Peter Lamut

Moram se pohvaliti, da mi je letos dejansko uspelo izpeljati nekaj potegavščin. Najbolj všeč mi je bila ta, ko sem sodelavcu na avto nalepil obvestilo redarstva za domnevno napačno parkiranje. Da pa je bilo vse skupaj še bolj začinjeno, je to bilo ravno nekaj dni po tistem, ko je dobil pravi listek in ravno na dan, ko se je dopoldan prerekal z upravo Tehnološkega parka, kje se sme parkirati in kje ne (ker se tista baba ni znala zjasniti, kje je zasebna zemlja, kjer redarji nimajo pristojnosti, in kje občinska).

Druga žrtev je bila kolegica, ki sem jo nahecal, da ima naše podjetje v enem izmed fitnes centrov še nekaj dobropisa (kar je sicer res) in da smo ji podarili pet brezplačnih obiskov savne. Ko je poklicala na recepcijo (pozor, dvakrat!), seveda niso nič vedeli o tem. Ja ti smola!

Zadnja potegavščina pa je bila, kot ste verjetno že sami ugotovili, objava na blogu, da se selim na Novo Zelandijo. No, to seveda ni res - selim se namreč v Avstralijo.

In kako ste vi kaj letos nahecali druge? Ali so morda drugi nahecali vas?

Ta teden me je presenetil zelo zanimiv email, ki je pravzaprav prišel kot strela z jasnega. Pa menda ja ni to … ja, očitno je! Z Novozelandskega imigracijskega urada so me obvestili, da so obravnavali mojo vlogo za vizo in da je rezultat - GRANTED! Woohooo! Tu seveda ni govora o navadni turistični vizi, temveč o kategoriji “Skilled Migrant”, kar po domače pomeni, da se lahko na Novi Zelandiji za stalno naseliš in tam delaš. “Skilled Migrant” pa zato, ker so te vize namenjene samo ljudem s posebnimi znanji, ki jih pri njih primanjkuje (IT inženiriji recimo spadajo pod to). Raznih jebivetrov ne sprejemajo, kar je pravzaprav logično.

Celoten postopek se je vlekel skoraj osem mesecev, kar pa je še vedno manj, kot čakanje na npr. Avstralsko vizo, ki lahko traja tudi nekaj let. Poleg tega lahko po petih letih življenja na Novi Zelandiji zaprosiš za državljanjstvo, s katerim se lahko potem brez omejitev preseliš tudi v Avstralijo, če želiš. Moram pa reči, da je tukaj res veliko papirologije, saj je treba predložiti cel kup potrdil o nekaznovanosti, dobrem zdravju, o znanju angleškega jezika, dokazila o strokovnih znanjih in podobno. Resda imajo vse lepo napisano in razloženo na spletnih straneh, ampak še vedno je to cel projekt, da se postopek formalno izpelje do konca.

In zakaj ravno Nova Zelandija? Oziroma zakaj sploh selitev? Hja, stvar je taka, da postaja Slovenija kot država vedno bolj zavožena in da je pravih priložnosti za sposobne ljudi vsako leto manj. Okolje ni naklonjeno podjetništvu, davki in prispevki so visoki, javne storitve, ki jih v zameno dobimo, pa dostikrat nezadovoljive (milo rečeno). Po obsežnem raziskovanju na internetu sem pred kakšnim letom prišel do zaključka, da se da kje drugje dejansko bolje živeti. Zaradi jezikovnih omejitev so bolj ali manj prišle v poštev le angleško govoreče države, v ožji izbor pa so po objektivnih in nekaterih mojih subjektivnih kriterijih prišle le Kanada, Avstralija in že omenjena Nova Zelandija. Kanada je prehladna, na Avstralsko vizo se baje reeees dolgo čaka in tako je pač zmagala dežela kivijev. In jaz imam rad kivi.

