Peter Lamut

Pred skoraj petimi leti nas je nekaj zagnanih in ambicioznih osebkov ustanovilo svoje podjetje. Sicer je že takrat vsak izmed nas imel vsaj nekaj let delovnih izkušenj (študentsko delo in to), vendar pa je imeti svoje podjetje nekaj čisto drugega. Ena izmed prednosti je očitna - za vse si sam. Sam odločaš, kaj in koliko boš delal, sam si določaš dopust, sam si organiziraš stvari tako, kot ti najbolj ustreza, povrhu vsega pa si prav ti sam tudi najbolj nagrajen za svoje delo, saj si udeležen pri dobičku (če ga je kaj ).

Po drugi strani pa ima stvar tudi očitno slabost - spet za vse si sam. Popolnoma drugače, kot redna služba, kjer te delo že čaka, ko se naslikaš v pisarni. Stvar, ki je tako samoumevna, v lastnem podjetju ne obstaja. Preden lahko začneš delati, si moraš sploh poiskati posel. Sam. Dopust je sicer neomejen, a si ga v praksi ne vzameš, saj ni plačan. Medtem ko se izležavaš na plaži in preganjaš babe, namreč ni nikogar, ki bi delal namesto tebe in ti služil plačo. Vsaj na začetku ne, dokler podjetje ne zraste. Za dobro mero dodajmo zraven še nestimulativno poslovno okolje v Sloveniji, majhnost trga, davčne obremenitve ter birokracijo in kmalu postane jasno, da vse skupaj še zdaleč ni kos torte (torej piece of cake ).

Ne glede na vse pa lahko po nekaj letih rečem, da pod črto gledano prednosti vseeno odtehtajo slabosti. Občutek, da si sam svoj šef ter da se delovno mesto prilagaja tebi (in ne obratno), je neprecenljiv, obenem pa sčasoma večina stvari postane dovolj utečenih, da te ne ovirajo več pri dejanskem delu. Skratka popolno nasprotje od začetnih korakov, ko se zaradi neizkušenosti še loviš sem in tja in se sproti učiš na napakah. Finančna kriza, ki je vmes udarila s polno močjo, seveda prav tako ni bila v pomoč.

No, kakorkoli že, nekako smo potem prišli v leto 2011 in že tudi v 2012, po bilancah sodeč (sicer še neuradnih) pa smo lani dejansko presegli 100,000 EUR prometa. Uspeh je še toliko večji, če upoštevamo, da sem jaz pravzaprav celo leto dejansko delal v nekem drugem podjetju, ki smo ga s poslovnimi partnerji ustanovili za namen skupnega projekta (SecuCert). Tako so pač zahtevali investitorji, ki so želeli, da so ključni kadri v tem podjetju tudi zaposleni.

Po eni strani sto jurjev letnega prometa sicer res ni tako zelo veliko, še vedno gre za precej majhno (pravzaprav mikro) podjetje. Ampak po drugi strani pa tudi drži, da je to vseeno že znesek, ki ga ne dosežeš kar tako mimogrede z levo roko. Za ta denar moraš strankam že nekaj ponuditi in storitev mora biti na nivoju. Morda še bolj pomembno kot sam promet je tudi dejstvo, da je trend pozitiven in da bo zelo verjetno leto 2012 še boljše. Pomemben je tudi podatek, da večino prihodkov ustvarimo pri poslovanju s tujino. Slovenija je, nenazadnje, precej majhen trg, poleg tega pa so tujci (vsaj tisti, s katerimi mi poslujemo) pripravljeni za znanje plačati veliko več in tudi veliko bolj redno plačujejo. Poslovna kultura pač na malo višjem nivoju kot pa v našem domačem peskovniku.

Za konec pa še utrinek izpred nekaj let. Bil sem na pijači z bivšim sošolcem iz gimnazije in ko sem mu omenil, da razmišljam o podjetniških vodah, mi je najprej čestital, zaželel srečo, nato pa za rekel približno takole: “Lamut, velik sreče, ko pa zaslužiš prvi milijon, boš pa častil en pir!” Seveda sem z veseljem pristal, ampak ker je bilo to, mislim da, leta 2006, je načrte vmes “malo” pokvarila uvedba Evra, tako da milijona pač še nismo zaslužili. Je pa to zelo dobra motivacija in vsekakor si bom prizadeval, da bom enkrat prišel do točke, ko bo ta pir lahko padel. Si slišal, Matos?

