Peter Lamut

Valentinovo, dan zaljubljenih. Dan poln romantike, izkazovanja ljubezni in razvajanja. Vsaj tako si ga predstavljajo ženske, ki pričakujejo, da bodo deležne 110% partnerjeve pozornosti. Če pozornosti ni, so užaljene in začnejo tečnariti, kako jih njihov dragi ne ljubi več in da bi se lahko malo bolj potrudil.
Opala! Zakaj neki se mora vedno moški potruditi, da bo ustregel finim razvajenim gospodičnam? Skoraj vedno je moški tisti, ki mora nekaj kupiti, pripraviti presenečenje, se domisliti, kam bo žensko peljal, in nasploh pričarati vso romantiko - ter seveda za vse to tudi plačati.

Zaradi razlik v razmišljanju med moškimi in ženskami po nepotrebnem prihaja do nesporazumov in prepirov. V izogib temu bom podal nekaj praktičnih nasvetov, kako ravnati, da bo praznik zaljubljencev res lep in romantičen. Nasvetov za ženske, seveda, kajti moški imajo prigovarjanja, kaj vse morajo za Valentinovo postoriti, že poln kurac in jim dol visi za vse skupaj. Psihičnega in finančnega izživljanja je bilo v preteklih desetletjih nad njimi dovolj, zdaj so na vrsti ženske, da malo več prispevajo k ustvarjanju vzdušja.

• Odpovejte se čokoladnim srčkom: Ve ste prepričane, kako so raznorazne Valentinove bonboniere sladke in romantične, ampak povem vam, da vsa romantika izgine v hipu, ko se tista v celofan zapakirana kalorična bomba spremeni v salo in celulit na vaši riti. Če se boste preveč sladkale, se bo vaš dragi za naslednje Valentinovo sladkal kar s kakšno vašo prijateljico. Nikar ne mislite, da bo to, ko vas bo poleti nenadoma zapustil, le nesrečno naključje!
• Potencialna tašča naj kosilo poje kar sama: Saj vem, da vaša mama pripravi najboljšo pečenko na svetu, da njenega domačega štrudla sploh ne omenjamo, ampak stara vešča se nima kaj vmešavati v vajin praznik. To, da je skuhala kosilo, je naredila samo zato, da ima sedaj izgovor, da vaju zvabi k sebi domov. Bodite prepričani, da bo ob primernem trenutku, ko vas ne bo zraven, vašega tipa začela maltretirati s pridigami o tem, kako se naj obnaša do vas, da naj si ne drzne gledati za drugimi kiklami in podobno. Med zasliševanjem v Gestapo stilu ji bo ubožec moral povedati vse podrobnosti iz svojega življenja in o svojih bivših, seveda pa mu med vrsticami ne bo pozabila povedati, da mu bo odrezala jajca, če bo njeno preljubo hčerko - torej vas - kadarkoli v prihodnosti zapustil.
• Valentinov paket z masažo in večerjo dve osebi mora nekdo plačati: Seveda je lepo, ko gresta z dragim na razvajanje, še posebej zato, ker ni treba misliti na nič, temveč le uživati. Ampak to je le ena, ženska plat medalje. Moška realnost pa je taka, da je bilo treba najprej v službi narediti kar nekaj nadur, da je tretma v hotelu “petzvezdic” sploh postal dosegljiv, da ne omenjamo stresa in porabljenega časa za iskanje prave lokacije in rezervacijo le-te. Vzemite to na znanje in mu bodite hvaležne! Pa ne samo z obrabljenim “Hvaaalaaa, dragi, kako si prijazen!”, temveč svojo hvalžnost raje dokažite v postelji. Če uspete v hotelsko sobo prešvercati tudi kakšno prijateljico, še toliko bolje.
• Naučite se dobro fafati: Nič ni bolj romantičnega od dolgega nočnega sprehoda ob obali, ko se zaljubljenca tesno objeta sprehajata v soju lune in zvezd ter poslušata žuborenje valov, nato pa se moški usede na klopco, ženska pa mu ga brez odvečnih besed potegne bolje kot vakumska črpalka. To ima na moškega veliko bolj pozitiven učinek kot pa siljenje v poslušanje kompilacije največjih uspešnic Chrisa de Burgha.
• Poklonite mu darilo: Zakaj bi samo čakale, kaj neki vam bo pa tokrat poklonil? Raje ga presenetite ter obdarujte vi njega. V Bauhausu lahko po ugodnih cenah dobite električne brusilnike, lahko pa zavijete tudi v Merkur in mu tam kupite Gedore set ter dišečo smrekico za v avto.
• Pokažite zgoraj naštete nasvete vsem svojim sodelavkam in prijateljicam: Uporabite kopirno pasto (copy/paste) in jim zgornji tekst pošljite po e-mailu. Hvaležne vam bodo, kajti naučile se bodo nekaj novega in v najboljšem primeru celo odpravile kup napak v svojem razmišljanju. Vse za to, da bo Valentinovo res lep dan.

In za konec ne pozabite: V nobenem, ampak res v nobenem primeru romantike ne poskušajte izsiliti. Danes ne živimo več v planskem gospodarstvu, prešli smo v kapitalizem in na trgu vlada zakon ponudbe in povpraševanja. Izbire je res veliko in če vaš dec z vami ne bo zadovoljen oziroma mu boste šli na živce, vas bo kaj hitro zamenjal s kakšnim drugim modelom. Da ne boste rekle, da niste bile opozorjene.

