Peter Lamut

Ha, pa sem jo zmazal, maksi pizzo namreč!

Da razložim - začetek te zgodbe sega nekam v, mislim da, leto 1998, ko sem s teto obiskal dokaj znano picerijo Picikato v Teharjah pri Celju. Spomnim se, da je nekdo pri sosednji mizi razlagal, kako na tem prvenstvu “Nemčija igra najbolj korekten nogomet”, poleg tega pa se tudi spomnim, da so takrat igrale tudi nekatere neevropske reprezentance. Dejansko je torej moralo iti za svetovno prvenstvo v žogobrcu in to tisto v letu 1998. Namreč leto 1994 bi bilo še prezgodaj (še nisem imel tako velikega apetita ), leto 2002 pa prepozno, kajti v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o kakšni nogometni evforiji v Sloveniji.

Skratka bil sem sem star 16 let pa imel sem kakšnih 25 kil manj kot danes. S teto sva sedela za mizo in listala po meniju. Opazil sem, da imajo pizze na voljo v dveh velikostih - “velika” in “maksi”. Ker sem bil lačen in sem vedel, da lahko pojem več kot samo eno pizzo, sem se odločil, da bom jaz naročil kar maksi. Natakar je malo čudno pogledal in opozoril, da je pizza zelo velika, ampak sem rekel, da če bo kaj ostalo, bomo pa pač za domov vzeli.

Po kakšnih petnajstih minutah čakanja sem opazil, da pek pripravlja nek ogromen lesen pladenj, veliko večji od navadnih krožnikov, ki so tudi veliki že sami po sebi. Na ta pladenj je nato naložil res veliko pizzo. Takšno supersize. Pa da ni to morda … da, res je, to je bila moja porcija, ki je zasedla več kot pol mize. Že en sam kos (ena osmina) je bil tako velik kot kakšna manjša pizza, ki si jo človek lahko kupi pri raznih fast food kioskih. Izziva se nisem ustrašil in pridno zagrizel v delo ter tako bolj ali manj hitro pojedel štiri kose (torej eno polovico), en kos je vmes pojedla še teta, potem pa se je ustavilo. S skrajno (ampak res skrajno) muko sem pojedel še en kos in pol, potem pa sem se vdal in priznal poraz. Ne morem več, konec, bomo preostanek vzeli domov, hvala in na svidenje.

Prevrtimo sedaj čas v leto 2010, ko smo se šefeti v firmi odločili, da se udeležimo izobraževanja na temo komunikacije, prodaje in pogajanj. Stvar se je tri vikende zapored (petek popoldne + sobota) odvijala v okolici Celja (Štore). Če je v petek še delovala taktika, da smo se tik pred odhodom za kosilo nabutali v Ljubljani in potem zdržali do večera, je bilo v soboto potrebno kosilo pojesti kar tam. Udeleženci izobraževanja smo se bolj ali manj strinjali, da je Picikato dobra izbira, tako da smo vse tri sobote jedli tam.

Pred tednom dni sem se tako spomnil svoje dogodivščine izpred več kot desetletja in sem želel ponovno videti, kako zloglasna maksi pizza izgleda danes. S še enim izmed udeležencev sva jo naročila in si jo razdelila napol. Ugotovil sem, da sem svojo polovico z lahkoto pojedel, poleg tega pa še en dodaten kos, ki ga Damjan ni zmogel. Poleg tega sem še od nekoga tretjega pojedel del njegove pizze, ki je sam ni več zmogel. Pa še bi lahko malo pojedel …

No in je padla ideja - glede na to, da sem efektivno pojedel 3/4 maksi pizze in sem še vedno imel nekaj malega rezerve, sem se odločil, da teden dni kasneje poskusim pojesti kar celo sam! Že zato, da se ji oddolžim za poraz izpred 12-ih let. Pa da ne bom dolgovezil - Uspelo mi je! Danes sem namreč za kosilo naročil maksi morsko pizzo (premer 50 cm) in jo CELO zmazal. Ha, izenačenje na 1:1 in najlepša možna revanša! Mislim, da je to še eden izmed mojih kulinarčnih podvigov, ki se brez dvoma lahko kosa s tremi pojedenimi Horseburgerji iz Tivolija ali pa npr. s skoraj štirimi kebabi z Bavarskega dvora (seveda v razumnem roku manj kot ena ura).