Bolje pozno, kot nikoli, je nekoč dejal nek len Črnogorec, ki je pravkar vstal modri grški filozof, in tako vam tudi jaz voščim veselo, zdravo, srečno, ljubezni in uspehov polno leto 2012 (razen, če ste sosed, potem vam naj pa kar krava ckrne).

Žur je bil dober, spat smo šli šele ob 6h zjutraj, no, po žuru pa je tudi čas, da se človek malo zamisli nad sabo in naredi novoletne sklepe. Ampak ker so slednji itak namenjeni temu, da se jih potem ne držimo, bom raje sestavil seznam obljub, ki se jih NE bom držal. Pa da vidimo, če bo od tega kaj haska.

• Ne bom še diplomiral. (pa tudi če bi, mi najbrž nihče ne bi verjel )
• Nehal bom jesti slastne horseburgerje, shujšal bom za deset kil in se znebil celulita, moji lasje pa bodo spet gladki in sijoči.
• Zaprl bom firmo, zaposlil se bom v javni upravi in tam mirno počakal na penzijo. Včlanil se bom tudi v sindikat in si oblekel Che Guevara majico.
• Začel bom samocenzurirati svoj blog, saj se na njem najde čisto preveč opolzkih vicev, omenanja pedrov in kosmatih feminist ter norčevanja iz raznih marginalnih družbenih skupin. Za “popolno” sliko manjkajo kvečjemu še kakšni porniči z bulmastifi. Spletno Oko že joče od vsega hudega.

Tako, to so moji plemeniti sklepi za 2012. Ampak konec leta me pa le pobarajte, kako se mi jih je kaj uspelo držati.

Zaradi izbora literature za letošnje Cankarjevo tekmovanje za 8. in 9. razred osnovne šole se je vnela precej živahna debata o primernosti izbranih del, o čimer so pisali celo nekateri mediji. V eni knjigi naj bi bilo preveč nazorno opisano mučenje živali, v drugi pa je jezik bojda preveč vulgaren pa o seksu se govori, ojoj! Skratka vsebina, ki lahko pusti trajne posledice na ubogih mladih nedolžnih 14-letnih dušicah. Posledično so se nekateri zaskrbljeni starši, učitelji in varuhi morale zganili in proti izboru teh dveh knjig glasno protestirali in skorajda dosegli, da so ju umaknili. Na koncu so sicer sklenili nek kompromis in knjiga o mučenju živali (Oči) je ostala, knjiga z vulgarnostmi (Na zeleno vejo) pa je bila umaknjena iz izbora. Drugače povedano - nasilje je pogojno še sprejemljivo, joške pač ne.

Pa kdo se tu zajebava?

Spet so se oglasile neke dežurne moralistke, po možnosti v poznih srednjih letih, skratka stare, tečne, grde in odcvetele, zaradi česar ga seveda že dolgo niso konkretno fasale. Tako ali tako je splošno znano, da če ženska ni nataknjena ponoči, je pa podnevi, in ker gre hkrati tudi za Slovenke, v katerih značajskih karakteristikah je vgrajene veliko fovšije, je jasno, da takšne nepotešene babnice seksa ne privoščijo niti komu drugemu - pa magari samo omenjenega v pisani besedi. Pa saj to ni niti čudnega, kajti ob vstopu v menopavzo se hormosnka slika v telesu poruši in potem tako neuravnovešen človek zganja takšne neumnosti.

Mimogrede - verjetno ste opazili, da je prejšnji odstavek napisan precej provokativno, ampak to je zgolj namerno. Morda bo tole moje pisanje z relativno bogatim besednim zakladom katero izmed nergačic oziroma ostarelih slovenistk malo vzburilo, da bodo za hip pozabile na moralo, morda pa jih bo tudi samo razburilo. V slednjem primeru si obetam, da bodo tudi tale prispevek označile kot neprimernega in otroci ga na tekmovanju za Cankarjevo priznanje pač ne bodo brali.