Imel sem tudi nekaj sreče, da sem preko poznanstev dobil kontakt do človeka (Tony Reßploch), ki tam že živi (v mestu Auckland) - ko je bil star 5 let, so se njegovi starši iz bivše Vzhodne Nemčije prešvercali čez mejo na zahod, od tam pa potem odleteli na južno poloblo, kjer živijo še danes.No, po kar nekaj izmenjanih mailih sem si s pomočjo Tonyja ustvaril mnenje, da je vsakodnevno življenje tam dejansko bolj ali manj takšno, kot ga opisujejo na raznih izseljenskih forumih. Država je načeloma urejena, poslovno okolje je dobro, infrastruktura je razvita in ljudje so na splošno zadovoljni. Skratka obeti so dobri, tako da verjamem, da se je bilo vredno potruditi za vizo.

Jasno pa to ne pomeni, da bom šel že jutri, bolj verjetno bo to enkrat do konca poletja. Prej je namreč treba urediti še cel kup stvari tu doma, potem na koncu pa še organizirati eno nepozabno poslovilno zabavo, kot se za tako velike prelomnice v življenju seveda spodobi. Kakorkoli že - wish me luck!

“… aja, ne, se opravičujem, to je samo posnetek, torej Alonso se še vedno vozi na tretjem mestu. Malo me je zavedla barva čelad, zelo so si podobne, pa tamle lahko opazimo lepotice na glavni tribuni pred boksi … kaj pa ti misliš, Franci?”

Res je, po letu premora se kot komentator prenosov Formule 1 vrača Miran Ališič. Nekateri ga ljubijo, spet drugim gre njegov slog na živce, ampak oboji se najbrž strinjajo, da je človek res z vsem srcem pri stvari. Pa kaj potem, če kdaj pretirano zganja vik in krik, je vsaj drika bolj zanimiva in se ti skorajda ne more zgoditi, da po nedeljskem kosilu zadremaš na kavču. Bo že Miran poskrbel za učinkovito budnico. Če morda kdo ne ve, kako točno to izgleda, oziroma je tekom zadnje sezone že malo pozabil, mu priporočam, naj si ogleda naslednji posnetek:

Če že ne drugega, je vsaj nadvse zabavno! Mislim, da se bo v nedeljo splačalo vstati že bolj zgodaj, da si prvo letošnjo dirko ogledamo v živo. Ma kaj v nedeljo, tudi že v soboto, ko so na sporedu kvalifikacije. Jaz si obetam zanimivo sezono in to še posebej zato, ker se nove Pirellijeve gume obrabljajo še hitreje kot pa žabe od poceni Ukrajinke, kar bo pomenilo več postankov v boksih in več nepredvidljivih stuacij.

Naj se vse skupaj začne!

Saj poznate scenarij, ki je pogost predvsem v osnovnih šolah - skoraj vedno obstaja v razredu nekdo, ki ga vsi z veseljem tepejo, vlečejo za ušesa, cukajo za lase, ga špikajo s šestilom in mu skrivajo čevlje v garderobi. Ponavadi gre za kakšnega rahitičnega piflarja, vase negotovega bajsija ali pa luškano pederčino, ki ima v sebi dobršen del ženskih genov in se zato oglaša z nadležnim cvilečim glaskom. Kdor ustreza enemu izmed teh profilov, je takorekoč idealna tarča za maltretiranje. Mimogrede - raziskave so pokazale, da statistično gledano devet od desetih ljudi dejansko uživa v teh skupinskih maltretiranjih.

Osebje šole si pred tem prevečkrat zastika oči in praviloma ne naredi nič, nasprotno. Včasih celo prikrivajo tovrstne incidente, saj se bojijo za ugled šole. Če zadeve pridejo res daleč, glavne nasilneže pošljejo k psihologinji ali kakšni socialni delavki na razgovor, kjer slednja zaskrbljeno ugotovi, da so vzrok gotovo specifične družinske razmere. Problematični učenci so doma zapostavljeni in je nasilje nad sovrstniki samo način, s katerim iščejo pozornost, ki je od staršev dobijo. Da bi tiste babnice kdaj rekle bobu bob in jasno povedale, da gre pa morda samo za nevzgojene predrzne smrkavce, je bolj kot ne utopično za pričakovati. Ker se potem nič konkretnega ne zgodi, se mulci počutijo še močnejše in nasilje se nadaljuje.

