Peter Lamut

Ponavadi ne pišem o raznih športnih dogodkih, ker je brezveze. Itak o njih pišejo že vsi drugi pa zakaj bi potem še jaz. Ampak tokrat bom naredil izjemo, ker gre vseeno za nekaj posebnega. Seveda mislim na žogobrc izpred dveh dni, ko so naši fantje povozili Ruse in si zasluženo priigrali vstopnico na svetovno prvenstvo v Južni Afriki naslednje leto.

Tekme najprej sploh nisem imel namena gledati, kajti naslednji dan sem moral že ob 5:30 vstati, ker sem ob 7h že moral biti v Celju. Samo za “eno uro” sem šel pogledati na Kersnikovo, kjer je bila zbirna točka za after party nedavnega KOMISP posveta. Potem pa se je tekma začela in naši so dominirali. Uigrane akcije, hitra in kombinatorična igra, skratka užitek za gledati. Ko je konec 1. polčasa tudi padel prvi gol, ki je že tako ali tako visel v zraku, smo ponoreli in začeli topotati in se dreti v Mednarodni pisarni. Nič, bomo pa ostali “še eno uro”, ker me je tekma nenadoma začela močno zanimati. Razpleta te drame pač nisem želel zamuditi.

V drugem polčasu se je pritisk naših še naprej nadaljeval - kot da bi oni bili tisti, ki so lovili rezultat. Bolj, kot je ura tekla, bolj smo bili nervozni. Ko sem pogrizel vse svoje nohte, sem prosil za roko najbližjo sosedo in potem začel gristi nohte še njej. Vsaj dvakrat sem se tudi seksualno zapletel z enim izmed sodnikovih staršev^[1], ko ni piskal očitnega penala za nas. Praktično ves čas smo glasno navijali se drli kot srake, kot da bi bili dejansko na stadionu. Zadnjih 10 minut tekme tako ali tako nismo več mogli sedeti in smo zaključek pričakali na nogah. In ko je bilo naposled tekme končno konec (konec pa srečen), se je rajanje začelo.

Ljudstvo se je počasi začelo seliti v bližnji Companeros, jaz pa sem odšel domov. No, z avtom sem vseeno naredil še en krog po centru in pomagal soustvarjati tamkajšnji prometni kaos s hupanjem in dretjem. Itak da se je vse zabasalo pa dima je bilo dobesedno toliko, da se je videlo manj kot potem v jutranji megli ob šestih zjutraj. Namesto, da bi ob 21h že spal, sem domov prišel ves hripav šele okoli polnoči. Naslednji dan sem potem sicer bolj kot ne taval naokoli kot zombi, ampak je bilo vredno. Bravo naši!

———

Za konec pa še en vic:

Slovenec se pripelje na mejo in hrvaški carinik ga vpraša:
“Imate kaj za prijaviti?”
Slovenec: “Ja, karto za svetovno prvenstvo.”

1. Jebal sem mu mater… (←)

Pred nekaj tedni (ja, tedni, sem bil bolj len zaseden pa še nisem utegnil napisati) smo doživeli rojstvo nove športne discipline - deskanje na kavču. Tokrat to ni kakšna nova domislica Red Bulla, čeprav je treba povedati, da je tudi Red Bull (z vodko) najbrž imel nekaj pri tem. Šlo je za to, da se je kolega selil v Španijo in ker kavča v svojem stanovanju ni več potreboval, je bilo ta kavč potrebno odnesti na drugo lokacijo. Udarniška delovna akcija se je začela okoli devetih zvečer, no, potem pa se je vse skupaj malo zavleklo in kavč je na cilj prispel šele nekje ob štirih ali petih zjutraj. Pot se je pač malo zavlekla…

Prvi večji postanek se je zgodil na Prešercu. Tam se je ravno odvijal nek kulturni dogodek in umetniki so na trgu razstavili svoje umetnine. Naši fantje so se v Prešernovem stilu (beri: v rožicah) dogodku z veseljem priključili in tudi sami postavili svojo umetniško inštalacijo. Enostavno so odložili kavč na tla in se nanj udobno namestili, mimoidoči pa so si potem stvaritev z zanimanjem ogledovali. Nekaterim je bila stvar celo tako všeč, da so jim donirali (dobesedno!) nekaj evrov za kulturo. Seveda so še isti večer ti evri stekli po grlih, tako da so bili koristno porabljeni.

