Peter Lamut

(povezava do prvega dela)

Ko smo se za silo nahranili, je za “slavljenca” sledila naslednja naloga. Morala sta se podati v ribnik v neposredni bližini ter tam z golimi rokami ujeti vsak vsaj eno ribo. Dejstvo, da je voda imela samo kakšnih 20 stopinj, nas opazovalcev ni kaj dosti vznemirjalo. Pravzaprav smo se privoščljivo režali, saj sta se v vodo oba spravljala kot lačen srat. Ribe niso bile niti malo kooperativne in so kar bežale od njiju, tako da sta se kar dolgo namakala. Na koncu smo se ju usmilili in jima dovolili, da odideta ven praznih rok. Seveda pa komisija z njuno uspešnostjo ni bila ravno zadovoljna, zato je hitro sledila še tretja naloga.

Pri tretji nalogi sta morala z golimi koleni klečati na kupčku peska, medtem ko je potekalo zasliševanje. Ugotoviti smo želeli, kako dobro poznata svoji bodoči ženi. Na vprašanja, ki so bila že pred tem postavljena slednjima, sta morala odgovarjati tudi moški polovici, za vsak napačen odgovor pa je sledila kazen - en deci navzdol po grlu. Malo borovničk, malo piva in podobno. In kakšna je bila uspešnost? Hja, v povprečju sta oba pravilno odgovorila le na približno polovico vprašanj, tako da sta v bistvu pri vsakem drugem morala piti. V zagovor pa naj povem, da sta za tak alkoholizem krivi tudi babi sami, saj sta na nekatera vprašanja odgovorili čisto preveč zapleteno za preprosto moško pamet.
Primer: Na vprašanje, katerega presenečenja bi se svojega dragega najbolj razveselila, je ena izmed njiju odgovorila:

“Ja, meni bi pa idealno presenečenje izgledalo tako, da bi šla spet na Tajsko pod roke tamkajšnjih izkušenih maserjev, potem pa bi mi pripravil še toplo kopel s svečkami in dišečimi paličicami, nakar bi me zmasiral še on in bi potem sladko zaspala do sončnega vzhoda in …”

Haloooooooooooo! Pa kdo bo tak roman zrecitiral, očitno ženska prav hoče, da njen tip napačno odgovori in da bo posledično moral piti. Mar bi se raje držala standardnih odgovorov v stilu “prinese mi rožico”, “kupi mi čokolado” in podobno. Na to bi se vsaj dalo pravilno odgovoriti. Kaj hočemo, babe pač…

Ostale naloge so vključevale še hojo po brvi (seveda takrat, ko sta bila že malo v rožicah), previjanje plenic drug drugemu (jasno, vaja za bodočnost), morala pa sta tudi napisati vsak svojo pesem na temo “tašča” - in jo nato ob zvokih kitare tudi odpeti oziroma zrecitirati občinstvu. Besedila se ne spomnim več, vem pa, da jima je zelo dobro uspelo (sploh Janezu) in da je bil improvizirani koncert super. Požela sta bučen aplavz.

Pod črto gledano smo na koncu ocenili, da sta naloge opravila solidno in da ju lahko spustimo v zakonski jarem. Za morebitne težave pa seveda ne bomo odgovarjali, saj sama rineta v to.

Sledilo je prijetno druženje ob čevapčičih in drugi hrani, seveda pa ni manjkalo zabavnih pogovorov in občasnega udrihanja čez babe. Moške debate pač z moškimi domislicami, med katerimi je brez konkurence zmagala naslednja:

“Zadnjič sem se pa s tako trdim zbudil, da ga je bilo škoda za doma.”

Ha ha ha!

Na srečo ni bilo daleč naokoli nobene ženske, ki bi začela kokodakati, kako lahko kaj takega sploh rečemo. Samo moška plemenska družba, ki čuti homogeno povezanost, ki verjetno izvira še iz skupnih lovov v pradavnini, ko je bilo tovrstno sodelovanje in medsebojno zaupanje nujno za preživetje vrste. Babe v jamah so pa pač cele dneve čvekale in spletkarile, hihi, zato pa tudi niso bile povabljene na fantovščino.

