Elektrijada 2008 Teslić - “U ovom gradu nema spavanja!” (2. del)
(1. del najdete tukaj)
Torej, zakaj je bil teden kul?
Začelo se je podobno kot lani. Kmalu zatem, ko smo se nagužvali pri recepciji, dobili ključe in se nato razmestili po sobah, smo začeli s stilsko preobrazbo sobe 141. Nekaj odvečnih kosov pohištva smo enostavno vrgli ven, namesto tega pa na balkonu postavili laptop, mešalko in mastodontsko ozvočenje - dva velika koncertna zvočnika in woofer, ob igranju katerega so se mimoidočim ježile sramne kocine. Skratka podobno kot lani smo tudi letos že takoj poskrbeli, da je zunaj na veliko veselje ljudstva šopalo in razbijalo. Pod balkonom se je počasi zbiralo vedno več ljudi, nakar je zadeva prerasla v pravi žur na prostem.
Ob 22h pa je sledil šok. Vodstvo hotela je zahtevalo, da stvar utišamo, saj naj bi kalili nočni red in mir, kar je proti zakonu. Jaz ugovarjam, da to ni res, saj je nočni red na vsaki elektrijadi tak, da se z decibeli odganja vsako misel na spanje. Če teh pozitivnih vibracij ni, potem nekaj ni v redu. Če je že kdo skalil nočni red, so bili to prav gotovo oni in ne mi. Posledica tega je bila, da smo vse ostale večere morali žure organizirati v kleti (oziroma kao diskoteki) enega izmed hotelov. Seveda se v zaprt prostor še zdaleč ne more zbasati toliko ljudi, kot se jih lahko zbere pod balkonom Dee Jay Time sobe, zato so bili ljudje vedno malo razkropljeni po drugih žurih - nekateri so bili v bližnji kafani, drugi v diskaču nekega drugega hotela, tretji na hodniku pred svojimi sobami, kjer so naredili afterparty… skratka brca v temo s strani vodstva hotela. To pač ni enako, kot če zunaj do zgodnjih jutranjih ur nori nekaj stoglava množica. In vse to zaradi zaskrbljenosti direktorja hotela, da bi z glasbo na balkonu motili - koga že? Samih sebe gotovo ne, tistim nekaj upokojencem, ki so slučajno takrat letovali v enem izmed bližnjih hotelov, bi pa pač izklopili slušne aparate in bi bila stvar rešena. Namreč dejstvo, da nismo mogli biti zbrani vsi na enem mestu, je bil glavni razlog, da je letošnja elektrijada bila nekoliko slabša od lanske. Manjkala je tista pika na i, tista zares nora atmosfera, ki se lahko razvije šele takrat, ko je dosežena neka kritična masa ljudi. Škoda.
Kljub vsemu pa to ne pomeni, da je bila stvar zanič. Tematski večeri, ki smo jih organizirali, so zelo dobro uspeli. Toga party na primer je preizkušen recept, ki vedno zažge, pa še veliko dela s pripravami ni. Zamotaš se v rjuho ali dve in že si pravi car. Oziroma cezar. Še posebej zanimivo postane takrat, ko te kar naenkrat vsi začnejo pozdravljati z “Ave!”, se ti priklanjati pa še slikati se hočejo s tabo, čeprav imaš, kot že rečeno, na sebi samo dve hotelski rjuhi - ali pa morda ravno zato? Ena baba je recimo kar naravnost z velikim zanimanjem vprašala, kaj nosim spodaj. Pojasnil sem ji, da “jednu veliku opasnu zmiju” in odgovor ji je bil vidno všeč. Nato se je kar od nekje pojavila še Marica z velikimi joški in okoli mene začela plesati neke vrste ples plodnosti. Glede na to, da sploh ni izgledala slabo, sem seveda z veseljem sodeloval. 
(nekateri zraven pa so si ob njej skoraj izpahnili čeljust; še dobro, da sem bil tako vesten in pred odhodom za vse uredil CORIS zavarovanje, hehe)
V nadaljevanju pa še nekaj več besed o fuzbalu, ukradenem laptopu, Call on Me aerobiki in ostalem…