Peter Lamut

Ta teden sem si vzel nekaj časa in si pogledal film The Expendables. Na kratko povedano gre za akcijski film pod taktirko Sylvestra Stallone-a, v katerem elitni najeti plačanci poskušajo strmoglaviti diktatorja neke otoške državice. In tako, kot smo se pred dobrima dvema letoma spraševali, ali je Rambo (še) car, se je tudi tokrat porajalo vprašanje, ali bodo ostarele zvezde akcijskih fimov iz 80-ih in zgodnjih 90-ih nalogi sploh kos ali pa bodo eksplozije v filmu žalostno izzvenele kot obupani poskusi napenjanja mišic starih prdcev.

Starih prdcev? Res je. V tem filmu je namreč zbranih cel kup legend in drugih zajebancev s tega področja. Sylvester Stallone, Švarci, Bruce Willis, Dolph Lundgren, Jet Lee, Jason Statham … je treba še naštevati? Do popolne slike manjka kvečjemu še kakšen Žan Hlod Van Damme ali pa Steven Seagal. Ampak vseh pač ni bilo možno prepričati v sodelovanje. Van Damme baje ni maral zgodbe (halo, kot da je to pomembno??), Kurt Russel ni maral soigralcev, Seagal ni maral producenta, Wesley Snipes se je opravičil, ker je moral v zapor zaradi utaje davkov (ha ha! ), Forest Whitaker pa ni imel časa. Kuća poso verjetno ali kaj podobnega.

In končni rezultat vsega skupaj? Totalno badass film, v katerem komandosi naredijo totalen ražčefuk in poženejo v zrak pol otoka. Stari fotri nikakor niso za v staro šaro in se lahko prepričljivo kosajo samimi sabo v mlajših letih, ko so bili akcijski filmi na vrhu popularnosti. Stallone pri svojih 64-ih gotovo ne bi bentil čez pokojninsko reformo v smislu “kaj, a da bomo do 65. leta delali?!?”, se namreč še zmeraj odlično drži.

Bistveno pa je, da smo končno dobili protiutež vsem kozmopolitanskim babjim serijam, nanizankam in filmom (npr. Seks v mestu) in da še obstaja upanje, da ta svet ne bo ratal preveč poženščen. Jebeš zgodbo in kompleksni razvoj likov, pa romantiko in nežnost in iskanje nekega višjega cilja, vse to so si najbrž izmisle babe, da bi svet prikrojile po svojih željah. (potem pa jamrajo, da pravih moških več ni in da so vsi pomehkuženi … same so si krive!)
The Expendables se vrača nazaj h koreninam, ko smo še kot mulci v vrtcu na videokasetah občudovali radostno destrukcijo in se nismo obremenjevali s sporočilno vrednostjo in življenjskimi nauki, ki naj bi jih dober film vseboval. Potrebovali smo samo atraktivno in intelektualno nezahtevno zabavo, da smo se potem lahko še cele mesece kregali, ali je boljši “Brusli” ali morda ameriški nindža Michael Dudikoff.

Tale zadnji Stalloneov izdelek verjetno podzavestno prebudi ravno te primitivne moške nagone, zaradi katerih smo, roko na srce, nenazadnje tudi preživeli v jamah, sčasoma pa potem ustvarili tako varno okolje, v katerem lahko evolucijsko preživijo celo primerki a lá Erik Maj Potočnik.

Skratka respect, film caruje!

(povezava do 1. dela in 2. dela)

Torej fuzbal … rekli smo že, da je bilo treba tudi letos doseči pomemben uspeh, kajti tudi to je eden izmed faktorjev fenomenalnosti elektrijade. Na prvi tekmi se je začelo z 0:2, končalo pa s 4:2, vendar kljub zmagi igra naših ni bila prepričljiva. Na drugi tekmi je bilo že bolje (ne vem več rezultata), v tretji (in zadnji) tekmi predtekmovanja pa smo nasprotnike povozili s kar 12:0. V svoji skupini smo tako gladko osvojili prvo mesto, glede na prikazano pa smo si veliko obetali tudi od nadaljevanja.

Seveda smo tudi navijači prispevali svoj delež. Na vseh tekmah naših smo se drli, skakali, vpili, plesali, vendar ne kaotično temveč organizirano. Tisti, ki je trenutno imel megafon, je prek njega usmerjal navdušeno množico, ki je glasno skandirala navijaška gesla. To ni ostalo neopaženo in Poljaki so nas celo prišli prosit, da jim pomagamo navijati tudi na njihovi tekmi, kar smo z veseljem sprejeli. V zameno so zato tudi oni navijali na naših tekmah in naša navijaška množica se je s to uvoženo sezonsko delovno silo še dodatno okrepila. No, največji hit pa so gotovo bili navijači, ki so celotni stvari dodali nekaj podalpskega pridiha. S sabo smo namreč imeli nekaj starih smučarskih palic, smuči ter ostale smučarske krame (kape, smučarska očala, rokavice …) in seveda so se vsi želeli slikati z nami. Še enkrat znova smo bili Slovenci unikatna atrakcija.