Neskromno menim, da sem danes lahko izredno ponosen nase!

Sedaj smo nekako v obdobju, ko se veliko prijateljev, kolegov, bivših sošolcev in drugih vrstnikov odloča, da se bodo pa malo razmnožili. Pravzaprav nič neobičajnega za mlade in zdrave ljudi med 25-im in 30-im letom. Razlika je le v tem, da je ta generacija prva, ki ima na voljo Facebook, in nekatere mlade mamice (ja, gre predvsem za babe) po mojem mnenju z njim dostikrat čisto pretiravajo.

Če so včasih mlade mamice svoje naraščaje veselo kazale sosedam in znancem v lokalni trgovini, se je danes to razširilo še na internet. Ponavadi se vse skupaj začne s spremembo statusa v profilu, ko novopečena mamica razglasi, da je njen Žan, Jan ali Gašper živ in zdrav ter da tehta tri kile dvajset (a to brez kosti? ). V redu, lepo, pa seveda čestitke tudi možu/fantu/poštarju, ki je prispeval začetni kapital za to uspešno investicijo. Seveda je potrebno zraven priložiti tudi kakšno sliko, tista malo manj ostra z mobitela čisto zadostuje. Tako potem ugledamo neko majhno zgužvano štručko, zavito v brisače, ki malo skremženo gleda ali pa enostavno spi. Tipičen dojenček pač. No in potem se začne …

Ko isto sliko pogledamo čez nekaj ur, je približno 12 kolegic kliknilo “Like!”, pod njo pa se že nahaja najmanj 27 komentarjev.

• Iiiiiiiiiiiiii, kako je luškan!
• Jooooj, kok je cortkan, čestitke.
• Ful je lep, jest bi tudi mela takega!
• Mamica in dojenček, joj sta lepa oba, najlepša, čestitke!
• Presladek je!
• …

Saj ne rečem, res vesel dogodek, ampak z osladnostjo pa vseeno ni treba pretiravati. Namreč čisto vsak (ampak res vsak) nov dojenček, ki se pojavi na Facebooku, je “najlepši na svetu in oh in sploh prekrasen, iiiiii”, ampak ko to človek znova in znova prebira pri vsaj desetih različnih novih primerkih človeške vrste, postane že precej dolgočasno in zlajnano. Prosim lepo no, saj tale Luka še zdaleč ni edini (in edinstven). Potem se pa prihodnjih mesecih stvar še stopnjuje in moramo vsak dan prebirati, kaj je novega v mladi družini:

• Gašper spi.
• Gašper je pojedel špinačo.
• Gašper je podrl kupčka.
• Gašper je z mamico na sončku.
• Gašper je rekel “Gu-gu!”
• Gašper je rešil svoj prvi integral.
• Gašper bo dobil sestrico.
  (ojeeeej, a čez 9 mesecev pa z Metko spet jovo na novo vse skupaj? )

Res čudovit dojenček, ni da ni! Gašper se (sodeč po obvestilih) očitno nikoli ne poserje v plenice, da potem cela bajta smrdi, pa ponoči se tudi nikoli ne dere, ko bi se starša rada naspala. Verjetno tudi pri davkih ne bo nikoli goljufal, ker je tako idealen otrok.

Kakorkoli že, jaz (jalovo) upam, da bodo mladi starši prebrali tale prispevek in v prihodnje omejili baby spam na Facebooku, pa čeprav so naredili najlepšega in najbolj pridnega otroka na svetu.