Ko je bilo kulture dovolj, so se premestili ob Ljubljanico ter se namestili pred enim izmed lokalov. (ne bom povedal, da je bil to Maček, da ne bom delal zastonj reklame) Na bolj udobnem sedežu kot drugi gostje so nato naročili pijačo in bili zvezde večera. Mislm kdo drug je pa še imel možnost sedeti na lepem udobnem kavču? Stvar je prišla celo tako daleč, da je mimo prišel sam župan Jankovič ter se na VIP točki ustavil, da pozdravi nenavadno procesijo in z njimi izmenja nekaj besed.

Ne verjamete? Potem vam pa svetujem, da si ogledati naslednji prispevek:

Pa naj še kdo reče, da selitve ne morejo biti zabavne.

Evo, pa mi je uspelo. Celo leto sem pridno obiskoval šolo, na katero sem se lani vpisal in s tem dokazal, da se nisem vpisal samo zaradi statusa. Dejansko sem se tam tudi nekaj naučil, čeprav roko na srce sam program ni tako zahteven. Ampak kakorkoli že - ker so me tako vzljubili, so se odločili, da mi študijsko pogodbo podaljšajo še za eno leto. Tako se bom lahko še eno leto v Polni skledi vsakodnevno basal na bone, kar mi resnično zariše nasmeh na želodec.

Vseeno pa bo to najverjetneje moje zadnje študijsko leto, razen če me ne bo v prihodnosti kaj pičilo, da bom šel še na podiplomca. Kljub temu mislim, da mi je tale status uspelo nategniti celo bolj kot pa je španska inkvizicija nategovala vernike na natezalnicah. Skratka nemajhen podvig, o katerem bom razlagal še svojim vnukom. Pa še nova nalepka bo lepo okrasila študentsko izkaznico, kajti prejšnja je v enem letu že kar malo izgubila svoj sijaj.

Uh, koliko časa že nisem nič napisal. Pač sem bil čisto zaseden z delom in pa dokončevanjem študijskih obveznosti za še eno podaljšanje statusa. Saj sploh ne vem, če še znam tipkati? Še večji problem pa je, o čem naj sploh pišem. Če malo pomislim - najlaže (pa tudi najbolj zabavno! ) je kritizirati druge ljudi. Ob tem se mi, ki kritiziramo, počutimo nadvse superiorne vsem tistim bednikom, ki jih gledamo zviška. Človeška narava pač, kaj pa vem… Skratka danes bomo kritizirali in lotili se bomo ljudi, ki imajo probleme z uporabo dvigala.

Za tiste ki morda ne vedo - dvigalo je naprava, ki nam prihrani hojo po stopnicah. Običajno se premika po jašku gor in dol in se vmes ustavlja v posameznih nadstropjih, v katerih potniki vstopajo in izstopajo. Zadeva je silno preprosta. Na poti gor gre dvigalo do nadstropja, v katerem potniki v njem želijo izstopiti, spotoma pa v vmesnih nadstropjih pobira še tiste, ki prav tako potujejo navzgor. Tiste, ki želijo iti dol, pobere na poti nazaj, ko se smer potovanja obrne. Potnik, ki v dvigalo vstopi, pove cilj svojega potovanja tako, da v njem pritisne tipko z ustreno številko nadstropja. Da, tako preprosto je to.