Ker se dr. Dick Offenschlitz že nekaj časa ni pojavil v javnosti, so se začele pojavljati govorice, da se je izkušeni terapevt za ljubezenske težave upokojil. Nekateri so špekulirali, da je doktor v resnici latentni gej in da se je umaknil zaradi žalovanja za Haiderjem. Spet drugi so prisegali, da se zagotovo ni upokojil in da sta ga za daljše obdobje pravzaprav ekskluzivno najela zakonca Murko, saj naj bi v njunem odnosu škripalo vse razen postelje. A resnica je veliko bolj preprosta. Doktor si je enostavno vzel daljši dopust, na pisma bralcev pa je medtem odgovarjala elektronska tajnica z vnaprej napisanimi generičnimi odgovori. Za prvo silo je že bilo.

Ampak danes bo doktor po daljšem času ponovno odgovoril na pismo, ki je med prispelimi še posebej pritegnilo njegovo pozornost.

Doktor odgovarja:
Maša, tvoj problem izvira iz tega, da si pripadnica vrste, ki ima štiri noge, rogove in debelo rit, pod katero so še vime, ki proizvajajo mleko. Drugače si ne znam predstavljati, kako si lahko uničila dober seks, ki se je obetal. Namesto da bi se enostavno prepustila in strastno uživala, si dinamiko dogajanja pokvarila z vprašanji, ki so bila v tistem trenutku povsem izven konteksta.

Kakšen odgovor neki si pa v tistem trenutku sploh pričakovala od njega? Povsem samoumevno je, da bo v takšni situaciji moški s trdim vedno (ponavljam, VEDNO) rekel, da te ljubi, samo da že nehaš gnjaviti in da se akcija nadaljuje. Namreč če tega ne reče in s tem tvega, da si ženska tik pred zdajci premisli, je enostavno en velik bedak. Najprej se trudi okoli tebe na žuru, potem na zmenku investira v pijačo, nato še nekaj časa potrpežljivo čaka na prvi seks, ker ženske nočete izpasti lahke in mora počakati, da se “spotaknete”, na koncu pa naj ves čas in trud vrže stran z enim samim napačnim odgovorom?! Pa saj ni neumen, takšni so namreč skozi evolucijo že davno izumrli, ker so si pač sami pokvarili priložnost za razplod. Tvoje vprašanje, ali te ljubi, je bilo tako povsem brezpredmetno, saj je odgovor bil že vnaprej znan.

Pokomentirati moram tudi čustveni izbruh zaradi zavese. Moški ne maramo histeričnih žensk, poleg tega pa je bil Marko samo praktičen. Bolje ga obrisati v zaveso, kot v sedežno garnituro, kajti zaveso se veliko laže opere. Namesto da bi pohvalila njegovo razgledanost in iznajdljivost, ker je v hipu predlagal rešitev problema, si ga začela nadirati. S praznimi testisi mu je takrat enostavno dol viselo (dobesedno) za vse skupaj, zato je seveda raje šel domov gledat ligo EBEL in se s pivom v roki sproščat v družbi podobno mislečih prijateljev.

Če želiš, da ti ne bo pobegnil z drugo, ga nemudoma pokliči in ga povabi k sebi, v opravičilo pa dodaj zraven še kakšno svojo privlačno prijateljico. Potem te pa morda celo res vzljubi.

Veliko sreče!

- dr. Offenschlitz

Nekega dne se mali fantek zbudi in vidi, da ima med nogami postavljen šotor. Pravzaprav ugotovi, da se je kar naenkrat spremenil v tabornika. Namreč po novem se mu začne šotor kar sam od sebe postavljati in to skoraj vsak dan, še posebej ob pogledu na kakšno seksi sošolko, ki se je tudi že začela razvijati. Ja, začela se je puberteta in svet je nenadoma postal silno zakompliciran.

Kar je še včeraj bila prijateljica in sošolka, s katero sta skupaj reševala domače naloge, je danes “ful huda pička”, ki postavi šotor v treh sekundah. Če je še včeraj bila dobrodošla pomoč pri matematiki, je danes kvečjemu v breme, saj v glavi naredi zmedo in podre koncentracijo. Starši sramežljivo pojasnijo, kaj je temu vzrok, nato pa naj se mulc znajde sam. Nobenega praktičnega nasveta, kako se sošolki dejansko približati na več kot samo prijateljski ravni. V bistvu nič čudnega, saj starši tudi sami o tem največkrat nimajo kaj dosti pojma in potem delijo klišejske (in neuporabne) nasvete v smislu “bodi kar si”, “bodi prijazen do nje”, “pomagaj ji pri zapiskih” in ostale neumnosti, katerih rezultat je samo to, da nadebudni sine postane najboljši prijatelj svoje sošolke oziroma strokovno rečeno - intelektualna kurba (kar lepo pojasni teorija lestve).

Kaj pa potemtakem je pravi nasvet? Če bi bil foter zares pravi dec in v svoji mladosti veliki jebač, bi kratko in jedrnato rekel:

“Sine, ne bodi to, kar si, kajti prijaznih in ustrežljivih softičev je na tem svetu že tako preveč. Raje postani prasec, ki ženske spravlja ob živce, kajti to jih podzavestno zelo privlači, čeprav si tega nočejo priznati.”

Dober foter bo tudi vedel povedati, da je teorija sama po sebi povsem neuporabna, če jo nekdo ne zna uporabiti tudi v praksi. Namreč tisti, ki se je učil osvajati ženske na internetnih forumih in iz politično korektnih pomehkuženih člankov iz najstniških revij, ni kaj prida jebač. Ne, pravi (bodoči) moški se bo premaknil iz svoje cone udobja in ženske že takoj frontalno napadel. V zgodnjih najstniških letih niti ni tako pomembno, ali kakšna riba dejansko zagrabi za vabo ali ne, bistvena je gradnja samozavesti in izkušnje, ki jih v fazi učenja mladi ribič pridobi.