Kakšne tri tedne nazaj se je širša družina zbrala na sedmini (po 93-ih letih se je dokončno “upokojil” dedek … slava mu!) in med drugim sem tam srečal tudi sestrično Janjo, ki je ponosno pokazala skoraj čisto novi tattoo nad desnim (?) gležnjem. Vtetovirati si je dala vrtnico ali nekaj podobnega. No in tako je debata nanesla tudi na to, ali sem o čem podobnem kdaj razmišljal tudi sam, kakšen motiv bi si eventuelno izbral in na kateri del telesa bi ga parkiral. Dejansko zanimivo vprašanje, moram reči.

Vse skupaj me je vzpodbudilo k razmišljanju in tako sem se spomnil, da sem nekoč davno že imel en tattoo. Bilo je še v Jugoslaviji, ko sem v Čunga Lunga čigumiju dobil eno slikico in si jo vtetoviral na roko (ja, kar sam!), ampak zadeva se mi je že po enem tednu sprala dol. Kvalieta pa taka. Čez nekaj let se je potem zamenjala cela država, ampak stanje na moji koži je kljub prehodu v kapitalizem (in h kvalitetnejšim tattojem? ) do danes ostalo nespremenjeno.

Pa za hec pemislimo, katere so nekatere prednosti in slabosti tega, da si človek omisli podkožno fresko.

1. Zadeva je kul:
   No ja, res je, da dejansko lahko izgleda kul, ampak danes je to že tako razširjeno, da ni več nič kaj posebnega. Tattoo je sicer lahko čisto lep okrasek, problem pa je, ker je dosti njih “kar nekaj” - sploh razne bodeče žice, stilizirani plameni in drugi brezvezni vzorci, ali pa kakšna nebesna znamenja in mistične kitajske črke. Zeeeh, obrabljeno.
2. Zadeve se človek lahko naveliča:
   Slavko G. je v času služenja obveznega vojaškega roka v JLA spoznal dekle Jovanko. Bila je takorekoč idealna mladenka zanj in v znak naklonjenosti si je njeno ime dal po dolžini vtetovirati na svoj najpomembnejši organ. A žal je sčasoma romantika minila, drug drugega sta se naveličala in tako sta se razšla. Slavko je od takrat naprej imel hude težave z razmerji, saj ga je vsaka ženska kmalu pustila, ko je ugledala reklamni transparent, na katerem je bilo neko drugo ime kot njeno. Na svojo žalost Slavko ni več našel nobene Jovanke, s katero bi se dovolj dobro ujel, tako da mu ni preostalo drugega, kot da si tiča enostavno odreže in se preimenuje v Salomé. Dandanes ga lahko občasno vidimo na televiziji, nazadnje je sodeloval(a) v dokumentarcu o ruralnem življenju (Kmetija, op.p.).
   Nauk: Dobro je treba premisliti, ali bo tisto, kar je danes najpomembnejša stvar na svetu, čez 10+ let še tako zanimivo.
3. Slikica lahko z leti spremeni obliko:
   Znan je primer Jožice B., ki si je kot najstniška upornica na desno joško dala vtetovirati lepega smileyja ( ). Čez 10 let je gravitacija naredila svoje in danes je na mestu, kjer se je pred leti desna joška simpatično smehljala, le še ena podolgovata surlasta faca. Dodatna težava je bila tudi v tem, da je Jožica svojega otroka med dojenjem vedno spravila v jok, zaradi česar ga je potem začela dojiti na levi strani, da se dete med obroki ne bi drlo kot jesihar.
   Skratka lahko se zgodi, da nekoč tista lepa slikica ne bo več ravno takšna, kot je bilo prvotno zamišljeno.
4. Tattoo naredi človeka bolj posebnega:
   To definitivno drži. Zakaj neki bi se utapljali v sivem povprečju, če je pa vsak izmed dejansko unikatna oseba z vsemi svojimi lastnostmi in značilnostmi, ki jo razlikujejo od drugih. Ampak tu je ena past. Če pogledamo Gaussovo krivuljo, je samo polovica ljudi nadpovprečnih, vsi ostali so podpovprečni. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko odstopate navzgor ali pa navzdol. Skratka v vas mora biti vsaj malo gemblerja. S tattoojem namreč lahko zadanete v črno, lahko pa tudi brcnete v temo. No, če vam je vseeno, v katero smer odstopate in vam je pomembna samo absolutna vrednost odklona, potem je tetoviranje definitivno za vas.

