Peter Lamut

Končno smo si tudi v naši družini vendarle omislili ljubko žverco. Vsa ta leta namreč nismo imeli nobenega psa, mačka, papige ali pa vsaj zlate ribice. S tem je namreč kar nekaj dela, časa pa smo zmeraj imeli premalo. Edina favna, ki smo jo imeli, so bile mravlje faraonke, kakšna zablodeli pozidni matija in pa leteči mrčes, ki je poleti ob odprtih oknih uletaval v stanovanje ter se kasneje cvrl na vročih žarnicah (ali pa je bil od nas razmazan na steni).

Stvar se je spremenila pred dvema dnevoma, ko so častljiva mati imeli rojstni dan in smo ji za darilo kupili Robija. Robi je simpatičen robotski sesalec, ki neumorno brni po stanovanju in se samostojno premika iz sobe v sobo, ob čemer hvaležno utripa s pisanimi lučkami in tako opozarja na svojo prisotnost. Hrani se s prahom in podobno svinjarijo, ki se vedno znova nabira na tleh, pri čemer ni ravno izbirčen. Je dovolj pameten, da si zna postreči kar sam. Med prehranjevanjem sproti dezintificira podlago s kulsko utravijolično lučko, s katero cvre razne mikrobe, pršice in ostalo zalego. Ko se utrudi, zna sam najti pot domov. Zapomni si, od kod je štartal, in ko mu začne zmanjkovati energije, se vrne v svoj pit box, kjer si ponovno napolni baterije.

Robi je kljub svoji mladosti že dovolj pameten, da se med preganjanjem sem in tja ne zabija v zidove in podobne ovire pa tudi čez rob stopnic ne pade, ker dovolj hitro ugotovi nevarnost in se obrne stran od potencialno 100 metrov globoke pečine (hja, nikoli se ne ve, kaj je za robom!). Je pa tudi neumoren, o čemer priča včerajšnja zgodba, ko smo pozno zvečer vsi že napol spali oziroma smo se odpravljali spat, on pa je, vsaj tako smo mislili, tudi počival pod stopnicami. No, ampak to ne za dolgo, kajti v nekem trenutku je očitno ugotovil, da je ura že skoraj polnoč in da je treba ven žurat. Kar naenkrat se je navdušeno zapodil iz svojega kotička, ter se začel vrteti po dnevni sobi, ob čemer je nase opozarjal z glasnim brnenjem in utripajočimi lučkami. Čisti flešer, vam rečem. Na njegovo žalost pa pater familias nad njegovo hiperaktivnostjo ni bil prav nič navdušen in ga je brutalno onesvestil tako, da ga je enostavno izklopil, namesto da bi mu na lep način obrazložil, naj preide v stanje mirovanja in da naj s čistilno akcijo počaka do naslednjega dne.

Kljub temu, da je Robi v hiši šele dva dni, smo ga že vsi sprejeli za svojega, saj je tako prijazen in tako rad pomaga. Kako pa za naprej? Kaj pa vem. Ampak ne bi bil prav nič presenečen, če si bomo nekoč omislili še kakšnega Francija, ki bo pomagal pomivati posodo ali pa obešati perilo. Hišni ljubljenčki so pač zabavni.

Odločil sem se, da boste zvesti bralci lahko v živo spremljali nastajanje diplomske naloge. Odločil sem se, da bom pisal dnevnik, kako zadeva napreduje in kakšni zapleti se pri vsem skupaj pojavljajo.

Prvi dan pisanja se ni zgodilo nič, samo javno sem objavil, da so zadeve stekle.

Nekoliko bolj zanimiv je bil drugi dan (včeraj), ko prav tako nisem napravil nič, saj sem bil cel dan v firmi, zvečer pa še na treningu. Zanimivo je bilo pa zato, ker se je že bližal vikend.