Za vse starše, ki ne vedo, kako svojemu moškemu potomcu v občutljivi fazi razvoja pravilno svetovati, prilagam didaktični posnetek, kjer je zelo lepo ponazorjeno, kako se v praksi pravilno pristopi k problemu. Samozavest, odločnost, podmazan jezik in vztrajnost so vrline, ki prej ali slej pokažejo rezultate, medtem ko se pomehkuženi vrstniki plaho sprašujejo, kako to da pa njim nikoli ne uspe.

V upanju, da ste se iz tega kaj naučili in da boste svojega najstnika pravilno vzgajali tudi v tej pomembni življenjski veščini, vas pozdravljam dr. Dick Offenschlitz.

Stare ljudi velikokrat slišimo, ko pravijo “Manj je več” in ta njihova modrost tudi v današnjih časih še kako drži. Majhna čvrsta ritka je veliko bolj privlačna in seksi od gromozanske po sredi razpočene lepinje. Marsikatera ženska, ki se podzavestno lahko poistoveti z lepinjo, tej trditivi sicer na glas oporeka, a to je le obrambni mehanizem zanikanja. Ženska si pač nikoli ne bo priznala, da ima sodelavka boljšo rit od nje. Namesto tega si bo raje izmišljevala raznorazne teorije, kako to sploh ni pomembno in da je izpadni korak samo urbana legenda brez kakršnekoli osnove. Seveda pa to niti pod razno ne drži. Ker se kljub temu najde še vedno preveč dvomljivk, bom v nadaljevanju besedila pojasnil, zakaj modrost iz naslova stoji na trdnih temeljih.

Začnimo s trditvijo, ki bi sicer morala biti sama po sebi umevna: Ljubezen moškega ni brezmejna. Če mož reče ženi, da jo neskončno ljubi, se je zlagal. Morda jo res ljubi zelo zelo močno, ampak le do takrat, ko mu kakšna soseda (ali pa njena hči) postane bolj privlačna in mu hkrati žena začne iti na živce.

Z izpolnitvijo prvega dela pogoja ni problema - zaljubljenost mine, moški se svoje ženske sčasoma navadi in takrat se mu nenadoma različne neznanke začnejo zdeti bolj privlačne, pa čeprav objektivno gledano niti ne izgledajo bolje od njegove trenutne ženske. Lahko izgledajo celo slabše, ampak novo in neznano je ponavadi pač bolj zanimivo. Tudi izpolnitev drugega pogoja je samo vprašanje časa. Če ženska sitnari, pizdi v tri dni in tečnari brez razloga, je jasno, da je ne bo nihče prav dolgo prenašal. Če je bolj znosna, lahko srečno obdobje zveze traja dlje časa, lahko tudi nekaj let ali celo desetletij. Včasih se vsa stvar tako zavleče, da nekateri še pred njenim koncem umrejo in sploh ne dočakajo naveličanja. Ampak če bi živeli še dlje, bi se to prej ali slej zgodilo… ma ziher bi se, no…

Bistvo vsega je torej, da je ljubezen končna količina. Moški jo lahko ženski nameni le v omejenem obsegu. Morda velikem, a še vedno omejenem. Ko enkrat to spoznamo in hkrati upoštevamo, da se prejeta ljubezen porazdeli po celotnem volumnu ženskega telesa, leži zaključek na dlani:

Z drugimi besedami: gostota ljubezni se zmanjša in ženske to instiktivno začutijo. Če se baba nemarno zredi v rit, se namreč kar nekaj ljubezni porazgubi v debelih maščobnih oblogah. Zanimivo sicer, da kljub tej na novo pridobljeni podkožni izolaciji pri srcu ni več tako toplo kot prej. Najbrž je to zato, ker na gosto razporejena ljubezen greje bolj kot pa morebitno dodatno maščobno tkivo, ampak naj se s tem vprašanjem raje ukvarjajo fiziki.

Kaj smo torej pokazali? Manj je več! Manjša rit = večja gostota ljubezni. Poleg tega lahko vidimo tudi, da masa sama po sebi nima vpliva! Če namreč iz enačbe vzamemo del odvečne maščobe stran ter manjek nadomestimo z ustrezno količino mišic tako, da masa ostane enaka, se gostota ljubezni poveča in to kljub temu, da je masa ostala nespremenjena! Pri enaki masi imajo namreč mišice manjši volumen, zato se v njih na prostorsko enoto nahaja več ljubezni. Postavne športnice so zato definitivno v prednosti pred prijazno okroglo Kunigundo, ki ima “dobro srce”.

Za konec pa še nekaj, preden kdo vpraša - kaj je z anoreksičnimi okostnjaki? Tudi oni bi rekli, da nekako ne prejmejo toliko ljubezni, kot bi bilo glede na njihov majhen volumen za pričakovati. Mar to potemtakem pomeni, da ‘manj je več’ ne drži? Odgovor je ne, saj je modrost definirana le za realne vrednosti, torej za realne obline. S tem, ko smo se lotili kostkotov, smo namreč avtomatično zašli v t.i. imaginarno območje, kjer velja povsem drugačna mehanika. Pri presuhih ženskah so namreč joške, gluteus maximus ter ostale obline zgolj imaginarne, z imaginarnimi števili (oziroma oblinami) pa je gostoto ljubezni s klasičnimi formulami v splošnem nemogoče računati. V tem območju namreč pride do nekaterih neobičajnih pojavov, ki stvari zapletejo. Ti pojavi so na primer evaporacija (ljubezen kar nekam ven izpuhteva),

Torej da zaključim - od neke meje, ki ločuje imaginarni del od otipiljivo realnega, od tam naprej je manj definitvno več. Tega bi se morale ženske zavedati. Nikakor si ne bi smele lagati, da je povsem v redu, če imajo veliko rit, ker ima Šerbi itak še za faktor 3 večjo. Treba je reči bobu grah in priznati, da če se bodo kar naenkrat zredile za 20 kil, da bo občutka ljubezni manj. Tako pač je, ker s(m)o vsi moški prasci.

