Peter Lamut

Praktično vsak, ki že nekaj časa plava v podjetniških vodah, ve, kako je to, ko imaš dolžnike, ki pa se čudežno ne oglasijo na telefon, ko jih kličeš. Ali pa se potuhnejo misleč, da boš pozabil ti kot njihov upnik. Oziroma imajo sicer čisto poštene namene, ampak pozabijo (in to res pozabijo, ne morda “pozabijo”). Pa saj je v bistvu enako kot v neposlovnem svetu.

Ko se takšnih dolžnikov že kar nekaj nabere oziroma ko se nenadoma čudežno potuhnejo kot voluharji, človeka prime, da bi jim vsem po vrsti j**** (jahal) mater. Dostikrat je potem tudi tako, da vseh človek sploh nima ne časa ne volje obdelati. Kličeš prvega, pa kličeš drugega, vmes moraš poslušati izgovore tretjega… obup. Da bi jim vsem s špičakom vlomil v kurja prsa!

Ampak danes živimo v 21. stoletju in namesto, da bi si ljudje navzkrižno skakali po mamah, se lahko poslužijo tudi bolj sofisticiranih rešitev. Najnovejša med njimi je izterjevalec.si - sistem za hitro in enostavno avtomatično obveščanje dolžnikov preko SMS sporočil. Dolžnik bo vedel, da mislite nanj vsak dan, poleg tega pa SMS sporočilu ne more razlagati zgodbic, kaj in kako. Dobi opomnik in pika. Hitreje in ceneje kot papirnati opomini.

Zanimivo je, da zadeva dejansko deluje, kajti v splošnem 75% terjatev sploh ni spornih. Obe strani točno vesta, kdo je kateremu koliko dolžan, potrebna je samo manjša vzpodbuda, da se vse skupaj premakne. Ampak za vzpodbude upnik dostikrat nima časa, če ne gre ravno za velike zneske, medtem ko dolžniku ponavadi zmanjka kanček samoiniciativnosti in motivacije, da zadeve pospeši on. In tu pride na pomoč izterjevalec, ki denar tudi povrne, če upnik s storitvijo ni zadovoljen.

Preizkusite ga.

(povezava do 1. dela in 2. dela)

Ja, torej, rekli smo, da bomo obdelali še babe. Ker ni bilo pretirano vroče, so bile malenkost manj razgaljene kot prejšnja leta, ampak vseeno pa niso bile zavite v kakšne sibirske kožuhe, tako da je še vedno bilo možno oceniti, v kakšni formi so. Letos so bile za nianso (ampak samo za nianso) boljše od povprečja, tako da dobijo oceno C+. Resda morda tudi zato, ker na plaži nismo preživeli toliko časa, da bi jih gledali cel dan, pa še svetloba je bila na trenutke difuzna in se zato celulit ni videl ( ), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti.

Sploh pa je tudi na elektrijadi veljalo, da ko imaš enkrat pet pirov v riti, da gredo vse grde domov. Sam sicer nisem pil, ampak sem potrditev tega dobil že s tem, ko sem malo poslušal komentarje okoli sebe, da so tukaj baje “same hudeee”. Skratka habitat je bil prijeten za bivanje in poplesavanje, alfa samci v tem ekosistemu pa smo očitno spet bili Slovenci. Ni bilo sicer čisto tako, kot v naslednjem videu, ampak pritoževati se res nismo mogli.

Epsko širino vsemu skupaj pa je dodal L.L., ki se je potem, ko smo se v petek po 16-ih urah vožnje naposled le vrnili, meni nič tebi nič (nagaja tič?) v nedeljo na lastno pest ponovno odpravil v Budvo, da bi se tam še malo družil z eno joškato blondinko, ki sicer ni bila udeleženka elektrijade, je pa bila takrat ravno tam na počitnicah. Dva dneva, do torka, potem pa hop nazaj v Ljubljano. Vidite, dragi moji, to je viteška ljubezen, hehe. Preprosto car.