Danes je tako tretji dan. Petek je in jaz sem ob sedmih (beri: pred temo) že bil doma. Juhej! Zdaj imam namreč cel večer časa, da v Open Office Writer napišem vsaj naslov ter nastavim oblikovne stile in sekcije v dokumentu. Ampak potem sem ugotovil, da sem namero o pisanju diplomske naloge objavil na (hehe) - 1. april!
Hja, potem pa z začetkom pisanja očitno ne bo nič.

Škoda. Pa tako obetavno se je začelo…

(konec dnevnika)

Kako mi gre to vprašanje, ki ga ljuba mati zadnje čase nenehno ponavljajo, na živce. Kot da je diploma sveti gral in ko jo imaš, si nenadoma car in z nekaj urami dela na teden služiš na tisoče evrov mesečno. Potem se pa sveže diplomirani študent zbudi, ko mu ob 6:30 zvoni budilka, da mora vstati in oditi v službo za nadaljnih 10 ur, kjer bo dostikrat moral prenašati tečnega šefa in kjer bo vedel, da pravzaprav ne zna kaj dosti. Če bo seveda službo takoj po faksu sploh dobil, kajti predvsem diplomanti družboslovnih ved ponavadi niso ravno najbolj iskan kader na trgu dela.

Ne rečem, bolje je imeti diplomo kot ne, ampak še zdaleč to ni bistvo vsega. Dosti bolj se ceni znanje, zagnanost, samoiniciativa in razne druge mehke veščine (pa tu ne mislim na judo ), skratka stvari, od katere ima podjetje neposredno korist in katerih se na na faksu pač ne moreš naučiti, ampak pridejo z delovnimi izkušnjami.

Ampak kakrokoli že, zdaj bom tudi jaz počasi zaključil svojo študijsko pot epske dolžine. Prejšnji teden v petek so mi namreč potrdili temo za diplomsko nalogo in sedaj imam tri mesece časa, da nekaj konkretnega spišem. Verjetno bom zagovor imel tik pred zdajci, torej tam enkrat konec junija.

Zame je to sicer samo tečna formalnost, bo pa zato draga mama verjetno toliko bolj vesela. Tema se sicer imenuje “Virtualizacija v Linux okolju”. Najbrž nima pojma, kaj to sploh pomeni, ampak zveni zelo učeno, zato bo še toliko bolj zadovoljna.

Jaz pa bom imel čez slabe tri mesece končno mir.

O neposrečenem številu parkirnih mest v Tehnološkem parku Ljubljana sem že pisal. Ko so se vseljevala nova podjetja, so parkirne zagate postajale vedno hujše. Če k temu prištejemo še naključne dnevne obiskovalce (poslovneži, ki pridejo na sestanek, obiskovalci okulističnega centra…), je zmeda popolna. Čez dan je z avtomobili zabasan prav vsak kotiček, ki se ga zabasati da.

Ker je bilo jasno, da tako ne gre več naprej, je vodstvo na neki točki za silo uredilo parkirišče čez cesto. Oziroma, če smo čisto natančni, uredili niso nič, samo tisti kos zemlje čez cesto so proglasili za parkirišče pa en moder znak z belo črko P so postavili. Pustimo ob strani malenkosti, kot je na primer ta, da se ob deževju omenjena površina spremeni v neko pol makedamsko, pol blatno umazano brozgo.

In potem je na minuli sveti petek 13. padla prva bomba. Nekje ob pol štirih popoldan, ko je kar nekaj ljudi že šlo domov proslavljat vikend in gneče nekako ni bilo več, je nekdo poklical redarje, ki so razdelili nekaj plačilnih nalogov. Da, poklical, kajti sami od sebe tukaj ne hodijo. In to v petek popoldan, ko za to nekako ni bilo (več) potrebe, ampak je šlo bolj za to, da je nekodo iz vodstva to naredil kar tako iz principa. Pravzaprav lahko kar konkretno sumimo določeno osebo, ki ga očitno že dolgo ni fasala (to zadnje je sicer samo špekluacija). Mimogrede, da ne bo kdo mislil, da sem dobil kazen in se sedaj usajam - sam listka nisem dobil, ker sem na srečo imel takrat avto parkiran na “varnem” mestu, ampak nekaj sodelavcev ni imelo te sreče, poleg tega pa tudi dva poslovna partnerja, ki sta se ravno takrat mudila na obisku.