Na koncu pa je tudi plemenska družba počasi začela razpadati, saj je okoli treh zjutraj začelo deževati (pred tem smo imeli pred dežjem mir), pa tudi “lovci” so bili že malo utrujeni (pijani? ), tako da smo se počasi začeli odpravljati spat. Meni se ni dalo tam spati, zato sem se kar usedel v avto in se odpeljal domov v bolj udobno domačo posteljo. Privilegij treznih pač.

Kakorkoli že, zadeva je bila zelo zabavna in se je bomo še dolgo spominali, Janezu in Mihi pa seveda želim veselo in ne pretežko življenje tudi s po uradni spojitvi s svojima prikolicama.

Zanimivo, da sem se prej udeležil kakšne poroke (pred nekaj leti, bivša sošolka iz gimnazije) kot pa fantovščine, ki naj bi po vsej logiki bila na vrsti pred tem. Na poroki sem že bil, na fantovščini pa še ne, narobe svet. Potem pa sem pred kratkim po emailu dobil sporočilo, v katerem me je bivši sošolec in najboljši prijatelj iz gimnazije Janez vabil na fantovščino, ki jo je organiziral skupaj s sotrpinom Mihatom, ki ga sicer nisem poznal. Uh, Janez se bo “zajebal”, škoda ga bo. Nič, na njegovo slovo od samskega stanu je treba priti, pa naj stane, kar hoče. Udeležbo sem tako z veseljem potrdil.

Nekaj dni pred glavnim dejanjem smo se preko emailov zorganizirali in potem v petek popoldan odrinili proti Dolenjski. Zadeva se je namreč odvijala v prijetnem piknik kotičku le streljaj iz Grosuplja. Vreme nam je bilo na srečo precej naklonjeno, saj so nas glavni nevihtni oblaki le malenkost oplazili, ampak tistih 10 minut rahlega pršenja ni nikogar zmotilo. Tisti, ki smo prispeli malo bolj zgodaj, smo se med čakanjem na ostale kratkočasili s pripravljanjem golaža in rezanjem zelenjave, ko pa sta prišli glavni zvezdi (torej Janez in Miha), se je zabava začela.

In kaj vse sta morala prestati bodoča ženina? Marsikaj. Ni bilo sicer tako kruto, kot bi lahko bilo, toda prav poceni je tudi nista odnesla. Za prvo nalogo se je tako Janez moral zbasati v kostum pingvina, na obraz pa si je nadel še umeten kljun iz kartona. Njegova naloga je bila, da naj odbiciklira v najbližje mesto ter proda 15 kartonastih kljunov. Glede na to, da se ukvarja z ekologijo, je moral mimoidoče hkrati tudi opozarjati na globalno segrevanje, taljenje ledu in krčenje življenjskega prostora pingvinov. V zameno za njihovo slabo vest zaradi človeških posegov v naravo je moral od njih pobrati čim več prispevkov in donacij.

Miha, ki dela v Leku, je imel podobno nalogo. Namesto v pingvina se je moral obleči v nekakšnega sanitarnega inšpektorja z belo masko preko obraza ter ljudi opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša nova vrsta gripe. Na srce jim je moral polagati, da naj jih ob morebitnem izbruhu bolezni nikar ne zagrabi panika in da naj sosedom ne začnejo pobijati vseh prašičev, krav in kokošjadi. Namesto tega naj raje kupijo obrazno masko in se zaščitijo. Tudi on je moral do mesta oditi s kolesom.

In tako so tega dne Grosupeljčani imeli priložnost videti nenavadno procesijo, ki sta jo sestavljala pingvin in nekakšen dohtar na kolesu, vse to v spremstvu pisane kolone avtomobilov, v katerih s(m)o veselo razgrajali nedorasli mladci. Ko smo prispeli v mesto, smo se zasidrali na nekem parkirišču, mučenika pa sta začela prepričevati mimoidoče za donacije. Seveda je bilo vse skupaj zelo zabavno, saj pingvina pač ne vidiš vsak dan racati po cesti in ustavljati avtomobilov. Poleg tega pa se je naš vrli sanitarec pri ozaveščanju ljudi še posebej izkazal, saj je v kakšni uri svojega pohoda uspel prodati za več kot 100 evrov mask! Se ne zajebavam. Pingvinu Janezu je šlo malo slabše, a tudi ne tako slabo, saj je tudi on kar nekaj nabral.