Ob vsem dogajanju je četrtek kar prehitro prišel in čas je bil za slovo. Ljudstvo je bilo nad doživetjem soglasno - bilo je odlično! Nekateri s(m)o že tudi začeli odštevati do naseldnje elektrijade, ki bo že 50. po vrsti. Ja, takrat bo pa res odklop. Sama pot nazaj je minila brez večjih zapletov. Kljub temu, da smo bili na koncu moči, je bilo vzdušje na avtobusu še vedno veselo, pa čeprav malenkost bolj umirjeno. Za na pot sem si tudi kupil 6 pleskavic in izkazalo se je, da sem zaloge zelo dobro načrtoval. Vsake 4 ure sem pojedel dve pleskavici, tako da met potjo nisem trpel, domov pa sem se vrnil ravno prav lačen, da sem se pred spanjem še malo nabutal in potem zaspal za kakšnih 12 ur. Da ne omenjam, da sem se potem, ko sem prišel z dopusta, moral še tri dni počivati, heh. Še dobro, da je bil vikend.

(povezava do 1. dela)

Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… ). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal.

Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.

Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni.
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.

Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….

… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…

(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? )

Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili ), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…

V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.

Se nadaljuje…

Kot postaja že tradicija, bom tudi letos napisal, kako je bilo na elektrijadi. Tudi letos smo prosta mesta na avtobusu zelo hitro razgrabili, poleg avtobusa pa je dol šel še en kombi, s katerim so se pripeljali naši fuzbalerji. Dva norca sta v eno smer šla celo s kolesi, slava jima!

V petek 1. maja smo se tako popoldan zbrali v Tivoliju, nato pa z manjšo zamudo (ane, Hostar??! ) krenili na pot. Najprej smo odbrzeli proti Mariboru, kjer smo morali pobrati še 20 veseljakov s Štajerske. Ni treba dvakrat reči, da se je že pred prihodom na obvoznico začel žur. Ljudje so veselo nazdravljali, peli domače poskočnice in celo plesali, tako da se je do Celja že marsikomu vrtelo v glavi od vsega lepega. Slišati je bilo tudi prve krike, da mehur nagaja. V vmesnem času sem jaz preklinjal ledeno mrzlo klimo, ki je šopala tako močno, da sem do Domžal že fasal heksenšus, ker mi je pihalo direktno na tilnik. Na srečo sem si potem tam okoli namotal oblačila v stilu pakistanskega terorista in potem me ni več zeblo in sem bil vesel.

Ko smo pobrali “one tam preko”, se je žur samo še stopnjeval in se potem nadaljeval pozno v noč. Kasneje smo sicer poskušali tudi malo spati, ampak saj veste, kako je s tem na avtobusu - ne gre, ker se ne moreš udobno namestiti, če pa že za nekaj časa zaspiš, te potem zaradi čudnega položaja vse boli. Ampak potem smo po dobrih 16-ih urah vožnje zjutraj le prispeli v Budvo in elektrijada se je lahko začela! Waaaaaaaa!!!!

Seveda smo tudi tokrat poskrbeli, da prihod Janezev ni ostal neopažen. Piščalke, raglje, petje in glasno pričanje gluposti, vse to je precej hitro iz pisarne izbezalo neko kao šefico, ki ji kraval ni bil všeč. Seveda smo jo takoj podkupili s steklenico domačih borovničk pa še malo smo jo zavrteli med plesom in takoj smo postali prijatelji. Dobro smo jo zlobirali, ni kaj. Po kakšni uri čakanja smo tudi dobili ključe apartmajev in se nato vgnezdili v njih. Na splošno so bili precej solidni - ne premajhni, kopalnica normalna (nič razjebana) in funkcionalna, v vsakem pa še klima in kabelska TV. Zelo lepo.

Sledil je kratek sprehod naokoli in spoznavanje okolice. Plaža blizu, znanih ljudi kar nekaj, pleskavice poceni (en hamburger le 1,5 €), še posebej pa me je navdušilo dejstvo, da si lahko za kosilo (in zajtrk in večerjo) lahko pojedel toliko, kolikor si le hotel. Porcije so sicer bile majhne, a si se lahko v vrsto postavil poljubno mnogokrat in se tako resnično do sitega nahranil. Skrb, da bom tudi letos malo stradal, je tako odpadla. Po kosilu pa sem bil takoooo zaspan (na avtobusu spal le uro do dve), da sem se ulegel za tri ure in zaspal. Samo tri ure, ampak so me zaradi njih povsem neupravičeno totalno skurcali, češ da me nikjer ni in da sem zamudil žur. Slovenska banda je namreč po kosilu na teraso enega izmed apartmajev postavila konkretne zvočnike, ki smo jih pripeljali s sabo, in začela nabijati glasbo, tako da se je v hipu razvil dober žur. Tako so vsaj rekli, jaz ne vem, ker sem ključne tri ure prespal in bil potem še kregan, ampak okej. Saj je bil šele prvi dan in vse skupaj se je pravzaprav šele dobro začelo.

