas ni ravno nekaj, kar bi se človeku dalo poslušati. Radi prirejajo parade ponosa ter na veliko poudarjajo, kako so oni drugačni in posebni. Zaradi svoje pojave so podobno kot lepiji tudi oni dostikrat tarča nasilnežev, pred katerimi se branijo z vreščanjem in roza dežnikom v rokah. Čeprav je res, da so dostikrat neupravičeno tepeni, pa znajo nekateri izmed njih tudi sami biti zelo nadležni. Toliko, da od običajnega človeka že malodane zahtevajo, da se naj tudi on obnaša po gejevsko. Če se jim ne ukloni in jih nejevoljno pošlje v njihov najljubši spolni organ, takoj začenjo vreščati, kakšna krivica se jim dogaja in da je cel svet nestrpen do njih.
• Pohorci: Hribovski kmetavzi, ki čez dan opravljajo težja fizična dela v gozdu ali na kmetiji, ob večerih pa najraje usekajo ženo dvakrat čez gobec, če slednja preveč jezika in ji ni do seksa. “Al buš daua al buš pa plaua,” pojasnijo. So zelo glasni, nagle jeze in se neredko z veseljem udeležijo vsesplošnega razbijanja v gostilni ali kmečkega pretepa na gasilski veselici, sploh če so še dodatno podkrepljeni z rujnim domačim. Aufbiks!
• Nizkočelni bilderji: Nabite mrge, ki večino časa preživijo v fitnesu, kjer se šopajo s steroidi in raznimi drugimi kemičnimi dodatki za povečanje mišične mase. Načeloma so bolj leseni in slabo okretni, a če vas dobijo v roke, se pazite. Pogovor pri njih nič ne zaleže, saj zaradi nizkega čela niso zmožni sprocesirati več kot štirih besed v enem stavku. Ponavadi so zaposleni kot kakšni varnostniki v nočnih klubih, fitnes trenerji ali kot prodajalci proteinskih praškov, nekaj pa jih zaide tudi na stranpota in švercajo drogo, dokler jih ne ulovijo oziroma jih pri 38-ih zaradi anaboličnih steroidov pobere srčni infrakt.
• Fitipaldiji: Prepotentni mladci, ki mislijo, da ko dobijo vozniški izpit in očijev BMW, da so glavni na cesti. Brezglavo divjajo in ogrožajo floro in favno okoli sebe, o sebi pa mislijo, da so daleč najboljši vozniki naokoli. Zanikajo, da po cestah divjajo. Oni namreč o sebi pravijo, da samo “vozijo dinamično”. Če na cesti ugledate kakšnega takega Fitipaldija, se ne spuščajte v brezglavo dirkanje z njim. Počakajte, da čez nekaj kilometrov prekuri zavore in ko ga nato srečate pri lokalnem mehaniku, mu primažite par vzgojnih.

[povzeto iz fakultetnih zapiskov dr. Dick Offenschlitza iz časov, ko je bil še dodiplomski študent]

[Opomba: zaradi starosti papirja in nečitljivosti pisave je bilo nekaj kategorij izpuščenih, saj je bilo besedilo mestoma neberljivo]

Evolucija poteka že od pradavnine. Tudi ko so se prve opice postavile na zadnje noge ter med drugim iznašle jezik, s katerim so lahko drugim pripadnikom svoje vrste recimo zabrusile “Kakšna opica si ti!”, se ves evolucijski proces še zdaleč ni ustavil. Tako so tudi znotraj človeške vrste sčasoma nastale določene podvrste oziroma rase, prav tako pa se je vzporedno začela odvijati tudi kulturna evolucija. Med pripadniki iste (pod)vrste je tako nastalo cel kup večjih ali manjših družbenih skupin, ki se genetsko sicer med seboj praktično ne razlikujejo, se pa med seboj močno ločijo po navadah in obnašanju.

Sociologi so sicer bolj ali manj uspešno opisali večino omenjenih skupin, vendar pa tudi tukaj še vedno obstaja nekaj sivih con. Ena izmed njih je klasifikacija žensk, saj se je zavoljo politične korektnosti ter zaradi pritiskov grdih kosmatih feministk veliko strokovnjakov temu problemu enostavno izognilo. V nadaljevanju študije, ki jo pravkar berete, bom zato poskusil podati takšno klasifikacijo žensk na podlagi svojih dolgoletnih opažanj ter praktičnih *khm* eksperimentov.