(Povezava do prvega dela…)

Statistiki: Nadpovprečno inteligentni ljudje, ki v šoli pri matematiki niso sedeli na ušesih, temveč so pridno vsrkavali novo znanje. Poleg tega so tudi iznajdljivi, saj so ugotovili, kako lahko vse te za laika neuporabne formule učinkovito uporabijo v praksi. Tipičen statistik razmišlja takole - ejga, matr, od stotih bo pa že kira dala, a n’. In tako gre potem sistematično od ene do druge ter vsako kar naravnost vpraša, ali bi seksala z njim. Kritiki takšnega pristopa bi rekli, da moraš imeti res srečo, saj je verjetnost za uspeh manjka. Vendar pa pozabljajo, da je z dovolj velikim številom ponovitev uspeh samo vprašanje časa. Statistično je namreč skoraj gotovo, da se bo v populaciji našla vsaj ena voljna in statistik se tega prav dobro zaveda. Res je sicer, da je med iskanjem prave od napačnih deležen marsikaterega grdega pogleda, poskusa klofute ali pa celo brce s špičakom v jajca, ampak tudi to je statistično pričakovano. Važno je v bistvu le to, da je metoda dokazano pravilna in da zato posledično tudi deluje. Statistiki tako prej ali slej tudi dobijo svoje, le dovolj vztrajni morajo biti.

Softiči: Takšni so zelo pogosti v današnjih časih. To so tisti fejst fantje, ki so prijazni, zabavni, dobrosrčni, razumevajoči, luškani in romantični, ampak… pri njih je zmeraj nek “ampak”, ko želijo s katero izmed svojih številnih prijateljic narediti korak naprej. Ali prijateljica ni pripravljena, ali se izgovori, da gre vse skupaj prehitro, priročen izgovor pa je tudi to, da noče pokvariti tako lepega prijateljstva. Resnica je seveda takšna, da so softiči zelo primerni za pogovarjanje o (njenih) ljubezenskih problemih ter za skupno nakupovanje v Emporiumu, ampak ker so preveč mehki, so tudi nezanimivi za kaj več. Pa daleč od tega, da bi slabo izgledali, nasprotno - marsikateri izmed njih dejansko nadpovprečno dobro izgleda. Ampak ker so tako zelo prijazni, ženskam niso noben izziv.

Najhuje pri vse skupaj je, da softiči iskreno verjamejo vsemu sranju, ki jim ga prijateljice natrosijo, in se ne zavedajo, da je problem dejansko v njihovem preveč prijaznem pristopu. Tako tudi zunaj v mestu znova in znova ubirajo isto neuspešno taktiko. Sami se ponudijo, da ženski plačajo pijačo, čeprav se z njo pogovarjajo šele nekaj minut, strinjajo se z vsem, kar reče, saj se ji nočejo zameriti z nasprotovanjem njenemu mnenju in podobno. Ženske se z njimi sicer rade pogovarjajo, ampak to samo zato, da jim vsiljivi moški dajo mir (za softiča vedo, da si ne bo upal siliti v njih). Ko pa na plesišču zagledajo v nulo zrihtanega jebača, se zahvalijo za pijačo, najdejo nek prozoren izgovor, da za “trenutek” (beri: vedno) oddiejo stran, softič pa odide domov s trdim in s prazno denarnico.

Umetniki: To so osebki, ki furajo alternativno kulturo in flegmatično plavajo skozi življenje. So dokaj umirjeni in povzdignejo glas le takrat, ko jim želijo porušiti Metelkovo ali pa ko se v kakšni garaži derejo med vadbo s svojim punk bandom. Dostikrat tudi kakšnega zvijejo, zaradi česar imajo potem tisti neopisljiv zasanjan pogled, s katerim pa določen del žensk čudežno privlačijo. Če bi naokoli hodili še malo bolj urejeni, bi se lahko primerjali z Janom Plestenjakom, odtod verjetno tudi navdušenje s strani nasprotnega spola.

Njihova taktika je, da nimajo taktike. Pravzaprav so dostikrat v nekih svojih umetniško-zeliščnih sferah in žensk sploh ne opazijo. Tako nekako kot Mario Špinel v tisti pesmi Iztoka Mlakarja. Ko pa se kdaj pa kdaj za kratko prizemljijo, je okoli njih ponavadi zmeraj nekaj deklet, ki so očarane nad njihovo drugačnostjo in poetičnostjo. Sicer verjetno tudi seksajo bolj poetično, ampak to nežnih dušic, ki se lepijo na njih, pravzaprav ne moti. Tudi one imajo rade bolj nežno in počasi. Vsekakor se imajo alternativci veliko bolje kot softiči.

Morda samo ena kratka opomba: Dragi obupani softič, ne trudite se posnemati alternativca. Ali ste tak že po naravi ali pa pač niste. Dovolj povedanega.

Gozdarji: Sproščeni ljudje, ki bi podrli vsako Jelko, pa četudi bi bila še tako velik hlod. Načeloma niso prav dosti selektivni, razen morda, če bi njihovo deblo poželenja že navzvzen kazalo nezdrave simptome okužbe s kakšnim nevarnim lubadarjem ali pa picajzlom. Ampak potem tako ali tako ne bi bilo več deblo poželenja… Pridne punce jim dostikrat pravijo, da so preveč prostaški, ampak hej, to je lahko kvečjemu kompliment. Bolje namreč biti krepak prostaški dec (torej nekdo, ki je veliko v naravi, na prostem), kot pa nek rahitičen računalničar med štirimi stenami. Presenetljivo gozdarjem velikorat uspe požagati oziroma požgati kakšno deblo, pa čeprav se obnašajo čisto drugače, kot bi lepo vzgojene mladenke rade videle.