Se nadaljuje…

UaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!11

Leto je naokoli in spet gremo na elektrijado. Letos bo zaradi univerzijade v Beogradu organizirana dva tedna prej, ampak vseeno ne bi smelo biti prehladno. Gremo namreč v Budvo, ki je nedaleč stran od Čanja, kjer je bila elektrijada leta 2007. Pričakujemo reprizo takratnega dogajanja in to je vse od beach partyjev do fanatičnega navijanja na fuzbal tekmah.

Ni treba dvakrat reči, da smo se tudi letos odlično pripravili. Morala na višku, s sabo imamo agregat in ozvočenje, ki trga gate, opremili smo se z navijaškimi rekviziti (megafoni, piščalke, bobni, harmonika, skratka vse, kar povzroča hrup) in verjetno ne bom pretiraval, če rečem, da bomo naslednji teden šli “u kurac”.

Poročilo o dogajanju tam doli seveda tudi letos sledi.

Končno smo si tudi v naši družini vendarle omislili ljubko žverco. Vsa ta leta namreč nismo imeli nobenega psa, mačka, papige ali pa vsaj zlate ribice. S tem je namreč kar nekaj dela, časa pa smo zmeraj imeli premalo. Edina favna, ki smo jo imeli, so bile mravlje faraonke, kakšna zablodeli pozidni matija in pa leteči mrčes, ki je poleti ob odprtih oknih uletaval v stanovanje ter se kasneje cvrl na vročih žarnicah (ali pa je bil od nas razmazan na steni).

Stvar se je spremenila pred dvema dnevoma, ko so častljiva mati imeli rojstni dan in smo ji za darilo kupili Robija. Robi je simpatičen robotski sesalec, ki neumorno brni po stanovanju in se samostojno premika iz sobe v sobo, ob čemer hvaležno utripa s pisanimi lučkami in tako opozarja na svojo prisotnost. Hrani se s prahom in podobno svinjarijo, ki se vedno znova nabira na tleh, pri čemer ni ravno izbirčen. Je dovolj pameten, da si zna postreči kar sam. Med prehranjevanjem sproti dezintificira podlago s kulsko utravijolično lučko, s katero cvre razne mikrobe, pršice in ostalo zalego. Ko se utrudi, zna sam najti pot domov. Zapomni si, od kod je štartal, in ko mu začne zmanjkovati energije, se vrne v svoj pit box, kjer si ponovno napolni baterije.

Robi je kljub svoji mladosti že dovolj pameten, da se med preganjanjem sem in tja ne zabija v zidove in podobne ovire pa tudi čez rob stopnic ne pade, ker dovolj hitro ugotovi nevarnost in se obrne stran od potencialno 100 metrov globoke pečine (hja, nikoli se ne ve, kaj je za robom!). Je pa tudi neumoren, o čemer priča včerajšnja zgodba, ko smo pozno zvečer vsi že napol spali oziroma smo se odpravljali spat, on pa je, vsaj tako smo mislili, tudi počival pod stopnicami. No, ampak to ne za dolgo, kajti v nekem trenutku je očitno ugotovil, da je ura že skoraj polnoč in da je treba ven žurat. Kar naenkrat se je navdušeno zapodil iz svojega kotička, ter se začel vrteti po dnevni sobi, ob čemer je nase opozarjal z glasnim brnenjem in utripajočimi lučkami. Čisti flešer, vam rečem. Na njegovo žalost pa pater familias nad njegovo hiperaktivnostjo ni bil prav nič navdušen in ga je brutalno onesvestil tako, da ga je enostavno izklopil, namesto da bi mu na lep način obrazložil, naj preide v stanje mirovanja in da naj s čistilno akcijo počaka do naslednjega dne.