Ja, saj res, ko smo že pri otrocih - pa kakšni otroci neki, lepo vas prosim?! Tu gre za 14-letne najstnike, ki so že tako nabiti s hormoni, da jih kar nekaj pri teh letih že, ne boste verjeli, seksa! Ostali, ki te sreče še niso deležni, pa imajo na voljo internet, ki ga seveda znajo dovolj dobro uporabljati, da si na njem najdejo porniče, po dobrem seksu samih s sabo pa prižgejo še kakšen čik ali pa si zvijejo džolico in jo z drugimi mulci iz soseske na skrivaj skadijo v kleti bloka. No, ampak dragi starši, da vas malo pomirim - to na srečo delajo samo “drugi”, vaš sine (ali hčera) ni tak. Če verjamete …

Skratka hočem povedati, da so kletvice, nage babe, seks, alkohol, nasilni filmi in druge stvari pač realnost. A vam črkujem? R E A L N O S T. To se pač dogaja, tako pač je in z zavijanjem stvari v vato in z raznimi prepovedmi “spornih” knjig ne boste dosegli nič. Namesto, da bi se o tem odkrito pogovarjali, se iz tega dela tabu, radoveden najstnik pa se posledično o teh stvareh pač pozanima pri sosedovem mulcu namesto pri vas. A to hočete?

Sploh pa ne mi prodajati buč, da v “vaših časih” pa že ni bilo tako. Figo ni bilo, edino kakšno leto kasneje ste ga začeli biksati, ker ste imeli bolj stroge starše pa interneta ni bilo, da bi se informirali. Želeli ste si pa, priznajte. Saj imate vendar podobno gensko zasnovo kot vaši potomci, porkaduš, in če njih danes razganja, je zelo verjetno v istih letih razganjalo tudi vas. Za razliko od njih ste bili vi samo nekoliko bolj obremenjeni s tem, kaj si bodo drugi mislili, ker se o tem ni toliko odkrito in javno govorilo.

Pa četudi bi po neki logiki lahko sprejeli vaše argumente, da razgaljene joške škodijo razvoju 14-letnika, pa po celi črti pogrnete pri kredibilnosti, ko vaše trditve postavimo v perspektivo. Nasilje je bolj sprejemljivo kot seks? Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, katera izmed dveh spornih knjig, omenjenih na začetku, naposled ni bila umaknjena? Skratka pod pretvezo nekakšne morale in skrbi za “zaščito ubogih nepokvarjenih otrok” izvajate takšne nesmisle, ki so posledico izključnih vaših osebnih prepričanj, ki jih je že zdavnaj povozil čas.

Dobro jutro, živimo v 21. stoletju, časi so se spremenili. Če si ga vržete na roko, pač ne boste šli v pekel, ampak boste nekaj časa celo malo bolj sproščeni hodili po svetu. In če kakšen odraščajoči homo sapiens o tem - bognedaj! - kaj prebere, zaradi tega še ne bo postal spolni izprijenec. Mene bi prej skrbelo, če bi ob poplavi vseh nasilnih vsebin kateri izmed omenjenih mladičev pomislil, da je pa nasilje morda neka dokaj normalna stvar. Ampak ne, bolj je važno da, se ne vidi preveč gole kože.

Eh ja …

Ne tako dolgo nazaj je v javnost prišla ideja, da bi v šole uvedli podjetništvo kot izbirni predmet. Eden izmed kolegov je na Facebooku to komenitral z “Ojej!”. Na moje vprašanje, zakaj takšen odziv, je napisal nekaj v smislu, da bi takšno vzpodbujanje podjetništva povečevalo pohlep in egoizem, da bi se zmanjšala socialna povezanost in povečale socialne razlike ter še nekaj podobnih trditev. Razvila se je debata in eden izmed komentarjev je bil celo nekaj v smislu “Vzgajanje mladih kapitalistov, fuj in fej!”.

Kako prosim?

Takšno in podobno razmišljanje (nekaterih) udeležencev debate me je naravnost šokiralo. Sploh ker to niso bili kakšni nižje izobraženi zapiti gostilniški maratonci, za katerih težave so itak vedno krivi vsi drugi razen njih samih, temveč v glavnem študenti in študentke - torej tisti del populacije, ki je v splošnem nekoliko bolj razgledan in naj bi bolje razumel, kako se svet vrti. Na žalost se je izkazalo, da je uporaba pogojnika v prejšnjem stavku upravičena, saj se je iz komentarjev lepo videlo, da nekateri izmed komentatorjev dejansko ne razumejo pomena podjetništva. Za njih je podjetnik nekdo, katerega življenjski cilj je izkoriščanje delavcev in utajevanje davkov. Če bi bilo po njihovo, se bojim, da bi podjetništvo kar prepovedali, da ja ne bi slučajno prihajalo do kakšnih socialnih razlik. Ljudje bi bili neizmerno solidarni drug z drugim, nihče ne bi imel preveč, vsi bi bili enaki.
Enako revni, dodajam jaz. Že videno v nekem drugem zelo uspešnem (če verjamete) sistemu, ki je na koncu propadel kot Jerovšek Computers.