Ljubljana - Čanj - JAR

Skozi četrtfinale smo potem še dokaj mirno prišli, zmaga ni bila nikoli vprašljiva, v polfinalu pa se je odvila prava drama. Uuuuuuuuuuuuuuulalalalala!!! Če bi komentiral kakšen Ališič, bi se verjetno kar onesvestil. Igrali smo namreč proti enemu izmed favoritov - Beogradu. Po dobri igri smo še nekaj minut pred koncem vodili z 2:0, potem pa katastrofa. Na hitro smo dobili dva gola, čas se je iztekel in zanesljiva zmaga se je spremenila v loterijo penalov. Seveda smo morali prva dva poskusa grdo zastreljati, oni pa so svojga zadeli in se že pripravljali na svoj drugi strel …

… pa da zadevo skrajšamo: drugi strel je golman branil, v tretji seriji smo ponovno zadeli in oni zgrešili (izenačenje), v četrti seriji enako (vodstvo!!!) in ko smo zadeli še v zadnji seriji, je množica čisto ponorela. Sicer pa kaj bi razlagal, če obstaja tudi video! Začne se ob koncu tretje serije, ko so streljali še Beograjčani:

Naj samo povem, da video ne zajame niti pol tiste nore atmosfere, ki je dejansko bila na terenu, ampak za občutek bo.
Sledil je še veliki finale, rezultat pa se da ugotoviti z naslednjega posnetka po tekmi:

Ja, zmagali smo z 2:0, ponovili uspeh izpred treh let, nato pa smo oddrveli nekaj na plažo nekaj 10m stran, kjer se je 3/4 ljudi vrglo v morje. Fenomenalno!

Pa je bilo potemtakem sploh kaj, kar bi lahko skurcali? (poleg riti večine žensk, jasno )
Pravzaprav je bilo. Ena stvar je bila hrana. Čeprav smo imeli poln penzion, se samo od tega ni dalo preživeti, saj so bile porcije obupno majhne. Skratka še huje kot v nanizanki Spizdi iz zapora, kjer zaporniki za pod zob dobijo normalne količine, verjetno pa tudi repete, da se le ne bi začneli usajati. Na srečo so nas reševale poceni pleskavice (že od 1,5 EUR dalje!), tako da smo redne obroke obravnavali kot predjed, omenjene dobrote z žara pa kot glavno jed in sladico v enem - pleskavice so namreč bile res odlične.

Druga stvar, ki ni sodila v celotno sliko pa je bil incident, ko so predzadnji večer na žur uleteli neki lokalci in iz živega dolgčasa začeli gnjaviti DJ-ja, mu celo groziti, na koncu pa so nekateri izmed naših bili celo nekoliko tepeni. Res škoda, da sem ravno 10 minut pred tem odšel na pleskavico, kajti v nasprotnem primeru bi bil tepen nekdo drug.
Ampak pustimo to. Zadnji večer je vse skupaj varovalo kar lepo število policajev, tako da je bil mir - no, vsaj kar se tovrstnih incidentov tiče, žur sam je seveda potekal na polno. Evo slike od jutra pred odhodom:

Vrata iz sobe 108 so dobila kriiiiiila …

Z vremenom smo imeli srečo, bilo je dovolj toplo, predvsem pa je kljub nekaterim drugačnim napovedim večinoma sijalo sonce. Če je že bilo bolj oblačno, pa vsaj deževalo ni, razen morda 2x za 20 minut. Pod črto gledano se je tako tudi letos praktično vse idealno poklopilo - poleg vremena še fuzbal, žuri, lokacija ob morju in pa seveda odlična družba. Je bilo torej bolje kot 2007?