Na žalost sem opazil, da se praksa dostikrat razlikuje od teorije. V tehnološkem parku imamo pisarno v 4. nadstropju, eno nadstropje nižje pa se nahaja precej kvalitetna okulistična ambulanta, ki ima dosti obiska. Med očesnimi debili (ni mišljeno žaljivo ) je veliko starejših ljudi in ti dinozavri dostikrat nimajo pojma, kako se dvigalo uporablja. Opišimo nekaj primerov:

1. Deda suvereno vstopi v dvigalo. Kljub starosti izgleda čil in bistrega duha. Tipko za tretje nadstropje je takoj našel in jo brez omahovanja pritisnil. Vrata dvigala se zaprejo in dvigalo se pred vzletom napoti še navzdol v klet, kjer so garaže. Ustavimo se torej v “-1″ in deda trzne, da bi šel ven, a je potem takoj videl, da to ni to in seveda ni izstopil. Od najnižje točke se potem začnemo peljati spet v smeri navzgor, ampak v pritličju se zopet ustavimo, ker so vmes novi potniki poklicali dvigalo. Deda takrat meni nič tebi nič odmaršira ven in odluta tja, od koder je pravzaprav sploh prišel.

2. Betežna babica v tretjem nadstropju vstopi v dvigalo in želi iti v pritličje. Gleda tiste gumbe in ne ve, kaj naj pritisne. S prstom gor in dol niha med “1″ in “-1″, išče pritličje in nič ji ni logično. Na koncu (po kakšnih desetih sekundah) vendarle pritisne gumb “0″, a še to z zelo slabo vestjo, da ni morda pomotoma česa pokvarila.

3. V pritličju se nas v dvigalo nagužva večja skupina in pritisnemo gumba za 3. in 4 nadstropje. Odpeljemo se navzgor in se v tretjem nadstropju ustavimo. Ata, ki je očitno bl spet en primerek očesnega debila, gleda gumbe in vpraša, kje smo. Očitno ga je zmedlo dejstvo, da je gum za 4. nadstropje še svetil, medtem ko je “njegov” gumb že ugasnil. Tega, da nad gumbi na veliko sveti številka 3, seveda najprej ni ugotovil. Potem pa se mu čez nekaj dolgih sekund vendarle posveti “aja, nismo v štiri?” in se zakadi ven, vmes pa ga skoraj stisnejo vrata, ki so se že zapirala. Vseeno se je uspešno izmuznil ven - nekako v stilu Indiane Jonesa, ki mu je enkrat uspel podoben podvig Templju usode.

4. Dvigalo se nahaja v kleti in mi, ki smo se ravno vrnili s kosila, ga v pritličju pokličemo. Dvigalo pride, vstopimo, vrata se zaprejo in na naše prsenečenje se dvigalo najprej ponovno odpelje v klet. Tam se vrata odprejo in zagledamo dve malo mlajši babi: “Midve bi pa radi šli ven.” Očitno sta želeli iti v pritličje, a sta se potem izgubili v katakombah stavbe D. Z našo pomočjo smo se nato skupaj spet odpeljali v pritličje, kjer sta izstopili končno spet ugledali dnevno svetlobo…

5. V dvigalu se znajdem skupaj z nekim starim očakom, ki pritiska (levi) gumb 3. Dvigalo ima namreč dvoje vrat in v nekaterih nadstropjih je možno izstopiti na oba konca. Očaku se je zdelo čudno, da je vsakič, ko je pritisnil gumb, le-ta zasvetil, potem pa spet ugasnil. Mu jaz pritisnem desni gumb 3, ki seveda ostane prižgan in on pametno ugotovi “Aha, ja, tako ja, se mi je zdelo, da ta drugi gumb ne dela.” Potem mi je še razložil, da je pred tem že bil v 4. nadstropju, ampak je “malo previsoko prišel”. To, da bi od tam enostavno šel po stopnicah eno nadstropje niže, je bila očitno že prehuda znanost.