Če vzamem vse prednosti in slabosti v zakup, mislim, da se v dogledni prihodnosti še vedno ne bom tetoviral. Predvsem mi je grozna misel na to, da se človek tetovaže lahko naveliča, potem pa je v skrajnem primeru potrebno celo sekati oziroma rezati. Ne hvala!

Namesto zlajnanih čestitk (srečno novo leto, bla bla bla …) bom rekel samo to, da se vidimo spet v 2010. Ne bom dal nobenih novoletnih zaobljub, da bom blog pisal bolj pogosto, kajti če ni časa, ga pač ni, seksajga.

V glavnem - lepo praznujte vsi, jaz pa počasi pičim žurat na Gorenjsko v eno bajtico.

Sem šel danes na trening. Sem se peljal mimo Kliničnega (tam, kjer potem na koncu na levo zaviješ na Zaloško). Lepo počasi in po omejitvah, ker sem dolgočasen voznik, vmes pa sem na zmerni jakosti poslušal, kako na Radiu Salomon buta Glavni odmor. Potem pa se pravokotno z leve kar naenkrat naslika en avto, ki se jebivetersko in v-uh-me-piševsko pelje preko prednostne ceste in se kar noče ustaviti. Skratka vidim, da mi bo zaprl pot, zato na vso moč pohodim bremzo. Vklopi se ABS in pedalo začne trokirati ko blesavo, da me je celega zrukalo, ampak na koncu se vendarle srečno ustavim pred oviro - le pičel meter pred njo, ne pretiravam.

Ko vidim, da se je situacija srečno razpletla, pogledam, kateri lunatik se prevaža v sovražnem vozilu, seveda ugledam babo. Stara je bila kakšnih 45 let, že zdavnaj odcvetela pa gledala je zabito ko tele v nova vrata. Pa če bi mi plačali, je ne bi hotel nabiti, ampak se je (nenamerno) to skoraj zgodilo. No, po nekaj sekundah bebavega gledanja je potem speljala naprej v smeri, kamor je že itak bila namenjena. Saj ne, da bi se morda s kakšno gesto opravičila, samo šla je naprej. Seveda sem potrobil za njo pa v mislih sem jo steral v vse možne spolne organe, ki so mi takrat padli na pamet in moje počutje se je v hipu izboljšalo. Konec dober, vse dobro, avto je ostal cel pa treninga tudi nisem zamudil.

Ni mi pa jasno, kašne vrste lunatiki so to, če pa sploh ni polne lune. Pa kako so preživeli evolucijsko sito mi tudi ni jasno. Kakrkoli že, njihove zajebe moramo potem reševati mi dolgočasni vozniki, ki celo vozimo po predpisih. Šlo je res za las, kajti če bi npr. vozil 45km/h namesto 40, kolikor je tam omejitev, bi se s tisto babo zagotovo kresnila kar sredi ceste (in to proti moji volji, poslistvo!). Še najbolj žalostno pa je, da to sploh ni edini tak primer v zadnjem času, samo do zdaj jih pač nisem omenjal, se mi ni ljubilo.

Evo, pa sem se olajšal še tukaj in sedaj je moj večer popoln.

Pred časom sem že pisal, da v Tehnološkem parku na Brdu vlada parkirni kaos. Novica je, da je zdaj še huje. Pred kakšnima dvema tednoma so namreč del parkirišč zaprli z zapornicami, s čimer je bilo prostora nenadoma za cca. 50 avtomobilov manj. Slednji so se seveda morali preselili na blatno parkirišče čez cesto, ki je s tem dokončno postalo premajhno za vse. In potem se naj vsak znajde kakor ve in zna, tako da so po novem avtomobili nabasani tudi ob cestah na vsaki približno dovolj veliki obcestni zaplati zemlje. Včasih celo teh skoraj zmanjka, tako da si bo očitno kmalu potrebno nabaviti kakšnega terenca. Ampak to takega hardcore z vitlom, da se lahko v Camel Trophy stilu izvlečeš ven iz še takšnega blata. Ja, ob dnevih, ko dežuje, se namreč neasfaltirana podlaga precej zmehča in je treba potem riti po blatu…

