Elektrijada 2010 Čanj - poročilo (1. del)
Kot je zadnja leta že v navadi, je v maju obvezna udeležba na elektrijadi. Gre za masovno mednarodno srečanje študentov in študentk elektrotehnike, katerim se vsako leto pridruži še cel kup ilegalcev, ki z elektrotehniko sicer nimajo veze, ga pa radi žurajo. Za slab teden dni se tako na enem mestu nagužva skupno okoli 1500 ljudi z vseh vetrov. Večinoma pridejo iz držav bivše Juge, vendar pa zadnja leta pa prihajajo tudi od drugod (npr. iz Bolgarije in Poljske).
Letos se je odvila že jubilejna 50. elektrijada po vrsti, in sicer je za kraj zločina bil ponovno izbran Čanj (neko selo cca. 20km naprej od Budve, ČG) - verjetno tudi zato, ker je pred tremi leti tam bila najbolj nora elektrijada do tedaj. Odlična lokacija 50m od plaže v manj obljudenem zalivu, kjer skorajda ni lokalnih prebivalcev, ki bi se bunili ob šopanju muzike do jutranjih ur, poleg tega pa smo takrat tudi osvojili 1. mesto v najbolj prestižni športni disciplini na elektrijadi - moškem fuzbalu. Ja, poleg žuranja se tam tudi tekmuje v različnih športih, za rahitične piflarje pa so organizirana še tekmovanja v znanju, tako da tudi oni lahko dobijo kakšno tolažilno medaljo. Seveda babe na intelektualne uspehe ne palijo sploh, tam so carji športniki (in pa glasni slovenski navijači, itak).
Pred odhodom smo si zadali cilj, da na jubilejni 50. elektrijadi še presežemo tisto norijo izpred treh let, kar pa nikakor ni bila lahka naloga. Morali bi namreč ponovno doseči odmeven uspeh v fuzbalu, se dreti najglasneje med vsemi navijači, pripraviti nepozaben beach party (ali več njih), nočne žurke na prostem pod balkonom hotela so bile že itak samoumeven pogoj, vreme bi moralo biti sončno in toplo pa izmisliti bi si morali še cel kup spontanih vsakodnevnih neumnosti, ki bi popestrile dogajanje. Skratka velik izziv.
No, vse skupaj se je začelo precej obetavno. Poleg avtobusa sta iz Slovenije dol prišla še en kombi in en avto, skupaj torej kakšnih 70 Janezev. Iz leta v leto več, lepo. Delež bab je bil največji do sedaj, s seboj smo jih vzeli kar 23. Nič ne de, če je bilo 3/4 od njih ilegalk, kajti ilegalci so sestavni del elektrijade. V torek (18.5.) smo se tako zbrali v Tivoliju in odrinili že ob “petnajst-čez-pofukano-dve” - le četrt use kasneje, kot nam je bilo zabičano. Vožnja je potekala kot običajno - pitje, prepevanje, dretje in krohotanje med vožnjo ter seveda “Ustavte, luuulaaaaat!” vsake pol ure. Manjšo nevšečnost je povročila samo baba, ki je na sekretu enega izmed počivališč ob avtocesti pozabila torbico z denarjem dokumenti. Na njeno srečo je nedaleč za nami vozil še en avto, ki je kasneje oba voznika avtobusa odpeljal nazaj v Slovenijo, tako da je lahko ta avto dokumente pripeljal za nami in ni bilo potrebno na meji nikogar pustiti.
Nekje po 17-ih urah vožnje smo ob sedmih zjutraj naslednji dan prispeli na cilj in zasedli odlično drugo mesto. Pred nami so namreč prispeli le Poljaki. Zgoden prihod je bil pomemben zato, da smo lahko zasedli sobe v istem hotelu kot nazadnje v Čanju, kajti tam je vse skupaj zgrajeno tako, da je idealno za afterpartyje. Hotel je namreč zgrajen nekoliko v obliki črke L in na notranjo stran se na balkone lahko strateško postavi super duper glasne zvočnike, tako da spodaj nastane odličen žur plac, saj se glasba še dodatno ojača z odmevom od dveh sten.
Se nadaljuje …