Takšnih in podobnih v nebo vpijočih primerov bi lahko našteli še kar nekaj, da ne omenjamo vseh manjših prekrškov, ko ljudje, ki dejansko želijo dol, pritisnejo gumb za gor (ali obratno) in s tem po nepotrebnem predčasno zaustavljajo tiste, ki potujejo še gor. Ob vseh teh pripetljajih ni nič čudnega, da potem za višinsko razliko velikostnega reda treh nadstropij človek včasih porabi tudi več kot minuto. Ja, ja, vem, kar po stopnicah, je hitreje pa še bolj zdravo. Se strinjam, ampak problem nastane, ko se s polnim želodcem primaješ od kosila in želiš gor. Takrat je ta opcija s štengami nenadoma veliko manj privlačna alternativa.

Kakorkoli že - ljudje, naučite se zaboga pravilno uporabljati dvigalo! Saj ni tako težko. Če hočete gor, pritisnite “gor”, če hočete dol, pa pritisnite “dol”. Če ne veste, ste nesposobni in si brezplačne vožnje ne zaslužite, zato pojdite po stopnicah. Samo ne mi pritiskati OBEH gumbov hkrati, a ste slišali?!

Pa hvala za pozornost!

P.S.: Roko na srce sem skeptičen, da bo ta poziv kaj učinkoval, kajti tisti, ki se zmedejo ob uporabi dvigala, zelo verjetno tudi na internet ne znajo in zato tega sploh videli ne bodo. Ah ja…

(povezava do prvega dela)

Ko smo se za silo nahranili, je za “slavljenca” sledila naslednja naloga. Morala sta se podati v ribnik v neposredni bližini ter tam z golimi rokami ujeti vsak vsaj eno ribo. Dejstvo, da je voda imela samo kakšnih 20 stopinj, nas opazovalcev ni kaj dosti vznemirjalo. Pravzaprav smo se privoščljivo režali, saj sta se v vodo oba spravljala kot lačen srat. Ribe niso bile niti malo kooperativne in so kar bežale od njiju, tako da sta se kar dolgo namakala. Na koncu smo se ju usmilili in jima dovolili, da odideta ven praznih rok. Seveda pa komisija z njuno uspešnostjo ni bila ravno zadovoljna, zato je hitro sledila še tretja naloga.

Pri tretji nalogi sta morala z golimi koleni klečati na kupčku peska, medtem ko je potekalo zasliševanje. Ugotoviti smo želeli, kako dobro poznata svoji bodoči ženi. Na vprašanja, ki so bila že pred tem postavljena slednjima, sta morala odgovarjati tudi moški polovici, za vsak napačen odgovor pa je sledila kazen - en deci navzdol po grlu. Malo borovničk, malo piva in podobno. In kakšna je bila uspešnost? Hja, v povprečju sta oba pravilno odgovorila le na približno polovico vprašanj, tako da sta v bistvu pri vsakem drugem morala piti. V zagovor pa naj povem, da sta za tak alkoholizem krivi tudi babi sami, saj sta na nekatera vprašanja odgovorili čisto preveč zapleteno za preprosto moško pamet.
Primer: Na vprašanje, katerega presenečenja bi se svojega dragega najbolj razveselila, je ena izmed njiju odgovorila:

“Ja, meni bi pa idealno presenečenje izgledalo tako, da bi šla spet na Tajsko pod roke tamkajšnjih izkušenih maserjev, potem pa bi mi pripravil še toplo kopel s svečkami in dišečimi paličicami, nakar bi me zmasiral še on in bi potem sladko zaspala do sončnega vzhoda in …”

Haloooooooooooo! Pa kdo bo tak roman zrecitiral, očitno ženska prav hoče, da njen tip napačno odgovori in da bo posledično moral piti. Mar bi se raje držala standardnih odgovorov v stilu “prinese mi rožico”, “kupi mi čokolado” in podobno. Na to bi se vsaj dalo pravilno odgovoriti. Kaj hočemo, babe pač…

Ostale naloge so vključevale še hojo po brvi (seveda takrat, ko sta bila že malo v rožicah), previjanje plenic drug drugemu (jasno, vaja za bodočnost), morala pa sta tudi napisati vsak svojo pesem na temo “tašča” - in jo nato ob zvokih kitare tudi odpeti oziroma zrecitirati občinstvu. Besedila se ne spomnim več, vem pa, da jima je zelo dobro uspelo (sploh Janezu) in da je bil improvizirani koncert super. Požela sta bučen aplavz.