Ko je bila misija uspešno zaključena, smo se vrnili v bazni tabor, kjer smo najprej navalili na golaž, ki je bil res fantastičen, začelo pa se je tudi peči meso na žaru. Striptizete nismo imeli, saj sta bila bodoča ženina proti, ampak vseeno smo razmišljali, da je bila to mogoče napaka, kajti medtem, ko se je golaž še kuhal, ga je moral nekdo stalno mešati. Striptizeta bi bila za to idealna - postavila bi se nad lonec, vzela kuhalnico, ob mešanju golaža pa bi hkrati tudi mešala z ritjo. Če pa ne bi znala kuhati golaža, pa kot taka itak ne bi bila uporabna in je sploh ne bi najeli (če bi jo že iskali).

(se nadaljuje)

Praktično vsak, ki že nekaj časa plava v podjetniških vodah, ve, kako je to, ko imaš dolžnike, ki pa se čudežno ne oglasijo na telefon, ko jih kličeš. Ali pa se potuhnejo misleč, da boš pozabil ti kot njihov upnik. Oziroma imajo sicer čisto poštene namene, ampak pozabijo (in to res pozabijo, ne morda “pozabijo”). Pa saj je v bistvu enako kot v neposlovnem svetu.

Ko se takšnih dolžnikov že kar nekaj nabere oziroma ko se nenadoma čudežno potuhnejo kot voluharji, človeka prime, da bi jim vsem po vrsti j**** (jahal) mater. Dostikrat je potem tudi tako, da vseh človek sploh nima ne časa ne volje obdelati. Kličeš prvega, pa kličeš drugega, vmes moraš poslušati izgovore tretjega… obup. Da bi jim vsem s špičakom vlomil v kurja prsa!

Ampak danes živimo v 21. stoletju in namesto, da bi si ljudje navzkrižno skakali po mamah, se lahko poslužijo tudi bolj sofisticiranih rešitev. Najnovejša med njimi je izterjevalec.si - sistem za hitro in enostavno avtomatično obveščanje dolžnikov preko SMS sporočil. Dolžnik bo vedel, da mislite nanj vsak dan, poleg tega pa SMS sporočilu ne more razlagati zgodbic, kaj in kako. Dobi opomnik in pika. Hitreje in ceneje kot papirnati opomini.

Zanimivo je, da zadeva dejansko deluje, kajti v splošnem 75% terjatev sploh ni spornih. Obe strani točno vesta, kdo je kateremu koliko dolžan, potrebna je samo manjša vzpodbuda, da se vse skupaj premakne. Ampak za vzpodbude upnik dostikrat nima časa, če ne gre ravno za velike zneske, medtem ko dolžniku ponavadi zmanjka kanček samoiniciativnosti in motivacije, da zadeve pospeši on. In tu pride na pomoč izterjevalec, ki denar tudi povrne, če upnik s storitvijo ni zadovoljen.

Preizkusite ga.

(povezava do 1. dela in 2. dela)

Ja, torej, rekli smo, da bomo obdelali še babe. Ker ni bilo pretirano vroče, so bile malenkost manj razgaljene kot prejšnja leta, ampak vseeno pa niso bile zavite v kakšne sibirske kožuhe, tako da je še vedno bilo možno oceniti, v kakšni formi so. Letos so bile za nianso (ampak samo za nianso) boljše od povprečja, tako da dobijo oceno C+. Resda morda tudi zato, ker na plaži nismo preživeli toliko časa, da bi jih gledali cel dan, pa še svetloba je bila na trenutke difuzna in se zato celulit ni videl ( ), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti.

Sploh pa je tudi na elektrijadi veljalo, da ko imaš enkrat pet pirov v riti, da gredo vse grde domov. Sam sicer nisem pil, ampak sem potrditev tega dobil že s tem, ko sem malo poslušal komentarje okoli sebe, da so tukaj baje “same hudeee”. Skratka habitat je bil prijeten za bivanje in poplesavanje, alfa samci v tem ekosistemu pa smo očitno spet bili Slovenci. Ni bilo sicer čisto tako, kot v naslednjem videu, ampak pritoževati se res nismo mogli.