Ali je tako težko razumeti, da če želimo denar deliti med tiste, ki ga res potrebujejo (sociala) in se iti solidarnost, da moramo najprej tudi kaj ustvariti? To pa dosežemo z delom. Zanimiva ugotovitev pri tem je, da skupina (dobro) organiziranih posameznikov skupaj ustvari več, kot pa če bi vsak delal samo zase. Namreč v skupinah lahko pride do delitve dela in specializacije, s tem pa se laže doseže to, da se vsak ukvarja s tistim, v čemer je dober in kar ga veseli. To je seveda veliko bolje, kot pa či bi vsak moral delati vse in bi znal vsakega po malo.

Da bo bolj jasno, bom vse skupaj ponazoril s primerom hipotetičnega podjetja, ki izdeluje modna oblačila. Kreator si zamisli nov model zanimive obleke. Njegovo delo je pomembno, saj dolgočasnih in neprivlačnih kosov oblačil seveda nihče ne bi hotel nositi. Potem pridejo na vrsto šivilije, saj mora kreatorjevo zamisel nekdo tudi realizirati. Za usklajenost dela šivilij poskrbi organizator, s čimer se v proizvodnji izognejo banalnim zapletom, kot na primer to, da bi 100 šivilij sešilo 98 levih rokavov za nove plašče, a samo dva desna. Več kot dveh plaščev iz tega ne bi mogli izdelati, pa čeprav bi se vse šivilije maksimalno potrudile.

Izdelane obleke je seveda potrebno prodati kupcem in tu nastopijo tržniki, ki nove obleke predstavijo kot modne in atraktivne, s čimer dosežejo višjo prodajno ceno in v firmo pride več denarja. S tem je delo vseh prej omenjenih, ki so pri proizvodnji sodelovali, ovrednoteno višje. V ta miks lahko dodamo še kakšnega nabavnika, ki poskrbi, da je v skladiščih na voljo vedno dovolj kvalitetnega blaga (brez njega šivilje ne morejo šivati), pa kakšnega pravnika, ki poskrbi za zakonsko zaščito pred ponarejanjem njihovih kreacij, računovodjo, ki skrbi za pravilno knjiženje računov, da davkarija ne tečnari in še bi lahko naštevali. Vzemite kogarkoli izmed omenjenih in ga odstranite iz verige, pa boste videli, da bo v celotnem procesu prej ali slej nekje zaškripalo. Ti ljudje v podjetju drug drugega potrebujejo, saj s svojim delom vsak poveča učinek dela vseh ostalih in ti učinki se med seboj multiplicirajo.

Odlično, kajne? Ampak v tej sliki še nekaj manjka. Ali uganete, kaj?

Nekdo mora vse skupaj organizirati! Da sploh pride do omenjenih pozitivnih učinkov skupinskega dela, mora nekdo vse te ljudi najprej zbobnati na kup. Priskrbeti mora vse potrebne stroje, opremo ter poslovne in proizvodne prostore, investirati začetni kupček denarja, da lahko podjetje preživi do točke, ko se bo lahko preživljalo s svojimi lastnimi prihodki, za namenček pa ni nikjer nobene garancije, da bo sistem sploh stekel, da se bodo z njim lahko vsi udeleženi preživljali.

In ta nekdo, dragi moji, ta veliki optimist, ki si upa preseči negotovost in postaviti jajca na tnalo, ta nekdo se imenuje podjetnik.