• Grenivke: Zagrenjene ženske, ki s svojo vsakodnevno slabo voljo in kislostjo nižajo pH vrednost v svoji okolici. Povzročajo karies, rane na želodcu in podobne nevšečnosti. Najbolje se jim je izogniti v širokem loku, saj se vam bo sicer ob daljšem druženju z njimi prej ali slej preprosto - skisalo.
• Kosmate feministke: Pretežno neprivlačne babure, ki goreče zagovarjajo enakopravnost med spoloma. V praksi gredo s tem dostikrat še dlje in si od enakopravnosti vzamejo le svoje pravice, na svoje dolžnosti do moških pa pozabljajo. Se ne brijejo, ne depilirajo, ne hodijo na fitnes in zelo veliko moralizirajo. Med njimi je tudi precej grenivk. Zaradi njihovih lastnosti težko dobijo moškega za razplod, kar njihove frustracije še povečuje. Ko jim začne zvoniti alarm na biološki uri, se odpravijo na umetno oploditev v tujino, saj je bila pri nas ta možnost za samske ženske na referendumu zavrnjena.
• Hipijevke: Večinoma mlajše ženske, ki jih prepoznamo po starih in razcapanih oblačilih. Od klošarjev jih ločimo po tem, da imajo na kosih iz svoje garderobe ponavadi našite tudi razne pisane rožice in liste marihuane. Poleg tega so okrancljane z raznimi preprostimi vrvičnimi obeski, tibetanskimi amuleti sreče ter inkovskimi kipuji. Saj ne, da njihovo simboliko in pomen razumejo, važno je le, da ima stvar pridih mističnega in alternativnega. Če je kakorkoli povezano z naravo, še toliko bolje. Enostavno jih lahko preoznamo tudi po značilnem vonju trave, ki ga oddajajo, saj dnevno konzumirajo velike količine te substance v plinastem agregatnem stanju, poleg tega pa imajo lase dostikrat spletene v drede. Tam notri se zmeraj najde cel kup mrgolazni. Po nasvetih Svetovne zdravstvene organizacije bodite ob kakršnemkoli stiku z njimi previdni, saj dostikrat prenašajo uši, klope in bolhe.
• Mutole: Zagnane športnice, ki pa so v tej svoji vnemi tako močno pretiravale, da se jim je zaradi vseh naporov spremenila hormonska slika v telesu in so zato deloma mutirale v moške. So telesno izjemno dobro pripravljene ter zelo agresivne. Nekakšne sodobne Amazonke bi lahko rekli. Če ste bolj šibke postave, se z njimi nikar ne zapletatje v verbalne konflikte, saj se vam v skrajnem primeru lahko zgodi, da vas bodo vrgle na tla, slekle do golega, ter vas v analno orifiko posilile s svojim klitorisom, ki se je pod vplivom moških hormonov razvil v pravi mali penis. Značilna pripadnica, po kateri je ta vrsta tudi dobila ime, je Maria de Lurdes Mutola - da, točno tista, ki se je na tekaški stezi na 800m med drugim tudi komolčila z našo simpatično Joli.
• Kozmične napolitanke: V vsakdanjem jeziku jim krajše pravimo tudi Cosmopolitanke. Izraz označuje ženske, ki berejo revijo Cosmopolitan ter se ravnajo po nasvetih, ki jih tam zasledijo. Prej ali slej se njihovi možgani tako operejo, da na koncu tudi v celoti razmišljajo v Cosmopolitan načinu. Ta proces mentalne preobrazbe je na žalost ireverzibilen in ga od določene stopnje naprej ni več mogoče učinkovito zdraviti. Zakaj do tega pride, trenutno še ni pojasnjeno. Najbolj verjetna je teorija, da so se Cosmopolitanke dejansko razvile iz kokoši in so sčasoma po nekem evolucijskem naključju prišle kolikor-toliko blizu človeški vrsti, da se na zunaj od človečnjakov ne ločijo. So pa obdržale kurjo pamet, kar se v vsakdanjem življenju odraža tako, da se rade kofetkajo v lokalih ter kokodakajo o vsakdanjih problemih, ki si jih sicer večinoma ustvarjajo kar same. Zelo občudujejo uspešne moške, vendar ne premorejo dovolj samoiniciative in pameti, da bi bile uspešne tudi same, zato namesto tega raje poskušajo kakšnega uspešnega moškega uloviti zase. Če jim dejansko uspe, se potem tudi one počutijo uspešne.
• Sponzoruše: Neke vrste elitni primerki Cosmopolitank. Načine, kako priti do uspešnega moškega, so izpopolnile tako rekoč do maksimuma. Nadenejo si lepe obleke in kilo ličil, nato pa takšne hodijo kazati v elitne nočne klube. Zaradi njihovega nadpovprečno dobrega izgleda se okoli njih vedno najde dovolj moških osvajalcev. Proces parjenja je dokaj zapleten. Izbranemu kandidatu se najprej pustijo razvajati, si plačevati obiske pri frizerju, manikure, pedikure, obiske v masažnih salonih in solarijih, poleg vsega naštetega pa jim mora kandidat, če jih želi obdržati, kupovati tudi drage obleke priznanih modnih kreatorjev ter jih vsake toliko peljati na večerje v elitne restavracije ter na eksotična potovanja. Avto višjega cenovnega razreda in vikend ob obali je samo po sebi umeven. Šele ko kandidat po njihovi oceni zadosti vsem materialnim pogojem, mu pustijo, da zabije gol.