Ali pa morda ravno zato? Za tiste, ki poznajo teorijo lestve, stvar ni prav nič presenetljiva. Gozdarji pač niso softiči in njihov neukrotljiv karakter ženske podzavestno privlači - da, tudi tiste pridne. Pri tem je popolnomo irelevantno, kaj slednje govorijo, kajti njihovi nasveti v stilu “spoštuj punce, bodi prijazen, lepo se obnašaj…” niso vredni nič. Pridne punce pač niso nikoli osvajale drugih žensk, tako da enostavno ne morejo vedeti, kaj v praksi dejansko deluje in kaj ne. So zadnje, ki bi lahko dajale kakršnekoli nasvete v zvezi s tem.

S tem pa bom tudi zaokrožil ta esej. Cenjeni bralec naj si sam odgovori na vprašanje, v katero skupino najbolj sodi, in tako bo tudi najlaže dobil pojasnilo, zakaj njegov pristop (ne) deluje.

- dr. Dick Offenschlitz, starosta med prasci

Ko se primerek človeške vrste odpravi zvečer ven, se dostikrat vpraša, kako neki osvojiti osebo nasprotnega spola. Še posebej to skrbi moške, saj se od njih pričakuje, da bodo naredili prvi korak. Vedo namreč, da ženske same od sebe ponavadi ne naredijo nič, razen seveda, če gre za kakšne bolj redke in zaželene alfa samce, kot so na primer slavni filmski igralci, vrhunski špotniki in beli črnci. Pri teh pač ne gre tvegati, da bi jih kakšna podobno misleča tekmica prehitela. Ampak to so bolj izjeme, v vsakdanjih situacijah takšni napori niso potrebni. Ženske namreč dobro vedo, da moški prej ali slej kar sami pridejo do njih. Vse, kar morajo storiti, je to, da se v oprijetih hlačah naguzijo na vidnem mestu in počakajo na lovce.

Pri moških je situacija obratna. Tudi oni vedo, da bodo ženske ponavadi samo čakale, zato se zavedajo, da bodo morali sami kaj ukreniti, če bodo želeli prakticirati ptičke in čebelice v praksi. Povprečen Pepe pač ni v položaju, ko bi se tudi sam lahko naguzil na vidnem mestu in čakal, saj se zanj ne bo nobena zmenila. Poleg tega obstaja tudi zelo velika verjetnost, da ga bodo bolj nestrpni in agresivni osebki proglasili za geja, čemur bodo nemalokrat sledile neizbežne batine. Problem, s katerim se soočijo, je ta, da jih osvajanja nihče nikoli ni učil. V šoli niso deležni ne teoretičnega ne praktičnega izobraževanja s tega področja in tudi njihovi starši nimajo kaj dosti pojma o tehnikah, ki dejansko delujejo (ali pa se z njimi sploh ne pogovarjajo o tem). Po nasvete se zato ponavadi obrnejo k svojim podobno nevednim in nesposobnim prijateljem, ali pa izumijo neko svojo taktiko. In seveda pogorijo. Ponovijo iste napake, kot so jih storili že mnogi pred njim in jih mnogi še bodo.

Ta fenomen se mi je zdel tako zanimiv, da sem se lotil študije, v kateri sem preučil različne pristope, ki jih ljudje uporabljajo v nočnih lokalih. Razdelimo jih lahko na naslednje kategorije:

Piflarji
To so motorični debili, ki so še sami sebi v napoto. Ker večino časa preživijo za knjigami in računalnikom, imajo praviloma slabo razvit občutek za plesne gibe. Ker vseeno ne želijo izpasti preveč statični, opazujejo druge obiskovalce in jih poskušajo imitirati. Seveda neuspešno. Tako dostikrat vidimo piflarja, ki leseno štrli iz množice in brez ritma krili z okončinami, pri čemer vsake toliko pomotoma zbijejo kakšen kozarec z mize, polijejo komu pijačo, mu stopijo na nogo in nasploh naredijo čisto vse narobe. Posledično hitro postanejo tarča posmeha drugih obiskovalcev, ženske pa se jim seveda izognejo v širokem loku. Če ima piflar smolo, lahko s svojo pojavo celo tako ziritira kakšno gorilo, da potem dobi (upravičene) batine, nakar pol leta ne gre več nikamor ven.

Šminkerji
Mladi petelinčki bolj južnega porekla, ki želijo očarati s svojo športno-elegantno pojavo. Problem je samo v tem, da niso ne športni, ne elegantni. Ena podvrsta šminkerjev najraje nosi And 1 ali Puma superge, športno nogometno trenirko in oprijeto majčko, spet drugi pa se radi kažejo v ponaredkih znanih blagovnih znamk. Skupno vsem je, da imajo v laseh tri kile briljantine, na sebi vsaj dva deci kolonjske, poleg tega pa se zelo radi opremijo tudi s pozlačenimi verižicami (za prave zlate nimajo denarja), uhančki ter drugimi svetlikajočimi okraski. Vse za to, da izgledajo zájebani. Taktika šminkerjev je ponavadi takšna, da se postavijo na dobro vidno mesto, kjer se delno razkoračijo, rahlo odmaknejo roke od telesa, napnejo prsne mišice, nato pa s počasnimi napol plesnimi gibi sem in tja poskušajo delovati kul. Na prvi pogled izgleda, da plešejo sami zase, vendar pa v resnici izpod čela budno spremljajo, ali jih kakšna lubica “čekira”. Vmes seveda ne pozabijo vsake toliko napeti in pokazati bicepsev, ki so jih dobili v fitnesu.