Težko reči. Obe elektrijadi v Čanju sta namreč bili TOP SHIT, težko si predstavljam, da bi lahko bilo še bolje. Smo pa letošnje cilje definitivno izpolnili, leto 207 smo najmanj dosegli in morda celo presegli. Vprašanje, ki se tako postavlja, je, ali na elektrijade sploh še hoditi ali se morda raje posloviti na višku. Velik del zlate generacije (neskromno rečeno ) je namreč prilezel že zelo blizu zaključka študija in marsikoga naslednje leto ne bo več. Bolj noro naslednjič skoraj zagotovo ne bo, kvečjemu bo slabše, sploh ker so se standardi in pričakovanja močno zvišali. Sicer bi bilo lepo iti še enkrat, da spravimo pod streho še peto udeležbo na elektrijadi (pet je takšna lepa številka), ampak na silo iti pa tudi nima nekega smisla. Bomo videli, je rekel Stevie Wonder, verjetno bo veliko odvisno tudi od izbire lokacije za 2011. Skoraj obvezno se mora zadeva odvijati ob vodi in zanimivo bi bilo, če bi zopet izbrali Ohrid. Kakor sem slišal, je lokacija na nivoju, sploh pa človek potrebuje nek izgovor, da gre končno enkrat tudi v Makedonijo pogledat, če smo že ravno obdelali tudi vse ostale dele bivše Juge.

(povezava do 1. dela)

Glavni žur plac je bil tako naš in že prvi večer smo se, to lahko neskromno rečem, izkazali. Resda smo lahko glasbo navijali samo do nekje pol štirih zjutraj (potem niso več pustili), ampak potem se je žur nadaljeval še po sobah in nazadnje smo, če se prav spomnim, šli spat šele okoli pol sedmih zjutraj. Zunaj se je namreč definitivno že danilo in ptiči so se začeli dreti. No, slednje pa ni prav nič zmotilo kolega iz Bosne, ki so ga med spanjem iz tople sobe prenesli na stopnišče na svež zrak. Pač da se človek malo zlufta, saj razumete. Verjamem, da so mu želeli le dobro.

Turistična atrakcija na stopnišču

Sicer pa jo je omenjeni osebek še dobro odnesel. Nekaterim, ki so prehitro omagali, s(m)o na primer nalakirali nohte z živo rdečim lakom, da bi jim še teta Justi bila zavistna, enega pa so s posteljo vred odnesli kar na plažo in se tam slikali z njim v profesionalni foto seansi.

Svež zrak za dober spanec

Kljub zabavnosti omenjenih vragolij pa to ni bilo nič v primerjavi z eksperimentalno splovitvijo avtomobila-podmornice. Mešana skupina nadebudnih srbskih in hrvaških mladih raziskovalcev je namreč presegla mednacionalna trenja ter nekega jutra z združenimi močmi izvedla pravi pravcati eksperiment. Želeli so ugotoviti, ali se z belim avtomobilom po morju lahko pride do Italije.

Avto-gliser
Klikni za video! (treba je biti prijavljen v Facebook)

Ugotovitev: Načeloma bi se najbrž dalo, če bi bila oddaljenost škornja nekoliko manjša. Pod črto pa lahko posksus definitivno označimo kot uspešen, saj so pred policajem in njegovim pendrekom uspeli spizditi prav vsi. Še sreča, da se je to dogajalo v Črni gori, kjer se ljudem načeloma ne da preveč naprezati, sploh pa ne ob tako zgodnjih urah.

Da je bil žur res dober, priča dejstvo, da sem v prvih štirih dneh skupaj spal le 14 ur, kar je v povprečju celo manj, kot sem spal na absolventu. Navadno potrebujem nekje 9-10 ur spanja, da normalno funkcioniram, in edini način, da zdržim z manj počitka, je ta, da me pokonci drži dogajanje. Očitno je slednje moralo biti zelo na nivoju, sicer samega sebe ne bi prepričeval, da za spanje itak ni časa in da je slednje na elektrijadi celo škodljivo - namreč več kot človek spi, več zabave zamudi. Zapomnite si to! Sploh če upoštevamo, da se je žur odvijal tudi čez dan. Poleg zvočnikov smo namreč s sabo privlekli tudi agregat, s katerim smo akustično mašinerijo lahko aktivirali tudi na plaži. Vreme je bilo večinoma sončno in brez dežja, tako da smo skoraj vsak dan na plaži priredili beach party. Med drugim smo na veliko navdušenje množice tudi letos izvedli pravo pravcato aerobiko na pesem Call on me in to masovno - mislim, da je v vadbeni koreografiji vsega skupaj sodelovalo preko 30 ljudi in žensk. Fantastično in nepozabno.

V nadaljevanju bomo pa rekli še kakšno o fuzbalu in navijanju, o naših prehranjevalnih navadah ter podali skupno oceno elektrijade. Se nadaljuje …

Kot je zadnja leta že v navadi, je v maju obvezna udeležba na elektrijadi. Gre za masovno mednarodno srečanje študentov in študentk elektrotehnike, katerim se vsako leto pridruži še cel kup ilegalcev, ki z elektrotehniko sicer nimajo veze, ga pa radi žurajo. Za slab teden dni se tako na enem mestu nagužva skupno okoli 1500 ljudi z vseh vetrov. Večinoma pridejo iz držav bivše Juge, vendar pa zadnja leta pa prihajajo tudi od drugod (npr. iz Bolgarije in Poljske).