  Čeprav tudi one kot posebna podvrsta Cosmopolitank na veliko kokodakajo, zlatih jajc ne nesejo. V resnici pričakujejo, da bo zlata jajca kot dokaz ljubezni do njih samih valil kar njihov uspešen moški. Če jih slučajno ne, ga gladko odslovijo in poiščejo drugega.
• Kmečke gospodinje: Tako kot obstajata Jin in Jang, imajo tudi sponzoruše svojo naravno protiutež. Kmečke gospodinje so namreč njihovo popolno nasprotje. Prijazne, preproste, delavne, dobrega srca in grde u pičku mater. Znajdejo se v gospodinjstvu, skrbijo za otroke, vzdrževanje ne stane veliko, saj se znajo preživljati kar same, poleg tega pa zelo dobro obvladajo molžo. Vsak moški, ki je kdaj v življenju že predal svoj totem plodnosti v njihov čvrst in rutiniran prijem, ve, o čem govorim. Če vas njihov podpovprečen izgled ne moti, je kmečka gospodinja morda tista ženska, ki bi jo želeli omožiti.
• Piflarke: Nadpovprečno inteligentna bitja, ki večji del življenja namenijo piljenju svojih umskih sposobnosti. So poštene, vozijo po predpisih, sanjarijo o bolj poštenem svetu ter so na smrt dolgočasne. Ponavadi ne znajo improvizirati in nimajo kaj dosti domišljije, so samo striktno natančne in precej nefleksibilne. Smisel za humor imajo bolj slab. Če kdo v družbi pove simpatično šalo, boste od njih namesto smeha prej slišali znanstveno utemeljeno predavanje, kako se dogodek iz šale po vseh naravnih zakonih sploh ne bi mogel zgoditi. Velikokrat pametujejo in poskušajo dokazovati svoj prav, čeprav situacija morda sploh ni primerna za to. Kdo si na primer na pikniku sploh želi poslušati natačno fizikalno razlago pečenja čevapčiča na žaru, če pa se je človek prišel na piknik preprosto samo družiti in se spočiti od vsakdanjega stresa. Fizični izgled piflark je v splošnem preslab, da bi si tovrstno obnašanje lahko privoščile, saj se jih ljudje prej ali slej naveličajo. Posledično je med njimi dosti mater samohranilk, saj veliko moških iz razumljivih razlogov od njih prej ali slej pobegne. Tudi v postelji so slabe, saj so v spolnosti vse preveč sramežljive. In vse preveč teoretične.
• Menedžerke: Inteligentne ženske, ki za razliko od piflark dobro vedo, kaj želijo doseči v življenju, ter svoje sposobnosti obračajo sebi v prid na vsakem koraku. Zelo dobro se tudi zavedajo, da v privlačnih poslovnih kostimih na sestankih z lahkoto mehčajo moške sogovornike ter si s tem velikokrat izbojujejo boljša pogajalska izhodišča. Karieri dajejo prednost pred družino. S cenenimi opazkami pri njih ne boste prišli daleč, celo nasprotno - tožila vas bo zaradi spolnega nadlegovanja ter vas obrala do kosti. Kot šefice so trde in neizprosne. Večino moških mimogrede povozijo, zato so primerne le za tiste alfa samce, ki so še bolj uspešni od njih. Le takšni jih namreč znajo ukrotiti. Nekako tako, kot so bili najhitrejši in najbolj divji mustangi primerni le za prave westmane - Vinetou, Old Shatterhand in podobni asi, saj jih verjetno poznate.
• Uniformiranke: Policistke, carinice, vojakinje in podobno. Pravi zmaji v ženski podobi. Zaradi same narave del, ki jih opravljajo, so zelo pasje in nepopustljive. Ko so v uniformi, vam jasno dajo vedeti, kdo ima glavno besedo. Težava pa je v tem, da to svojo odločnost prevečkrat prenesejo tudi v zasebno življenje. Ogibajte se jih kot hudič križa, saj se mimogrede lahko zgodi, da boste vi tisti, ki boste za štirimi stenami prejemali batine.