Keš pičke jih seveda hitro spregledajo, da samo blefirajo, tako da se za njih ne zmenijo, poleg tega pa se tudi normalnim ženskam zdijo patetični v svojem šopirjenju. Je pa res, da imajo šminkerji nadpovprečno veliko uspeha pri naivnih najstnicah, ki v tistih letih še zelo padajo na poceni postavljanje in bleferski imidž.

Kmetavzarji
Kmetavzarji so sproščeni ljudje, ki poseljujejo ruralne predele dežele. Ker je njihova prometna povezava s civlizacijo dostikrat slaba, ob določenih naravnih ujmah pa jih celo odreže od sveta, je razumljivo, da se v vukojebinah, kjer živijo, ne morejo primerno socializirati in posledično razvijejo nek svoj sistem vrednost. Mestnim ljudem se zato zdijo malo zahojeni in malo počasni. Kako tudi ne, saj se kmetavzarji preživljajo predvsem z delovno intenzivnimi panogami in ne z intelektualnim delov v pisarnah. Zaradi slabšega socialnega položaja nemalokrat godrnjajo čez vlado in državo, za svoje težave pa namesto lastne omejenosti krivijo mestne srajce. Ko tak osebek vsake kvatre bolj po pomoti kot namerno zaide v večje mesto, komaj čaka, da se lahko nad kom znese. V nočnih klubih jih lahko že na daleč… zavohamo. Torej še preden jih dejansko vidimo. Ponavadi so zelo glasni, sploh ko spijejo dovolj alkohola. Prav tako se ne sekirajo kaj dosti, če v največji gneči kakšnega spohajo. Pač najprej zdravje, potem kultura.

Ko so kmetavzarji enkrat dovolj podkrepljeni z alkoholnimi hlapi, se od šanka napotijo do prve ženske, ki jo vidijo (njen izgled ni važen) ter jo postavijo pred dejstvo: “Al buš daua al buš pa plaua!” Treba jim je priznati, da so direktni in prav nič sramežljivi. Skratka ne izgubljajo časa. Mestne ženske nad njimi seveda vihajo nos, poleg tega pa se hitro vmeša tudi kašen lokalni zvezdnik, ki mu ni všeč, da mu nekdo hodi v zelje in nadleguje ženske, za katere se je ogrel tudi sam. Ker se kmetavzom ne ljubi pregovarjati, poleg tega pa je nivo njihove kulture nizek, se stvar kaj hitro razvije v atraktiven kmečki ravs. Aufbiks!

Opomba: Seveda ni potrebno omenjati, da tudi kmetavz ženske ne dobi, se pa vsaj stepe, kar tudi pade pod njegovo definicijo uspešnega večera.

(nadaljevanje eseja sledi)

Časi so se definitivno spremenili. Nič več ne kraljujejo pravi moški, ob katerih so ženske izgubljale pamet. Bedanca, Odpradnika, Johnnyja Crocketta in Marlboro Mana so namreč iz medijev skoraj povsem izirinili poženščeni primerki, ki so pravzaprav ena sama velika žalitev za moški svet. Kvazimoški, ki jih svet pozna pod imeni David Beckham, Mario in pa seveda - joj, prejoj! - Damjan Murko, če naštejemo samo nekaj najbolj v nebo vpijočih primerov. Bolje rečeno vreščečih, kajti ti “moški” dostikrat piskajo kot ženske, gromkega glasu pa iz sebe ne spravijo.

Seveda ta kulturni šok predstavlja problem. Ženske so namreč še vedno takšne, kot so bile pred desetletji, in se niso čez noč spremenile v možače (zanemarimo tu razne Mutole), ki bi jih takšni poženščeni moški privlačili. Nasprotno, danes se brijejo in depilirajo kot nore, kot se niso še nikoli prej v zgodovini. In ko se takšna ženska želi zares počutiti žensko ter začne iskati moškega, ki bi ji ta občutek dal, sledi razočaranje. Namesto odločnega alfa samca dobi nekakšno spužvo, ki se obrača po vetru in plava s tokom, čemur sledijo frustracije ter obupavanje nad moškim svetom. Povsem upravičeno!

Kot strokovnjak zato predlagam terapijo s pomočjo video posnetkov. Obupane ženske naj si čim večkrat ogledajo dokaze, da pravi moški tudi danes še vedno obstajajo, čeprav morda na prvi pogled ne izgleda tako. Techno Viking pač nobene ne pusti ravnodušne:

Pa naj še katera reče, da ob njem ne bi postala čisto mehka. Dec in pol!

Torej drage dame, ki mi zavzeto pošiljate pisma s svojimi problemi, ozrite se na internet in se prepričajte, da še obstaja upanje. To je najboljši nasvet, ki vam ga lahko v tem trenutku dam.

- dr. Dick Offenschlitz

Z novim študijskim letom pridejo tudi nove študentske težave. Tokrat se je na našega doktorja Dicka Offenschlitza obrnila mlada brucka, kateri se dozdeva, da se ji poskuša profesor preveč pibližati. Ni prepričana, ali je to samo normalen del študijskega procesa ali pa gre tu morda za nekaj več. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je doktor ponovno podal odličen in strokovno utemeljen odgovor, s katerim je brucko podučil o nekaterih življenjskih resnicah. Obvezno branje tudi za vse druge zmedene babe, ki so se kdaj znašle v podobni situaciji.

Doktor odgovarja:

Draga Kunigunda! (mimogrede, kakšno čudno ime sploh je to??)