Danes je bilo enako, s tem da so redarje poklicali že kar dopoldan. Ko sem se pripeljal, sem namreč lahko opazil avtomobile z okrasnim obvestilom in tudi naša pisarna jih je ponovno nekaj nabrala. Zdaj imamo tistih ovitkov že kar za celo ikebano. Mestnemu redarstvu sicer ne moremo kaj dosti očitati, kajti zakon je jasen in avtomobili res niso bili parkirani čisto v skladu z njim, ampak pretirano pa prometa spet niso ovirali, sploh pa je takšno parkiranje bilo že lep čas nekaj povsem normalnega - pač posledica premajhnega števila parkirišč. Da, tudi tisti safari parking čez cesto se zabaše, če se vsi napačno parkirani preusmerijo tja.

Čudovit pušeljc obvestil

Pri vsem skupaj me najbolj moti to, da se zdravi simptome namesto vzrokov. Najlaže je narediti premalo parkirnih prostorov, potem pa po tistih, ki svojega avta nimajo kam (legalno) parkirati, usekati s kaznimi. In tu ne govorim o predsedniškem parkiranju 2m od vhoda za vsakogar, temveč o možnosti parkiranja v nekem normalnem radiju (100 - 150m). Saj vendar nismo center mesta, lepo vas prosim!

Pa še beseda ali dve o podzemnih garažah - da, resda so na voljo, ampak so plačljive. NesramnihPičlih 90€ na parkirno mesto na mesec. Če vzamemo, da se pri nas z avtomobili na delo vozi kakšnih 8 ljudi, bi to v primeru najema pomenilo vsak mesec več kot 700 € dodatnih stroškov samo za parkiranje. In se jebite. Ali pa plačujte kazni, kar je še slabše. Ne rečem, če bi to bilo kje v mestu, kjer prostora ni na pretek, ampak tu vendar govorimo o tehnološkem parku na obrobju mesta, kjer je nezasedenih površin še veliko. Popravite me, če se motim, ampak kaj ni namen tehnoloških parkov ravno zagotavljanje ugodnega in vzpodbudnega okolja za perspektivna podjetja, ne pa zaračunavanje vsega po čisto tržnih cenah? Vse bolj se mi dozdeva, da je ta park tehnološki samo po imenu, kakšne posebne dodane vrednosti pa od njega ni. Običajni poslovni prostori in to je to.

Kot kaže, bomo morali začeti parkirati pred bližnjim Hoferjem, tam je namreč parkirišče dovolj veliko. Saj je oddaljen samo kakšnih 300 metrov, sploh pa sprehod človeku dobro dene, pravijo zdravniki. Ampak bog ne daj, da potem kdaj delaš dolge nadure, kajti ob osmih zvečer zapornico že spustijo in potem do jutra z avtom ne moreš ven.

Evo, danes se lepo vidi, kakšne prasice so ženske. Za Valentinovo vreščijo, če ne dobijo darila, pozornosti, nežnosti, karte za koncert Jana Plestenjaka in ne vem kaj še vsega, po drugi strani pa se praktično nobena ne spomni, da bi pa nam moškim čestitala za 14. marec oziroma Steak and Blowjob Day, o čemer sem že pisal.

Hinavščina pa taka!

Danes imam rojstni dan, ampak se nimam časa ukvarjati z njim, zato odpade. Prestavljen je na naslednje leto.

(Posledično pa to tudi pomeni, da se NISEM postaral, a vam je jasno? )

Do sedaj sem bil v Angliji dvakrat. Prvič ob koncu osnovne šole, ko sem zaradi izpopolnjevanja jezika odšel poleti za tri tedne živet k eni družini. Enako vajo sem potem ponovil še dve leti kasneje, potem pa me do prejšnjega tedna ni bilo nazaj. Tokratni obisk je bil prav tako izobraževalne narave, in sicer sva s sodelavcem iz firme odšla na tridnevno izobraževanje v zvezi s tehnologijo (konkretno CMS Plone), ki jo pri nas uporabljamo za razvoj aplikacij.