Letos se je odvila že jubilejna 50. elektrijada po vrsti, in sicer je za kraj zločina bil ponovno izbran Čanj (neko selo cca. 20km naprej od Budve, ČG) - verjetno tudi zato, ker je pred tremi leti tam bila najbolj nora elektrijada do tedaj. Odlična lokacija 50m od plaže v manj obljudenem zalivu, kjer skorajda ni lokalnih prebivalcev, ki bi se bunili ob šopanju muzike do jutranjih ur, poleg tega pa smo takrat tudi osvojili 1. mesto v najbolj prestižni športni disciplini na elektrijadi - moškem fuzbalu. Ja, poleg žuranja se tam tudi tekmuje v različnih športih, za rahitične piflarje pa so organizirana še tekmovanja v znanju, tako da tudi oni lahko dobijo kakšno tolažilno medaljo. Seveda babe na intelektualne uspehe ne palijo sploh, tam so carji športniki (in pa glasni slovenski navijači, itak).

Pred odhodom smo si zadali cilj, da na jubilejni 50. elektrijadi še presežemo tisto norijo izpred treh let, kar pa nikakor ni bila lahka naloga. Morali bi namreč ponovno doseči odmeven uspeh v fuzbalu, se dreti najglasneje med vsemi navijači, pripraviti nepozaben beach party (ali več njih), nočne žurke na prostem pod balkonom hotela so bile že itak samoumeven pogoj, vreme bi moralo biti sončno in toplo pa izmisliti bi si morali še cel kup spontanih vsakodnevnih neumnosti, ki bi popestrile dogajanje. Skratka velik izziv.

No, vse skupaj se je začelo precej obetavno. Poleg avtobusa sta iz Slovenije dol prišla še en kombi in en avto, skupaj torej kakšnih 70 Janezev. Iz leta v leto več, lepo. Delež bab je bil največji do sedaj, s seboj smo jih vzeli kar 23. Nič ne de, če je bilo 3/4 od njih ilegalk, kajti ilegalci so sestavni del elektrijade. V torek (18.5.) smo se tako zbrali v Tivoliju in odrinili že ob “petnajst-čez-pofukano-dve” - le četrt use kasneje, kot nam je bilo zabičano. Vožnja je potekala kot običajno - pitje, prepevanje, dretje in krohotanje med vožnjo ter seveda “Ustavte, luuulaaaaat!” vsake pol ure. Manjšo nevšečnost je povročila samo baba, ki je na sekretu enega izmed počivališč ob avtocesti pozabila torbico z denarjem dokumenti. Na njeno srečo je nedaleč za nami vozil še en avto, ki je kasneje oba voznika avtobusa odpeljal nazaj v Slovenijo, tako da je lahko ta avto dokumente pripeljal za nami in ni bilo potrebno na meji nikogar pustiti.

Nekje po 17-ih urah vožnje smo ob sedmih zjutraj naslednji dan prispeli na cilj in zasedli odlično drugo mesto. Pred nami so namreč prispeli le Poljaki. Zgoden prihod je bil pomemben zato, da smo lahko zasedli sobe v istem hotelu kot nazadnje v Čanju, kajti tam je vse skupaj zgrajeno tako, da je idealno za afterpartyje. Hotel je namreč zgrajen nekoliko v obliki črke L in na notranjo stran se na balkone lahko strateško postavi super duper glasne zvočnike, tako da spodaj nastane odličen žur plac, saj se glasba še dodatno ojača z odmevom od dveh sten.

Se nadaljuje …

Ha, pa sem jo zmazal, maksi pizzo namreč!

Da razložim - začetek te zgodbe sega nekam v, mislim da, leto 1998, ko sem s teto obiskal dokaj znano picerijo Picikato v Teharjah pri Celju. Spomnim se, da je nekdo pri sosednji mizi razlagal, kako na tem prvenstvu “Nemčija igra najbolj korekten nogomet”, poleg tega pa se tudi spomnim, da so takrat igrale tudi nekatere neevropske reprezentance. Dejansko je torej moralo iti za svetovno prvenstvo v žogobrcu in to tisto v letu 1998. Namreč leto 1994 bi bilo še prezgodaj (še nisem imel tako velikega apetita ), leto 2002 pa prepozno, kajti v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o kakšni nogometni evforiji v Sloveniji.