In kaj potem trpinčeni osebi sploh še preostane? Včasih so najbolj učinkovite rešitve dejansko zelo preproste. Če šola nič ne naredi, je treba stvari vzeti v svoje roke. Poglejte, kako je na neki šoli stvar izpeljal nek debelušen učenec, ki je učinkovito opravil z malo žabo, ki se je preveč napihovala:

BAAAM! Na tole bi bil še Hulk Hogan ponosen! Dvomim, da si bo paglavec še kdaj upal nadlegovati tega fanta, ki je zaradi svoje poteze takorekoč čez noč postal zvezda na internetu. Je najbrž zaleglo bolj kot pa vsak pogovor pri zaskrbljeni pedagoginji.

Pred kratkim sem naletel na zanimivo raziskavo o tem, kako dobro smo Slovenci podkovani v ravnanju z denarjem. Rezultat ni bil nič kaj navdušujoč - naše znanje bi komajda zadoščalo za oceno zadostno (2), če se izrazimo po šolsko. Omenjeno je bilo sicer tudi, da v tujini ni nič kaj dosti bolje, ampak to je zgolj slaba tolažba.

Primerov, kako se to neznanje (ali pa morda nedisciplina) manifestira v praksi, je kolikor hočeš. Že samo bežen pogled na dogajanje v nakupovalnih centrih marsikaj pove. Delovnik ali vikend, petek ali svetek, recesija ali ne, zmeraj je gužva. Ljudje navdušeno križarijo med policami s svojimi nakupovalnimi vozički in vanje mečejo vse, kar je na policah zanimivega - pa čeprav morda tega niti ne potrebujejo. Važno je le, da naberejo čim več točk zvestobe. Če gredo zaradi tega vsak mesec globoko v minus na računu, jih ne zanima, pa čeprav zaradi tega, ker se gibljejo v negativnem območju, banki redno plačujejo lepe obresti.

Obresti? Aja, to je tisto nekaj iz srednje šole, pri matematiki smo jemali. Ampak kdo danes to sploh še rabi, brezveze! Saj itak računalniki vse računajo namesto nas pa tudi moj novi iPhone to zna. Seveda ti ljudje potem ne razumejo obrestno-obrestnega računa in koliko jih na primer razni krediti za avto dejansko stanejo. Ko takšen kredit po nekaj letih odplačajo, je seveda treba najeti novega in si kupiti še boljši avto. Ni ga namreč večjega zadovoljstva, kot če je sosed od zavisti zelen bolj kot Društvo ekologov Slovenije.

Kljub vsemu nekaterim konec meseca še vedno ostane nekaj denarja, s katerim je potrebno nekaj narediti. Danes nisi “in”, če ne investiraš, in tako se veliko Slovenceljnov odloči za vlaganje v sklade. Lani je šlo gor 100%, letos bo šlo pa sigurno vsaj 200%, tega pa ja ne smemo zamuditi, kajne? Nekateri maherji na prve gledajo kar malo zaničljivo, saj so za njih preveč konzervativni in nimajo jajc. Pravi moški namreč vlaga direktno v delnice, v zlato in srebro, špekulira z naftnimi derivati in se gre Forex, to je namreč tisto pravo! Ko pa se potem v nekem trenutku balonček razpoči in maherji popušijo kot Severina na ladji, tulijo, kako je vse skupaj ena sama prevara in da je za vse kriv Janša. Ali pa Pahor, če so slučajno simpatizerji SDS.

Od takšnih ljudi lahko znova in znova poslušamo, kako so vsak mesec brez denarja in da bi morali imeti višjo plačo. Ko jih vprašaš, ali vedo, za kaj porabijo največ denarja in kje bi se morda dalo kaj prihraniti, te pa samo debelo gledajo. Kako naj bi pa to človek sploh vedel, pač se sproti nabere, kajne? Seveda ti ljudje ne vodijo osebnih financ in nimajo pregleda nad strukturo svojih prihodkov in odhodkov. Imajo pa po možnosti sklenjenih 10 življenjskih zavarovanj, ki jih sploh ne potrebujejo, za mobiteliranje pa se jim zdi čisto normalno plačevati več kot 50 EUR na mesec.