Epsko širino vsemu skupaj pa je dodal L.L., ki se je potem, ko smo se v petek po 16-ih urah vožnje naposled le vrnili, meni nič tebi nič (nagaja tič?) v nedeljo na lastno pest ponovno odpravil v Budvo, da bi se tam še malo družil z eno joškato blondinko, ki sicer ni bila udeleženka elektrijade, je pa bila takrat ravno tam na počitnicah. Dva dneva, do torka, potem pa hop nazaj v Ljubljano. Vidite, dragi moji, to je viteška ljubezen, hehe. Preprosto car.

Ob vsem dogajanju je četrtek kar prehitro prišel in čas je bil za slovo. Ljudstvo je bilo nad doživetjem soglasno - bilo je odlično! Nekateri s(m)o že tudi začeli odštevati do naseldnje elektrijade, ki bo že 50. po vrsti. Ja, takrat bo pa res odklop. Sama pot nazaj je minila brez večjih zapletov. Kljub temu, da smo bili na koncu moči, je bilo vzdušje na avtobusu še vedno veselo, pa čeprav malenkost bolj umirjeno. Za na pot sem si tudi kupil 6 pleskavic in izkazalo se je, da sem zaloge zelo dobro načrtoval. Vsake 4 ure sem pojedel dve pleskavici, tako da met potjo nisem trpel, domov pa sem se vrnil ravno prav lačen, da sem se pred spanjem še malo nabutal in potem zaspal za kakšnih 12 ur. Da ne omenjam, da sem se potem, ko sem prišel z dopusta, moral še tri dni počivati, heh. Še dobro, da je bil vikend.

(povezava do 1. dela)

Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… ). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal.

Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.

Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni.
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.

Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….

… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…

(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? )

Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili ), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…

V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.

Se nadaljuje…

Kot postaja že tradicija, bom tudi letos napisal, kako je bilo na elektrijadi. Tudi letos smo prosta mesta na avtobusu zelo hitro razgrabili, poleg avtobusa pa je dol šel še en kombi, s katerim so se pripeljali naši fuzbalerji. Dva norca sta v eno smer šla celo s kolesi, slava jima!

V petek 1. maja smo se tako popoldan zbrali v Tivoliju, nato pa z manjšo zamudo (ane, Hostar??! ) krenili na pot. Najprej smo odbrzeli proti Mariboru, kjer smo morali pobrati še 20 veseljakov s Štajerske. Ni treba dvakrat reči, da se je že pred prihodom na obvoznico začel žur. Ljudje so veselo nazdravljali, peli domače poskočnice in celo plesali, tako da se je do Celja že marsikomu vrtelo v glavi od vsega lepega. Slišati je bilo tudi prve krike, da mehur nagaja. V vmesnem času sem jaz preklinjal ledeno mrzlo klimo, ki je šopala tako močno, da sem do Domžal že fasal heksenšus, ker mi je pihalo direktno na tilnik. Na srečo sem si potem tam okoli namotal oblačila v stilu pakistanskega terorista in potem me ni več zeblo in sem bil vesel.

Ko smo pobrali “one tam preko”, se je žur samo še stopnjeval in se potem nadaljeval pozno v noč. Kasneje smo sicer poskušali tudi malo spati, ampak saj veste, kako je s tem na avtobusu - ne gre, ker se ne moreš udobno namestiti, če pa že za nekaj časa zaspiš, te potem zaradi čudnega položaja vse boli. Ampak potem smo po dobrih 16-ih urah vožnje zjutraj le prispeli v Budvo in elektrijada se je lahko začela! Waaaaaaaa!!!!

Seveda smo tudi tokrat poskrbeli, da prihod Janezev ni ostal neopažen. Piščalke, raglje, petje in glasno pričanje gluposti, vse to je precej hitro iz pisarne izbezalo neko kao šefico, ki ji kraval ni bil všeč. Seveda smo jo takoj podkupili s steklenico domačih borovničk pa še malo smo jo zavrteli med plesom in takoj smo postali prijatelji. Dobro smo jo zlobirali, ni kaj. Po kakšni uri čakanja smo tudi dobili ključe apartmajev in se nato vgnezdili v njih. Na splošno so bili precej solidni - ne premajhni, kopalnica normalna (nič razjebana) in funkcionalna, v vsakem pa še klima in kabelska TV. Zelo lepo.