Skratka bil sem sem star 16 let pa imel sem kakšnih 25 kil manj kot danes. S teto sva sedela za mizo in listala po meniju. Opazil sem, da imajo pizze na voljo v dveh velikostih - “velika” in “maksi”. Ker sem bil lačen in sem vedel, da lahko pojem več kot samo eno pizzo, sem se odločil, da bom jaz naročil kar maksi. Natakar je malo čudno pogledal in opozoril, da je pizza zelo velika, ampak sem rekel, da če bo kaj ostalo, bomo pa pač za domov vzeli.

Po kakšnih petnajstih minutah čakanja sem opazil, da pek pripravlja nek ogromen lesen pladenj, veliko večji od navadnih krožnikov, ki so tudi veliki že sami po sebi. Na ta pladenj je nato naložil res veliko pizzo. Takšno supersize. Pa da ni to morda … da, res je, to je bila moja porcija, ki je zasedla več kot pol mize. Že en sam kos (ena osmina) je bil tako velik kot kakšna manjša pizza, ki si jo človek lahko kupi pri raznih fast food kioskih. Izziva se nisem ustrašil in pridno zagrizel v delo ter tako bolj ali manj hitro pojedel štiri kose (torej eno polovico), en kos je vmes pojedla še teta, potem pa se je ustavilo. S skrajno (ampak res skrajno) muko sem pojedel še en kos in pol, potem pa sem se vdal in priznal poraz. Ne morem več, konec, bomo preostanek vzeli domov, hvala in na svidenje.

Prevrtimo sedaj čas v leto 2010, ko smo se šefeti v firmi odločili, da se udeležimo izobraževanja na temo komunikacije, prodaje in pogajanj. Stvar se je tri vikende zapored (petek popoldne + sobota) odvijala v okolici Celja (Štore). Če je v petek še delovala taktika, da smo se tik pred odhodom za kosilo nabutali v Ljubljani in potem zdržali do večera, je bilo v soboto potrebno kosilo pojesti kar tam. Udeleženci izobraževanja smo se bolj ali manj strinjali, da je Picikato dobra izbira, tako da smo vse tri sobote jedli tam.

Pred tednom dni sem se tako spomnil svoje dogodivščine izpred več kot desetletja in sem želel ponovno videti, kako zloglasna maksi pizza izgleda danes. S še enim izmed udeležencev sva jo naročila in si jo razdelila napol. Ugotovil sem, da sem svojo polovico z lahkoto pojedel, poleg tega pa še en dodaten kos, ki ga Damjan ni zmogel. Poleg tega sem še od nekoga tretjega pojedel del njegove pizze, ki je sam ni več zmogel. Pa še bi lahko malo pojedel …

No in je padla ideja - glede na to, da sem efektivno pojedel 3/4 maksi pizze in sem še vedno imel nekaj malega rezerve, sem se odločil, da teden dni kasneje poskusim pojesti kar celo sam! Že zato, da se ji oddolžim za poraz izpred 12-ih let. Pa da ne bom dolgovezil - Uspelo mi je! Danes sem namreč za kosilo naročil maksi morsko pizzo (premer 50 cm) in jo CELO zmazal. Ha, izenačenje na 1:1 in najlepša možna revanša! Mislim, da je to še eden izmed mojih kulinarčnih podvigov, ki se brez dvoma lahko kosa s tremi pojedenimi Horseburgerji iz Tivolija ali pa npr. s skoraj štirimi kebabi z Bavarskega dvora (seveda v razumnem roku manj kot ena ura).

Neskromno menim, da sem danes lahko izredno ponosen nase!

Sedaj smo nekako v obdobju, ko se veliko prijateljev, kolegov, bivših sošolcev in drugih vrstnikov odloča, da se bodo pa malo razmnožili. Pravzaprav nič neobičajnega za mlade in zdrave ljudi med 25-im in 30-im letom. Razlika je le v tem, da je ta generacija prva, ki ima na voljo Facebook, in nekatere mlade mamice (ja, gre predvsem za babe) po mojem mnenju z njim dostikrat čisto pretiravajo.