Lahko bi našteval še v nedogled, ampak saj mislim, da je jasno, kaj želim povedati. Jaz osebno si ne predstavljam, da ne bi imel vsaj osnovnega pregleda nad tem, kam “izginja” moj denar. Ena glavnih skrbi v zadnjem času je bila ravno to, da sem poiskal en dober in dovolj uporaben program za vodenje osebnih financ. Namreč Buxfer, ki sem ga uporabljal že nekaj let, je začel pešati pri zanesljivosti, kaplja čez rob pa je bil nedavni izpad delovanja za kar nekaj dni. Ko so zadevo vendarle postavili nazaj na noge, so podatki za zadnji mesec izginili. Hvala lepa, ampak ne želim več tvegati, da lepega dne vse skupaj enostavno ne bo več delovalo, jaz pa bom izgubil vso evidenco. Stare podatke sem malo po novem letu na srečo izvozil, zdaj pa sem že presedlal na drug program.

Kakorkoli že, raziskava je potrdila moje sume, da sem pri tem očitno eden bolj redkih. Večina drugih ljudi pač nima dovolj znanja, še bolj verjetno pa predvsem volje in discipline, da bi si svoje finance uredila tako, kot je treba, oziroma da bi se o tem vsaj malo podučila. Precej žalostno, če mene vprašate.

Stran mladipodjetnik.si me je prosila, če bi lahko na svojem blogu objavil prispevek o tem, kaj je poslovni načrt in za kaj je koristen. Ker že lep čas nisem nič pametnega napisal (sploh pa ne v zvezi s poslom), sem se strinjal in stvar objavljam. Prijetno branje!

———————————————

Poslovni načrt je eden izmed temeljnih dokumentov, ki bi morali biti prisotni v vsakem podjetju. Gre za zemljevid podjetja, ki nam služi kot projekcija za predvidevanje prihodkov v podjetju, stroškov, načina ter kanalov prodaje, gre torej za dokument s pomočjo katerega se podjetje na trgu s svojim produktom bori s konkurenco. Hkrati podjetje v poslovnem načrtu predvideva rast,

Katere so faze poslovnega načrta?

Poslovni načrt mora biti napisan kratko, jedrnato, z bistvenimi informacijami. Obstaja klasična struktura poglavij. Pomembno je, da je dokument oblikovan v skladu s celostno grafično podobo ter da ni slovničnih napak. Poleg standardne vsebinske strukture s podjetniško tematiko, ne smemo pozabiti na naslovnico z logotipom, naslovom, datumom in kontaktnimi podatki. Velikokrat je koristno, če je dodana tudi verzija poslovnega načrta, tako za podjetnika, kot za druge bralce, saj bo potrebno dokument velikokrat nadgraditi ali spremeniti glede na profil bralca. Že takoj na naslovnici ali na drugi strani velja dodati še opozorilo, da gre v dokumentu za zaupne informacije. Za naslovnico sledi seveda kazalo in povzetek, nato vsebina, na koncu viri in literatura ter priloge.

Celoten dokument naj ne bi obsegal več kot 20 do 25 strani brez prilog. Danes smo vsi prenasičeni z informacijami, zato dolga besedila beremo po diagonali. Tako je izjemno pomembno, da v poslovnem načrtu vključimo predvsem konkretne podatke, s čim več tabelami in grafičnimi prikazi.

Za dober poslovni načrt naj bi potrebovali nekje okoli 150 ur dela, če imamo vsaj že nekaj predznanja o panogi, kjer bomo poslovali. Seveda gre za neko povprečje in tisti, ki dobro poznajo panogo ter so napisali že več poslovnih načrtov, lahko za pisanje poslovnega načrta porabijo bistveno manj časa. Faze poslovnega načrta se delijo na definiranje kreativne ideje ter nato na zbiranje informacij, analiziranje informacij, interpretacijo ter na koncu na pisanje besedila poslovnega načrta. Najprej je kreativni proces, nato analitični, ki nudi povratne informacije za kreativni proces. Največ časa nam ponavadi vzame zbiranje in urejanje podatkov, da dobimo koristne informacije, ki nam kasneje lahko pomagajo pri poslovnem odločanju. Nekatere informacije je težko dobiti, sploh, ko govorimo o kakovosti in v tej smeri je potrebno vložiti veliko truda. Z internetom je dostop do informacij nepredstavljivo lažji, slabost na drugi strani je njihova kakovost. To, da se na spletu dokopljemo do pravih informacij nam vzame veliko časa. Običajno je najbolje, če se za kakšen vikend zapremo v sobo in zgolj brskamo in urejamo informacije. Ne smemo pozabiti tudi na različne obstoječe baze podatkov, zbornice ter druge vire.