Kolikor sem slišal, je bil namen zapornic ta, da bi zagotovili parkirna mesta za obiskovalce. Super, ampak problem je, da je zadeva brezplačna samo za pol ure, kar de facto pomeni, da mora obiskovalec parkiranje kar lepo plačati, saj tipični opravki (npr. poslovni sestanek) seveda vzamejo več časa kot pa teh brezplačnih 30 minut. V primeru, da obiskovalec ta čas prekorači, mora parkiranje plačati po rednem ceniku - 1 EUR na uro, kar je več, kot stane parkiranje v centru mesta, kjer je cena 60 centov na uro! Pa kdo tukaj ni normalen?! Na robu mesta stane parkiranje več kot v mestu, kjer je prostora veliko manj. No, morda smo pa dejansko na elitni lokaciji, samo da se tega ne zavedamo in nam zato ta cena tudi ni jasna…

Ja, pa da ne bo kdo mislil, da lahko parkira na kakšnem pločniku ob cesti. Res je, slednji so široki in zaradi lokacije je na njih zelo malo sprehajalcev in kolesarjev, tako da tudi če se parkira na njih (česar sicer na splošno ne podpiram), zaradi tega ni kakšne posebne škode, saj ni (skoraj) nikogar, ki bi ga to lahko oviralo. Kljub temu dejstvu pa nekdo iz vodstva Tehnološkega parka vsak dan neumorno kliče Mestno redarstvo, ki se na klic morajo odzvati in napisati listke. Ne vem sicer, ali klicatelj(ica) to izvaja iz čiste trme, bolestne redoljubnosti, želje po izkazovanju avtoritete ali pa zaradi nepotešenosti, ampak dejstvo je, da če napačno parkirate, je velika verjetnost, da dobite pozdrave v rdečem ovitku.

Za konec pa še največja cvetka - ko so postavili zapornice in avtomate za plačevanje, so to storili tako, da… no, pa kaj bi govoril, oglejte si spodnjo sliko.

Vhod je na levi. Projektanta za preCednika!

Ne, to ni fotomontaža, tako zadeva dejansko izgleda. Ker je nekdo pač brcnil v temo, avtomatov niso postavili na sredino ceste, temveč na levi in desni rob. Da bi lahko vozniki, ki imajo sedež na levi, avtomate lahko dosegli, so očiten zajeb “elegantno” rešili tako, da so vhod in izhod zamenjali, tako da je sedaj vhod na parkirišče na levi. Na to (milo rečeno) neobičajno prometno ureditev pa voznike opozarja poseben prometni znak - ki seveda stoji na desni!

P.S.: Parkirišče na sliki je po uvedbi novega režima vsak dan skorajda čisto prazno, nenormalna gužva, ki je na sliki prav tako vidna, pa se je preselila čez cesto, kjer je vse skupaj postalo čisto neznosno.

Ponavadi ne pišem o raznih športnih dogodkih, ker je brezveze. Itak o njih pišejo že vsi drugi pa zakaj bi potem še jaz. Ampak tokrat bom naredil izjemo, ker gre vseeno za nekaj posebnega. Seveda mislim na žogobrc izpred dveh dni, ko so naši fantje povozili Ruse in si zasluženo priigrali vstopnico na svetovno prvenstvo v Južni Afriki naslednje leto.

Tekme najprej sploh nisem imel namena gledati, kajti naslednji dan sem moral že ob 5:30 vstati, ker sem ob 7h že moral biti v Celju. Samo za “eno uro” sem šel pogledati na Kersnikovo, kjer je bila zbirna točka za after party nedavnega KOMISP posveta. Potem pa se je tekma začela in naši so dominirali. Uigrane akcije, hitra in kombinatorična igra, skratka užitek za gledati. Ko je konec 1. polčasa tudi padel prvi gol, ki je že tako ali tako visel v zraku, smo ponoreli in začeli topotati in se dreti v Mednarodni pisarni. Nič, bomo pa ostali “še eno uro”, ker me je tekma nenadoma začela močno zanimati. Razpleta te drame pač nisem želel zamuditi.