Če so včasih mlade mamice svoje naraščaje veselo kazale sosedam in znancem v lokalni trgovini, se je danes to razširilo še na internet. Ponavadi se vse skupaj začne s spremembo statusa v profilu, ko novopečena mamica razglasi, da je njen Žan, Jan ali Gašper živ in zdrav ter da tehta tri kile dvajset (a to brez kosti? ). V redu, lepo, pa seveda čestitke tudi možu/fantu/poštarju, ki je prispeval začetni kapital za to uspešno investicijo. Seveda je potrebno zraven priložiti tudi kakšno sliko, tista malo manj ostra z mobitela čisto zadostuje. Tako potem ugledamo neko majhno zgužvano štručko, zavito v brisače, ki malo skremženo gleda ali pa enostavno spi. Tipičen dojenček pač. No in potem se začne …

Ko isto sliko pogledamo čez nekaj ur, je približno 12 kolegic kliknilo “Like!”, pod njo pa se že nahaja najmanj 27 komentarjev.

• Iiiiiiiiiiiiii, kako je luškan!
• Jooooj, kok je cortkan, čestitke.
• Ful je lep, jest bi tudi mela takega!
• Mamica in dojenček, joj sta lepa oba, najlepša, čestitke!
• Presladek je!
• …

Saj ne rečem, res vesel dogodek, ampak z osladnostjo pa vseeno ni treba pretiravati. Namreč čisto vsak (ampak res vsak) nov dojenček, ki se pojavi na Facebooku, je “najlepši na svetu in oh in sploh prekrasen, iiiiii”, ampak ko to človek znova in znova prebira pri vsaj desetih različnih novih primerkih človeške vrste, postane že precej dolgočasno in zlajnano. Prosim lepo no, saj tale Luka še zdaleč ni edini (in edinstven). Potem se pa prihodnjih mesecih stvar še stopnjuje in moramo vsak dan prebirati, kaj je novega v mladi družini:

• Gašper spi.
• Gašper je pojedel špinačo.
• Gašper je podrl kupčka.
• Gašper je z mamico na sončku.
• Gašper je rekel “Gu-gu!”
• Gašper je rešil svoj prvi integral.
• Gašper bo dobil sestrico.
  (ojeeeej, a čez 9 mesecev pa z Metko spet jovo na novo vse skupaj? )

Res čudovit dojenček, ni da ni! Gašper se (sodeč po obvestilih) očitno nikoli ne poserje v plenice, da potem cela bajta smrdi, pa ponoči se tudi nikoli ne dere, ko bi se starša rada naspala. Verjetno tudi pri davkih ne bo nikoli goljufal, ker je tako idealen otrok.

Kakorkoli že, jaz (jalovo) upam, da bodo mladi starši prebrali tale prispevek in v prihodnje omejili baby spam na Facebooku, pa čeprav so naredili najlepšega in najbolj pridnega otroka na svetu.

Kakšne tri tedne nazaj se je širša družina zbrala na sedmini (po 93-ih letih se je dokončno “upokojil” dedek … slava mu!) in med drugim sem tam srečal tudi sestrično Janjo, ki je ponosno pokazala skoraj čisto novi tattoo nad desnim (?) gležnjem. Vtetovirati si je dala vrtnico ali nekaj podobnega. No in tako je debata nanesla tudi na to, ali sem o čem podobnem kdaj razmišljal tudi sam, kakšen motiv bi si eventuelno izbral in na kateri del telesa bi ga parkiral. Dejansko zanimivo vprašanje, moram reči.

Vse skupaj me je vzpodbudilo k razmišljanju in tako sem se spomnil, da sem nekoč davno že imel en tattoo. Bilo je še v Jugoslaviji, ko sem v Čunga Lunga čigumiju dobil eno slikico in si jo vtetoviral na roko (ja, kar sam!), ampak zadeva se mi je že po enem tednu sprala dol. Kvalieta pa taka. Čez nekaj let se je potem zamenjala cela država, ampak stanje na moji koži je kljub prehodu v kapitalizem (in h kvalitetnejšim tattojem? ) do danes ostalo nespremenjeno.

Pa za hec pemislimo, katere so nekatere prednosti in slabosti tega, da si človek omisli podkožno fresko.