Pod črto gledano smo na koncu ocenili, da sta naloge opravila solidno in da ju lahko spustimo v zakonski jarem. Za morebitne težave pa seveda ne bomo odgovarjali, saj sama rineta v to.

Sledilo je prijetno druženje ob čevapčičih in drugi hrani, seveda pa ni manjkalo zabavnih pogovorov in občasnega udrihanja čez babe. Moške debate pač z moškimi domislicami, med katerimi je brez konkurence zmagala naslednja:

“Zadnjič sem se pa s tako trdim zbudil, da ga je bilo škoda za doma.”

Ha ha ha!

Na srečo ni bilo daleč naokoli nobene ženske, ki bi začela kokodakati, kako lahko kaj takega sploh rečemo. Samo moška plemenska družba, ki čuti homogeno povezanost, ki verjetno izvira še iz skupnih lovov v pradavnini, ko je bilo tovrstno sodelovanje in medsebojno zaupanje nujno za preživetje vrste. Babe v jamah so pa pač cele dneve čvekale in spletkarile, hihi, zato pa tudi niso bile povabljene na fantovščino.

Na koncu pa je tudi plemenska družba počasi začela razpadati, saj je okoli treh zjutraj začelo deževati (pred tem smo imeli pred dežjem mir), pa tudi “lovci” so bili že malo utrujeni (pijani? ), tako da smo se počasi začeli odpravljati spat. Meni se ni dalo tam spati, zato sem se kar usedel v avto in se odpeljal domov v bolj udobno domačo posteljo. Privilegij treznih pač.

Kakorkoli že, zadeva je bila zelo zabavna in se je bomo še dolgo spominali, Janezu in Mihi pa seveda želim veselo in ne pretežko življenje tudi s po uradni spojitvi s svojima prikolicama.

Zanimivo, da sem se prej udeležil kakšne poroke (pred nekaj leti, bivša sošolka iz gimnazije) kot pa fantovščine, ki naj bi po vsej logiki bila na vrsti pred tem. Na poroki sem že bil, na fantovščini pa še ne, narobe svet. Potem pa sem pred kratkim po emailu dobil sporočilo, v katerem me je bivši sošolec in najboljši prijatelj iz gimnazije Janez vabil na fantovščino, ki jo je organiziral skupaj s sotrpinom Mihatom, ki ga sicer nisem poznal. Uh, Janez se bo “zajebal”, škoda ga bo. Nič, na njegovo slovo od samskega stanu je treba priti, pa naj stane, kar hoče. Udeležbo sem tako z veseljem potrdil.

Nekaj dni pred glavnim dejanjem smo se preko emailov zorganizirali in potem v petek popoldan odrinili proti Dolenjski. Zadeva se je namreč odvijala v prijetnem piknik kotičku le streljaj iz Grosuplja. Vreme nam je bilo na srečo precej naklonjeno, saj so nas glavni nevihtni oblaki le malenkost oplazili, ampak tistih 10 minut rahlega pršenja ni nikogar zmotilo. Tisti, ki smo prispeli malo bolj zgodaj, smo se med čakanjem na ostale kratkočasili s pripravljanjem golaža in rezanjem zelenjave, ko pa sta prišli glavni zvezdi (torej Janez in Miha), se je zabava začela.

In kaj vse sta morala prestati bodoča ženina? Marsikaj. Ni bilo sicer tako kruto, kot bi lahko bilo, toda prav poceni je tudi nista odnesla. Za prvo nalogo se je tako Janez moral zbasati v kostum pingvina, na obraz pa si je nadel še umeten kljun iz kartona. Njegova naloga je bila, da naj odbiciklira v najbližje mesto ter proda 15 kartonastih kljunov. Glede na to, da se ukvarja z ekologijo, je moral mimoidoče hkrati tudi opozarjati na globalno segrevanje, taljenje ledu in krčenje življenjskega prostora pingvinov. V zameno za njihovo slabo vest zaradi človeških posegov v naravo je moral od njih pobrati čim več prispevkov in donacij.