V drugem polčasu se je pritisk naših še naprej nadaljeval - kot da bi oni bili tisti, ki so lovili rezultat. Bolj, kot je ura tekla, bolj smo bili nervozni. Ko sem pogrizel vse svoje nohte, sem prosil za roko najbližjo sosedo in potem začel gristi nohte še njej. Vsaj dvakrat sem se tudi seksualno zapletel z enim izmed sodnikovih staršev^[1], ko ni piskal očitnega penala za nas. Praktično ves čas smo glasno navijali se drli kot srake, kot da bi bili dejansko na stadionu. Zadnjih 10 minut tekme tako ali tako nismo več mogli sedeti in smo zaključek pričakali na nogah. In ko je bilo naposled tekme končno konec (konec pa srečen), se je rajanje začelo.

Ljudstvo se je počasi začelo seliti v bližnji Companeros, jaz pa sem odšel domov. No, z avtom sem vseeno naredil še en krog po centru in pomagal soustvarjati tamkajšnji prometni kaos s hupanjem in dretjem. Itak da se je vse zabasalo pa dima je bilo dobesedno toliko, da se je videlo manj kot potem v jutranji megli ob šestih zjutraj. Namesto, da bi ob 21h že spal, sem domov prišel ves hripav šele okoli polnoči. Naslednji dan sem potem sicer bolj kot ne taval naokoli kot zombi, ampak je bilo vredno. Bravo naši!

———

Za konec pa še en vic:

Slovenec se pripelje na mejo in hrvaški carinik ga vpraša:
“Imate kaj za prijaviti?”
Slovenec: “Ja, karto za svetovno prvenstvo.”

1. Jebal sem mu mater… (←)

Pred nekaj tedni (ja, tedni, sem bil bolj len zaseden pa še nisem utegnil napisati) smo doživeli rojstvo nove športne discipline - deskanje na kavču. Tokrat to ni kakšna nova domislica Red Bulla, čeprav je treba povedati, da je tudi Red Bull (z vodko) najbrž imel nekaj pri tem. Šlo je za to, da se je kolega selil v Španijo in ker kavča v svojem stanovanju ni več potreboval, je bilo ta kavč potrebno odnesti na drugo lokacijo. Udarniška delovna akcija se je začela okoli devetih zvečer, no, potem pa se je vse skupaj malo zavleklo in kavč je na cilj prispel šele nekje ob štirih ali petih zjutraj. Pot se je pač malo zavlekla…

Prvi večji postanek se je zgodil na Prešercu. Tam se je ravno odvijal nek kulturni dogodek in umetniki so na trgu razstavili svoje umetnine. Naši fantje so se v Prešernovem stilu (beri: v rožicah) dogodku z veseljem priključili in tudi sami postavili svojo umetniško inštalacijo. Enostavno so odložili kavč na tla in se nanj udobno namestili, mimoidoči pa so si potem stvaritev z zanimanjem ogledovali. Nekaterim je bila stvar celo tako všeč, da so jim donirali (dobesedno!) nekaj evrov za kulturo. Seveda so še isti večer ti evri stekli po grlih, tako da so bili koristno porabljeni.

Ko je bilo kulture dovolj, so se premestili ob Ljubljanico ter se namestili pred enim izmed lokalov. (ne bom povedal, da je bil to Maček, da ne bom delal zastonj reklame) Na bolj udobnem sedežu kot drugi gostje so nato naročili pijačo in bili zvezde večera. Mislm kdo drug je pa še imel možnost sedeti na lepem udobnem kavču? Stvar je prišla celo tako daleč, da je mimo prišel sam župan Jankovič ter se na VIP točki ustavil, da pozdravi nenavadno procesijo in z njimi izmenja nekaj besed.

