Peter Lamut

Večino dogajanja sem že povzel, manjka le še par češenj s smetane zadnjih dveh dni.

Najprej polfinalna tekma v fuzbalu. Našim se je prvič resno zataknilo in po prvem polčasu so zaostajali 1:4, nasprotnik pa je igral zelo disciplinirano. Vendar pa navijači ne bi bili navijači, če se ne bi začeli dreti, “ni še fertik…. ni še fertik…”, kar je očitno pomagalo. Igralci sami so rekli, da takšnih navijačev res ne morejo razočarati in zato niso obupali. Do konca polčasa so po lepih akcijah dosegli tri gole in izsilili podaljšek. Kako razburljivo! Ko pa je padel zlati gol, smo Slovenci ponoreli, stekli na igrišče in tam rajali še vsaj 15 minut po tekmi. Po tistem smo se preselili v naš hotel, kjer se je žur nadaljeval, zmotil pa nas ni niti dež.

V petek je bilo vreme bolj kislo in smo cel dan samo bluzili po sobah ter počivali. Vznemirila nas je novica, da organizatorji nekaj mečkajo glede finalne tekme, da baje ne najdejo dvorane, da se bo treba kar nekam voziti, skratka nihče ni vedel, kaj in kako. Proti večeru so neko mini telovadnico sicer našli, a so rekli, da prevoz za navijače ni organiziran, ker da je tam premalo prostora. Jasno smo se navijači in igralci uprli, saj finale brez številne publike ni pravi finale, še posebej, ker smo se potrudili in se opremili s celo goro navijaških rekvizitov, po obrazu pa smo se v stilu specialcev namazali z bojnimi barvami. Uporabili smo kar saje iz auspuhov bližnjih avtomobilov.

Končno je poštev prišla ideja, da bi odigrali tekmo kar lepo na navadnem igrišču v bližini, kjer so potekala vsa prejšnja srečanja, saj se je zadeva bolj ali manj že posušila. Navijači smo se odpravili tja in debelo uro glasno navijali, pa čeprav reflektorji še niso bili prižgani in se sploh ni vedelo, ali tekma bo. Na koncu je tekma vendarle bila, naša ekipa pa je nasprotnike povozila s 6:2. Vzdušje je bilo fantastično, vsi kotički okoli igrišča so bili zasedeni in vsi so navijali za nas. Očitno smo se Slovenci s svojimi žuri in dobro voljo prikupili vsem. Ko Srb zraven tebe skače in se dere “Ko ne skače, ni Slovenac, hej, hej, hej,” ti je vse jasno.

Žur, ki je sledil, je bil nepozaben. Še malo, pa bi morali poklicati SCT, da bi naredil obnovo hotela. Alkohol in dobro vzdušje sta pripomogla tudi k silni kreativnosti nekaterih udeležencev. Tako se je nek nedeljski arhitekt odločil, da bi lahko stavbo dekorirali z visečimi posteljami. Verjetno je navdih dobil v Babilonskih visečih vrtovih in se je potem odločil, da na stavbo doda malo pridiha starodavnosti. Posteljo so vrli fantje navezali na rjuhe ter jo čez balkon spustili dve nadstropji niže. Ljudem, ki so videli visečo posteljo, sem jaz dopovedoval, da so pijani, in da viseče postelje pač ne obstajajo. Predlagal sem jim zdravljenje, a me niso poslušali, le smejali so se.

Ker je prvi podvig uspel, smo podobno naredili še na drugi strani hotela. Čez nekaj časa je abstraktno umetnino opazil gospod policaj, ki je potem prihitel v zgornje nadstropje, da preveri, kaj se dogaja. Ker se može postave spoštuje, mu je nekdo takoj ponudil bučko s pijačo. Policaj je ponudbo zavrnil (v službi se pač ne pije, pošteno), nato pa prasnil v smeh. Ni mogel več biti resen. Priporočil nam je samo, da naj pazimo, da ne bo kakšne škode, potem pa je režeč se odvihral drugam.

Saj res, slavna bučka. Kaj neki je to? Zadeva izgleda kot nekakšen akvarij za zlate ribice, namesto vode pa vsebuje opojne substance. Nič posebnega torej, dokler človek ne ugotovi, da je to pravzaprav tisti snemljivi del luči, ki pokriva žarnico. Če pa si sposodimo res veliko bučko glavne luči na hodniku, je to potem super bučka. Američani bi temu verjetno rekli Super Bowl.

In zdaj?

Stvar je jasna. Vsi od prvega do zadnjega čakamo, da se leto obrne okoli in da gremo še enkrat. Uaaaaaa!

This entry was posted on četrtek, maj 24th, 2007 at 22:09 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.