Ravno podjetnikom se je treba zahvaliti, da se odpirajo nova delovna mesta, da se nekaj novega ustvarja in da se iz tega v končni fazi lahko tudi financira družbena solidarnost. Večina ljudi si tega koraka enostavno ne upa narediti in se raje odločijo za bolj varno pot - poiščejo delovno mesto, ki ga je za njih že prej ustvaril nekdo drug. Na žalost je pri nas v Sloveniji tako, da je podjetnik skorajda zmerljivka, saj je to praktično sinonim za nekoga, ki samo izkorišča svoje delavce, jim ne izplačuje plač, sam pa se sonči na svoji veliki jahti. Pa gotovo je njegov uspeh posledica vez ali pa kakšnega goljufanja, kajti tak, ki ima veliko (beri: “več kot jaz”) do premoženja že ni mogel priti na pošten način. Negativna selekcija v vsej svoji “veličini”, o kateri je odličen esej napisal že Mazzini. (priporočam branje!)

Žalostno je, da se v Sloveniji podjetništvo povezuje z vezami, poznanstvi in goljufanjem, namesto z inovativnostjo, trudom in pogumom, da se nekdo sploh poda na to negotovo pot. Zaradi nekaterih razvitih primerov (tajkuni) so avtomatično kar že vsi podjetniki potencialni goljufi, ki jim je treba gledati pod prste in jih čim bolj onemogočati. No, resnica je nekoliko drugačna. Veliko večino delovnih mest v gospodarstvu predstavljajo mikro in majhna podjetja, o katerih v medijih seveda nikoli nič ne slišimo. Tajkuni so bolj izjeme kot pravilo in samo zato, ker se nekateri res požvižgajo na zakone, ni treba kar vseh podjetnikov že vnaprej obravnavati kot bodoče kriminalce in jih že preventivno onemogočati z raznoraznimi zapletenimi birokratskimi predpisi in visokimi davki. Za sankcioniranje lažnivih kljukcev so namreč predvideni drugi mehanizmi.

Tako da vsem, ki se nad pobudami, podobnimi tistim iz naslova (podjetništvo v šole), zgroženo zmrdujete, sporočam naslednje: Zaletite se nekam!

Resno.

Nimate pojma, kako zelo pomembno je za gospodarstvo malo podjetništvo in zakaj je potrebno zasebno podjetniško pobudo vzpodbujati, ne pa da jo z negativnim odnosom zatirate že v kali. Samo pohvalno je lahko, da se nekdo odloči, da si bo denar za svoje preživetje poskusil zaslužiti sam, ne pa da se po vezah zavleče v kakšno odvečno državno službo, se tam zabubi in mirno počaka na penzijo. In če kdo misli, da ko odpreš firmo, da ti jahta in vikend na morju že kar avtomatično padeta z neba (samo delavce je potrebno dovolj izkoriščati) - evo, odprite firmo še vi! Jahto in vikend lahko potem prodate, denar nakažete v dobrodelne namene in bo super poskrbljeno za vse!

Idilično sliko žal skali le dejstvo, da v praksi stvari niti pod razno niso takšne, kot si vi predstavljate. Pa bodi zadosti o tem zaenkrat …

V zadnjem času se vse več govori o omenjenem datumu. Takrat se konča koledar Majev (oziroma en njegov cikel) in mnogi to povezujejo s tem, da bo takrat napočil sodni dan, da se bo zgodila apokalipsa, konec sveta, poplave, potresi, Antikrist, Janez Janša, vesoljci, kaos, tretja svetovna vojna pa še pelargonije se vam bodo posušile. Pri tem jim zavzeto pritrjujejo razni vedeževalci in samooklicani novodobi preroki, ki svarijo, da bo človeštvo plačalo za svoje grehe. Še najhuje pa je, da jim nemalo ljudi dejansko tudi verjame oziroma so vsaj zaskrbljeni “kaj pa če je res kaj na tem?”.

Ja, kaj pa če dejansko je?

Ne morem verjeti, da v 21. stoletju nekateri še vedno verjamejo v takšne neutemljene napovedi, ki niso nič boljše od horoskopov v Lady ali pa Dannyjevih zvezd. Popolna odsotnost kritičnega in racionalnega mišljenja, obup!

No, kar pa se tiče apokaliptičnih nakladačev, imam za njih konkretno ponudbo:

Jaz, Peter Lamut, stavim, da 21. 12. 2012 NE BO konca sveta.
Stava je namenjena predvsem vedeževalcem, ezoterikom, astrologom, apokaliptičnim prerokom, new-age bulšitarjem, mešalcem megle, Jehovim pričam, babam s Filofaksa ter drugim skupinam ljudi, ki imajo težave z analitičnim razmišljanjem in pogosto trobijo neumnosti kar tja v tri krasne.