Ne verjamete? Potem vam pa svetujem, da si ogledati naslednji prispevek:

Pa naj še kdo reče, da selitve ne morejo biti zabavne.

Evo, pa mi je uspelo. Celo leto sem pridno obiskoval šolo, na katero sem se lani vpisal in s tem dokazal, da se nisem vpisal samo zaradi statusa. Dejansko sem se tam tudi nekaj naučil, čeprav roko na srce sam program ni tako zahteven. Ampak kakorkoli že - ker so me tako vzljubili, so se odločili, da mi študijsko pogodbo podaljšajo še za eno leto. Tako se bom lahko še eno leto v Polni skledi vsakodnevno basal na bone, kar mi resnično zariše nasmeh na želodec.

Vseeno pa bo to najverjetneje moje zadnje študijsko leto, razen če me ne bo v prihodnosti kaj pičilo, da bom šel še na podiplomca. Kljub temu mislim, da mi je tale status uspelo nategniti celo bolj kot pa je španska inkvizicija nategovala vernike na natezalnicah. Skratka nemajhen podvig, o katerem bom razlagal še svojim vnukom. Pa še nova nalepka bo lepo okrasila študentsko izkaznico, kajti prejšnja je v enem letu že kar malo izgubila svoj sijaj.

Uh, koliko časa že nisem nič napisal. Pač sem bil čisto zaseden z delom in pa dokončevanjem študijskih obveznosti za še eno podaljšanje statusa. Saj sploh ne vem, če še znam tipkati? Še večji problem pa je, o čem naj sploh pišem. Če malo pomislim - najlaže (pa tudi najbolj zabavno! ) je kritizirati druge ljudi. Ob tem se mi, ki kritiziramo, počutimo nadvse superiorne vsem tistim bednikom, ki jih gledamo zviška. Človeška narava pač, kaj pa vem… Skratka danes bomo kritizirali in lotili se bomo ljudi, ki imajo probleme z uporabo dvigala.

Za tiste ki morda ne vedo - dvigalo je naprava, ki nam prihrani hojo po stopnicah. Običajno se premika po jašku gor in dol in se vmes ustavlja v posameznih nadstropjih, v katerih potniki vstopajo in izstopajo. Zadeva je silno preprosta. Na poti gor gre dvigalo do nadstropja, v katerem potniki v njem želijo izstopiti, spotoma pa v vmesnih nadstropjih pobira še tiste, ki prav tako potujejo navzgor. Tiste, ki želijo iti dol, pobere na poti nazaj, ko se smer potovanja obrne. Potnik, ki v dvigalo vstopi, pove cilj svojega potovanja tako, da v njem pritisne tipko z ustreno številko nadstropja. Da, tako preprosto je to.

Na žalost sem opazil, da se praksa dostikrat razlikuje od teorije. V tehnološkem parku imamo pisarno v 4. nadstropju, eno nadstropje nižje pa se nahaja precej kvalitetna okulistična ambulanta, ki ima dosti obiska. Med očesnimi debili (ni mišljeno žaljivo ) je veliko starejših ljudi in ti dinozavri dostikrat nimajo pojma, kako se dvigalo uporablja. Opišimo nekaj primerov:

1. Deda suvereno vstopi v dvigalo. Kljub starosti izgleda čil in bistrega duha. Tipko za tretje nadstropje je takoj našel in jo brez omahovanja pritisnil. Vrata dvigala se zaprejo in dvigalo se pred vzletom napoti še navzdol v klet, kjer so garaže. Ustavimo se torej v “-1″ in deda trzne, da bi šel ven, a je potem takoj videl, da to ni to in seveda ni izstopil. Od najnižje točke se potem začnemo peljati spet v smeri navzgor, ampak v pritličju se zopet ustavimo, ker so vmes novi potniki poklicali dvigalo. Deda takrat meni nič tebi nič odmaršira ven in odluta tja, od koder je pravzaprav sploh prišel.