Sledil je kratek sprehod naokoli in spoznavanje okolice. Plaža blizu, znanih ljudi kar nekaj, pleskavice poceni (en hamburger le 1,5 €), še posebej pa me je navdušilo dejstvo, da si lahko za kosilo (in zajtrk in večerjo) lahko pojedel toliko, kolikor si le hotel. Porcije so sicer bile majhne, a si se lahko v vrsto postavil poljubno mnogokrat in se tako resnično do sitega nahranil. Skrb, da bom tudi letos malo stradal, je tako odpadla. Po kosilu pa sem bil takoooo zaspan (na avtobusu spal le uro do dve), da sem se ulegel za tri ure in zaspal. Samo tri ure, ampak so me zaradi njih povsem neupravičeno totalno skurcali, češ da me nikjer ni in da sem zamudil žur. Slovenska banda je namreč po kosilu na teraso enega izmed apartmajev postavila konkretne zvočnike, ki smo jih pripeljali s sabo, in začela nabijati glasbo, tako da se je v hipu razvil dober žur. Tako so vsaj rekli, jaz ne vem, ker sem ključne tri ure prespal in bil potem še kregan, ampak okej. Saj je bil šele prvi dan in vse skupaj se je pravzaprav šele dobro začelo.

Se nadaljuje…

UaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!11

Leto je naokoli in spet gremo na elektrijado. Letos bo zaradi univerzijade v Beogradu organizirana dva tedna prej, ampak vseeno ne bi smelo biti prehladno. Gremo namreč v Budvo, ki je nedaleč stran od Čanja, kjer je bila elektrijada leta 2007. Pričakujemo reprizo takratnega dogajanja in to je vse od beach partyjev do fanatičnega navijanja na fuzbal tekmah.

Ni treba dvakrat reči, da smo se tudi letos odlično pripravili. Morala na višku, s sabo imamo agregat in ozvočenje, ki trga gate, opremili smo se z navijaškimi rekviziti (megafoni, piščalke, bobni, harmonika, skratka vse, kar povzroča hrup) in verjetno ne bom pretiraval, če rečem, da bomo naslednji teden šli “u kurac”.

Poročilo o dogajanju tam doli seveda tudi letos sledi.

Končno smo si tudi v naši družini vendarle omislili ljubko žverco. Vsa ta leta namreč nismo imeli nobenega psa, mačka, papige ali pa vsaj zlate ribice. S tem je namreč kar nekaj dela, časa pa smo zmeraj imeli premalo. Edina favna, ki smo jo imeli, so bile mravlje faraonke, kakšna zablodeli pozidni matija in pa leteči mrčes, ki je poleti ob odprtih oknih uletaval v stanovanje ter se kasneje cvrl na vročih žarnicah (ali pa je bil od nas razmazan na steni).

Stvar se je spremenila pred dvema dnevoma, ko so častljiva mati imeli rojstni dan in smo ji za darilo kupili Robija. Robi je simpatičen robotski sesalec, ki neumorno brni po stanovanju in se samostojno premika iz sobe v sobo, ob čemer hvaležno utripa s pisanimi lučkami in tako opozarja na svojo prisotnost. Hrani se s prahom in podobno svinjarijo, ki se vedno znova nabira na tleh, pri čemer ni ravno izbirčen. Je dovolj pameten, da si zna postreči kar sam. Med prehranjevanjem sproti dezintificira podlago s kulsko utravijolično lučko, s katero cvre razne mikrobe, pršice in ostalo zalego. Ko se utrudi, zna sam najti pot domov. Zapomni si, od kod je štartal, in ko mu začne zmanjkovati energije, se vrne v svoj pit box, kjer si ponovno napolni baterije.