Kljub temu, da je Robi v hiši šele dva dni, smo ga že vsi sprejeli za svojega, saj je tako prijazen in tako rad pomaga. Kako pa za naprej? Kaj pa vem. Ampak ne bi bil prav nič presenečen, če si bomo nekoč omislili še kakšnega Francija, ki bo pomagal pomivati posodo ali pa obešati perilo. Hišni ljubljenčki so pač zabavni.

Odločil sem se, da boste zvesti bralci lahko v živo spremljali nastajanje diplomske naloge. Odločil sem se, da bom pisal dnevnik, kako zadeva napreduje in kakšni zapleti se pri vsem skupaj pojavljajo.

Prvi dan pisanja se ni zgodilo nič, samo javno sem objavil, da so zadeve stekle.

Nekoliko bolj zanimiv je bil drugi dan (včeraj), ko prav tako nisem napravil nič, saj sem bil cel dan v firmi, zvečer pa še na treningu. Zanimivo je bilo pa zato, ker se je že bližal vikend.

Danes je tako tretji dan. Petek je in jaz sem ob sedmih (beri: pred temo) že bil doma. Juhej! Zdaj imam namreč cel večer časa, da v Open Office Writer napišem vsaj naslov ter nastavim oblikovne stile in sekcije v dokumentu. Ampak potem sem ugotovil, da sem namero o pisanju diplomske naloge objavil na (hehe) - 1. april!
Hja, potem pa z začetkom pisanja očitno ne bo nič.

Škoda. Pa tako obetavno se je začelo…

(konec dnevnika)

Kako mi gre to vprašanje, ki ga ljuba mati zadnje čase nenehno ponavljajo, na živce. Kot da je diploma sveti gral in ko jo imaš, si nenadoma car in z nekaj urami dela na teden služiš na tisoče evrov mesečno. Potem se pa sveže diplomirani študent zbudi, ko mu ob 6:30 zvoni budilka, da mora vstati in oditi v službo za nadaljnih 10 ur, kjer bo dostikrat moral prenašati tečnega šefa in kjer bo vedel, da pravzaprav ne zna kaj dosti. Če bo seveda službo takoj po faksu sploh dobil, kajti predvsem diplomanti družboslovnih ved ponavadi niso ravno najbolj iskan kader na trgu dela.

Ne rečem, bolje je imeti diplomo kot ne, ampak še zdaleč to ni bistvo vsega. Dosti bolj se ceni znanje, zagnanost, samoiniciativa in razne druge mehke veščine (pa tu ne mislim na judo ), skratka stvari, od katere ima podjetje neposredno korist in katerih se na na faksu pač ne moreš naučiti, ampak pridejo z delovnimi izkušnjami.

Ampak kakrokoli že, zdaj bom tudi jaz počasi zaključil svojo študijsko pot epske dolžine. Prejšnji teden v petek so mi namreč potrdili temo za diplomsko nalogo in sedaj imam tri mesece časa, da nekaj konkretnega spišem. Verjetno bom zagovor imel tik pred zdajci, torej tam enkrat konec junija.

Zame je to sicer samo tečna formalnost, bo pa zato draga mama verjetno toliko bolj vesela. Tema se sicer imenuje “Virtualizacija v Linux okolju”. Najbrž nima pojma, kaj to sploh pomeni, ampak zveni zelo učeno, zato bo še toliko bolj zadovoljna.

Jaz pa bom imel čez slabe tri mesece končno mir.

O neposrečenem številu parkirnih mest v Tehnološkem parku Ljubljana sem že pisal. Ko so se vseljevala nova podjetja, so parkirne zagate postajale vedno hujše. Če k temu prištejemo še naključne dnevne obiskovalce (poslovneži, ki pridejo na sestanek, obiskovalci okulističnega centra…), je zmeda popolna. Čez dan je z avtomobili zabasan prav vsak kotiček, ki se ga zabasati da.

Ker je bilo jasno, da tako ne gre več naprej, je vodstvo na neki točki za silo uredilo parkirišče čez cesto. Oziroma, če smo čisto natančni, uredili niso nič, samo tisti kos zemlje čez cesto so proglasili za parkirišče pa en moder znak z belo črko P so postavili. Pustimo ob strani malenkosti, kot je na primer ta, da se ob deževju omenjena površina spremeni v neko pol makedamsko, pol blatno umazano brozgo.