• Satanistke: Satanistke najlaže prepoznamo po črnih oblačilih, bledih obrazih in srepih pogledih. Okoli vratu praviloma nosijo obesek v obliki pentagrama. Veliko se jih ponaša tudi z raznimi tatuji kač in podobne golazni. Nikoli se ne nasmehnejo, razen morda, ko se zlobno zarežijo ob tuji nesreči. Satanistke so poosebljeno zlo. Vse so rojene 6.6. ob 6. uri zjutraj. Če vas katera izmed njih povabi k sebi domov in v spalnici začne prižigati sveče, nikar ne mislite, da je to zavoljo romantičnega vzdušja. Kar vas čaka, je verjetno kakšno obredno bičanje, na koncu pa bo še vašo dušo prodala hudiču. Poleg tega bo iz voska izdelala voodoo lutko, v katero bo zabadala igle, če ne boste poslušni in je ubogali na ukaz do konca svojega življenja. Skratka iz vas bo naredila sužnja zombija, BWAHAHAHAHAHA!!!
• Tr4nc3rk3: Trancerke so tiste pisane šeme, ki jih lahko v velikih količinah ugledate na raznih techno partyjih, kako trzajo ob zvokih piskajoče elektronske glasbe, cuzajo dude in namesto Pikovita konzumirajo sintetične droge. Ne glede na to pa je zaradi same narave zabav, ki jih obiskujejo, med njimi tudi precej hudih prasic z zavidanja vrednimi postavami. Ure in ure intenzivnega plesanja pač naredijo svoje. Poleg tega so dostikrat tudi bolj slečene kot oblečene, kar je še dodaten plus. Vseeno pa je potrebno povedati, da se njihova elitna podvrsta - t.i. Go-Go plesalke - dostikrat navzame nekaterih slabih navad sponzoruš. Za povprečnega bednega rahitičnega rejvarčka so torej bolj kot ne nedosegljive. Ampak konec koncev ni s tem pravzaprav nič narobe, kajti neka evolucijska selekcija vseeno mora biti. Kam bi pa sicer prišli, če bi vsi mladi očetje pri previjanju plenic živčno trzali z rokami, nato pa bi dojenčku še dudo ukradli in za čez noč neodgovorno izginili nekam na techno party.
• R&B privrženke: Za razliko od trancerk prisegajo na R&B in hip-hop ritme. Kljub temu, da zaradi svojega stila oblačenja dostikrat izgledajo precej zanimivo, se žal nemalokrat izkaže, da pod širokimi hlačami pravzaprav samo skrivajo svoje debele riti.
• Čefurke: Ženske, ki po svojem poreklu niso avtohtone prebivalke nekega kulturno-geografskega območja. V primerjavi z avtohtonimi prebivalkami so, razumljivo, malo bolj eksotičnega videza, kar se jim šteje v plus, po drugi strani pa so tudi kronično neprilagodljive in prepirljive. Na vsak način namreč želijo uveljaviti svoje navade in svoj prav. Če se želiš zunaj s kom stepsti, vzami svojo punco čefurko s seboj. Prej ali slej se bo zapletla v prepir, nato pa bo od tebe kot svojega moškega zahtevala, da fizično posreduješ in opereš njeno čast. Če sam nisi zájeban in nimaš za sabo braće vsaj desetih prav tako zájebanih kolegov, se ti bo dostikrat slabo pisalo.
  Ker čefurke največkrat prihajajo iz nižjih slojev, jih zelo privlači vse tisto, česar same nimajo, a bi rade imele. Zlatni lanaci, BMW avtomobili, veliki uhani in nasploh kakršenkoli bleščeč kič, ki si ga lahko zamislite. Najraje se pomanjkljivo oblačijo v ponaredke znanih blagovnih znamk in še te raje kar izmaknejo mimo blagajne, kot pa da jih plačajo. Razumljivo, kajti ponavadi se preživljajo kot razne frizerke, prodajalke in kelnarice, plače tam pa niso ravno visoke. Iz tega razloga jih kasneje dosti napreduje v posebno obliko sponzoruš. Od navadnih sponzoruš jih loči to, da za njih ni dovolj, da je moški samo uspešen, biti mora tudi zájeban. Razni mafijozoti so zato ravno pravšnji zanje.
• Sinji kiti: O sinjih kitih sem v javnih publikacijah že pisal. Ti kolosi pred sabo podrejo in požrejo vse, kar jim prekriža pot. Močno odsvetujem.
• Inštruktorice aerobike (in podobne ženske): Ultimativne prasice, ki se jih ne bi branil noben moški razen Damjana Murka. Kvaliteta postav pri njih je povsem primerljiva z Go-Go plesalkami. Nemalokrat je celo boljša. Če se uredijo za nočno življenje, izgledajo bolje kot večina sponzoruš, s to razliko, da dobro izgledajo tudi podnevi in nenaličene. Od sponzoruš jih loči tudi dejstvo, da se one lahko preživljajo same, poleg tega pa imajo dovolj ponosa, da se ne vlačijo po bogatih pozerjih. Je pa res, da ker imajo med moškimi vedno veliko izbire, da si na koncu ponavadi izberejo nekoga, ki združuje vse najboljše lastnosti - je fizično privlačen, aktiven športnik, odličen ljubimec, uspešen poslovnež, ljubeč oče, inteligenten in ima smisel za humor. Sponzoruše, po drugi strani, izmed vseh naštetih lastnosti gledajo bolj ali manj samo na denar.
  Zaradi velikega povpraševanja po njih so inštruktorice aerobike za povprečnega Janeza realno nedosegljive.