1. Zadeva je kul:
   No ja, res je, da dejansko lahko izgleda kul, ampak danes je to že tako razširjeno, da ni več nič kaj posebnega. Tattoo je sicer lahko čisto lep okrasek, problem pa je, ker je dosti njih “kar nekaj” - sploh razne bodeče žice, stilizirani plameni in drugi brezvezni vzorci, ali pa kakšna nebesna znamenja in mistične kitajske črke. Zeeeh, obrabljeno.
2. Zadeve se človek lahko naveliča:
   Slavko G. je v času služenja obveznega vojaškega roka v JLA spoznal dekle Jovanko. Bila je takorekoč idealna mladenka zanj in v znak naklonjenosti si je njeno ime dal po dolžini vtetovirati na svoj najpomembnejši organ. A žal je sčasoma romantika minila, drug drugega sta se naveličala in tako sta se razšla. Slavko je od takrat naprej imel hude težave z razmerji, saj ga je vsaka ženska kmalu pustila, ko je ugledala reklamni transparent, na katerem je bilo neko drugo ime kot njeno. Na svojo žalost Slavko ni več našel nobene Jovanke, s katero bi se dovolj dobro ujel, tako da mu ni preostalo drugega, kot da si tiča enostavno odreže in se preimenuje v Salomé. Dandanes ga lahko občasno vidimo na televiziji, nazadnje je sodeloval(a) v dokumentarcu o ruralnem življenju (Kmetija, op.p.).
   Nauk: Dobro je treba premisliti, ali bo tisto, kar je danes najpomembnejša stvar na svetu, čez 10+ let še tako zanimivo.
3. Slikica lahko z leti spremeni obliko:
   Znan je primer Jožice B., ki si je kot najstniška upornica na desno joško dala vtetovirati lepega smileyja ( ). Čez 10 let je gravitacija naredila svoje in danes je na mestu, kjer se je pred leti desna joška simpatično smehljala, le še ena podolgovata surlasta faca. Dodatna težava je bila tudi v tem, da je Jožica svojega otroka med dojenjem vedno spravila v jok, zaradi česar ga je potem začela dojiti na levi strani, da se dete med obroki ne bi drlo kot jesihar.
   Skratka lahko se zgodi, da nekoč tista lepa slikica ne bo več ravno takšna, kot je bilo prvotno zamišljeno.
4. Tattoo naredi človeka bolj posebnega:
   To definitivno drži. Zakaj neki bi se utapljali v sivem povprečju, če je pa vsak izmed dejansko unikatna oseba z vsemi svojimi lastnostmi in značilnostmi, ki jo razlikujejo od drugih. Ampak tu je ena past. Če pogledamo Gaussovo krivuljo, je samo polovica ljudi nadpovprečnih, vsi ostali so podpovprečni. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko odstopate navzgor ali pa navzdol. Skratka v vas mora biti vsaj malo gemblerja. S tattoojem namreč lahko zadanete v črno, lahko pa tudi brcnete v temo. No, če vam je vseeno, v katero smer odstopate in vam je pomembna samo absolutna vrednost odklona, potem je tetoviranje definitivno za vas.

Če vzamem vse prednosti in slabosti v zakup, mislim, da se v dogledni prihodnosti še vedno ne bom tetoviral. Predvsem mi je grozna misel na to, da se človek tetovaže lahko naveliča, potem pa je v skrajnem primeru potrebno celo sekati oziroma rezati. Ne hvala!

Namesto zlajnanih čestitk (srečno novo leto, bla bla bla …) bom rekel samo to, da se vidimo spet v 2010. Ne bom dal nobenih novoletnih zaobljub, da bom blog pisal bolj pogosto, kajti če ni časa, ga pač ni, seksajga.

V glavnem - lepo praznujte vsi, jaz pa počasi pičim žurat na Gorenjsko v eno bajtico.

Sem šel danes na trening. Sem se peljal mimo Kliničnega (tam, kjer potem na koncu na levo zaviješ na Zaloško). Lepo počasi in po omejitvah, ker sem dolgočasen voznik, vmes pa sem na zmerni jakosti poslušal, kako na Radiu Salomon buta Glavni odmor. Potem pa se pravokotno z leve kar naenkrat naslika en avto, ki se jebivetersko in v-uh-me-piševsko pelje preko prednostne ceste in se kar noče ustaviti. Skratka vidim, da mi bo zaprl pot, zato na vso moč pohodim bremzo. Vklopi se ABS in pedalo začne trokirati ko blesavo, da me je celega zrukalo, ampak na koncu se vendarle srečno ustavim pred oviro - le pičel meter pred njo, ne pretiravam.

Ko vidim, da se je situacija srečno razpletla, pogledam, kateri lunatik se prevaža v sovražnem vozilu, seveda ugledam babo. Stara je bila kakšnih 45 let, že zdavnaj odcvetela pa gledala je zabito ko tele v nova vrata. Pa če bi mi plačali, je ne bi hotel nabiti, ampak se je (nenamerno) to skoraj zgodilo. No, po nekaj sekundah bebavega gledanja je potem speljala naprej v smeri, kamor je že itak bila namenjena. Saj ne, da bi se morda s kakšno gesto opravičila, samo šla je naprej. Seveda sem potrobil za njo pa v mislih sem jo steral v vse možne spolne organe, ki so mi takrat padli na pamet in moje počutje se je v hipu izboljšalo. Konec dober, vse dobro, avto je ostal cel pa treninga tudi nisem zamudil.