2. Betežna babica v tretjem nadstropju vstopi v dvigalo in želi iti v pritličje. Gleda tiste gumbe in ne ve, kaj naj pritisne. S prstom gor in dol niha med “1″ in “-1″, išče pritličje in nič ji ni logično. Na koncu (po kakšnih desetih sekundah) vendarle pritisne gumb “0″, a še to z zelo slabo vestjo, da ni morda pomotoma česa pokvarila.

3. V pritličju se nas v dvigalo nagužva večja skupina in pritisnemo gumba za 3. in 4 nadstropje. Odpeljemo se navzgor in se v tretjem nadstropju ustavimo. Ata, ki je očitno bl spet en primerek očesnega debila, gleda gumbe in vpraša, kje smo. Očitno ga je zmedlo dejstvo, da je gum za 4. nadstropje še svetil, medtem ko je “njegov” gumb že ugasnil. Tega, da nad gumbi na veliko sveti številka 3, seveda najprej ni ugotovil. Potem pa se mu čez nekaj dolgih sekund vendarle posveti “aja, nismo v štiri?” in se zakadi ven, vmes pa ga skoraj stisnejo vrata, ki so se že zapirala. Vseeno se je uspešno izmuznil ven - nekako v stilu Indiane Jonesa, ki mu je enkrat uspel podoben podvig Templju usode.

4. Dvigalo se nahaja v kleti in mi, ki smo se ravno vrnili s kosila, ga v pritličju pokličemo. Dvigalo pride, vstopimo, vrata se zaprejo in na naše prsenečenje se dvigalo najprej ponovno odpelje v klet. Tam se vrata odprejo in zagledamo dve malo mlajši babi: “Midve bi pa radi šli ven.” Očitno sta želeli iti v pritličje, a sta se potem izgubili v katakombah stavbe D. Z našo pomočjo smo se nato skupaj spet odpeljali v pritličje, kjer sta izstopili končno spet ugledali dnevno svetlobo…

5. V dvigalu se znajdem skupaj z nekim starim očakom, ki pritiska (levi) gumb 3. Dvigalo ima namreč dvoje vrat in v nekaterih nadstropjih je možno izstopiti na oba konca. Očaku se je zdelo čudno, da je vsakič, ko je pritisnil gumb, le-ta zasvetil, potem pa spet ugasnil. Mu jaz pritisnem desni gumb 3, ki seveda ostane prižgan in on pametno ugotovi “Aha, ja, tako ja, se mi je zdelo, da ta drugi gumb ne dela.” Potem mi je še razložil, da je pred tem že bil v 4. nadstropju, ampak je “malo previsoko prišel”. To, da bi od tam enostavno šel po stopnicah eno nadstropje niže, je bila očitno že prehuda znanost.

Takšnih in podobnih v nebo vpijočih primerov bi lahko našteli še kar nekaj, da ne omenjamo vseh manjših prekrškov, ko ljudje, ki dejansko želijo dol, pritisnejo gumb za gor (ali obratno) in s tem po nepotrebnem predčasno zaustavljajo tiste, ki potujejo še gor. Ob vseh teh pripetljajih ni nič čudnega, da potem za višinsko razliko velikostnega reda treh nadstropij človek včasih porabi tudi več kot minuto. Ja, ja, vem, kar po stopnicah, je hitreje pa še bolj zdravo. Se strinjam, ampak problem nastane, ko se s polnim želodcem primaješ od kosila in želiš gor. Takrat je ta opcija s štengami nenadoma veliko manj privlačna alternativa.

Kakorkoli že - ljudje, naučite se zaboga pravilno uporabljati dvigalo! Saj ni tako težko. Če hočete gor, pritisnite “gor”, če hočete dol, pa pritisnite “dol”. Če ne veste, ste nesposobni in si brezplačne vožnje ne zaslužite, zato pojdite po stopnicah. Samo ne mi pritiskati OBEH gumbov hkrati, a ste slišali?!

Pa hvala za pozornost!

P.S.: Roko na srce sem skeptičen, da bo ta poziv kaj učinkoval, kajti tisti, ki se zmedejo ob uporabi dvigala, zelo verjetno tudi na internet ne znajo in zato tega sploh videli ne bodo. Ah ja…