Poslovni načrt mora biti usmerjen v prihodnost nekje 3 do 5 let, s podrobnim planiranjem predvsem za prvo leto.

———————————————

In to je vse.

Danes sem si po treningu naročil na dom Gong Bao piščanca in ga kar malo žalosten pojedel, čeprav je bil zelo okusen. Namreč to je bila moja zadnja večerja na študentski bon, jutri pa se bo po dolgih letih (raje ne povem, koliko ) to veselje končalo. Dokončno mi namreč poteče status študenta, možnosti za podaljšanje pa ni več.

Dobro, lahko bi se resda poslužil kakšnih bolj podlih inovativnih metod in na primer zaprosil za izredno podaljšanje zaradi težkih socialnih razmer v družini ter s tem pridobil še kakšno leto, ampak tega se pač ne bom šel. Sploh pa sem že tako ali tako normalne poti podaljšanja izkoristil, kolikor se je le dalo, tako da se niti pod razno ne morem pritoževati.

In kaj sedaj? No, zresnil se seveda (še) ne bom in ga bomo še naprej biksali naokoli, žal mi je kvečjemu za boni, s pomočjo katerih sem se zelo ugodno nažiral kot pujs in tako nekako ostajal pri življenju. Od sedaj naprej bo vsakodnevno zdravljenje moje kronične lakote stalo občutno več, na srečo pa sem že našel nekaj dokaj ugodnih all-you-can-eat variant, tako da bankrotiral ravno ne bom.

Diplomo bom seveda spacal skupaj, tako da ne bo nihče mogel reči, da so bila študijska leta brez učinka. Tista “celjska” diploma bo prišla na vrsto že takoj naslednje leto, ljubljanska diploma na FRI, ki se bo v bistvu štela že kot bolonjski magisterij, pa je tempirana za leto 2012. Saj ne, da bom zaradi tega potem kaj več znal, bodo pa mati zagotovo veseli. Tako kot je Voranc nekoč prinesel solzice, bom jaz nekega dne prinesel pokazat diplomo.

Ja, bilo je lepo, ampak mislim, da se pravi žur šele zares začenja.

“Sem na windsurferskih počitnicah v Egiptu in pri sončnih 30 stopinjah uživam v dobri družbi, peščenih plažah ter all-you-can-eat polpenzionu za 70 EUR na teden.”

Če mu želiš tudi “naskakovati mamo”:

“Ja, res je, ta teden dopusta je šel čisto prehitro mimo. Ampak sem šele na polovici uživancije, ker sem šel za DVA tedna.”

Skratka po ne vem koliko letih sem dejansko šel na dopust za več kot en teden. Nazadnje se je to zgodilo, mislim da, leta 2004, ko smo ga šli biksat na absolventa na Kreto. V El Turu sem sicer zdaj drugič. Moj prvi obisk tukaj je bil prav tako prvi teden novembra pred dvema letoma. Lansko leto se je nekaj sfižilo in sem ostal doma v megli in mrazu, sem si pa zato letos privoščil dvojno porcijo.

In kako se imamo? Hja, finofajn! Vreme je čisto poletno, vetra je bilo načeloma dovolj, razen morda dveh dni, napoved do torka pa tudi ni slaba. Družba je bila dobra in zabavna, no, pred nekaj urami so tisti, ki so prišli samo za prvi teden, odpeketali domov. Druga skupina pride sem okoli dveh zjutraj (po GMT+2 času). Sicer naj bi prišli že ob polnoči, ampak ima letalo zamudo, ker je nek pilot predolgo nategoval stevardeso pa se je vse skupaj zavleklo (no, morda je tudi kakšen drug razlog, tole je bila namreč samo zlobna špekulacija ). Verjamem, da bo tudi druga skupina skulirana tako, kot se za windsurferje pač spodobi. Mi smo bili recimo tako kul, da smo včeraj oziroma danes šli spat šele ob pol petih zjutraj, ker je bilo zadnjo noč prve izmene seveda treba zažurati na plaži.

