Peter Lamut

Komaj smo se dobro obrnili in malo (ampak res samo malo) naspali, že je bil tukaj torek. Večino dneva smo tako ali tako preležali na plaži, se sončili in nasploh lenarili, če odmislimo občasne stampede v vodo, da so nas drugi udeleženci čudno gledali. Kasneje sem odšel do prijateljev, ki sem jih decembra 2006 spoznal v Beogradu in smo potem veselo kramljali. V ozadju je igrala glasba iz bližnjega lokala.

Potem pa je prišel vsem dobro znani komad Call On Me. Sem se takoj angažiral in začel nagovarjati babe, naj odplešejo kakšno aerobiko, tako kot je to mogoče videti v videospotu. So se začele nekaj izgovarjati, da ne vedo, kako, in da naj pokažem. Nakazal sem nekaj uvodnih gibov in po samo parih sekundah smo na lepem že takoj poželi manjši aplavz, ljudje pa so se začeli zbirati naokoli. Pravzaprav nas je nenadoma začelo vzpodbujati pol plaže. Množice nismo želeli razočarati, zato smo lepo po vrsti izvedli vse vaje, ki smo se jih pred tem že tolikokrat nagledali v videospotu. Množica se je dodobra razgrela (sploh ob vajah na tleh), ko pa je prišla na vrsto znamenita scena z brisačo, so ponoreli in nas nagradili z bučnim aplavzom. Ponovno je spet eden izmed “ludih Slovenacev” naredil dober žur.

Žur pa je bil tudi na fuzbal tekmah. Vsakič, ko je igrala naša ekipa, se je ob igrišču zbrala množica Janezev, ki so bučno (ampak zares bučno!) vzpodbujala svojo ekipo. Drli smo se kot srake, živžgali s piščalkami, tolkli po improviziranih bobnih (kanta za smeti), naša ekipa pa nas je v zameno za podporo razveseljevala z odlično igro, s katero je mlela konkurenco. Resnično se je zataknilo šele v polfinalu, ampak o tem naslednjič.

Zvečer smo seveda bučno proslavljali zmage in počasi smo Slovenci postali hit elektrijade, kar so priznali tudi sami organizatorji, ki so v enem izmed dnevnih biltenov s povzetkom dogajanja prejšnjega dne kar pol strani namenili hvalnicam na naš račun. Tudi babe, ko so smuknile v večerne oprave (torej za žur), so izgledale dosti dosti bolje kot čez dan na plaži. Vseeno je grenak priokus predstave v kopalkah ostal, tako da me niso prepričale. Ne glede na to, da so se obešale okoli vratu, tipale trebuh, hvalile aerobiko, zahtevale striptiz in podobno, se nisem pustil zmesti.

Ker se cenim.

V zadnjem delu poročila pa boste izvedeli še, kako se je zaključil nogometni turnir, zakaj postelja visi na rjuhah čez balkon in kaj točno je bučka.

This entry was posted on sreda, maj 23rd, 2007 at 02:03 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.