Če ste res prepričani v to, kar govorite, boste za to pripravljeni tudi kaj zastaviti. Pričakujem resnost, tako da minimalni stavni vložek znaša 5.000,00 (z besedo: “pet tisoč”) evrov.

Pa da vas vidimo, junake. Boste stavo sprejeli?

Danes sem malo po kosilu dobil email od fakultete z naslovom “ARHITEKTURA RAC. SISTEMOV II- rezultati pisnega izpita”. Sporočilo odprem in v njem izvem veselo novico - izpit sem uspešno opravil! V sporočilu je bila tudi povezava do razporeda ustnih izpitov po skupinah. Skratka zgledno obveščanje po elektronski pošti, kot se za današnji čas tudi spodobi, saj smo nenazadnje že precej dobro zakorakali v 21. stoletje. Pohvalno!

Idilično sliko morda nekoliko skali le dejstvo, da sem omenjeni izpit opravil že več kot en mesec nazaj. Da, dragi moji, tako zelo dobro deluje informacijski sistem Fakultete za računalništvo in informatiko.

Mimogrede - študijska kolegica iz nižjih letnikov mi je povedala, da se je njej podobno zgodilo pri nekem drugem predmetu. Tudi ona je obvestilo o uspešno opravljenem izpitu dobila “že” kakšen mesec dni po tem, ko je bila ocena že vpisana v indeksu.

Vsak zaveden Sloven’c pozna zgodbo o presranemplašnem fantiču Lovru, ki je nekega jutra vendarle premagal svoj strah in se odpravil v temačno globel po imenu Pekel. Tam je po krajšem lomastenju posegel v lokalni ekosistem in iz zemlje izruval nekaj tamkajšnje flore, nato pa z nabranim pušeljcem zmagoslavno odbrzel proti domu v slogu kenijskega tekača na 3000m z zaprekami. Na cilj je prišel ravno ob sončnem vzhodu in tam čakajoči materi ganjeno izdavil “Mati, solzice, solzice …”. Njen trpeči kmečki obraz se je ob tem razlezel v ljubeč nasmeh, verjetno pa so mati potočili tudi kakšno solzo ganjenosti, ne vem, ne spomnim se več točno. Vsekakor je šlo za lep prizor, ki je utrdil družinske vezi.

Če sedaj opisani pripetljaj moderniziramo in ga iz ruralnega prestavimo v urbano okolje, dobimo mene, ki sem dober teden nazaj začel pisati diplomo (prvo izmed dveh). Solzice so torej pognale iz zemlje. Sicer gre pri tej diplomi resda za tisto višješolsko iz Celja, ki jo bom bolj kot ne naredil “po pomoti”, ampak hej, tudi vanjo je bilo vloženo kar nekaj truda in zato prav tako šteje. In ko jo bom nekega dne (najbrž še letos) prinesel domov, bodo tudi moja mati najbrž prav veseli. “Oh, sin moj … diploma … končno,” si že predstavljam zadovoljen obraz in pa tudi za kanček večji duševni mir. Saj veste, tisto olajšanje, da je pa očitno le nekaj nastalo iz podmladka.

Kar se mene tiče, se po diplomi ne bo spremenilo praktično nič, bo pa predvsem ženski del sorodstva (razne tete in podobno) za nekaj časa dobil zanimivo in ne ravno čisto vsakdanjo temo za razpravljanje in klepetanje ob kavicah.

Točno teden dni nazaj sem na faksu imel ustni izpit iz predmeta ARS2 (arhitektura računalniških sistemov 2). Nosilec tega predmeta je zloglasni Dušan Kodek, profesor, ki je na FRI-ju strah in trepet študentov. Zelo pogosto si njegove izpite puščajo čisto za na konec, nemalo študentov mora tudi poskušati več kot enkrat.