[povzeto iz doktorske disertacije dr. Dick Offenschlitza]

Doktor Dick Offenschlitz očitno postaja priljubljen tudi med zamejskimi Slovenci, o čemer priča tudi lepo število vprašanj, ki jih prejme iz tujine. Tokrat mu je pisal mladenič Tilen, koroški Slovenec iz Avstrije, ki se zaradi svojega porekla včasih težko vklopi v družbo “običajnih” Slovencev. Kaj točno ga muči, si preberite v njegovem pismu.
Tudi tokrat je doktor k problemu pristopil zelo profesionalno ter se reševanja problema lotil celostno, za razliko od nekaterih samooklicanih strokovnjakov, ki se težav dostikrat lotijo le parcialno ter preveč ozkogledno.

Doktor odgovarja:

Podavljen, Tilen!

Nič se ne seciraj, če imaš ghovorno napačo, s tem nas samo sphravljaš v smeh.

Ampak takšen je pač naš svet. Vsak zahod ima svoj vzhod in vsak sever ima svoj jug. Nemci se smejejo Avstrijcem, kakšni kmetje so, Avstrijci se smejejo nam, alpskim Balkancem, mi se smejemo še malo bolj južnim Bosancem, oni se zabavajo na račun Albancev, na koncu vsega tega pa je Burkina Faso, ki se ji smejemo prav vsi.

V tem primeru si Burkina - se oproščam - Bhurkina Faso phrav ti, dhragi khoroški Tilen. Phredlagam, da se namažeš z belo bharvo, si nahrišeš hrdeč nož in se phreoblečeš v chirkušega ovna. Ko bodo videli tako nenavadno ponjavo, se ti bodo tako ali tako sejali, ampak vsaj živel boš v žaluziji, da je to zharadi tvoje celostne obrobe in ne zharadi ghovorne napače.

- tvoj Dick, dr. Dick

P.S.: Haha, ampak resno, dejansko si brezupen primer, hahaha!