Kako pa kaj samo surfanje? (ja, surfanje, “deskanje” je namreč blazno ne-kul beseda) Prvi dan sem bil motorični debil, ker na deski nisem stal že celi dve leti. Ampak z vztrajnostjo se je tehnika iz ure v uro izboljševala in lahko rečem, da sem sedaj že presege nivo, na katerem sem ostal dve leti nazaj. Še en teden tečaja (in vaje, jasno) je seveda pripomogel k temu, da zdaj znam več. Med drugim mi je tako že uspel vodni štart in pa glisiranje v zankah. Najboljše pa je to, da imam pred sabo še cel teden, v katerem bom lahko novo znanje utrjeval, da se ne bom po naslednjem daljšem premoru preveč lomil na vodi prvih nekaj ur.

Zdaj pa spat, preden priropota nova skupina, kajti jutri bo vetroven dan, ki bi ga bilo škoda prespati.

Nedolgo nazaj je minilo dve leti, odkar sem se vpisal na Poslovno-komercialno šolo Celje. Zaradi statusa, priznam. Spomnim se, da smo pri vpisu morali podpisovati neko izjavo, da “se ne vpisujemo samo zaradi statusa” in tisti pildek sem seveda podpisal. V bistvu se niti nisem zlagal, kajti nisem se vpisal samo zaradi statusa, temveč predvsem zaradi njega. Recimo, da samo 97% zaradi statusa (in ne 100%), 3% pa zaradi druženja in spoznavanja novih ljudi.

Glede na to, da program šole ni tako zahteven, se je sama od sebe porodila ideja, da bi lahko z nekaj truda celo izpolnil pogoje za vpis v drugi letnik in tako pridobil še eno leto statusa. Tako sem si 1x na teden vzel toliko časa, da sem se odpeljal v Celje na kakšne vaje in odpisal kakšen izpit in leto kasneje sem se znašel v drugem letniku. Ko pa je človek enkrat na polovici, začne razmišljati, ali ne bi morda kar končal vsega skupaj. Nenazadnje dejansko izveš kakšno uporabno stvar ali dve in tako je še eno leto kasneje (torej danes) stanje takšno, da imam narejene vse izpite, vse obveznosti z vaj in vse seminarske naloge, napisati moram le še diplomo. Očitno bom po pomoti diplomiral na šoli, na kateri tega sploh nisem nameraval.

In kakšno je moje mnenje o šoli zdaj, ko ne gre več le za prvi vtis? Hja, takole je - če se delaš, da si še vedno na univerzitetnem študiju in k stvari pristopiš kolikor toliko resno, dejansko lahko odneseš nekaj znanja. Zase lahko rečem, da sem ga. Seveda je tega znanja po obsegu manj kot na kakšni fakulteti, ampak je vsaj brez raznoraznega balasta. Pač osnovna ekonomska znanja, ki jih lahko kasneje po želji poglabljaš, če seveda imaš voljo in si navajen samostojnega iskanja informacij iz različnih virov. Ravno prav za dvoletno šolo.

Po drugi strani pa je problem v tem, da če nekdo te samostojnosti nima, lahko kljub temu šolo še vedno konča. Kar nekaj izpitov je čisto preveč tipiziranih, tako da se jih lahko naredi tudi tako, da se človek nauči na pamet nekaj tipov nalog (ampak res samo nekaj), včasih pa so vprašanja na izpitu celo identična tistim, ki se jih je delalo na vajah. Tudi na vajah, ki so ponavadi pomemben del končne ocene (npr. razne seminarske naloge), bi lahko bilo ocenjevanje bilo bolj striktno, ampak kaj, ko potem veliko študentov predmeta sploh ne bi naredilo. Precej jih namreč vse skupaj dela po liniji najmanjšega odpora in na žalost to tudi deluje. Jasno, da potem takšna diploma nima posebne vrednosti in da višje šole dostikrat veljajo za bolj “leve”.