Ni mi pa jasno, kašne vrste lunatiki so to, če pa sploh ni polne lune. Pa kako so preživeli evolucijsko sito mi tudi ni jasno. Kakrkoli že, njihove zajebe moramo potem reševati mi dolgočasni vozniki, ki celo vozimo po predpisih. Šlo je res za las, kajti če bi npr. vozil 45km/h namesto 40, kolikor je tam omejitev, bi se s tisto babo zagotovo kresnila kar sredi ceste (in to proti moji volji, poslistvo!). Še najbolj žalostno pa je, da to sploh ni edini tak primer v zadnjem času, samo do zdaj jih pač nisem omenjal, se mi ni ljubilo.

Evo, pa sem se olajšal še tukaj in sedaj je moj večer popoln.

Pred časom sem že pisal, da v Tehnološkem parku na Brdu vlada parkirni kaos. Novica je, da je zdaj še huje. Pred kakšnima dvema tednoma so namreč del parkirišč zaprli z zapornicami, s čimer je bilo prostora nenadoma za cca. 50 avtomobilov manj. Slednji so se seveda morali preselili na blatno parkirišče čez cesto, ki je s tem dokončno postalo premajhno za vse. In potem se naj vsak znajde kakor ve in zna, tako da so po novem avtomobili nabasani tudi ob cestah na vsaki približno dovolj veliki obcestni zaplati zemlje. Včasih celo teh skoraj zmanjka, tako da si bo očitno kmalu potrebno nabaviti kakšnega terenca. Ampak to takega hardcore z vitlom, da se lahko v Camel Trophy stilu izvlečeš ven iz še takšnega blata. Ja, ob dnevih, ko dežuje, se namreč neasfaltirana podlaga precej zmehča in je treba potem riti po blatu…

Kolikor sem slišal, je bil namen zapornic ta, da bi zagotovili parkirna mesta za obiskovalce. Super, ampak problem je, da je zadeva brezplačna samo za pol ure, kar de facto pomeni, da mora obiskovalec parkiranje kar lepo plačati, saj tipični opravki (npr. poslovni sestanek) seveda vzamejo več časa kot pa teh brezplačnih 30 minut. V primeru, da obiskovalec ta čas prekorači, mora parkiranje plačati po rednem ceniku - 1 EUR na uro, kar je več, kot stane parkiranje v centru mesta, kjer je cena 60 centov na uro! Pa kdo tukaj ni normalen?! Na robu mesta stane parkiranje več kot v mestu, kjer je prostora veliko manj. No, morda smo pa dejansko na elitni lokaciji, samo da se tega ne zavedamo in nam zato ta cena tudi ni jasna…

Ja, pa da ne bo kdo mislil, da lahko parkira na kakšnem pločniku ob cesti. Res je, slednji so široki in zaradi lokacije je na njih zelo malo sprehajalcev in kolesarjev, tako da tudi če se parkira na njih (česar sicer na splošno ne podpiram), zaradi tega ni kakšne posebne škode, saj ni (skoraj) nikogar, ki bi ga to lahko oviralo. Kljub temu dejstvu pa nekdo iz vodstva Tehnološkega parka vsak dan neumorno kliče Mestno redarstvo, ki se na klic morajo odzvati in napisati listke. Ne vem sicer, ali klicatelj(ica) to izvaja iz čiste trme, bolestne redoljubnosti, želje po izkazovanju avtoritete ali pa zaradi nepotešenosti, ampak dejstvo je, da če napačno parkirate, je velika verjetnost, da dobite pozdrave v rdečem ovitku.

Za konec pa še največja cvetka - ko so postavili zapornice in avtomate za plačevanje, so to storili tako, da… no, pa kaj bi govoril, oglejte si spodnjo sliko.

Vhod je na levi. Projektanta za preCednika!

Ne, to ni fotomontaža, tako zadeva dejansko izgleda. Ker je nekdo pač brcnil v temo, avtomatov niso postavili na sredino ceste, temveč na levi in desni rob. Da bi lahko vozniki, ki imajo sedež na levi, avtomate lahko dosegli, so očiten zajeb “elegantno” rešili tako, da so vhod in izhod zamenjali, tako da je sedaj vhod na parkirišče na levi. Na to (milo rečeno) neobičajno prometno ureditev pa voznike opozarja poseben prometni znak - ki seveda stoji na desni!

P.S.: Parkirišče na sliki je po uvedbi novega režima vsak dan skorajda čisto prazno, nenormalna gužva, ki je na sliki prav tako vidna, pa se je preselila čez cesto, kjer je vse skupaj postalo čisto neznosno.