Elektrijada 2008 Teslić - “U ovom gradu nema spavanja!” (3. del)
(povezava na 1. del in 2. del)
Ena od stvari, ki jih je treba še predelati, je fuzbal. Lansko leto smo bili prvaki, vendar pa smo letos praktično zamenjali ekipo, saj so naše veterane nadomestili mladci, le golman Martin je ostal isti. V predtekmovanju so naši gladko dobili vse tri tekme, pri čemer smo jim izdatno pomagali tudi navijači. Polni samozavesti smo šli v četrtfinale in v dokaj izenačeni tekmi proti Sofiji smo še nekaj minut pred koncem vodili 2:1. Potem pa se je v slogu letošnjega evropskega prvenstva zgodil preobrat in po dveh (žal preveč poceni) prejetih golih smo nenadoma zaostajali 2:3. Čisto čisto na koncu smo potem v stilu Hrvatov zgrešili še penal in s podaljški ni bilo nič. Škoda.
Od dogodkov, ki so izstopali, je morda treba omeniti še eno nevšečnost. Pripetila se je na torkovi žurki, na kateri smo med drugim izvedli zdaj že klasično skupinsko aerobiko na pesem Call on Me (ne, babe, žal nimamo posnetka 
). Namreč proti koncu se je med množico pomešal tudi nek cigo Žarko. Ko se je žur zaključil, je med pospravljanjem opreme izkoristil nepozornost vseh prisotnih in meni nič tebi nič Žigatu sunil prenosnik. Da mu mamicu jebem! So se pa takoj naslednji dan po hotelu pojavili oglasi, na katerih je neznana oseba pod nujno prodajala računalnik, ki je bil po opisu sumljivo podoben ukradenemu, njegova cena pa je bila nadvse ugodna. No, izkazalo se je, da za vsem skupaj v resnici stoji Edo iz Reke, ki je spet pihnil eno izmed svojih šal. V bistvu zelo posrečena domislica, čeprav se Žiga ob njej - razumljivo - ni zabaval. 
Sicer pa je tudi tokrat teden prehitro minil in komaj smo se dobro aklimatizirali, že smo pakirali za pot domov. Slednja je potem bolj ali manj minila brez posebnih pretresov, če izvzamemo dejstvo, da smo v neki lokalni oštariji čakali na hrano DVE URI. En sam konobar in cel avtobus lakotnikov pa je takoj jasno, zakaj tako. Je pa vsaj hrana bila dobra.
Tako, to je bilo vse, naprej pa naslednje leto. 