Kdor ga pozna, ne rabi dodatne predstavitve, za tiste pa, ki ga niso imeli priložnosti spoznati, naj povem nekaj besed o njem. Strokovno sicer zelo dobro podkovan profesor ima zelo malo tolerance in ga hitro kaj zmoti. Če postavite po njegovem mnenju neumno vprašanje, vam bo odrecitiral pridigo, da “ste neresni”, da “kradete njegov čas”, da “pri ameriških študentih tega ni”, na koncu pa vas bo še poslal na slaščičarsko ali dimnikarsko šolo. Če ga kaj zmoti pri vašem vedenju, vas bo ozmerjal z govedom (ja, dobesedno ). Na ustnih izpitih je nepopustljiv, če izrečete kakšen lapsus, se bo v to zapičil in ga sploh ne bo več zanimalo, kaj imate o nekem vprašanju morda še za povedati. Očitno ste pač še eden izmed neresnih študentov, ki hodi na izpit nepripravljen, on pa takšnih ne mara.

Skratka če po njegovem mnenju na ustnem izpitu ne znate dovolj dobro, kazen ne bo samo padec na izpitu, temveč tudi dolga pridiga o (ne)resnosti. Zaradi njegovega renomeja so tisti, ki se jim uspe prebiti čez pisni del, potem med čakanjem na ustni del izpita precej bledi - veliko bolj, kot pri kakšnem drugem predmetu. No in kot sem že omenil sem se prejšnji teden med čakajočimi znašel tudi sam.

Da si boste laže predstavljali, lahko povem, da je čakanje na ustni izpit pred njegovim kabinetom podobno, kot čakanje, da prideš na vrsto za izvajanje odločilne enajstmetrovke v finalu Lige prvakov. Sicer širok gol izgleda veliko bolj ozek, golman na sredini pa kot da bi vedel, v katero smer se mora vreči za žogo. Jaz sem se v tej situaciji znašel tretjič, kajti pred tem sem že opravil dva druga izpita pri tem profesorju, oboje v prvem poskusu. Ker sem bil že veteran, je bila barva mojega obraza veliko bolj zdrava, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da te Kodek vidno drugače obravnava, ko si že starejši in nisi več samo še eden izmed mulcev iz drugega letnika.

Da skrajšamo zgodbo - ko sem bil na vrsti, sem vstopil v kabinet, zajel sapo, vzel zalet, stekel proti žogi in … GOOOOOOOOL!!! Proti golu sem poslal pravo bombo in žoga je tik pod prečko zadela svoj cilj.

Neubranljivo skratka.

Aja, za primerjavo: Zahovič je svoj penal zastreljal.

Kodek me je celo pohvalil, da sem zelo dobro znal, mi rezultat pisnega izpita zvišal za dve oceni, nato pa še pripomnil, da bi “potrebovali več takšnih študentov, kot sem jaz”. Očitno sem z dobrim znanjem pokazal dovoljšnjo mero resnosti.

Tako, vsi Kodekovi izpiti so sedaj pod streho in premagal sem ga s 3:0, kar je po mojem mnenju zavidanja vreden rezultat - sploh če upoštevamo, da sem prav na vsakem njegovem ustnem izpitu oceno s pisnega dela še dvignil.

In zdaj? Naj njegovi učbeniki počivajo v miru … za vedno!

Ah, elektrijada … zadnja leta je to zmeraj bil tisti teden dni v maju, zaradi katerega si je človek že pol leta vnaprej organiziral svoje obveznosti tako, da je takrat ja imel čas za udeležbo. Vsakič sem seveda napisal tudi izčrpno poročilo o tem, kako je bilo (2007, 2008, 2009, 2010). Še posebej leta 2007 in 2010 je bilo naravnost vrhunsko, absolvent se lahko pred tema dvema elektrijadama samo skrije (pa drugače sploh ni bil slab!).

No, letos bo očitno drugače in zna biti, da bo pri štirih udeležbah elektrijade tudi ostalo. Če se je do sedaj pred-elektrijadna mrzlica vsakič začela že tam enkrat pozimi, je letos glede tega pravo mrtvilo. Udeležbe sploh nihče ne omenja, noben ne sprašuje, koliko nas bo šlo, skratka kot da stvar sploh ne bi obstajala. Razlog za to je preprost - po vseh zapletih z organizacijo, ko je celo prišlo do razkola med fakultetami, je naposled padla odločitev, da bo elektrijada na Kopaoniku (za nepoznavalce - to je tako nekako kot kakšna Rogla).

