Elektrijada 2009 Budva - poročilo (2. del)
Zvečer je bilo tako ali tako jasno, kaj nas čaka. Slovenci smo spet privlekli s seboj kakšnih 100 kil ozvočenja in vse skupaj postavili na strateško mesto na teraso, ki je gledala na manjši trg (priložnostni žur plac). Namontirali smo še light show, nekaj neonk, vlogo go-go plesalk pa so prostovoljno prevzele nekatere od naših bab (bravo, punce!). Po večerji se je tako začel žur, ki je privabil dosti ljudi. Itak. Sicer smo imeli nekaj konkurence v obliki drugih fakultet, ki so s seboj tudi privlekle žur mašinerijo, ampak ve se, kdo je imel največjega (to seveda mislim na woofer… 
). Sploh pa je lahko človek na vse skupaj gledal tudi kot na en ogromen diskač na prostem z več plesišči, tako da je vsak našel glasbo po svojem okusu. Važno je, da v apartmajskem kompleksu nihče ni spal. 
Na žalost pa je vse skupaj ponovno imelo nekaj grenkega priokusa, ko so se organi reda in miru vtanili tja, kamor se ne bi smeli. Ni bilo sicer tako hudo kot lansko leto, ko smo morali zaključiti že ob desetih zvečer, ampak dlje kot nekje do pol enih zjutraj pa vseeno nismo smeli šopati. Sledile so masovne migracije ljudstva v nek fancy klub Trocadero (smo imeli takorekoč zastonj vstop), nekateri drugi so se odpravili na nočni lov na pleskavice in palačinke, spet tretji pa so se razkropili v manjše skupine in potem s soborci pili do jutra. Nekaj luzerjev je odšlo tudi spat.
Dneve smo ponavadi preživljali na plaži, kjer je za vzdušje vsak dan skrbel lokalni DJ. Ni bilo sicer najbolj toplo (dobrih 20 stopinj) in če se je sonce skrilo za kakšen oblak in je še malo zapihalo, ni bilo najbolj prijetno. Ampak večino časa je sonce vseeno sijalo, tako da smo se veselo izležavali kot komodoški varani. Ne skrbite, pojedli nismo nobenega turista, ker smo bili preveč leni. 
Kopanje? Hm… teoretično je bilo možno, saj je bila voda blizu pa celih 18 stopinj je imela (laična ocena). Nekateri smo se potem tudi preizkusili v praksi. “Ludi Janezi” smo uprizorili masovni stampedo, zbezljali do konca dolgega pomola in tam poskakali v morje.
Hjaaaaaa…… akhmmmmmm…. uhhh….
… pa saj ni takoooo mrzlo…. osvežilno je…
(jebomast, kako neki sem se znašel v tem?!? 
)
Skratka ko ugotoviš, da se ti je tvoj ponos skrčil na manj kot 30 centimetrov, je to jasen znak, da je nekaj narobe. Treba je ven! Ampak kot nalašč je bil pomol dovolj visok, da iz vode brez pomoči praktično ni bilo mogoče splezati nanj, zato je bilo potrebno kar lepo odplavati do obale. Ker se ne pišem Mankoč, mi je to vzelo kar nekajkrat več kot samo trideset sekund, kolikor bi verjetno porabil on. Ko sem se naposled le rešil, sem se zaklel, da je bilo kopanja do konca tedna dovolj. Mislim saj lepo, da ima človek jajca, da se spusti v to, ni pa la lepo, ko se taista jajca po podvigu skrčijo na polovico prvotnega volumna. Nič čudnega, da kasneje ni nihče več hotel v vodo, z majhnimi jajci pač ne gre.
Da pa ne bo kdo mislil, da smo samo zabušavali, naj povem, da smo na vsaki fuzbal tekmi pridno navijali. Da, tudi letos so naši žogobrcarji tekmovali na turnirju, mi pa smo bili njihov šesti igralec. Plastenke napolnjene s kamni, piščalke, megafoni, raglje, improvizirani bobni iz kant za smeti ter seveda naše lastne glasilke (ki smo jih precej hitro izrabili 
), vse to je pripomoglo k temu, da smo se uvrstili že v polfinale, kjer pa smo potem po penalih izgubili. Škoda. Je pa treba priznati, da smo na enak način (po penalih) zmagali v četrtfinalu, tako da je bilo pošteno. Pa drugo leto…
V zadnjem delu poročila pa bom (končno, ane?) obdelal še tisto, kar vas najbolj zanima - babe, joške, riti, izpadni korak in podobno - pa morda še kakšno postransko malenkost.
Se nadaljuje…