Elektrijada 2008 Teslić - “U ovom gradu nema spavanja!” (1. del)
Pa smo jo preživeli, elektrijado namreč. Zame je bila to druga, sicer pa skupno že 48. elektrijada po vrsti. Še malo pa bomo dočakali jubilejno 50., na kateri bo udeležba takorekoč obvezna. Da pa ne bomo padli iz ritma, bo seveda vmes treba iti tudi na 49., po vsem skupaj pa še na kakšno, da se jih bom udeležil vsaj pet. 
Treba ga je srat, zdaj dokler si še mlad ali kako že poje Boštjan Konečnik v svojih poskočnicah.
Za spremembo tokrat ne bom začel na začetku, ampak na koncu. Domov smo prišli v soboto zvečer in kot se za en teden dopusta spodobi, smo se vrnili vsi utrujeni, neprespani, hripavi, ne čisto prisebni, a z moralo na višku. Skratka konkretno smo šli “u kurac”, kot se temu reče v strokovnem žargonu. Tudi v nedeljo se potem nisem ravno naspal, saj je bilo treba gledati dirko Formule 1 (tokrat je bila res dobra), potem sem se moral razveseliti, da so laptop popravili, nakar je sledilo še manjše razočaranje ob spoznanju, da sem postal lastnik svoje prve nepremičnine. Avto namreč ni hotel vžgati, sploh ni bilo nič življenja v njem.[1] Skratka zgodilo se je toliko stvari, da sem se potem v ponedeljek privlekel v firmo v slabšem agregatnem stanju kot takrat, ko sem jo za en teden zapustil - ne glede na to, da je bil odhod ob dveh zjutraj in da se na avtobusu nekako ne da normalno spati. Še posebej ne potem, ko v Mariboru pobereš tudi drugi del ekspedicije, ki potem celo pot veselo rogovili in zavija s svojim precej zabavnim štajerskim naglasom.
“Čuj ti, ka bomo še enega ruknili?”
“Nea zaj, jas sn že čisto fertik…”
“PIJ, SN REKO, KAKI DED PA SI!”
“Ma vreji, daj sem toti glaž pa nea se mi tak na uhe dreti…”
Po takšnih in drugačnih zabavnih dialogih in številnih postankih za praznjenje mehurja smo malo pred kosilom prispeli v toplice Banja Vrućica (3km iz Teslića), kjer se je elektrijada odvijala letos. Prvi vtis sploh ni bil slab, vreme je bilo zelo toplo (že blizu 30°C), okolica zelena in urejena, na hotelu, v katerega smo se kasneje strpali, pa so se bohotile kar štiri zvezdice. Na pogled super, čeprav smo kasneje ugotovili, da bi bili že štirje kraki na eni zvezdici čisto preveč.[2] Pustimo to, da so bile sobe majhne, saj smo v njih tako ali tako samo spali, kolikor smo pač utegnili. Glavni problem je bila kopalnica, kjer je zmeraj, ko je kdo izmed sosedov odprl vodo, iz cevi kapljala in curljala voda. Sicer čisto po malem in neopazno, a dovolj, da je na tleh nastala luža, v katero si nato nič hudega sluteč stopil. Po možnosti ravno takrat, ko si si nadel sveže nogavice. Poleg tega je imela sobarica namesto velikih jošk in zaobljene zadnjice samo šop brkov pod nosom, kar prav tako ni prispevalo k estetskemu videzu hotela.
Skurcati moram tudi hrano, kajti porcije so bile majhne in kvečjemu srednje prebavljive, kar nekajkrat pa tudi preveč mastne v smislu pečenega krompirčka, ki je namesto v omaki plaval kar v olju. Še dobro, da je bila v bližini trgovina s prvo pomočjo, kjer se je človek lahko oskrbel z zalogami kruha in Gavrilović narezki. Zelo so hvalili tudi čevapčiče v bližnji kafani, ampak jaz jih nekako nisem utegnil okusiti, je zmeraj nekaj prišlo vmes. Rezultat vsega skupaj je bil, da sem v enem tednu shujšal dve kili, zdaj pa se že od nedelje bašem kot nor. Že tako velik apetit se mi je še dodatno povečal. 
Vendar če odmislimo zgoraj naštete nevšečnosti, je bil teden pod črto gledano zelo kul. Zakaj tako pa v nadaljevanju.