Po drugi strani pa je treba pohvaliti odnos zaposlenih, saj se je dalo z njimi vedno vse zmeniti (z redkimi izjemami). Niso se togo držali birokratskih pravil, temveč so želeli videti samo znanje in vložen trud. So bili zelo razumevajoči do tega, da se vsak dan pač ni možno voziti v Celje na (obvezne) vaje, sploh če je treba sočasno voditi še firmo. Nekateri dinozavri na FRI bi si lahko to vzeli za zgled.

Saj res, kaj pa je s tem študijem? Ja nič, jeseni ga nadajujem, da dokončam še tistih par izpitov, ki so mi ostali (prešteješ jih lahko na prste ene roke). Na konču bom očitno imel dva papirja in mati bodo zelo veseli. Najbrž še bolj, kot če bi jim ob jutranji zori prinesel šopek solzic.

Ta teden sem si vzel nekaj časa in si pogledal film The Expendables. Na kratko povedano gre za akcijski film pod taktirko Sylvestra Stallone-a, v katerem elitni najeti plačanci poskušajo strmoglaviti diktatorja neke otoške državice. In tako, kot smo se pred dobrima dvema letoma spraševali, ali je Rambo (še) car, se je tudi tokrat porajalo vprašanje, ali bodo ostarele zvezde akcijskih fimov iz 80-ih in zgodnjih 90-ih nalogi sploh kos ali pa bodo eksplozije v filmu žalostno izzvenele kot obupani poskusi napenjanja mišic starih prdcev.

Starih prdcev? Res je. V tem filmu je namreč zbranih cel kup legend in drugih zajebancev s tega področja. Sylvester Stallone, Švarci, Bruce Willis, Dolph Lundgren, Jet Lee, Jason Statham … je treba še naštevati? Do popolne slike manjka kvečjemu še kakšen Žan Hlod Van Damme ali pa Steven Seagal. Ampak vseh pač ni bilo možno prepričati v sodelovanje. Van Damme baje ni maral zgodbe (halo, kot da je to pomembno??), Kurt Russel ni maral soigralcev, Seagal ni maral producenta, Wesley Snipes se je opravičil, ker je moral v zapor zaradi utaje davkov (ha ha! ), Forest Whitaker pa ni imel časa. Kuća poso verjetno ali kaj podobnega.

In končni rezultat vsega skupaj? Totalno badass film, v katerem komandosi naredijo totalen ražčefuk in poženejo v zrak pol otoka. Stari fotri nikakor niso za v staro šaro in se lahko prepričljivo kosajo samimi sabo v mlajših letih, ko so bili akcijski filmi na vrhu popularnosti. Stallone pri svojih 64-ih gotovo ne bi bentil čez pokojninsko reformo v smislu “kaj, a da bomo do 65. leta delali?!?”, se namreč še zmeraj odlično drži.

Bistveno pa je, da smo končno dobili protiutež vsem kozmopolitanskim babjim serijam, nanizankam in filmom (npr. Seks v mestu) in da še obstaja upanje, da ta svet ne bo ratal preveč poženščen. Jebeš zgodbo in kompleksni razvoj likov, pa romantiko in nežnost in iskanje nekega višjega cilja, vse to so si najbrž izmisle babe, da bi svet prikrojile po svojih željah. (potem pa jamrajo, da pravih moških več ni in da so vsi pomehkuženi … same so si krive!)
The Expendables se vrača nazaj h koreninam, ko smo še kot mulci v vrtcu na videokasetah občudovali radostno destrukcijo in se nismo obremenjevali s sporočilno vrednostjo in življenjskimi nauki, ki naj bi jih dober film vseboval. Potrebovali smo samo atraktivno in intelektualno nezahtevno zabavo, da smo se potem lahko še cele mesece kregali, ali je boljši “Brusli” ali morda ameriški nindža Michael Dudikoff.

Tale zadnji Stalloneov izdelek verjetno podzavestno prebudi ravno te primitivne moške nagone, zaradi katerih smo, roko na srce, nenazadnje tudi preživeli v jamah, sčasoma pa potem ustvarili tako varno okolje, v katerem lahko evolucijsko preživijo celo primerki a lá Erik Maj Potočnik.

Skratka respect, film caruje!