Seveda potovanje nikoli ne more potekati povsem gladko. Ker je bil obisk kratek, ni bilo potrebno spakirati veliko prtljage in posledično sem s tem odlašal vse do zadnjega (nekje do štirih zjutraj), ko je bilo počasi že treba iti na letališče. Pač sindrom “saj to spakiram v desetih minutah, časa je še dovolj”. Zaradi snežnih razmer je sicer let imel manjšo zamudo, ampak nisem imel nič proti, ker sem tako lahko še malo oddremal. Bolj zamerim to, da so nas strpali v eno mini letalo, ki je visoko morda kakšnih 190 cm. Skratka premalo za normalno hojo do svojega sedeža, da ne omenjam težav na WC-ju, ki je še nižji od tega. Moraš imeti za sabo kakšen nadaljevaljni tečaj joge ali kaj podobnega, če hočeš normalno odtočiti. Pa za obrok so nam namesto standardnega pladnja z malico dali zgolj en faking ušiv sendvič pa še ta je vseboval vsega dve ali tri rezine neke suhe salame. Buuuu, Adria! Bodite veseli, da vam nisem kakšnega člana posadke pohrustal…

Kakorkoli že, po dveh urah letenja smo prispeli v London, kjer so imeli podobne zimske razmere. Kar sem ugotovil kasneje, je to, da oni tega niso vajeni in da je bilo to najhujše sneženje v zadnjih 18-ih letih. 10 cm snega in praktično ves javni prevoz se ustavi. Nobenega vlaka, nobenega avtobusa, nič. Na letališču smo morali čakati kar nekaj ur, preden so sporočili, da bo čez nekaj minut vendarle odpeljal en vlak proti mestu, verjetno edini ta dan. Ljudje so takrat dobesedno začeli teči proti postaji in vsa stvar je izgledala podobno kot začetek kakšne razprodaje. Dobra stran tega kaosa je bla ta, da nihče ni preverjal kart (na letališču se jih tako ali tako tisti dan ni dalo kupiti), tako da sva se peljala đabe.

Na poslovni sestanek, ki sva ga mislila spotoma še opraviti, tako v ponedeljek nisva šla in sva se namesto tega zavalila vsak v svojo posteljo in se naspala. Naslednji dan se je sneg večinoma že stopil in stanje normaliziralo, tako da ni bilo problema priti na kraj, kjer je izobraževalna delavnica potekala. Mislim, da sem od nje kar dosti odnesel, lepo pa je bilo tudi to, da smo za kosilo hodili v bližnjo italijansko restavracijo, kjer je bila hrana precej dobra in po čisto normalnih cenah. Pozna se, da nam je standard v preteklem desetletju zrasel, prav tako pa je tudi funt kar dosti izgubil napram evru. Se še spomnim, kako se mi je nazadnje Anglija zdela svinjsko draga, tokrat pa je vse skupaj delovalo dosti bolj normalno. Oddahnil sem si tudi, ker se mi ni bilo treba mučiti s tipično angleško hrano (ki je res, ampak RES zanič ), ampak sem čisto normalno jedel.

Pozitivno sem bil presenečen tudi nad babami. London je pač London in tam je poleg tipičnih Angležinj tudi polno tistih, ki imajo tudi bolj eksotične korenine - azijske, indijske, afriške, malo mešano, skratka pri nekaterih so se geni re posrečeno zmešali skupaj. Pa tudi razne pujse niso toliko izstopale, ker so bile vse oblečene v razne plašče in bunde, saj ni bilo ravno toplo. Skratka vse skupaj daleč od tistega, kar sem zgrožen videl ob prejšnjih dveh obiskih Otoka.