In potem je na minuli sveti petek 13. padla prva bomba. Nekje ob pol štirih popoldan, ko je kar nekaj ljudi že šlo domov proslavljat vikend in gneče nekako ni bilo več, je nekdo poklical redarje, ki so razdelili nekaj plačilnih nalogov. Da, poklical, kajti sami od sebe tukaj ne hodijo. In to v petek popoldan, ko za to nekako ni bilo (več) potrebe, ampak je šlo bolj za to, da je nekodo iz vodstva to naredil kar tako iz principa. Pravzaprav lahko kar konkretno sumimo določeno osebo, ki ga očitno že dolgo ni fasala (to zadnje je sicer samo špekluacija). Mimogrede, da ne bo kdo mislil, da sem dobil kazen in se sedaj usajam - sam listka nisem dobil, ker sem na srečo imel takrat avto parkiran na “varnem” mestu, ampak nekaj sodelavcev ni imelo te sreče, poleg tega pa tudi dva poslovna partnerja, ki sta se ravno takrat mudila na obisku.

Danes je bilo enako, s tem da so redarje poklicali že kar dopoldan. Ko sem se pripeljal, sem namreč lahko opazil avtomobile z okrasnim obvestilom in tudi naša pisarna jih je ponovno nekaj nabrala. Zdaj imamo tistih ovitkov že kar za celo ikebano. Mestnemu redarstvu sicer ne moremo kaj dosti očitati, kajti zakon je jasen in avtomobili res niso bili parkirani čisto v skladu z njim, ampak pretirano pa prometa spet niso ovirali, sploh pa je takšno parkiranje bilo že lep čas nekaj povsem normalnega - pač posledica premajhnega števila parkirišč. Da, tudi tisti safari parking čez cesto se zabaše, če se vsi napačno parkirani preusmerijo tja.

Čudovit pušeljc obvestil

Pri vsem skupaj me najbolj moti to, da se zdravi simptome namesto vzrokov. Najlaže je narediti premalo parkirnih prostorov, potem pa po tistih, ki svojega avta nimajo kam (legalno) parkirati, usekati s kaznimi. In tu ne govorim o predsedniškem parkiranju 2m od vhoda za vsakogar, temveč o možnosti parkiranja v nekem normalnem radiju (100 - 150m). Saj vendar nismo center mesta, lepo vas prosim!

Pa še beseda ali dve o podzemnih garažah - da, resda so na voljo, ampak so plačljive. NesramnihPičlih 90€ na parkirno mesto na mesec. Če vzamemo, da se pri nas z avtomobili na delo vozi kakšnih 8 ljudi, bi to v primeru najema pomenilo vsak mesec več kot 700 € dodatnih stroškov samo za parkiranje. In se jebite. Ali pa plačujte kazni, kar je še slabše. Ne rečem, če bi to bilo kje v mestu, kjer prostora ni na pretek, ampak tu vendar govorimo o tehnološkem parku na obrobju mesta, kjer je nezasedenih površin še veliko. Popravite me, če se motim, ampak kaj ni namen tehnoloških parkov ravno zagotavljanje ugodnega in vzpodbudnega okolja za perspektivna podjetja, ne pa zaračunavanje vsega po čisto tržnih cenah? Vse bolj se mi dozdeva, da je ta park tehnološki samo po imenu, kakšne posebne dodane vrednosti pa od njega ni. Običajni poslovni prostori in to je to.

Kot kaže, bomo morali začeti parkirati pred bližnjim Hoferjem, tam je namreč parkirišče dovolj veliko. Saj je oddaljen samo kakšnih 300 metrov, sploh pa sprehod človeku dobro dene, pravijo zdravniki. Ampak bog ne daj, da potem kdaj delaš dolge nadure, kajti ob osmih zvečer zapornico že spustijo in potem do jutra z avtom ne moreš ven.

Evo, danes se lepo vidi, kakšne prasice so ženske. Za Valentinovo vreščijo, če ne dobijo darila, pozornosti, nežnosti, karte za koncert Jana Plestenjaka in ne vem kaj še vsega, po drugi strani pa se praktično nobena ne spomni, da bi pa nam moškim čestitala za 14. marec oziroma Steak and Blowjob Day, o čemer sem že pisal.

Hinavščina pa taka!