Robi je kljub svoji mladosti že dovolj pameten, da se med preganjanjem sem in tja ne zabija v zidove in podobne ovire pa tudi čez rob stopnic ne pade, ker dovolj hitro ugotovi nevarnost in se obrne stran od potencialno 100 metrov globoke pečine (hja, nikoli se ne ve, kaj je za robom!). Je pa tudi neumoren, o čemer priča včerajšnja zgodba, ko smo pozno zvečer vsi že napol spali oziroma smo se odpravljali spat, on pa je, vsaj tako smo mislili, tudi počival pod stopnicami. No, ampak to ne za dolgo, kajti v nekem trenutku je očitno ugotovil, da je ura že skoraj polnoč in da je treba ven žurat. Kar naenkrat se je navdušeno zapodil iz svojega kotička, ter se začel vrteti po dnevni sobi, ob čemer je nase opozarjal z glasnim brnenjem in utripajočimi lučkami. Čisti flešer, vam rečem. Na njegovo žalost pa pater familias nad njegovo hiperaktivnostjo ni bil prav nič navdušen in ga je brutalno onesvestil tako, da ga je enostavno izklopil, namesto da bi mu na lep način obrazložil, naj preide v stanje mirovanja in da naj s čistilno akcijo počaka do naslednjega dne.

Kljub temu, da je Robi v hiši šele dva dni, smo ga že vsi sprejeli za svojega, saj je tako prijazen in tako rad pomaga. Kako pa za naprej? Kaj pa vem. Ampak ne bi bil prav nič presenečen, če si bomo nekoč omislili še kakšnega Francija, ki bo pomagal pomivati posodo ali pa obešati perilo. Hišni ljubljenčki so pač zabavni.

Odločil sem se, da boste zvesti bralci lahko v živo spremljali nastajanje diplomske naloge. Odločil sem se, da bom pisal dnevnik, kako zadeva napreduje in kakšni zapleti se pri vsem skupaj pojavljajo.

Prvi dan pisanja se ni zgodilo nič, samo javno sem objavil, da so zadeve stekle.

Nekoliko bolj zanimiv je bil drugi dan (včeraj), ko prav tako nisem napravil nič, saj sem bil cel dan v firmi, zvečer pa še na treningu. Zanimivo je bilo pa zato, ker se je že bližal vikend.

Danes je tako tretji dan. Petek je in jaz sem ob sedmih (beri: pred temo) že bil doma. Juhej! Zdaj imam namreč cel večer časa, da v Open Office Writer napišem vsaj naslov ter nastavim oblikovne stile in sekcije v dokumentu. Ampak potem sem ugotovil, da sem namero o pisanju diplomske naloge objavil na (hehe) - 1. april!
Hja, potem pa z začetkom pisanja očitno ne bo nič.

Škoda. Pa tako obetavno se je začelo…

(konec dnevnika)

Kako mi gre to vprašanje, ki ga ljuba mati zadnje čase nenehno ponavljajo, na živce. Kot da je diploma sveti gral in ko jo imaš, si nenadoma car in z nekaj urami dela na teden služiš na tisoče evrov mesečno. Potem se pa sveže diplomirani študent zbudi, ko mu ob 6:30 zvoni budilka, da mora vstati in oditi v službo za nadaljnih 10 ur, kjer bo dostikrat moral prenašati tečnega šefa in kjer bo vedel, da pravzaprav ne zna kaj dosti. Če bo seveda službo takoj po faksu sploh dobil, kajti predvsem diplomanti družboslovnih ved ponavadi niso ravno najbolj iskan kader na trgu dela.

Ne rečem, bolje je imeti diplomo kot ne, ampak še zdaleč to ni bistvo vsega. Dosti bolj se ceni znanje, zagnanost, samoiniciativa in razne druge mehke veščine (pa tu ne mislim na judo ), skratka stvari, od katere ima podjetje neposredno korist in katerih se na na faksu pač ne moreš naučiti, ampak pridejo z delovnimi izkušnjami.

Ampak kakrokoli že, zdaj bom tudi jaz počasi zaključil svojo študijsko pot epske dolžine. Prejšnji teden v petek so mi namreč potrdili temo za diplomsko nalogo in sedaj imam tri mesece časa, da nekaj konkretnega spišem. Verjetno bom zagovor imel tik pred zdajci, torej tam enkrat konec junija.

Zame je to sicer samo tečna formalnost, bo pa zato draga mama verjetno toliko bolj vesela. Tema se sicer imenuje “Virtualizacija v Linux okolju”. Najbrž nima pojma, kaj to sploh pomeni, ampak zveni zelo učeno, zato bo še toliko bolj zadovoljna.

Jaz pa bom imel čez slabe tri mesece končno mir.