Dnevi so hitro minevali, prostega časa skoraj ni bilo in še potem v četrtek, ko smo z delavnico zaključili že malo prej (ob treh), sva morala iti na sestanek, ki je v ponedeljek odpadel. Na koncu sva zvečer šla v mesto še na pijačo s predavateljem na delavnici, rezultat tega pa je bil, da sva nazaj prispela šele okoli polnoči, spat sva šla pa ob dveh. Oh ja, potem pa spet isto - minimalno spanja, vstajanje ob šestih in potem najkasneje ob 6:30 odhod, kajti do letališča je uro do uro in pol vožnje, na okencu pa se je potrebno zglasiti najkasneje ob 8:40.

Seveda pamobitel ni zvonil (a prejšnja jutra se je peder oglašal ob 5h zjutraj) in sva zaspala ter tako vstala šele ob 7:40. Jaaaaoooo!!! V rekordnih petih minutah sva vse spakirala, se odjavila iz sobe, vmes naročila taksi in potem odbrzela proti letališču. Voznik (verjetno) indijskega porekla se je res trudil in tako sva “že” ob 9:00 zmagoslavno prispela na kraj zločina. Na srečo so naju kljub temu vseeno še spustili naprej in tako sva do našega izhoda pribrzela ravno kakšno minuto prej, preden se je začelo vkrcavanje. Bravo, naši!

Tudi na poti nazaj smo leteli v neki Delamaris konzervi, na srečo je bil vsaj sendvič boljši - bil je že na nivoju tistega, ki ga lahko dobiš na avtomatu oziroma ga kupiš na pumpi. Klanjam se tej tenkočutni pozornosti, ki so jo namenili nam, ubogim potnikom.

Ampak kakorkoli že, bilo je čisto zabavno, s tem da bom naslednjič kakšno kilo ali dve hrane prestavil kar v ročno prtljago. Ali pa naj drugič raje London pride k nam, hehe.

Se še spomnite nevarnosti, ki je prežala (in najbrž še preži) na nič hudega sluteče opravljalce velike potrebe v drugem nadstropju Vojkove 63? Podoben zajeb kot v inkubatorju so naredili tudi na Brdu - na stranišču je za vse žarnice eno samo stikalo in če ga kdo pomotoma (ali pa nalašč? ) ugasne, tisti na školjki ostane v popolni temi, svoje luči pa ne more prižgati, saj ločenega stikala na svoji strani vrat enostavno nima.

Ko so upravniki stavbe ugotovili to pomanjkljivost, so na vseh WC-jih izobesili navodila, naj luč puščamo prižgano. Zaradi diskretnosti ali ne vem česa že razloga za to niso navedli in tako je po novem režimu luč stalno gorela, razen morda med vikendi, ko jo je kakšna čistilka ugasnila. Ampak čez nekaj časa se je potem na navodilih pojavil pripis nekoga, ki ga je zaskrbelo zaradi nesmotrnega trošenja energije - “Kaj pa varovanje okolja??”. Kmalu mu je pritegnil še nekdo drug, ki je dopisal “Se strinjam!”.

Upravniki stavbe so diskusijo očitno opazili in po pol leta razsvetljenega režima navodila zamenjali z novimi, kjer so končno naravnost povedali, v čem je bistvo problema. Po novem se je luč spet lahko ugašala, ampak pod pogojem, da je WC prazen. Skratka smiselna in pravilna rešitev.

Toda šaljivo ljudstvo je ponovno moralo izraziti svoje mnenje in navodila sedaj izgledajo takole:

Verjetno so to dopisali iz lastnih izkušenj?

Danes smo na faksu v Celju na vajah dobili zanimivo nalogo, ki je v osnovi sicer dokaj enostavna, a je pri njej vseeno potrebno nekaj osnovnega matematičnega znanja in logičnega sklepanja. Gre pa takole:

Mama je danes 21 let starejša od hčere.
Čez šest let bo mama 5x starejša kot hči.

Vprašanje: Kje je oče?

Pa veselo reševanje.

Nedeljski vic je zaradi finančne krize, pomanjkanja plina in Janeza Janše odpadel.

(ja, vsak izgovor je dober )