Glede na izkušnje iz leta 2008 (Teslić) je to en velik fail. Namreč če ni zraven vode in plaže, je norija pol manjša, saj vzdušje nikakor ni poletno. Ker je ponoči prehladno za kakršnekoli žurke pod milim nebom, bodo ljudje bolj ali manj pogrupirani po sobah oziroma po hotelskih “diskačih” (seveda vsak v svojem). Enostavno ne bo na kupu tiste kritične mase, ko lahko rečeš, da to pa je “eksplozija zabave”. Še en malo manj očiten razlog pa je ta, da so nam organizatorji pri naših žurkah kar nekajkrat metali polena pod noge. Namesto da bi bili hvaleži za fenomenalno vzdušje, so forsirali svoje zabave, ki pa niti pod razno niso bile tako uspešne kot naše. In to ni mnenje, to je dejstvo - se vidi že po številu ljudi, ki so se teh zabav udeležili.

Če poleg vsega upoštevamo še to, da je bila lanska elektrijada res vrhunska, bi bila letošnja verjetno razočaranje, kajti bolje, kot je bilo, praktično ne more biti. Bo podobno, kot je bilo leta 2008, ko so bila pričakovanja zaradi prav tako vrhunske elektrijade 2007 kar malo (pre)visoka. Tolažili pa se bomo lahko s tem, da je treba dokončati faks (oba) in da je tudi veliko dela v firmi, tako da letos časa pač “ni”.

Pa ne me basat! Dober teden nazaj se je v medijih pojavila novica, da bodo lekarne začele prodajati tudi homeopatska “zdravila”. Očitno nekateri želijo spremeniti Slovenijo v eno veliko garažo, v kateri bodo poleg bulmastifov nategovali kar celotno ljudstvo. Brez recepta.

In za kaj pri homeopatiji gre? Vzameš substanco, ki povzroča enake simptome, kot bolezen, ki jo želiš pozdraviti. To substanco potem razredčiš z vodo, tako da se v njej pojavlja v veliko manjših količinah. Na ta način dobljena mešanica naj bi imela zdravilen učinek, saj naj bi odpravljala vzroke tistih simptomov, ki bi jih nerazredčena substanca sicer povzročala. Hm …

Zdaj pa bistvo: učinkovitost razredčene mešanice se poveča, če jo še dodatno razredčimo! Več vode, kot primešamo, močnejši je zvarek. Na neki točki tega procesa je mešanica že tako razredčena, da je verjetnost, da se v njej nahaja ena sama molekula originalne snovi, praktično nič. Drugače povedano - ko mešanica vsebuje takorekoč samo še vodo (torej je voda), je njen učinek najmočnejši.

Se še komu to zdi absurdno?

Kaj bo potem z mano, ki redno predoziram homeopatska zdravila? A kako? Ja enostavno tako, da jih ne vzamem. Svoje telo tako v bistvu trpinčim z neskončno razredčenimi substancami, ki imajo zato seveda neskončen učinek. Če ne bom s tem nezdravim početjem nemudoma prenehal, bom najbrž čez 70 let že umrl …

V spodnjem videu James Randy, znani razbijalec trditev o domnevno paranormalnih in nadnaravnih pojavih, vse skupaj še malo bolj podrobno razloži:

Skratka homeopatija je navadno šarlatanstvo brez znanstveno dokazanih učinkov (čitaj Wikipedijo), če seveda izvzamemo placebo efekt, ki tukaj ne šteje, kajti namesto homeopatskih zdravil bi lahko prodajali tudi Maručine kristale ali pa “informirane kozarce”, pa bi bil učinek enak - samo dovolj močno verjeti je treba! Ampak to ne moti cele vrste ljudi, ki še vedno verjamejo, da gre pri tovrstnih zvarkih za “nekaj več”. Predvsem je žalostno to, da med njimi najdemo tudi ljudi z visoko izobrazbo. Na primer nek par univerzitetnih diplomiranih ekonomistov, ki je nekoč pred leti v navalu strasti zaplodil bitje, ki se danes na svojem blogu javno pizdi nad njuno naivnostjo na nekaterih področjih. Bo že res, da diploma pač ne ščiti pred neumnostjo.

Razmišljam, da če se kdaj naveličam tega, kar počnem sedaj, bi se najbrž lahko lotil vedeževanja ali pa sestavljanja plačljivih SMS horosokopov. Ker je človeška neumnost in naivnost brezmejna, mi dela gotovo ne bi primanjkovalo.