Miha, ki dela v Leku, je imel podobno nalogo. Namesto v pingvina se je moral obleči v nekakšnega sanitarnega inšpektorja z belo masko preko obraza ter ljudi opozarjati na nevarnosti, ki jih prinaša nova vrsta gripe. Na srce jim je moral polagati, da naj jih ob morebitnem izbruhu bolezni nikar ne zagrabi panika in da naj sosedom ne začnejo pobijati vseh prašičev, krav in kokošjadi. Namesto tega naj raje kupijo obrazno masko in se zaščitijo. Tudi on je moral do mesta oditi s kolesom.

In tako so tega dne Grosupeljčani imeli priložnost videti nenavadno procesijo, ki sta jo sestavljala pingvin in nekakšen dohtar na kolesu, vse to v spremstvu pisane kolone avtomobilov, v katerih s(m)o veselo razgrajali nedorasli mladci. Ko smo prispeli v mesto, smo se zasidrali na nekem parkirišču, mučenika pa sta začela prepričevati mimoidoče za donacije. Seveda je bilo vse skupaj zelo zabavno, saj pingvina pač ne vidiš vsak dan racati po cesti in ustavljati avtomobilov. Poleg tega pa se je naš vrli sanitarec pri ozaveščanju ljudi še posebej izkazal, saj je v kakšni uri svojega pohoda uspel prodati za več kot 100 evrov mask! Se ne zajebavam. Pingvinu Janezu je šlo malo slabše, a tudi ne tako slabo, saj je tudi on kar nekaj nabral.

Ko je bila misija uspešno zaključena, smo se vrnili v bazni tabor, kjer smo najprej navalili na golaž, ki je bil res fantastičen, začelo pa se je tudi peči meso na žaru. Striptizete nismo imeli, saj sta bila bodoča ženina proti, ampak vseeno smo razmišljali, da je bila to mogoče napaka, kajti medtem, ko se je golaž še kuhal, ga je moral nekdo stalno mešati. Striptizeta bi bila za to idealna - postavila bi se nad lonec, vzela kuhalnico, ob mešanju golaža pa bi hkrati tudi mešala z ritjo. Če pa ne bi znala kuhati golaža, pa kot taka itak ne bi bila uporabna in je sploh ne bi najeli (če bi jo že iskali).

(se nadaljuje)

Praktično vsak, ki že nekaj časa plava v podjetniških vodah, ve, kako je to, ko imaš dolžnike, ki pa se čudežno ne oglasijo na telefon, ko jih kličeš. Ali pa se potuhnejo misleč, da boš pozabil ti kot njihov upnik. Oziroma imajo sicer čisto poštene namene, ampak pozabijo (in to res pozabijo, ne morda “pozabijo”). Pa saj je v bistvu enako kot v neposlovnem svetu.

Ko se takšnih dolžnikov že kar nekaj nabere oziroma ko se nenadoma čudežno potuhnejo kot voluharji, človeka prime, da bi jim vsem po vrsti j**** (jahal) mater. Dostikrat je potem tudi tako, da vseh človek sploh nima ne časa ne volje obdelati. Kličeš prvega, pa kličeš drugega, vmes moraš poslušati izgovore tretjega… obup. Da bi jim vsem s špičakom vlomil v kurja prsa!

Ampak danes živimo v 21. stoletju in namesto, da bi si ljudje navzkrižno skakali po mamah, se lahko poslužijo tudi bolj sofisticiranih rešitev. Najnovejša med njimi je izterjevalec.si - sistem za hitro in enostavno avtomatično obveščanje dolžnikov preko SMS sporočil. Dolžnik bo vedel, da mislite nanj vsak dan, poleg tega pa SMS sporočilu ne more razlagati zgodbic, kaj in kako. Dobi opomnik in pika. Hitreje in ceneje kot papirnati opomini.