Tudi če ne bi napisala, da si novopečena študentska, bi uganil. Vidi se, da pač še ne veš, kako sistem na fakulteti deluje. To ni več srednja šola. Vedeti namreč moraš, da se profesor zelo trudi, da študentje in študentke od njegovih predavanj odnesejo čim več. Kemija namreč niso samo formule na papirju, temveč je vso stvar potrebno spraviti tudi v prakso. Ko je profesor do tebe kemijo začutil, je želel stvar preučiti tudi s fizičnega vidika. Študente je namreč treba naučiti interdisciplinarnega razmišljanja, poleg tega pa so vsakršne dodatne praktične vaje več kot dobrodošle, saj se veliko študentov pritožuje, da je študij preveč teoretično zastavljen.

Tudi oralni izpit, ki ga omenjaš, ni čisto nič sporen. Vsak profesor se namreč lahko sam odloči, kako bo vodil predmet. Nekateri predmeti imajo tako samo pisni del izpita, v tvojem primeru pa je vse obveznosti pač možnoi opraviti le z ustnim izpitom. Tu ni nič spornega. Sporno je kvečjemu to, da se oblečeš tako, da razkrivaš svoj dekolte, potem se pa pritožuješ, če slednji pritegne kakšen moški pogled. Kaj ni ravno to namen dekolteja?!

Po razmisleku sem sicer prišel do zaljučka, da bo še najbolje, da svoje študijske obveznosti opraviš kar najhitreje, kajti na ta način ti bo potem ostalo veliko več časa za zabavo in študentske zabave. O profesorjevi avtoriteti in strokovnosti pa le nikar ne dvomi.

vedno s trdim,
dr. Dick Offenschlitz

Gotovo se je že vsak moški kdaj vprašal, zakaj ženske pravijo, da so jim všeč prijazni in lepo vzgojeni fantje, potem pa se te iste ženske pojavijo v družbi raznih frajerjev, ki so pravo nasprotje fantov iz prve skupine. Ko jih njihova “baraba” (spet) razočara, potem o tem jokajo svojim prijaznim prijateljem, ki si seveda vedno vzamejo čas in so pripravljeni pomagati. Na tihem upajo, da bodo s tem pri ženski dobili pozitivne točke in da bo le-ta nekega dne spregledala, kako zelo dobri in plemeniti so ter se jim vrgla v objem. Pa se to v praksi kar noče in noče zgoditi.

Teorija lestve vse to odlično razloži. Lestev (ali po domače kar “lojtra”) je lestvica, ki si jo vsak človek pri sebi sestavi, osebe na njej pa rangira glede na to, kako privlačne se mu zdijo. Ali z drugimi besedami: kako močno se želi spariti z njimi. Dejstvo, ki se ga marsikdo ne zaveda, je to, da imajo ženske pri sebi dve lestvi - eno “pravo” in eno za uslužne prijatelje. Če moški pristane na prijateljski lestvi, praktično ni več možno, da še kdaj pride na pravo lestev, kar v praksi pomeni, da s to žensko pač nikoli ne bo seksal. In to je razlog, da so vsi uslužni prijatelji (bolje rečeno: “prijatelji”) pri svoji intelektualni zvodnici neuspešni. Poskus preskoka s prijateljske lestve na pravo lestev se praviloma konča s trdim pristankom nekje vmes, čemur sledijo psihične bolečine in lizanje ran.

Za vsakega, ki končno želi videti celotno sliko, kako odnos moški-ženska pravzaprav deluje, je branje teorije lestve obvezno. Za vse, ki želijo postati šovinistični prasci, pa sploh. S tem, ko se človek podkuje v osnovah, se potem z večjo verjetnostjo izogiba pastem, ki prežijo nanj vsakič, ko ugleda zanimivo žensko in se poda na lov.

Objava povzetka doktorske disertacije dr. Dick Offenschlitza je naletela na pozitiven odziv v javnosti. Nekateri so potem izrazili željo po podobni klasifikaciji moških. Doktorja sem o tem povprašal in povedal mi je, da je tudi na to temo že nekaj napisal. Omenil je neko manjšo seminarsko nalogo še iz časov dodiplomskega študija. In res - ko je pobrskal po starih zapiskih, je omenjeno seminarsko dejansko našel ter mi jo izročil v pregled.

Klasifikacija moških je potemtakem, kot lahko razberemo iz zapiskov, naslednja:

• Robinzoni: Robinzone spoznamo po njihovem zanemarjenem in zaraščenem videzu. Odtod tudi izvira njihovo ime, saj je podobnost z istoimenskim junakom iz novele Daniela Defoeja več kot očitna. Robinzonov je sicer več vrst. Mednje namreč štejemo tako čupave metalce in bradate dolgolase hipije, kot tudi razne propadle igralce Ljubljanske Drame, ki sedaj zanemarjeni postopajo po Čopovi ulici in zbirajo prispevke za literco.
• Kitaristi: Zasanjani dolgolasi glasbeniki, ki po cele dneve brenkajo na svojo kitaro in si nikoli ne postrižejo nohtov. Upajo, da jih bo nekoč opazila kakšna glasbena založba in bodo naredili preboj na glasbeni sceni. Kljub temu, da denarja nimajo ravno na pretek, s svojim videzom, nežnim glasom in nasploh bolj romantično pojavo pritegnejo nenavadno veliko ženskih pogledov, nekaterim pa včasih tudi nevede zlomijo srce.
• Lepiji: Kot že ime pove, oni na svetu obstajajo zato, da so lepi. Nenehno morajo biti brezhibno urejeni in oblečeni po zadnji modi, saj ne prenesejo misli na to, da bi bil kakšen drug lepi morda še lepši od njih. V tej svoji obsedenosti z negovalno kozmetiko gre marsikateri izmed njih že tako daleč, da se čisto poženšči. Zaradi tega so lepiji tudi precej privlačna tarča za raznorazne ulične zajebance, ki jim z veseljem tu pa tam podelijo nekaj batin z namenom, da bi bili vsaj malo manj lepi in kičasti. Skratka bolj normalni.
• Playerji: Frajerji, ki premorejo ravno pravšnjo mešanico arogantnosti in samozavesti, da s svojim samozavestnim nastopom zmeraj pritegnejo pozornost žensk, čeprav si slednje dostikrat tega nočejo priznati, saj v ženskem svetu uradno veljajo za prasce oziroma barabe. Dejstva, da se jim kljub temu marsikatra vda v horizontalo, ne moremo pojasniti zgolj z nadpovprečnim videzom, ki ga playerji premorejo. Gotovo ima pri tem marsikaj tudi omejena ženska pamet nekaterih predstavnic te “horizontalne” skupine.
• Teoretiki: Piflarji odličnjaki, ki teoretično vedno zelo dobro vedo, kaj in kako bi bilo treba v kakšni situaciji narediti. Kljub temu, da so nadpovprečno inteligentni, pa se jim pri uporabi vse njihove silne načitanosti v praksi kot po pravilu zatakne. Slednje še posebej velja pri navezavi stikov z nasprotnim spolom. Pristopijo namreč tako šablonsko in leseno, da vsako normalno žensko po nekaj minutah pogovorah vse skupaj mine, ko poslušajo njihove tipične geekovske šale, ki se jim smejejo pravzaprav le oni sami. Ko jim žensko pred nosom mimogrede spelje uspešen player, ki takrat po naključju pride mimo, jokajo po internetnih forumih, kako so vse ženske prasice in keš pičke. Da bi šli na fitnes in kaj naredili glede svoje rahitične postave, seveda ne pomislijo. Raje si najdejo žensko s priimkom .jpg, je bolj enostavno.
• Werterji: Posebna oblika teoretikov, ki si zasluži posebno obravnavo. Werterji so skrajna oblika trpečih romantikov, ki nikakor ne dobijo. Od nobene. Pa tako so prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni na pogovor. Ženske jih izkoriščajo kot prijatelje, katerim se lahko zjokajo na rami, ko izvedo, da jih njihov player vara. Skratka Werterji so copate, ki še niso ugotovili, kako se svet vrti in najbrž tudi nikoli ne bodo. Samo tiho trpijo zaradi vseh silnih krivic, ki se jim godijo, in upajo, da v življenju nekega dne ugledajo luč na koncu predora. Ampak dostikrat je to samo prihajajoči vlak, ki se mu nastavijo, ko njihovo trpljenje postane zares neznosno. Skratka navadni softiči.
• Pederčine: Poženščeni predstavniki moškega spola. Prepoznamo jih po tem, da obnašajo čisto po žensko. Oblačijo se po žensko, govorijo po žensko, krilijo z rokicami in se hihitajo. Njihov cvileč piskajoč glas ni ravno nekaj, kar bi se človeku dalo poslušati. Radi prirejajo parade ponosa ter na veliko poudarjajo, kako so oni drugačni in posebni. Zaradi svoje pojave so podobno kot lepiji tudi oni dostikrat tarča nasilnežev, pred katerimi se branijo z vreščanjem in roza dežnikom v rokah. Čeprav je res, da so dostikrat neupravičeno tepeni, pa znajo nekateri izmed njih tudi sami biti zelo nadležni. Toliko, da od običajnega človeka že malodane zahtevajo, da se naj tudi on obnaša po gejevsko. Če se jim ne ukloni in jih nejevoljno pošlje v njihov najljubši spolni organ, takoj začenjo vreščati, kakšna krivica se jim dogaja in da je cel svet nestrpen do njih.
• Pohorci: Hribovski kmetavzi, ki čez dan opravljajo težja fizična dela v gozdu ali na kmetiji, ob večerih pa najraje usekajo ženo dvakrat čez gobec, če slednja preveč jezika in ji ni do seksa. “Al buš daua al buš pa plaua,” pojasnijo. So zelo glasni, nagle jeze in se neredko z veseljem udeležijo vsesplošnega razbijanja v gostilni ali kmečkega pretepa na gasilski veselici, sploh če so še dodatno podkrepljeni z rujnim domačim. Aufbiks!
• Nizkočelni bilderji: Nabite mrge, ki večino časa preživijo v fitnesu, kjer se šopajo s steroidi in raznimi drugimi kemičnimi dodatki za povečanje mišične mase. Načeloma so bolj leseni in slabo okretni, a če vas dobijo v roke, se pazite. Pogovor pri njih nič ne zaleže, saj zaradi nizkega čela niso zmožni sprocesirati več kot štirih besed v enem stavku. Ponavadi so zaposleni kot kakšni varnostniki v nočnih klubih, fitnes trenerji ali kot prodajalci proteinskih praškov, nekaj pa jih zaide tudi na stranpota in švercajo drogo, dokler jih ne ulovijo oziroma jih pri 38-ih zaradi anaboličnih steroidov pobere srčni infrakt.
• Fitipaldiji: Prepotentni mladci, ki mislijo, da ko dobijo vozniški izpit in očijev BMW, da so glavni na cesti. Brezglavo divjajo in ogrožajo floro in favno okoli sebe, o sebi pa mislijo, da so daleč najboljši vozniki naokoli. Zanikajo, da po cestah divjajo. Oni namreč o sebi pravijo, da samo “vozijo dinamično”. Če na cesti ugledate kakšnega takega Fitipaldija, se ne spuščajte v brezglavo dirkanje z njim. Počakajte, da čez nekaj kilometrov prekuri zavore in ko ga nato srečate pri lokalnem mehaniku, mu primažite par vzgojnih.

[povzeto iz fakultetnih zapiskov dr. Dick Offenschlitza iz časov, ko je bil še dodiplomski študent]

[Opomba: zaradi starosti papirja in nečitljivosti pisave je bilo nekaj kategorij izpuščenih, saj je bilo besedilo mestoma neberljivo]