Zanimivo je, da zadeva dejansko deluje, kajti v splošnem 75% terjatev sploh ni spornih. Obe strani točno vesta, kdo je kateremu koliko dolžan, potrebna je samo manjša vzpodbuda, da se vse skupaj premakne. Ampak za vzpodbude upnik dostikrat nima časa, če ne gre ravno za velike zneske, medtem ko dolžniku ponavadi zmanjka kanček samoiniciativnosti in motivacije, da zadeve pospeši on. In tu pride na pomoč izterjevalec, ki denar tudi povrne, če upnik s storitvijo ni zadovoljen.

Preizkusite ga.

(povezava do 1. dela in 2. dela)

Ja, torej, rekli smo, da bomo obdelali še babe. Ker ni bilo pretirano vroče, so bile malenkost manj razgaljene kot prejšnja leta, ampak vseeno pa niso bile zavite v kakšne sibirske kožuhe, tako da je še vedno bilo možno oceniti, v kakšni formi so. Letos so bile za nianso (ampak samo za nianso) boljše od povprečja, tako da dobijo oceno C+. Resda morda tudi zato, ker na plaži nismo preživeli toliko časa, da bi jih gledali cel dan, pa še svetloba je bila na trenutke difuzna in se zato celulit ni videl ( ), ampak nima veze. Poleg tega je potrebno tudi priznati, da je nekaj primerkov tudi pozitivno izstopalo, še posebej ritka od Sanje (ena Beograjčanka), ki je bila tip-top. Čvrsta, napeta, rjava in brez odvečnih maščobnih oblog. Ja, moral sem eksplicitno pohvaliti.

Sploh pa je tudi na elektrijadi veljalo, da ko imaš enkrat pet pirov v riti, da gredo vse grde domov. Sam sicer nisem pil, ampak sem potrditev tega dobil že s tem, ko sem malo poslušal komentarje okoli sebe, da so tukaj baje “same hudeee”. Skratka habitat je bil prijeten za bivanje in poplesavanje, alfa samci v tem ekosistemu pa smo očitno spet bili Slovenci. Ni bilo sicer čisto tako, kot v naslednjem videu, ampak pritoževati se res nismo mogli.

Epsko širino vsemu skupaj pa je dodal L.L., ki se je potem, ko smo se v petek po 16-ih urah vožnje naposled le vrnili, meni nič tebi nič (nagaja tič?) v nedeljo na lastno pest ponovno odpravil v Budvo, da bi se tam še malo družil z eno joškato blondinko, ki sicer ni bila udeleženka elektrijade, je pa bila takrat ravno tam na počitnicah. Dva dneva, do torka, potem pa hop nazaj v Ljubljano. Vidite, dragi moji, to je viteška ljubezen, hehe. Preprosto car.

Ob vsem dogajanju je četrtek kar prehitro prišel in čas je bil za slovo. Ljudstvo je bilo nad doživetjem soglasno - bilo je odlično! Nekateri s(m)o že tudi začeli odštevati do naseldnje elektrijade, ki bo že 50. po vrsti. Ja, takrat bo pa res odklop. Sama pot nazaj je minila brez večjih zapletov. Kljub temu, da smo bili na koncu moči, je bilo vzdušje na avtobusu še vedno veselo, pa čeprav malenkost bolj umirjeno. Za na pot sem si tudi kupil 6 pleskavic in izkazalo se je, da sem zaloge zelo dobro načrtoval. Vsake 4 ure sem pojedel dve pleskavici, tako da met potjo nisem trpel, domov pa sem se vrnil ravno prav lačen, da sem se pred spanjem še malo nabutal in potem zaspal za kakšnih 12 ur. Da ne omenjam, da sem se potem, ko sem prišel z dopusta, moral še tri dni počivati, heh. Še dobro, da je bil vikend.

(povezava do 1. dela)

Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… ). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal.

Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.

Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni.
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.

Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….

… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…

(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? )

Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.

Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili ), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…

V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.

Se nadaljuje…

Kot postaja že tradicija, bom tudi letos napisal, kako je bilo na elektrijadi. Tudi letos smo prosta mesta na avtobusu zelo hitro razgrabili, poleg avtobusa pa je dol šel še en kombi, s katerim so se pripeljali naši fuzbalerji. Dva norca sta v eno smer šla celo s kolesi, slava jima!

V petek 1. maja smo se tako popoldan zbrali v Tivoliju, nato pa z manjšo zamudo (ane, Hostar??! ) krenili na pot. Najprej smo odbrzeli proti Mariboru, kjer smo morali pobrati še 20 veseljakov s Štajerske. Ni treba dvakrat reči, da se je že pred prihodom na obvoznico začel žur. Ljudje so veselo nazdravljali, peli domače poskočnice in celo plesali, tako da se je do Celja že marsikomu vrtelo v glavi od vsega lepega. Slišati je bilo tudi prve krike, da mehur nagaja. V vmesnem času sem jaz preklinjal ledeno mrzlo klimo, ki je šopala tako močno, da sem do Domžal že fasal heksenšus, ker mi je pihalo direktno na tilnik. Na srečo sem si potem tam okoli namotal oblačila v stilu pakistanskega terorista in potem me ni več zeblo in sem bil vesel.

Ko smo pobrali “one tam preko”, se je žur samo še stopnjeval in se potem nadaljeval pozno v noč. Kasneje smo sicer poskušali tudi malo spati, ampak saj veste, kako je s tem na avtobusu - ne gre, ker se ne moreš udobno namestiti, če pa že za nekaj časa zaspiš, te potem zaradi čudnega položaja vse boli. Ampak potem smo po dobrih 16-ih urah vožnje zjutraj le prispeli v Budvo in elektrijada se je lahko začela! Waaaaaaaa!!!!

Seveda smo tudi tokrat poskrbeli, da prihod Janezev ni ostal neopažen. Piščalke, raglje, petje in glasno pričanje gluposti, vse to je precej hitro iz pisarne izbezalo neko kao šefico, ki ji kraval ni bil všeč. Seveda smo jo takoj podkupili s steklenico domačih borovničk pa še malo smo jo zavrteli med plesom in takoj smo postali prijatelji. Dobro smo jo zlobirali, ni kaj. Po kakšni uri čakanja smo tudi dobili ključe apartmajev in se nato vgnezdili v njih. Na splošno so bili precej solidni - ne premajhni, kopalnica normalna (nič razjebana) in funkcionalna, v vsakem pa še klima in kabelska TV. Zelo lepo.

Sledil je kratek sprehod naokoli in spoznavanje okolice. Plaža blizu, znanih ljudi kar nekaj, pleskavice poceni (en hamburger le 1,5 €), še posebej pa me je navdušilo dejstvo, da si lahko za kosilo (in zajtrk in večerjo) lahko pojedel toliko, kolikor si le hotel. Porcije so sicer bile majhne, a si se lahko v vrsto postavil poljubno mnogokrat in se tako resnično do sitega nahranil. Skrb, da bom tudi letos malo stradal, je tako odpadla. Po kosilu pa sem bil takoooo zaspan (na avtobusu spal le uro do dve), da sem se ulegel za tri ure in zaspal. Samo tri ure, ampak so me zaradi njih povsem neupravičeno totalno skurcali, češ da me nikjer ni in da sem zamudil žur. Slovenska banda je namreč po kosilu na teraso enega izmed apartmajev postavila konkretne zvočnike, ki smo jih pripeljali s sabo, in začela nabijati glasbo, tako da se je v hipu razvil dober žur. Tako so vsaj rekli, jaz ne vem, ker sem ključne tri ure prespal in bil potem še kregan, ampak okej. Saj je bil šele prvi dan in vse skupaj se je pravzaprav šele dobro začelo.

Se nadaljuje…